Številka: U-I-146/07-34

Datum: 13. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Evgena Bavčarja, Ajdovščina, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. novembra 2008

1. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07 in 73/07 – ur. p. b., 45/08) je v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja morajo sodišča v pravdnem postopku slepi ali slabovidni osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanjo zaznavni obliki. Za to potrebni stroški se izplačajo iz sredstev sodišča.

1. Pobudnik izpodbija 102. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja pravico udeležencev do uporabe svojega jezika na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih. Izpodbijani določbi očita neskladje z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih oseb do prepisa sodnih pisanj ter pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v Braillovo pisavo. Pojasnjuje, da je slep od dvanajstega leta starosti, zato je v pravdnem postopku, ki se vodi zoper njega, zahteval, naj se na stroške nasprotne stranke opravi prepis tožbe in drugih pisanj v Braillovo pisavo. Sodišče prve stopnje naj bi njegovo zahtevo zavrnilo z utemeljitvijo, da v ZPP ni podlage, na kateri bi moralo sodišče slepi osebi zagotoviti prepise pisnih vlog v Braillovi pisavi. Po oceni sodišča naj bi 102. člen ZPP udeležencem zagotavljal le pravico do uporabe svojega jezika na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih, ne pa tudi v pisnih vlogah, ki morajo biti sestavljene v uradnem jeziku sodišča. Pobudnikove očitke o njegovem neenakopravnem položaju v postopku naj bi sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da mu je enakopraven položaj zagotovljen, ker ga v postopku zastopa pooblaščeni odvetnik. Pobudnika naj bi tudi seznanilo, da lahko sam založi predujem za prepis spornih pisnih vlog v Braillovo pisavo. Po pobudnikovem mnenju opisano postopanje sodišča dokazuje, da so slepe osebe v pravdnem postopku posredno diskriminirane. Zato naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Pobudnik dalje navaja, da izhaja obveznost države, da vsakomur zagotovi enako varstvo pravic v postopku, tudi iz 22. člena Ustave. Zato uveljavlja tudi kršitev navedene ustavne določbe. Dalje trdi, da izpodbijana zakonska ureditev slepim osebam ne omogoča učinkovite komunikacije s sodiščem in z nasprotno stranko, zato naj bi bila tudi v neskladju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Dejstvo, da zakonodajalec za slepe osebe ni predvidel posebne ureditve, na podlagi katere bi lahko učinkovito uresničevale svoje pravice v sodnih postopkih, naj bi bilo ustavno sporno tudi ob spoznanju, da je zakonodajalec poseben položaj nekaterih invalidov v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi že ustrezno uredil. Pobudnik opozarja, da imajo gluhe osebe skladno z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/02 – v nadaljevanju ZUSZJ) v postopkih pred državnimi organi pravico uporabljati slovenski znakovni jezik, pri čemer morajo plačilo stroškov tolmača zagotoviti državni organi. Po pobudnikovem mnenju sta si položaja slepih in gluhih oseb v postopku pred državnimi organi bistveno podobna. Zato meni, da za njihovo različno obravnavanje ni stvarno utemeljenih razlogov. Tudi zato naj bi bilo podano neskladje s 14. členom Ustave.
2. Državni zbor odgovarja, da pomeni ureditev po 102., kot tudi po 103. in po 104. členu ZPP, realizacijo pravice do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave. Opozarja, da ima zakonodajalec pri določanju načina uresničevanja navedene pravice široko polje proste presoje. Bistveno naj bi bilo le, da uresniči namen, ki ga navedena določba zasleduje, to je, da zagotovi pošten postopek. Zato velja po oceni Državnega zbora pravica do uporabe svojega jezika in pisave predvsem za ustna procesna dejanja. Pri urejanju pravice do uporabe svoje pisave pri pisnih procesnih dejanjih pa naj bi imel zakonodajalec še posebej široko polje proste presoje. Navedeno naj bi bilo razumljivo, ker je stranka, ki jezika ne razume, med postopkom hudo prizadeta, medtem ko lahko pisne vloge sestavi tudi ob pomoči drugih oseb. Smiselno enako velja po oceni Državnega zbora tudi za slepe osebe. Ker naj jih narava njihove invalidnosti ne bi ovirala, da spremljajo ustni del postopka ter v njem aktivno sodelujejo, naj jim aktivno sodelovanje na naroku zaradi njihove invalidnosti ne bi bilo onemogočeno. Pisne vloge pa naj bi lahko (tako kot druge osebe) razumele s pomočjo tretjih oseb. Državni zbor poudarja, da je treba pri razlagi vsebine navedene ustavne določbe upoštevati tudi 11. člen Ustave, ki določa, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina. Slovenski jezik naj bi bil torej že po Ustavi privilegiran v razmerju do drugih jezikov. Pravica do uporabe svojega jezika naj strankam v postopku načeloma tudi ne bi zagotavljala pravice do brezplačne pomoči tolmača.
3. Državni zbor meni, da je slepim osebam pravica do poštenega sojenja pri pisnih procesnih dejanjih zagotovljena z drugimi postopkovnimi določbami. Slepa oseba lahko po oceni Državnega zbora pisna procesna dejanja opravlja prek pooblaščenca. Če stroškov zanj zaradi slabega premoženjskega stanja ne more kriti, lahko po njegovem mnenju od sodišča zahteva, da ji postavi brezplačnega pooblaščenca (170. člen ZPP) oziroma prosi za brezplačno pravno pomoč po pravilih Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in nasl. – v nadaljevanju ZBPP). Ustavno skladna razlaga 102. člena ZPP naj bi sodiščem tudi omogočala, da slepi osebi pri opravljanju pisnih procesnih dejanj zagotovijo pomoč tolmača za Braillovo pisavo. Ob tem Državni zbor poudarja, da ni nujno, da je slepa oseba za branje te pisave sploh usposobljena. Dalje meni, da lahko pooblaščenec oziroma tolmač slepi osebi pomagata tudi pri seznanitvi z vsebino listine, ki je v dokazne namene predložena na naroku. Če slepa oseba ne bi imela pooblaščenca oziroma sodišču ne bi predlagala postavitve tolmača, bi jo lahko po mnenju Državnega zbora z vsebino listine seznanilo tudi sodišče (12. člen ZPP) ali pa bi ji sodišče po uradni dolžnosti postavilo tolmača (102. člen ZPP). Opozarja še, da mora zakonodajalec pri ureditvi pravdnega postopka upoštevati tudi zahteve po hitrosti, ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, katerih cilj je v zagotavljanju pravice (obeh) strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter s čim manjšimi stroškovnimi obremenitvami.
