Številka: U-I-95/08-14, Up-1462/06-39

Datum: 15. 10. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vedata Mehmetija in Ljendite Avduli, oba Republika Srbija, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter Ekzone Mehmeti in Ramize Mehmeti, ki ju po pooblastilu njunih zakonitih zastopnikov Vedata Mehmetija in Ljendite Avduli zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 15. oktobra 2008

1. Prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/01, 98/03, 134/03 – ur. p. b., 17/06 in 51/06 – ur. p. b.) je bila v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 45.b člena tega zakona ni bil v neskladju z Ustavo.
2. Prva alineja drugega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07) je v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 83. člena tega zakona ni v neskladju z Ustavo.
3. Državni zbor mora neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku desetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
4. Do odprave neskladja iz 2. točke tega izreka pristojni organ ne sme zavrniti namestitve prosilca na zasebnem naslovu zgolj zato, ker lahko zagotovi njegovo namestitev v azilnem domu ali v njegovi izpostavi.
5. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1022/2006 z dne 28. 6. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1192/2006 z dne 24. 5. 2006 se zavrne.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je postopek za priznanje azila ustavilo na podlagi pete alineje prvega odstavka 42. člena Zakona o azilu (v nadaljevanju ZAzil), ker je na podlagi uradne evidence ugotovilo, da so pritožniki samovoljno zapustili azilni dom in se vanj v roku treh dni od samovoljne zapustitve niso vrnili. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da so pritožniki s tem, ko so se neposredno po vložitvi prošnje za azil naselili na zasebnem naslovu, ravnali v nasprotju z drugim odstavkom 45.b člena ZAzil, ki za to zahteva predhodno odobritev MNZ. Pritožniki so sklep MNZ o ustavitvi postopka izpodbijali s tožbo pred Upravnim sodiščem, ki je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v ponovni postopek. Upravno sodišče je ugotovilo, da ne gre za samovoljno zapustitev azilnega doma v smislu 42. člena ZAzil, če prosilec za azil poda ponovno prošnjo za azil neposredno v azilnem domu, pred tem pa je nastanjen na zasebnem naslovu, in ob ponovni prošnji za azil izrazi tudi prošnjo, da mu pristojni organ dovoli nadaljnjo nastanitev na zasebnem naslovu. V konkretnem primeru je MNZ ocenilo, da je podana domneva o umiku prošnje za azil zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, saj so to storili brez potrebne odobritve. Ker pa MNZ pritožnikom ni dalo možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za določbo, tj. o tem, ali so bili pritožniki pred izdajo odločbe MNZ nastanjeni v azilnem domu ali ne, je Upravno sodišče ugotovilo, da je MNZ storilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 – v nadaljevanju ZUS). Poleg tega je Upravno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo MNZ zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 60. člena ZUS). Glede na razloge sodišča o razveljavitvi sklepa o ustavitvi azilnega postopka se sodišču ni bilo treba opredeliti o tožbenem argumentu glede neustavnosti 45.b člena ZAzil. Zoper sodbo Upravnega sodišča je MNZ vložilo pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Presodilo je, da je razselitev na zasebni naslov izjema, ki mora biti odobrena pod pogoji iz drugega odstavka 45.b člena ZAzil. Ker pritožniki niso dobili odobritve za razselitev, je MNZ po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz pete alineje prvega odstavka 42. člena ZAzil za ustavitev postopka. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo določb ZAzil, torej materialnega prava, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke drugega odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Ocenilo je tudi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da sklep o ustavitvi postopka temelji na zakonu.