Številka: Up-1267/08-7

Datum: 15. 10. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Rimskokatoliškega župnijstva Zgornje Gorje, Zgornje Gorje, ki ga zastopa Mirko Stojčić, Ljubljana, na seji 15. oktobra 2008

Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 25/2008 z dne 19. 3. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnega organa o denacionalizaciji. Po odločbi o denacionalizaciji naj bi bil pritožnik upravičen do odškodnine za podržavljeno premoženje v vrednosti 14.132,78 DEM, v delu, s katerim je pritožnik zahteval višjo odškodnino, pa je bil zahtevek zavrnjen. Vrhovno sodišče je glede na revizijske navedbe štelo, da pritožnik uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1). Upoštevalo je tudi, da je v obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta sicer izražena v denarni vrednosti, vendar je ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne presega 20.000 eurov.
2. Pritožnik meni, da je dovoljenost revizije razvidna ne le iz dokončnega upravnega akta, temveč tudi iz drugih listin. Celoten zahtevek za denacionalizacijo naj bi se nanašal na vrednost 166.940,70 DEM, izpodbijani del pa na razliko med to vrednostjo in 14.132,78 DEM, tj. na znesek, ki več kot očitno presega 20.000 eurov. V ustavni pritožbi navaja tudi razloge, iz katerih naj bi izhajala utemeljenost zahtevane višine odškodnine za podržavljeno premoženje. Iz teh navedb naj bi hkrati izhajala tudi utemeljenost razlogov, s katerimi želi uveljavljati, da je Upravno sodišče pri presoji zakonitosti upravnega akta napačno uporabilo tudi zakonske določbe o (ne)možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, naj bi bili kršeni načela pravne in socialne države ter pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo 23. 9. 2008 sprejel v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejeti ustavni pritožbi.

4. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta izražena v denarni vrednosti, ki po oceni Vrhovnega sodišča ne presega 20.000 eurov. Te ocene Vrhovno sodišče ni obrazložilo. Navedlo je le, da v tem primeru 1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne more biti podlaga za dopustitev revizije.
5. Zastavlja se torej vprašanje, ali je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevam, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 (OdlUS VII, 118) sprejelo stališče, po katerem je v neskladju z 22. členom Ustave odločitev, ki je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Odločbo št. Up-493/07 z dne 5. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07 in OdlUS XVI, 50) pa je sprejelo na podlagi stališča, po katerem sodišče krši 22. člen Ustave, če listini pripiše vsebino, ki je v očitnem nasprotju z njeno dejansko vsebino.
6. Pritožnik sicer ustavno pritožbo utemeljuje z navedbami, s katerimi po vsebini utemeljuje prav to, namreč, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna, ker naj bi bilo iz dopolnilne odločbe Upravne enote Radovljica št. D-321-25/93 z dne 10. 12. 2004 razvidno, da izpodbijani del »daleč presega 20.000 eurov«. S to odločbo je upravni organ v 1. točki izreka odločil, da je Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana zavezanka za plačilo odškodnine v obveznicah v vrednosti 14.132,78 DEM za dve podržavljeni nepremičnini. Točka 2 izreka te odločbe določa rok za izročitev obveznic. S 3. točko izreka pa je bil zahtevek za odškodnino, ki presega prej navedeni znesek, zavrnjen. Točka 4 izreka se nanaša na odločitev o stroških, točka 5 pa na ugotovitev, da je s to odločbo upravni organ odločil o vlagateljevi zahtevi v celoti. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da sta predmet zahteve za denacionalizacijo nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka, in da je zanju zahtevana odškodnina v višini 166.940,70 DEM.
7. Pritožnikova pravna sredstva so se nanašala na celo odločbo, ne le na njeno 1. točko izreka. Tudi s sodbo Upravnega sodišča, zoper katero je pritožnik vložil revizijo, je bila zavrnjena tožba proti prvostopenjski odločbi in ne le proti delu te odločbe. Zato za presojo izpolnjevanja pogoja dovoljenosti revizije ni mogoče upoštevati le zneska 14.132,78 DEM iz 1. točke izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, ne glede na to, da je bilo v obravnavanem primeru tudi v upravnem sporu sporno, ali obstaja možnost vrnitve podržavljenih nepremičnin v naravi. Pritožnik je namreč uveljavljal vračilo v naravi, poleg tega pa tudi upravičenost do odškodnine za zmanjšano vrednost stavbe, ki naj bi stala na eni izmed podržavljenih nepremičnin in ki naj bi znašala 43.306,63 DEM.
8. Vrhovno sodišče je štelo, da je v obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu izražena v denarni vrednosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Vrhovno sodišče kot vrednost izpodbijanega dela zmotno upoštevalo znesek 14.132,78 DEM in ne zneska 152.807,92 DEM, tj. razlike med zahtevano višino odškodnine v znesku 166.940,70 DEM in 14.132,78 DEM. To pomeni, da je ocena Vrhovnega sodišča, da izpodbijani del dokončnega upravnega akta ne presega 20.000 eurov, očitno napačna. S tem je Vrhovno sodišče kršilo ustavnoprocesno jamstvo, ki ga zagotavlja pravica iz 22. člena Ustave.
9. Zaradi navedene kršitve je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsedujoča sodnica mag. Marija Krisper Kramberger ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.