4. Državni zbor pojasnjuje, da se ureditev pravdnega postopka tudi ne razlikuje od drugih procesnih ureditev. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) naj bi sicer v 62. členu določal, da imajo stranke, ki jezika, v katerem teče postopek, zaradi invalidnosti ne morejo uporabljati, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Vendar naj bi skladno s 113. in s 115. členom ZUP vsaka stranka predhodno sama trpela svoje stroške. Dalje pojasnjuje, da Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v 70. členu sicer določa obvezno obrambo s pomočjo zagovornika tudi v primeru, ko je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani ter da se po 92. členu ZKP izdatki in nagrada za postavljenega zagovornika najprej izplačajo iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek. Vendar poudarja, da se ti stroški pozneje izterjajo od tistih, ki so jih po zakonu dolžni poravnati. Sicer pa je treba po mnenju Državnega zbora tudi upoštevati, da Ustava obdolžencem v kazenskem postopku v 29. členu zagotavlja dodatna procesna jamstva, ki naj jim zagotovijo pošteno sojenje.
5. Na očitke o neenaki ureditvi procesnega položaja slepih oseb v primerjavi z gluhimi osebami Državni zbor odgovarja, da njihov položaj zaradi različne narave njihove invalidnosti ni primerljiv. Pojasnjuje, da je pravica do brezplačnega tolmača za znakovni jezik slušno prizadetim osebam zagotovljena zato, ker te osebe niso sposobne niti same niti prek pooblaščenca učinkovito spremljati ustnega dela postopka ter v njem učinkovito sodelovati. Položaj slepih oseb pa naj bi bil drugačen, saj jih narava njihove invalidnosti ne ovira, da spremljajo ustni del postopka in v njem aktivno sodelujejo. Pri pisni komunikaciji s sodiščem pa naj bi jim bila ustavna procesna jamstva (po že obrazloženem) zagotovljena z drugimi instituti. Državni zbor še opozarja na določbe pravdnega postopka, ki omogočajo zvočno snemanje naroka in s tem tudi možnost, da se lahko slepa oseba s takšnimi zvočnimi zapisi seznani tudi po njegovi izvedbi. Glede na navedeno meni, da ureditev pravdnega postopka tudi iz tega razloga ni v neskladju s 14. členom Ustave.
6. Vlada meni, da 102. člen ZPP ni v neskladju z Ustavo. Sporna določba naj namreč nikogar ne bi postavljala v manj ugoden položaj, niti naj nikomur ne bi dajala posebne prednosti, ampak naj bi nasprotno vsem osebam v skladu s 14. členom Ustave zagotavljala enako obravnavanje. Vlada tudi ne soglaša s pobudnikom, da slepe osebe že na podlagi 102. člena ZPP nimajo pravice do uporabe Braillove pisave. Zato meni, da izpodbijana določba tudi ni v neskladju z 22., s 23. in s 25. členom Ustave. Pobuda pa po mnenju Vlade utemeljeno odpira vprašanje, ali bi morala biti s posebnim zakonom tudi slepim osebam v postopku pred državnimi organi zagotovljena določena materialna upravičenja (na primer plačilo prepisov v Braillovo pisavo), kot jih je ZUSZJ zagotovil gluhim osebam v zvezi s pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika. Dodaja, da si bo Ministrstvo za pravosodje prizadevalo za zagotovitev tehničnih možnosti, da bodo lahko tudi slepe osebe same spremljale vsebinski potek obravnave.
7. Pobudnik odgovarja, da temeljijo njegove zahteve na Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI), ki zavezuje tudi Slovenijo. Navaja, da sta ideja o odvetniku kot posredniku zapisov in ideja o »tolmačenju brajlice« (slednje naj bi bil tudi popoln nesmisel) postali uporabni, ne da bi bili prej strokovno ocenjeni. Poudarja, da je slepa oseba, ki obvlada Braillovo pisavo, pri branju samostojna, medtem ko je v primeru, ko ji berejo drugi, odvisna. Odvisnosti pa naj ji ne bi imel nihče pravice vsiljevati. S stališčem, da se z njim kot s slepo osebo lahko sodeluje le ustno, naj bi bil postavljen v položaj samo govorečega, nepismenega državljana. Poudarja, da je takšen odnos zaničljiv do rehabilitacije slepih oseb ter do dvestoletne tradicije njihovega opismenjevanja, ki jim je dala možnost dostojnega in samostojnega življenja.

8. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-146/07 z dne 13. 3. 2008 pobudo sprejelo in sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.
9. Pobudnik trdi, da je 102. člen ZPP neustaven zato, ker ne ureja izrecno pravice slepih oseb do brezplačnega dostopa do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v Braillovi pisavi. Izpodbijana zakonska določba se glasi:
»1) Stranke in drugi udeleženci v postopku smejo na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje.
2) Stranke in drugi udeleženci morajo biti poučeni o tem, da imajo pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Pravici do prevajanja se lahko odpovedo, če izjavijo, da znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik se zapiše, da so bili poučeni in kaj so glede tega izjavili.
3) Prevajajo tolmači.«
10. Izpodbijana zakonska določba ureja le pravico udeležencev pravdnega postopka do uporabe svojega jezika pri ustni (in ne pri pisni) komunikaciji s sodiščem. Zato očitki, ki jih uveljavlja pobudnik, ne morejo utemeljiti njene neustavnosti. Zaradi zatrjevanega obstoja t. i. neustavne pravne praznine pa je moralo Ustavno sodišče ugotoviti, ali pravico slepih oseb do prepisov v Braillovo pisavo ureja katera druga zakonska določba in, če ni tako, ali iz Ustave izhaja zahteva po ureditvi takšnega primera.