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev procesnih ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožbeno sodišče naj z izpodbijano sodbo ne bi odločilo o argumentih, s čimer naj bi kršilo procesne ustavne pravice tožnikov iz 22. in 23. člena Ustave. Še dodatno pa jih naj bi kršilo s tem, ker je zavrnilo tožbene argumente, ki jih je prvostopno sodišče sprejelo in zato tožbi ugodilo, ne da bi ob svoji drugačni pravni presoji zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožnikov bi moralo pritožbeno sodišče ob svoji drugačni pravni presoji storiti prav to. Ker tega ni storilo, ampak je pritožbeno sodišče samo odločilo po vsebini na podlagi drugačne pravne presoje, naj bi pritožnikom kršilo ustavno pravico do pritožbe. Od vseh kršitev procesnih ustavnih pravic je po mnenju pritožnikov najhujša popolno ignoriranje izrecne tožbene zahteve, po kateri bi moralo pritožbeno sodišče, če je presodilo, da je bil s to tožbo izpodbijani akt sprejet v skladu z ZAzil, zlasti z njegovim 42. členom (v povezavi z novim členom 45.b), postopek prekiniti in zahtevati oceno ustavnosti spornih zakonskih določb pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa Vrhovno sodišče kljub temu, da je svojo odločitev oprlo na 45.b člen ZAzil, ki je po mnenju pritožnikov protiustaven, tega ni storilo. Poleg navedenih procesnih kršitev pritožniki zatrjujejo tudi kršitev ustavne pravice do svobodne izbire prebivališča (32. člen Ustave). Že v tožbi naj bi navajali, da je zadnja novela ZAzil z novim 45.b členom prosilcem za azil to ustavno pravico omejila »popolnoma« protiustavno, saj naj bi jo odvzemala le tistim prosilcem, ki jim ni mogoče zagotoviti namestitve v azilnem domu (»torej iz nekakšnih ekonomsko-logičnih razlogov in ne zaradi varovanja javnega reda, kar bi bilo edino dopustno, seveda tudi to le, če taka omejitev ne bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti«). Zaradi omejitve te ustavne pravice odločitev, ki bi bila izrečena v skladu s to zakonsko določbo, po mnenju pritožnikov ne bi smela biti potrjena v postopku sodnega varstva. Tudi če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da 45.b člen ZAzil, kljub vsem v tožbi navedenim argumentom, ni v nasprotju z ustavno pravico do svobodne izbire prebivališča (pri čemer bi moralo dokazati, da je omejitev te ustavne pravice z obvezno nastanitvijo v azilnem domu ustavno dopustna in da vzdrži tudi preizkus skladnosti z načelom sorazmernosti), bi bilo pritožnikom še vedno dopustno očitati le kršitev zakonske določbe o »obvezni« nastanitvi v azilnem domu. Za takšno kršitev naj bi bila zakonsko dopustna sankcija kvečjemu nepriznanje denarne pomoči, nikakor pa ne ustavitev postopka po 42. členu ZAzil.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1462/06 z dne 7. 11. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu z določbo 56. člena tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ. Vrhovno sodišče nanjo ni odgovorilo. MNZ je v odgovoru pojasnilo, da je v skladu s 45.b členom ZAzil nesporno, da je pristojni organ tisti, ki lahko odobri prosilcu za azil nastanitev na zasebnem naslovu. Pooblaščenec pritožnikov naj bi ponovni prošnji za azil priložil sporočilo o razselitvi. Iz navedenega sklepajo, da pritožniki niso zaprosili za razselitev, temveč le obvestili pristojni organ o naslovu, na katerem nameravajo prebivati. Dejstvo, da naj bi bilo bivanje prosilca za azil izven azilnega doma povezano tudi z dodelitvijo finančne pomoči, naj bi še dodatno kazalo na to, da mora o razselitvi odločiti MNZ. Ključnega pomena v tej zadevi je dejstvo, da so se prosilci za azil na zasebni naslov razselili, ne da bi za to zaprosili pristojni organ in ne da bi počakali na odločitev pristojnega organa v zvezi s tem. Ker naj tega ne bi storili, naj bi bila odločitev MNZ, da s sklepom ustavi postopek, zakonita.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri so bili izdani izpodbijani akti.