11. ZPP glede pisne komunikacije med sodiščem in strankami v 103. členu določa, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Skladno s 104. členom ZPP velja enako za vloge, ki jih stranke (oz. drugi udeleženci) pošiljajo sodišču. Iz besedila zakona ni mogoče razbrati jasnega odgovora na vprašanje, ali bi sodišče v pravdnem postopku na predlog stranke na podlagi smiselne uporabe navedenih zakonskih določb odredilo prepis sodnih pisanj ter pisnih vlog udeležencev v postopku v Braillovo pisavo. Predvsem pa je bistveno, da v določbah ZPP ni najti podlage za razlago, po kateri bi bil slepi osebi prepis sodnih pisanj ter pisnih vlog udeležencev v postopku v zanjo zaznavno obliko zagotovljen na stroške sodišča. Člen 152 ZPP določa, da (načeloma) vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. V končni posledici pa je kot merilo za presojo, kdo nosi stroške postopka, predviden kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjujejo načelo krivde (156. člen ZPP) in posamezna posebna pravila (158. do 161. člen ZPP), ki za obravnavani primer niso pomembna. Če slepim osebam prepis sodnih in drugih pisanj v postopku v Braillovo pisavo ni zagotovljen na državne stroške, o pravici do uporabe Braillove pisave ni mogoče govoriti. Z razlago obstoječih postopkovnih določb pravdnega postopka torej pravice slepih oseb do brezplačnega dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki ni mogoče izpeljati. Takšne pravice slepih oseb tudi ne ureja noben drug predpis. Zanje veljajo torej enaka pravila kot za vse druge udeležence v pravdnem postopku.
12. Pobudnik trdi, da slepe osebe zaradi takšnega enakega obravnavanja, ki ne upošteva njihovih posebnih potreb, nimajo enakih možnosti pri seznanitvi z vsebino sodnih in drugih pisanj v postopku, kot jih ima nasprotna stranka, in da zato tudi nimajo enakih možnosti za učinkovito komunikacijo s sodiščem in z nasprotno stranko. S takšnimi trditvami po vsebini zatrjuje, da slepe osebe nimajo enakih možnosti pri uresničevanju njihove pravice do kontradiktornega postopka ter pravice do enakopravnosti strank v pravdnem postopku. Pravica do kontradiktornega postopka stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(12) Pri tem je pomembno, da stranka pravice do izjave v postopku ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom.(13) Bistven element pravice do enakopravnosti pravdnih strank pa je zahteva po enakosti orožij, ki pomeni, da je treba strankam v postopku pred sodiščem zagotoviti enakovreden procesni položaj. Stranki je torej treba zagotoviti enake možnosti pri seznanitvi s procesnim gradivom, pri predstavitvi njenih stališč, vključno z dokazi, ter pri obrambi pred navedbami nasprotne stranke. Po ustaljeni ustavnosodni presoji izhajata obe navedeni pravici iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker gre za osrednjo določbo Ustave, ki se nanaša na pravico do poštenega obravnavanja (fair trial),(14) je Ustavno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali so slepe osebe zaradi enakega obravnavanja diskriminirane pri uresničevanju pravic, ki izhajajo iz navedene ustavne določbe. Pravica do uporabe svojega jezika in pisave v sodnem postopku je sicer posebej varovana v okviru 62. člena Ustave,(15) vendar (kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo)(16) izhaja ustavnopravni okvir te pravice prav iz ustavnih standardov poštenega sojenja. Zato je v presoji položaja slepih oseb pri uresničevanju njihovih ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave zaobjeta tudi presoja njihovega položaja z vidika uživanja navedene človekove pravice.
13. Ker za pobudnika položaj slepih oseb pri opravljanju ustnih procesnih dejanj v postopku ni sporen, se je Ustavno sodišče omejilo le na presojo, ali so slepe osebe diskriminirane pri uresničevanju njihove pravice do poštenega sojenja pri pisnih procesnih dejanjih.

Prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin
14. Prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Navedena ustavna določba torej prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na posameznikove osebne okoliščine. Pri tem je pomembno, da za ugotovitev kršitve ustavne prepovedi diskriminacijskega obravnavanja zadošča ugotovitev o obstoju nedopustne diskriminacije pri uživanju katere od človekovih pravic, medtem ko pobudniku posega v to človekovo pravico samega po sebi ni treba izkazovati.(17)
15. Načelo nediskriminacije (kot temeljna prvina načela enakopravnosti) iz prvega odstavka 14. člena Ustave se vzpostavlja na bistveno drugačen način kot v drugem odstavku, kajti nediskriminacija v zagotavljanju človekovih pravic ne glede na posameznikove osebne okoliščine presega zgolj običajne formalne okvire enakopravnosti.(18) Stališče, da iz zapovedi nediskriminacijskega obravnavanja izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak tudi zahteva po vsebinsko enakem obravnavanju, je bilo zavzeto tudi v novejši (slovenski in primerjalni) ustavnosodni presoji(19) kot tudi praksi ESČP.(20) Vsebinski pristop k razumevanju in uresničevanju enakopravnosti opozarja, da (formalno) enakopravno obravnavanje posameznikov v enakem (bistveno podobnem) položaju ne zagotavlja dejanske enakopravnosti tistih (formalno) enakopravno obravnavanih posameznikov, ki so se zaradi posameznih okoliščin (npr. zaradi obrobne družbene pozicije, predsodkov in stereotipov, ki se pritajeno skrivajo v večinski družbeni morali, zaradi pretekle diskriminacije, zaradi podzastopanosti na določenih področjih družbenega življenja itd.) znašle v dejansko deprivilegiranem položaju.(21) Zato naj bi bila v načelu enakopravnosti tudi normativna moč, da pravo legitimno ustvarja določene razlike zaradi odpravljanja razlik, ki so plod tradicionalne in dolgotrajne diskriminacije med ljudmi.(22) Gre za uveljavljanje načela enakih možnosti. Ustavno sodišče je že priznalo takšen pozitiven vidik enakosti (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-298/96 z dne 11. 11. 1999, Uradni list RS, št. 98/99 in OdlUS VIII, 246).
16. Z uveljavljanjem koncepta vsebinske enakopravnosti se torej uveljavlja diferencirano uresničevanje enakopravnosti, ki v določenem obsegu in pod določenimi pogoji vključuje preprečevanje dejanske oziroma posredne diskriminacije.(23) Takšen koncept enakopravnosti je bil sprejet tudi v Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS, št. 61/07 in nasl. – v nadaljevanju ZUNEO), ki enako obravnavanje opredeljuje kot odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere od osebnih okoliščin iz 2. člena Zakona (4. člen ZUNEO). Po tretjem odstavku 4. člena ZUNEO je posredna diskriminacija podana, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Diskriminacija je torej podana tudi v primeru, če so posameznikom ali družbenim skupinam formalno sicer zagotovljeni enake pravice oziroma enak obseg pravic oziroma ko so jim ti zagotovljeni, vendar so pri tem posamezniki v manj ugodnem dejanskem položaju v pogledu uresničevanja pravic oziroma izpolnjevanja obveznosti prikrajšani.(24)
17. Zahteva po vsebinski enakopravnosti izhaja že iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Torej ni pomembno le zagotavljanje formalne enakosti, saj je bilo po obrazloženem takšno pojmovanje enakosti v ustavnosodni presoji že preseženo. V primeru zatrjevane posredne diskriminacije je treba ugotoviti, ali je podana neenakost v učinkih pravne ureditve in ne v pravni ureditvi sami. Pri preprečevanju posredne diskriminacije se namreč varstvo prizadetih interesov oziroma pričakovanih koristi nanaša na rezultat oziroma na posledice pravnega urejanja (razlikovanja). To varstvo zahteva, da se preučijo posledice sprejetih pravnih norm in se odstranijo morebitni diskriminacijski učinki pravnega urejanja.(25)
18. V primeru presoje pravnega položaja (zaradi določene osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave) zapostavljene družbene skupine se torej lahko kot ustavno nedopustna izkaže tudi opustitev oblikovanja izjeme k splošni normi, če ima takšna splošna norma za to družbeno skupino diskriminacijske učinke. Zahteva po prepovedi diskriminacije namreč v določenih primerih pomeni tudi zahtevo po uveljavljanju posebnih pravnih položajev oziroma posebnih pravic, vključno z določenimi pozitivnimi ukrepi, ki naj preprečijo manj ugoden položaj oziroma marginalizacijo najšibkejših članov družbene skupnosti in spodbujajo oziroma ustvarjajo enake možnosti teh kategorij oseb za njihovo enakovredno udeležbo v družbenem življenju.(26) Pozitivni ukrepi, ki so sprejeti s takšnim namenom, ne pomenijo posega v načelo enakopravnosti,(27) ampak so namenjeni prav njegovemu uresničevanju. Stališče, da iz zahteve po prepovedi diskriminacije izhaja tudi zahteva po preprečevanju posredne diskriminacije ter zato tudi zahteva po izvajanju ustreznih razumnih prilagoditev, ki naj zagotovijo dejansko enakopravno obravnavanje zapostavljenih družbenih skupin, je zavzelo tudi ESČP.(28)

Prepoved diskriminacije na podlagi invalidnosti
19. Da je treba invalidom kot objektivno zapostavljeni družbeni skupini zagotoviti dejansko enakopravno obravnavanje, vedno bolj poudarjajo številni mednarodni instrumenti. Takšne zahteve so posledica spreminjanja družbenega odnosa do invalidov: od invalida kot objekta k invalidu kot imetniku pravic, torej od tega, da bi druge osebe sprejemale odločitve zanje, k njihovemu samostojnemu odločanju.(29) Že Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov(30) so poleg prepovedi diskriminacije v smislu uresničevanja formalne enakopravnosti poudarjala idejo, da mora družba z aktivnimi ukrepi zagotavljati enake možnosti invalidov. Izrecno so poudarila tudi pomembnost dostopnosti (tudi do informacij in komuniciranja) v procesu izenačevanja možnosti na vseh ravneh družbe (5. pravilo). Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o potrebi po enakopravnem vključevanju invalidnih oseb v družbo pomeni tudi ob revidiranju Evropske socialne listine spremenjeni 15. člen (pravice invalidnih oseb do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti), ki mu je bil dodan nov tretji odstavek. Ta izrecno poudarja potrebo po celovitem vključevanju invalidnih oseb v družbo.(31)
20. Tudi v pravnem redu Evropske unije se vedno bolj poudarja, da zakonodajalec ne sme zgolj upoštevati prepovedi diskriminacije, temveč da mora biti aktiven pri zagotavljanju enakega obravnavanja invalidov z vzpodbujanjem invalidov kot članov družbe za udeležbo pri vseh oblikah družbenega življenja.(32) V okviru Evropskega leta invalidov je bil sprejet Evropski akcijski načrt (2004–2010): »Enake možnosti za invalidne osebe,« v skladu s katerim se sprejemajo dvoletni akcijski načrti. Leta 2006 je bila tako sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o položaju invalidov v razširjeni Evropski uniji: Evropski akcijski načrt 2006–2007 (2006/2105(INI)),(33) ki med drugim opozarja tudi na potrebo po zagotovitvi dostopnosti dokumentacije evropskih institucij v oblikah, dostopnim slepim in slabovidnim osebam (31. točka).(34) Tudi Slovenija je v okviru Evropskega leta invalidov sprejela Akcijski program za invalide 2007–2013,(35) ki med splošnimi načeli in obveznostmi izpostavlja obveznost sprejemanja invalidnosti kot dela človeške različnosti, obveznost zagotavljanja enakih možnosti, obveznost zagotavljanja njihovega polnega in učinkovitega sodelovanja ter vključenosti v družbo, obveznost spoštovanja njihovega osebnega dostojanstva in neodvisnosti, vključno s pravico do lastne izbire in do samostojnosti ter do dostopnosti kot temeljnimi pogoji za uresničevanje njihovih pravic ter za zagotovitev njihove socialne vključenosti. Tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 303, 14. 12. 2007) poudarja, da je treba invalidom zagotoviti ne zgolj formalno (pravno) enakost, temveč dejansko (vsebinsko, materialno) enakost, ki naj zagotavlja enakost možnosti in enakost rezultatov za izravnavo dejanskih neenakosti. Listina namreč v prvem odstavku 21. člena ne izpostavlja le prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti, temveč invalidom v 26. členu (vključenost invalidov) izrecno priznava in zagotavlja spoštovanje pravice do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenjski skupnosti.