5. V postopku obravnave ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 45.b člena ZAzil. Pojavilo se je namreč vprašanje ustavnosti drugega odstavka 45.b člena ZAzil, ki za nastanitev na zasebnem naslovu zahteva odobritev pristojnega organa in določa pogoje, pod katerimi ta lahko odobri razselitev. Z uveljavitvijo Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) je nehal veljati ZAzil, vendar določbo, ki ima podobno vsebino kot drugi odstavek 45.b člena ZAzil, vsebuje drugi odstavek 83. člena ZMZ, zato je Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS začelo tudi postopek za presojo ustavnosti navedene določbe. Ustavno sodišče je navedlo, da bo določbi presojalo zlasti z vidika skladnosti s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave.
6. Odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti navedenih določb je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru. Ustavno sodišče odgovora Državnega zbora ni prejelo.

7. Z uveljavitvijo ZMZ je prenehal veljati ZAzil. Po prvem odstavku 140. člena ZMZ se postopki, začeti po ZAzil, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona.
8. Vrhovno sodišče je svojo odločitev v primeru pritožnikov oprlo na stališče, po katerem zapustitev azilnega doma brez odobritve pristojnega organa, ki jo je zahteval 45.b člen ZAzil, pomeni samovoljno zapustitev azilnega doma. Po oceni pritožnikov naj bi 45.b člen ZAzil posegal v pravico prosilcev za azil do proste izbire prebivališča (32. člen Ustave), ker naj bi zahteval odobritev pristojnega organa in mu pri odločanju dopuščal diskrecijo in ker naj bi dopuščal naselitev prosilca za azil izven azilnega doma samo, če mu ni mogoče zagotoviti ustrezne namestitve v azilnem domu.
9. Drugi odstavek 45.b člena ZAzil se je glasil:
»(2) Pristojni organ lahko odobri prosilcu za azil nastanitev na zasebnem naslovu, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– da mu ne more zagotoviti ustrezne namestitve v azilnem domu ali izpostavi oziroma v nastanitvenih objektih iz prejšnjega odstavka in
– da je bil že zaslišan v rednem postopku.«
10. S citirano določbo je ZAzil uredil t. i. institut razselitve. Tega vsebinsko podobno ureja tudi veljavni ZMZ v 83. členu. Drugi odstavek tega člena se glasi:
»(2) Pristojni organ lahko odobri prosilcu nastanitev na zasebnem naslovu, če sta izpolnjena pogoja:
– da mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi in
– da je bil z njim opravljen osebni razgovor.«
Veljavni zakon sicer ne uporablja več pojma »ustrezna« nastanitev, vendar že iz narave stvari izhaja, da bo moral pristojni organ pri odločanju o nastanitvi na zasebni naslov upoštevati tudi vidik ustreznosti takšne nastanitve v smislu, kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe. Tako iz prejšnje kot iz veljavne zakonske ureditve izhaja, da se prosilci za azil oziroma za mednarodno zaščito namestijo praviloma v azilnem domu ali njegovi izpostavi (člena 45 in 45a ZAzil in prvi in drugi odstavek 80. člena ZMZ). Presojani določbi pomenita izjemo, kar je glede na namen zakonske ureditve azila razumljivo, saj so prosilci za azil praviloma osebe, ki nimajo niti možnosti nastanitve niti sredstev za preživljanje, zato je določena obveznost države, da jim zagotovi dostojno bivanje (34. člen Ustave) v času odločanja o utemeljenosti njihove prošnje za azil oziroma za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja za azil). Zato tega, da zakona zahtevata odobritev nastanitve na zasebnem naslovu, ni mogoče razumeti drugače kot tako, da to pomeni vnaprejšnjo odobritev, preden se posameznik razseli na zasebni naslov.
11. Ustava v prvem odstavku 32. člena določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče. Ta »pravica torej obsega svobodo gibanja znotraj države, kar pomeni, da se posameznik lahko prosto giblje po ozemlju Republike Slovenije brez kakršnihkoli omejitev (predhodnih prijav, dovoljenj ipd.) in si tudi prosto izbira prebivališče – stalno ali začasno«.(5) Zakonska ureditev, ki zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa, da bi posameznik, torej tudi prosilec za azil, prosto izbral svoje začasno prebivališče, in določa pogoje za takšno odobritev, zato pomeni poseg v pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave.
12. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave se človekove pravice ali temeljne svoboščine lahko omejijo samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Ustava je v drugem odstavku 32. člena določila, da se sme pravica do svobode gibanja in izbire prebivališča omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno: 1) da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, 2) da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, 3) da bi se zavaroval javni red ali 4) če to zahtevajo interesi obrambe države. S tem je Ustava izrecno določila cilje, zaradi katerih je mogoče posegati v pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej preizkusiti, ali presojani določbi zasledujeta katerega izmed navedenih ustavno dopustnih ciljev.
13. V obravnavanem primeru je upošteven razlog za omejitev pravice do proste izbire prebivališča prosilcev za azil zavarovanje javnega reda.(6) Prosilcem za azil je v času odločanja o njihovi prošnji za azil zagotovljena pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji (11. in 43. člen ZAzil in 78. člen ZMZ). Zakonska ureditev je namenjena temu, da se azilni postopki izvedejo hitro in učinkovito, da bi državljanom tretjih držav čim prej zagotovili pravico do mednarodne zaščite, če so do nje upravičeni (48. člen Ustave), oziroma da bi čim prej odpravili negotovost v njihovem položaju, če bi se izkazalo, da do nje niso upravičeni. Kot je bilo že navedeno, gre praviloma za osebe, ki pridejo v državo in nimajo niti možnosti za nastanitev niti sredstev za preživljanje, zato gre po eni strani za dolžnost države, da v interesu javnega reda za takšne osebe ustrezno poskrbi, po drugi strani pa tudi za dolžnost države, da poskrbi za to, da tudi takšne osebe spoštujejo javni red v državi. Zato ureditev v drugem odstavku 45.b člena ZAzil oziroma v drugem odstavku 83. člena ZMZ zasleduje navedeni ustavno dopustni cilj, zaradi katerega se pravica prosilcev za azil do proste izbire prebivališča iz prvega odstavka 32. člena Ustave lahko omeji.
14. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je treba za dopustnost posega v človekovo pravico vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali gre za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji, 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči in 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve).
15. Za zagotovitev spoštovanja javnega reda v državi je nujno, da zakonska ureditev ne le postavi kot pravilo nastanitev prosilcev za azil v azilnem domu, temveč tudi to, da odloči, da mora imeti pristojni organ ves čas postopka podatke o tem, kje bo prosilec nastanjen, če ne bo prebival v azilnem domu. Ker ta državni organ izpolnjuje pozitivno obveznost države, da so prosilcu za azil zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje in da sta mu po potrebi tudi takoj zagotovljena zdravstvena oskrba in hkrati morebitno varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni,(7) mu ta obveznost nalaga, da se mora pred odločitvijo o tem, ali prosilec za azil lahko biva na zasebnem naslovu, prepričati, ali mu bodo ustrezni pogoji tudi zagotovljeni. Zato sta zahteva po odobritvi nastanitve na zasebnem naslovu in poprejšnje zaslišanje (po ZAzil) oziroma osebni razgovor (po ZMZ) nujna in primerna ukrepa, ki zasledujeta navedeni ustavno dopustni cilj. Takšnima ukrepoma tudi ni mogoče odrekati sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Prosilec za azil tako in tako vloži prošnjo za azil pri pristojnem organu, kjer se mora v razumno kratkem roku opraviti razgovor(8) z njim, zato ne more pomeniti prekomernega omejevanja pravice do svobode gibanja. To, da zakonska ureditev daje pristojnemu organu diskrecijo (odločanje po prostem preudarku)(9) pri odločanju o odobritvi nastanitve na zasebnem naslovu, glede na navedeno, samo po sebi tudi ni v neskladju s pravico do svobode gibanja prosilcev za azil. Ali bo pristojni organ to pooblastilo uporabil v skladu z namenom, ki izhaja iz zakonske ureditve, da se zagotovi učinkovito odločanje v azilnih postopkih in spoštovanje javnega reda, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil, pa je predmet odločanja v posamičnih postopkih.