21. Odraz vedno večjega družbenega zavedanja o pomenu zagotavljanja enakih možnosti za invalide pomeni tudi sprememba prvega odstavka 14. člena Ustave,(36) s katero je bila pravica do nediskriminacijskega obravnavanja dopolnjena(37) tako, da je sedaj med osebnimi okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijo, izrecno navedena tudi invalidnost.(38) Invalidnost se je sicer tudi pred tem nedvomno štela za eno izmed osebnih okoliščin, ki ne smejo biti podlaga za diskriminacijsko obravnavanje, vendar pa daje takšen izrecen poudarek Ustave varstvu invalidov pred diskriminacijo na simbolni ravni še večji pomen.(39)
22. Treba je upoštevati tudi, da je leta 2008 začela veljati MKPI(40) in Izbirni protokol k njej, ki je prvi zavezujoč dokument OZN na področju človekovih pravic invalidov. Države podpisnice so se v njej med drugim zavezale, da bodo zagotovile in spodbujale polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršnekoli diskriminacije zaradi invalidnosti ter da bodo sprejele ustrezne zakonodajne in druge ukrepe za uresničevanje pravic, ki jih priznava ta konvencija (4. člen MKPI). Po MKPI pomeni diskriminacijo zaradi invalidnosti tudi odklonitev potrebnih ter primernih sprememb in prilagoditev, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. člen MKPI). MKPI države podpisnice med drugim posebej zavezuje, da invalidom zagotovijo postopkovne in starosti primerne prilagoditve, ki naj jim omogočijo, da učinkovito sodelujejo kot (neposredni ali posredni) udeleženci, tudi kot priče, v vseh pravnih postopkih (prim. 13. člen – »dostop do sodnega varstva«). MKPI je ratificirala tudi Slovenija.(41) To pomeni, da v skladu z drugim odstavkom 153. člena v zvezi z 8. členom Ustave od dneva uveljavitve njene določbe zavezujejo Državni zbor pri sprejemanju zakonov. Izvedbo ustreznih prilagoditev, ki bi slepim osebam omogočale, da lahko (same) učinkovito sodelujejo v postopku pred sodiščem, torej zakonodajalcu nalaga tudi zavezujoča mednarodna pogodba.

Položaj slepih in slabovidnih(42) oseb v pravdnem postopku
23. Ustavno sodišče ob upoštevanju vsega navedenega ugotavlja, da obstoječa ureditev pravdnega postopka, ki slepim osebam ne zagotavlja posebnih pravic, temveč jih kljub temu, da gre za objektivno zapostavljeno družbeno skupino, obravnava enako kot druge udeležence v postopku, posega v njihovo pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave). Onemogočanje dostopa do sodnih ter do drugih pisanj v pravdnem postopku v za slepe osebe zaznavni obliki namreč zanje pomeni pomembno oviro, ki jim (v primerjavi z drugimi osebami v enakem položaju) bistveno otežuje uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja. Za odpravo takšnega zapostavljenega položaja slepih oseb v pravdnem postopku bi bila zato potrebna izvedba določenih primernih prilagoditev. Državni zbor namreč ni izkazal, da bi bil slepim osebam zagotovljen enakopraven položaj pri uresničevanju njihovih pravic v pravdnem postopku z drugimi, že obstoječimi, procesnimi instituti.
24. Ustavno sodišče je sicer že poudarilo,(43) da je treba pri določanju ustavnopravnega okvira pravice do uporabe svojega jezika oziroma pisave v sodnem postopku upoštevati, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina (oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina).(44) Prav tako je že zavzelo stališče, po katerem dejstvo, da mora stranka v pravdnem postopku sama poskrbeti za prevod sodnih in drugih pisanj v jezik, ki ga razume, samo po sebi ni v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika v postopku, ker je stranki pošten postopek kljub temu zagotovljen.(45) Vendar položaja slepih oseb ni mogoče enačiti s položajem oseb, ki slovenskega jezika ne razumejo. Zapis sodnega oziroma drugega pisanja v postopku v Braillovi pisavi namreč še vedno pomeni zapis v slovenskem in ne v tujem jeziku. Zato se lahko položaj slepih oseb primerja le s položajem oseb, ki tako kot one razumejo slovenski jezik. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da so slepe osebe glede možnosti seznanitve z vsebino sodnega pisanja oziroma pisnih vlog strank ter drugih udeležencev v postopku v primerjavi z drugimi osebami v zapostavljenem položaju. Kljub temu, da se učijo njihovi invalidnosti prilagojenega opismenjevanja, ki jim omogoča, da se lahko kljub oviram, ki jim jih povzroča slepota, same seznanijo z vsebino sodnih oziroma drugih pisanj v postopku v slovenskem jeziku, jim država ustreznih prilagoditev ne zagotavlja.
25. Glede možnosti seznanitve z vsebino pisnih procesnih dejanj sodišča in udeležencev v postopku slepe osebe niso v zapostavljenem položaju le v primerjavi z osebami, ki razumejo slovenski jezik, ampak so v bistveno oteženem položaju tudi v primerjavi z osebami, ki slovenskega jezika ne razumejo. Slepa oseba si namreč sodnega oziroma drugega pisanja v postopku v njej razumljivi obliki ne more zagotoviti tako kot oseba, ki slovenskega jezika ne razume. Kot opozarja pobudnik, tolmači za Braillovo pisavo že pojmovno ne morejo obstajati. Za zagotovitev prepisa v Braillovi pisavi je namreč treba obliko zapisa s tehničnimi sredstvi »prevesti« v drugo obliko zapisa. To se lahko zagotovi bodisi s tiskanjem zapisov v Braillovi pisavi, bodisi s pretvorbo pisanja v Braillovo pisavo s pomočjo elektronske Braillove vrstice (oziroma v govorno obliko prek sintetizatorja govora). Za uporabo enega ali drugega načina pa je treba slepi osebi zagotoviti elektronsko obliko zapisa. Slepi osebi je torej z vročitvijo fizične oblike zapisa sodnega oziroma drugega pisanja v postopku znatno otežena možnost, da si sama zagotovi prepis pisanja v zanjo zaznavno obliko.
26. Slepim osebam tudi institut pooblaščenega zastopanja ne more zagotoviti enakopravnega položaja pri uresničevanju njihovih pravic v pravdnem postopku. Če bi se le od slepe osebe zahtevalo, da uveljavlja svoje pravice po pooblaščencu, to namreč zanjo (tudi če bi ji bilo takšno zastopanje zagotovljeno na stroške države) ne bi pomenilo posebne ugodnosti, ampak diskriminacijo slepe osebe, ki svojih pravic v sodnem postopku ne bi mogla uveljavljati pod enakimi pogoji kot drugi (ki imajo možnost svobodne izbire). Navedeno bi namreč pomenilo, da slepi osebi zaradi njene invalidnosti že v postopku na prvi in na drugi stopnji ne bi bila priznana postulacijska sposobnost, ki je drugim (poslovno oziroma procesno sposobnim) osebam priznana. Institut pooblaščenega zastopanja pa neenakopravnega položaja slepih oseb v pravdnem postopku ne bi odpravil niti v primeru, če bi bilo obvezno odvetniško zastopanje predpisano za vse stranke postopka enako.(46) Slepa oseba bi bila kljub enako omejeni postulacijski sposobnosti še vedno v zapostavljenem položaju v primerjavi z drugimi. Dostop do prepisov sodnih ter drugih pisanj v zanjo zaznavni obliki bi ji bil namreč v primerjavi z drugimi osebami (kot izhaja že iz zgornjih točk obrazložitve) še vedno bistveno otežen.
27. Po obrazloženem tudi obstoječa ureditev oprostitve plačila stroškov postopka (ki vključuje tudi oprostitev plačila odvetniških stroškov) sama po sebi manj ugodnega položaja slepih oseb v pravdnem postopku pri uresničevanju njihovih pravic iz 22. člena Ustave ne more odpraviti. Ne le zato, ker institut odvetniškega zastopanja sam po sebi slepi osebi praviloma ne bi zagotovil enakopravnega položaja v postopku. Pač pa tudi zato, ker ji brezplačno zastopanje po odvetniku, četudi bi se slepa oseba svobodno odločila, da želi svoje pravice v postopku uveljavljati le na takšen način, ni zagotovljeno v vsakem primeru. Skladno z določbami ZBPP(47) so do oprostitve plačila stroškov postopka upravičene le osebe slabšega premoženjskega stanja.(48) Navedena ureditev kakšnih drugih razlogov, iz katerih bi bilo prav tako mogoče uveljavljati pravico do brezplačne pravne pomoči, ne predvideva. Kot je bilo že poudarjeno, je o pravici do dostopa do sodnih ter do drugih pisanj v postopku v za slepe osebe zaznavni obliki mogoče govoriti le, če ji je ta zagotovljen na stroške države.
28. Ker je torej Ustavno sodišče ugotovilo, da pomeni opustitev zakonodajalca, da bi slepim osebam zagotovil potrebne in primerne prilagoditve, ki bi jim omogočale enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku, poseg v njihovo pravico do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave), je moralo v nadaljevanju presoditi, ali je takšen poseg ustavno dopusten. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, tj. stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86, tč. 25 obrazložitve).
29. Ustavno sodišče je najprej presojalo, ali za opustitev izvedbe potrebnih in primernih prilagoditev obstaja kakšen ustavno dopusten razlog. Državni zbor je med drugim ugovarjal, da je treba pri sprejemanju procesnih pravil upoštevati tudi zahteve po hitrosti, ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, katerih cilj je v zagotavljanju pravice (obeh) strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter s čim manjšimi stroškovnimi obremenitvami. Ugovor o spoštovanju zahteve po hitrosti postopka bi sicer lahko bil pomemben z vidika ustavne zahteve po prepovedi prekomernih posegov v pravico do (učinkovitega) sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar Državni zbor zgolj s pavšalnimi navedbami o potrebi po upoštevanju tudi te človekove pravice ni izkazal, da iz tega razloga pravice slepih oseb do dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki ne bi bilo mogoče urediti na noben (razumen) način. Zakonodajalčeva dolžnost je, da v okviru svojega polja proste presoje položaj slepih oseb v pravdnem postopku uredi tako, da s tem ne bo prekomerno poseženo v človekove pravice drugih udeležencev v postopku. Poleg tega je treba upoštevati, da že obstaja zakonska podlaga za uvedbo elektronskega poslovanja v pravdnem postopku,(49) kar bo bistveno olajšalo možnosti za zagotovitev razumnih prilagoditev za slepe osebe. Državni zbor tudi s sklicevanjem na dolžnost preprečiti pretirane stroškovne obremenitve za stranke ni izkazal obstoja ustavno dopustnega razloga za ugotovljeni poseg v človekovo pravico. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, mora biti slepim osebam dostop do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki zagotovljen na stroške države in ne na stroške strank. Državni zbor pa niti ni zatrjeval, da bi bili stroški primernih prilagoditev tako nerazumno visoki, da takšnih pozitivnih ukrepov ne bi bilo mogoče izvesti. Zakonodajalec ima tudi sicer v okviru svojega polja proste presoje možnost, da primerne prilagoditve izvede tako, da bo državni proračun kar najmanj obremenjen. Ker po obrazloženem Državni zbor ni izkazal, da bi bila opustitev potrebnih in primernih prilagoditev, ki bi slepim osebam omogočale enakopravno uresničevanje pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku, utemeljena s kakšnim ustavno dopustnim razlogom, ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava.
30. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je izpodbijana ureditev pravdnega postopka, ki ne upošteva posebnega položaja slepih (in slabovidnih) oseb, ki v njem sodelujejo, in jim zato ne omogoča enakopravnega položaja pri uresničevanju njihove pravice do poštenega obravnavanja (22. člen Ustave), v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave (1. točka izreka). Ugotovilo je namreč, da obstaja v ureditvi pravdnega postopka neizpolnljiva pravna praznina, ki je vsebinsko tako pomanjkljiva, da bi bilo njeno sprotno zapolnjevanje samovoljno, ker ni na voljo predvidljivih in pravno varnih meril, kako ravnati v konkretnih primerih.(50) Enako varstvo pravic v postopkih oblastnega odločanja je namreč že pojmovno mogoče zagotoviti samo tako, da so pravila postopka, po katerih morajo ravnati organi pri odločanju o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih posameznikov, vnaprej natančno določena. Zaradi narave te pravice je torej nujno, da se z zakonom predpiše način njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena Ustave).(51) Ker gre torej za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil, razveljavitev ni mogoča. Zato je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje opravi v roku enega leta od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka).
31. Da bo zadostil ustavnim in konvencijskim zahtevam po enakopravni obravnavi slepih (in slabovidnih) oseb v pravdnem postopku, bo moral zakonodajalec na ustrezen način urediti njihovo pravico do dostopa do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanje zaznavni obliki. Pri tem je z vidika pravice slepih oseb do osebnega dostojanstva bistveno, da se jim (v okviru razumnih možnosti) zagotovi možnost izbire o tem, na kakšen način se želijo seznaniti z vsebino pisanj (ali prek fizične oblike zapisa v Braillovi pisavi, ali prek elektronske oblike zapisa, ali z branjem s pomočjo tretjih oseb, itd.). Možnost enakopravnega sodelovanja v postopku ne glede na slepoto je namreč odvisna od individualnih sposobnosti posameznika. Po oceni Ustavnega sodišča bi lahko bilo obvezno odvetniško zastopanje kot način zagotovitve enakopravnega uresničevanja pravice slepe osebe do poštenega sojenja ustavno sprejemljivo le v primerih, ko slepi osebi zaradi njenih osebnih okoliščin učinkovitega varstva pravic ne bi bilo mogoče zagotoviti z drugimi primernimi prilagoditvami. Vendar bi moralo biti v takšnem primeru slepi osebi zastopanje po odvetniku zagotovljeno na stroške države, in sicer neodvisno od njenih premoženjskih razmer oziroma dohodkov.