16. Presojani določbi sta v prvih alinejah pri odločanju o odobritvi naselitve prosilca za azil na zasebnem naslovu izrecno določili tudi pogoj, po katerem lahko pristojni organ tako naselitev odobri samo, če so zasedene kapacitete azilnega doma ali njegovih izpostav. To pomeni, da je dopuščeno bivanje prosilcev na zasebnem naslovu le, če število prosilcev presega nastanitvene zmogljivosti azilnega doma in njegovih izpostav. Oba zakona tako ne omogočata na primer bivanja na zasebnem naslovu (če imajo azilni dom in njegove izpostave zadostne nastanitvene zmogljivosti) niti osebam, ki so med zakonitim bivanjem v Republiki Sloveniji zaprosile za azil oziroma mednarodno zaščito (zatečeni begunci),(10) niti osebam, ki imajo v Republiki Sloveniji sorodnike ali prijatelje.(11) Prav tako ni izkazano, da bi bivanje prosilcev na zasebnem naslovu, ki ga je pristojni organ odobril in mu je torej naslov znan, bistveno oviralo hiter in učinkovit potek azilnega postopka. Takšna ureditev očitno posega v pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave. Ureditev, po kateri morajo biti prosilci za azil praviloma nastanjeni v azilnem domu, sama po sebi z vidika zasledovanja ustavno dopustnega cilja – zavarovanja javnega reda ni nedopustna. Vendar ob tem, ko zakon zahteva vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa za namestitev na zasebnem naslovu, nadaljnja omejitev, na podlagi katere lahko odobri takšno namestitev samo, če niso proste zmogljivosti v azilnem domu ali v njegovih izpostavah, ni nujna, da bi ta ustavni cilj tudi dosegli.
17. Glede na navedeno drugi odstavek 45.b člena in drugi odstavek 83. člena ZMZ nista v neskladju s pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave, kolikor zahtevata za namestitev prosilca za azil na zasebnem naslovu vnaprejšnjo odobritev pristojnega organa in kolikor zahtevata, da se takšna odobritev lahko da šele po poprej opravljenem zaslišanju prosilca oziroma osebnem razgovoru s prosilcem za azil. Pač pa sta iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, v neskladju s pravico do svobode gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave tako prva alineja drugega odstavka 45.b člena ZAzil kot tudi prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ, ker določata nadaljnjo omejitev prosilcev za azil glede izbire začasnega prebivališča, ne da bi bilo to nujno za zavarovanje javnega reda.
18. Glede prve alineje drugega odstavka 45.b člena ZAzil, ki ne velja več, se je Ustavno sodišče zgolj omejilo na ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo (1. točka izreka). Ker je prva alineja drugega odstavka 83. člena ZMZ zgrajena na predpostavki, da pristojni organ lahko odobri nastanitev na zasebnem naslovu samo v primerih, ko niso zasedene zmogljivosti azilnega doma oziroma njegovih izpostav, razveljavitev zgolj tega dela zakonske določbe ni mogoča, saj bi z njo povezanim zakonskim določbam dala drugo vsebino, kot jo je Zakon sprva predvidel. Zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo (2. točka izreka) in določilo zakonodajalcu desetmesečni rok za odpravo ugotovljene neskladnosti (3. točka izreka). Vendar je moralo Ustavno sodišče hkrati ustrezno zavarovati tudi človekove pravice prosilcev za azil. Zato je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS za čas, dokler zakonodajalec ugotovljene neustavnosti ne odpravi, določilo način izvršitve te odločbe tako, da pristojni organ ne sme zavrniti prošnje prosilca za nastanitev na zasebnem naslovu zgolj zato, ker lahko zagotovi njegovo namestitev v azilnem domu ali v njegovi izpostavi (4. točka izreka).

19. Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo sodbi Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča zaradi kršitev 22., 23., 25. in 32. člena Ustave.
20. Sodba Vrhovnega sodišča temelji na stališču, po katerem zapustitev azilnega doma brez poprejšnje odobritve pristojnega organa pomeni samovoljno zapustitev azilnega doma. Takšno stališče Vrhovnega sodišča iz enakih razlogov, iz katerih zakonska zahteva po vnaprejšnji odobritvi namestitve na zasebnem naslovu ni v neskladju s prvim odstavkom 32. člena Ustave, ne krši pravice pritožnikov do svobodne izbire prebivališča.
21. Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev procesnih ustavnih jamstev (22., 23. in 25. člena Ustave), ki v tem primeru niso podane. Za kršitev 22. člena Ustave bi šlo le v primeru, če bi bila sodba tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Ker je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne argumente pritožnikov, jih ni prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in jim ni kršilo njihove pravice do enakega varstva pravic. S tem, ko je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen, se je opredelilo tudi do stališča sodišča prve stopnje o zagrešeni kršitvi pravil postopka pred MNZ, saj je glede na pravilno uporabo materialnega prava štelo za nepomembno ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi MNZ moralo pritožnikom dati možnost izjavljanja o tem, ali so bili pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka nastanjeni v azilnem domu ali ne. Bistveno za presojo v tem primeru je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da so se pritožniki razselili brez odobritve. Ker človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni le pravico do sodnega postopka in meritorne sodne odločbe, ne pa pravice do »pravilne odločitve«, je očitek pritožnikov o njeni kršitvi neutemeljen.
22. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je samo odločilo, tako da je ob pritožbi MNZ izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbo zavrnilo, ker je presodilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, pritožnikom ni bila kršena niti pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče se je že večkrat izreklo o tem, da pooblastilo pritožbenega sodišča za spremembo sodbe, ki je posledica drugačnega pravnega stališča in ne spremembe dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke drugega odstavka 77. člena ZUS, ki daje pritožbenemu sodišču pooblastilo, da spremeni sodbo brez glavne obravnave, če presodi, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno in da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pri taki odločitvi pritožbeno sodišče ne spreminja dejanskega stanja, zato tudi ne gre za kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave.
23. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede 1. in 2. točke izreka v delu, ki se nanaša na odločanje pristojnega organa po prostem preudarku, v katerem je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

(5)Tako J. Čebulj v: L. Šturm (ured.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 337.
(6)V primeru, ko bi se izkazalo, da imajo prosilci za azil nalezljivo bolezen, katere širjenje bi morali preprečiti, bi bil ustavno dopusten cilj za omejitev te pravice tudi preprečitev širjenja nalezljivih bolezni.
(7)Zato ZMZ v členih 37 in 38 določa, da se prosilec za azil najprej nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer se najprej opravi sanitarno-dezinfekcijski in zdravstveno-preventivni pregled.
(8)Osebni razgovor iz druge alineje drugega odstavka 83. člena ZMZ je namenjen prav temu, da pristojni organ ugotovi dejansko stanje, na podlagi katerega bo odločil o odobritvi.
(9)Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 (OdlUS V,184).
(10)Člen 69 ZMZ.
(11)Iz Poročevalca DZ, št. 107/05 je razvidno, da so v večini držav Evropske unije prosilci za azil praviloma nastanjeni v nastanitvenih centrih. Pod določenimi pogoji, največkrat gre za bivanje pri sorodnikih in prijateljih, pa se jim lahko dovoli namestitev na zasebnem naslovu. Na Danskem je prosilec praviloma nastanjen v enem od nastanitvenih centrov. V primeru, da ima prosilec na Danskem sorodnike ali prijatelje, se mu lahko dovoli, da si zagotovi zasebno namestitev. Podobna ureditev nastanitve prosilcev je na Češkem.