32. Kljub temu, da je v obravnavanem primeru presojalo le, ali slepim osebam ureditev pravdnega postopka zagotavlja enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v pravdnem postopku ter v drugih sodnih postopkih, v katerih se smiselno uporabljajo določbe ZPP,(52) Ustavno sodišče opozarja, da se zastavlja vprašanje po potrebnosti ustrezne ureditve enakih pravic slepih oseb tudi v drugih sodnih postopkih ter v postopkih pred drugimi državnimi organi. Zato bi bilo treba razmisliti o oblikovanju enotne zakonske rešitve za vse sodne postopke (oziroma tudi za druge postopke pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javnih služb, v katerih se odloča o posameznikovih pravicah, obveznostih ali pravnih interesih), kot je bila na primer že sprejeta za gluhe osebe. Kljub temu, da je Ustavno sodišče ugotovilo ustavno neskladje ZPP, to torej ne pomeni, da zakonodajalec v okviru proste presoje ne bi smel v tej odločbi ugotovljenega neskladja urediti v posebnem zakonu (kot je bil sprejet za gluhe osebe) ali v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov,(53) v Zakonu o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – ZS) ali v katerem drugem zakonu.
33. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana ureditev pravdnega postopka v neskladju z načelom nediskriminacijskega obravnavanja iz prvega odstavka 14. člena Ustave, se ni ukvarjalo z očitki o neenakem obravnavanju slepih oseb v primerjavi z gluhimi osebami (torej o zatrjevani kršitvi načela enakosti pred zakonom oziroma v zakonu na podlagi drugega odstavka 14. člena Ustave).
34. Da bi bil v času do odprave ugotovljenega neskladja slepim osebam zagotovljen položaj, ki bi jim omogočal enakopravno in učinkovito uresničevanje njihovih pravic v pravdnem ter v drugih sodnih postopkih, v katerih se ZPP smiselno uporablja, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča slepi osebi na njeno zahtevo zagotoviti dostop do sodnih pisanj ter do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v njej zaznavni obliki, pri čemer se za to potrebni stroški izplačajo iz sredstev sodišča (3. točka izreka). Ustavno sodišče se zaveda, da zaradi kompleksnosti vprašanja, ki ga bo moral urediti zakonodajalec, slepi osebi enakopravnega položaja v pravdnem postopku v času do sprejema ustrezne zakonske ureditve ne bo mogoče popolnoma zagotoviti. Do sprejema ustreznih tehničnih rešitev namreč sodišča slepi osebi ne bodo mogla v vsakem primeru zagotoviti, da se s procesnim gradivom seznani na način, ki si ga je izbrala. Da pa bi bila slepim osebam v tem vmesnem obdobju zagotovljena vsaj minimalna procesna jamstva, bodo morala sodišča slepi osebi na njeno zahtevo prepise v Braillovi pisavi zagotoviti vsaj glede pomembnejšega procesnega gradiva (tj. tistega, ki se vroča strankam). Drugačen način seznanitve z vsebino procesnega gradiva (npr. z branjem oziroma z ustreznim ustnim povzetkom bistvene vsebine procesnega gradiva, ali kakšen drug primeren način) bo prišel v poštev v primerih, ko glede na okoliščine posameznega primera (bodisi zaradi oblike zapisane informacije – npr. v obliki fotografije ali skice, bodisi zaradi drugih, npr. tehničnih ovir) te pravice slepe osebe ne bo mogoče zagotoviti s prepisom pisanj v Braillovo pisavo. Do sprejema ustrezne zakonske ureditve bo predvsem pomembno, da bo slepi osebi zagotovljen dostop do sodnih in do drugih pisanj v postopku v zanjo zaznavni obliki v obsegu, ki ji bo omogočal učinkovito varstvo njenih pravic v postopku.

35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(12)Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), kjer je o pravici iz 22. člena Ustave zapisalo, da »[…] temelji na spoštovanju človekove osebnosti, saj zagotavlja vsakomur možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka.«
(13)Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03 in OdlUS XII, 49).
(14)Tako tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 219.
(15)Člen 62 Ustave se glasi: »Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.«
(16)Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-43/96 z dne 30. 5. 2000 (OdlUS IX, 141) ter v odločbi št. Up-404/05 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 64/07 in OdlUS XVI, 101).
(17)Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v svoji novejši sodni praksi preseglo odvisno, anciliarno naravo pravice do enakopravnosti, skladno s katero je bilo mogoče kršitev 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) uspešno uveljavljati le v povezavi s kršitvijo ene od konvencijskih pravic (glede starejše prakse ESČP prim. P. Mahnič, Enakost in enakopravnost, v: Javna uprava, Inštitut za javno upravo, št. 3, letnik 38, Ljubljana 2002, str. 362). V svojih novejših odločitvah namreč poudarja, da uporaba 14. člena EKČP ne predpostavlja več kršitve drugih konvencijskih pravic ter da je zato 14. člen EKČP v tem pogledu samostojen. Za uporabo 14. člena EKČP tako zadošča, da je dejanski stan primera mogoče subsumirati pod drugo konvencijsko določbo oziroma določbo njenih protokolov (prim. zadevo Thlimmenos proti Grčiji, sodba z dne 6. 4. 2000, št. 34369/97, tč. 40).
(18)M. Cerar, Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije, v: D. Zagorc (ur.), Enakost in diskriminacija, Sodobni izzivi za pravosodje, Mirovni inštitut, Ljubljana 2005, str. 46.
(19)Prim. L. Šturm, Člen 14 (načelo enakosti), v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 181. Tako tudi P. Mahnič, cit. delo, str. 358.
(20)ESČP je v zadnjih letih storilo premik od formalnega razumevanja zahteve po prepovedi diskriminacije, ki izhaja iz 14. člena EKČP ter iz 1. člena Protokola št. 12 k EKČP (tega Protokola Slovenija sicer (še) ni ratificirala, zato je ne zavezuje) k njegovemu vsebinskemu razumevanju. Skladno z novejšo sodno prakso ESČP je pravica do nediskriminacijskega obravnavanja pri uživanju konvencijskih pravic prizadeta ne samo, če država brez stvarnega in razumnega razloga različno obravnava ljudi v podobnih situacijah, ampak tudi, če brez stvarnega in razumnega razloga opusti različno obravnavanje oseb, katerih položaji so bistveno različni (prim. že citirano zadevo Thlimmenos proti Grčiji; podrobneje o tem vprašanju O. De Schutter, Reasonable Accomodations and Positive Obligations in the European Convention on Human Rights, v: A. Lawson & C. Gooding (ur.), Disability Rights in Europe: From Theory to Practice, Hart, Oxford and Portland, Oregon 2005, str. 52). Prim. tudi K. Reid, A Practitioner's Guide to the European Convention on Human Rights, 3. izdaja, Thomson, Sweet & Maxwell Ltd, London 2008, str. 273.
(21)B. Flander, Pozitivna diskriminacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2004, str. 66.
(22)P. Mahnič, cit. delo, str. 367.
(23)Podrobneje B. Flander, cit. delo, str. 72.
(24)Isto, str. 71.
(25)Prav tam.
(26)Pravna teorija uporablja za ta pravni instrument izraz »pozitivna diskriminacija v širšem pomenu«. Medtem ko je »pozitivna diskriminacija v ožjem pomenu« po pravni teoriji pravni instrument, s katerim se z namenom spodbujanja oziroma ustvarjanja enakih možnosti, z namenom uveljavljanja bolj enakovredne zastopanosti na političnem, ekonomskem, socialnem in drugih področjih družbenega življenja ter z namenom odpravljanja oziroma preprečevanja posredne diskriminacije in posledic pretekle diskriminacije uveljavlja neenako (prednostno) pravno obravnavanje določenih kategorij oseb pri uresničevanju pravic, ki so praviloma vsem pravnim naslovljencem zagotovljene v enakem obsegu in pod enakimi pogoji. Za pozitivno diskriminacijo v ožjem pomenu gre v primerih, ko so določene kategorije oseb izjemoma in začasno različno/prednostno obravnavane pri uresničevanju pravic, ki so načeloma pripadnikom različnih družbenih skupin oziroma vsem osebam zagotovljene pod enakimi pogoji in v enakem obsegu (podrobneje B. Flander, cit. delo, str. 101–102).
(27)Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998 (Uradni list RS, št. 20/98 in OdlUS VII, 26) sicer zavzelo stališče, da pomeni zagotavljanje posebnih pravic določeni družbeni skupini odstop od načela enakosti. Vendar se navedena zadeva od obravnavane razlikuje. Ustavno sodišče je namreč v navedenem primeru presojalo ustavno dopustnost posebne pravice pripadnikov avtohtonih narodnih manjšin do t. i. dvojne volilne pravice kot obliko pozitivne diskriminacije v ožjem pomenu besede.
(28)Prim. zadevo D. H. in drugi proti Republiki Češki (sodba Velikega senata z dne 13. 11. 2007): Veliki senat je ugotovil, da je Republika Češka kršila 14. člen (prepoved diskriminacije) EKČP v zvezi z 2. členom (pravica do izobrazbe) Prvega protokola k EKČP, ker ni poskušala z različnim (prilagojenim) obravnavanjem odpraviti diskriminacijskih učnikov, ki jih je imela, sicer za vse otroke enotna, šolska zakonodaja na pripadnike romske skupnosti.
(29)Prim. npr. Malaško deklaracijo o invalidih, ˝Razvoj v smeri enakovredne vključenosti invalidov kot državljanov,˝ ki je bila leta 2003 sprejeta na Drugi evropski konferenci ministrov, pristojnih za politike enakovrednega vključevanja invalidov, ki jo je organiziral Svet Evrope. Njeno besedilo je objavljeno na spletni strani:http://www.mddsz.gov.si /si/delovna_podrocja/invalidi /malaska_deklaracija_o_invalidih/.
(30)Navedena pravila, ki so bila sprejeta z Resolucijo št. 48/96 z dne 20. 12. 1993, sicer niso bila sprejeta v obliki zavezujočega mednarodnega instrumenta, kljub temu pa so v uvodu določala namen postati obvezujoča kot običajno mednarodno pravo, če jih bo uporabljalo veliko držav, ki so se odločile spoštovati pravila mednarodnega prava.
(31)Tretji odstavek 15. člena revidirane Evropske socialne listine (Uradni list RS, št, 24/99, MP, št. 7/99 – MESL) se glasi: »Da bi invalidnim osebam ne glede na njihovo starost in naravo ter izvor njihove invalidnosti zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnosti, se pogodbenice zavezujejo, da zlasti: pospešujejo njihovo celovito vključevanje v družbo in sodelovanje v življenju skupnosti, zlasti z ukrepi, vključno s tehničnimi pripomočki, s pomočjo katerih premagujejo ovire v sporazumevanju in gibljivosti ter jim omogočajo dostop do prevoza, nastanitve, kulturnih dejavnosti in dejavnosti v prostem času.«
(32)Splošno načelo prepovedi diskriminacije je bilo na ravni Evropske unije v Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju Pogodba ES) vpeljano z Amsterdamsko pogodbo. Prim. 13. člen Pogodbe ES (UL C 340, 10. 11. 1997 in Uradni list RS, št. 27, MP, št. 7/04 – prečiščeno besedilo). Določba govori o »ustreznih ukrepih za boj proti diskriminaciji.« Takšen zapis je mogoče razumeti tudi kot možnost sprejemanja pozitivnih ukrepov.
(33)UL C, 316E, 22. 12. 2006, str. 370–378.
(34)Europol je leta 2007 sprejel Pravila o dostopu do Europolovih dokumentov (UL C 072, 29. 3. 2007, str. 37–40), ki v 10. členu (dostop po prošnji) med drugim določajo, da se dokumenti posredujejo v obstoječi različici in obliki (vključno z elektronsko ali alternativno obliko, kot so Braillova pisava, veliki tisk ali trak) ter v eni od dostopnih jezikovnih različic, glede na prosilčevo željo.
(35)Akcijski načrt je objavljen na spletni strani: http://www.mddsz. gov.si/si/splosno/novice/ novica/article/1939/ 5367/?cHash=075eded6b1.
(36)Prim. Ustavni zakon o spremembi 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 69/04 – UZ14).
(37)Takšne dopolnitve načela nediskiminacijskega obravnavanja so bile v zadnjih letih izpeljane tudi v nekaterih drugih evropskih državah. Nemški Bundestag je tako leta 1994 sprejel dopolnitev 3. člena Temeljnega zakona, ki sedaj izrecno določa, da ne sme biti nihče zapostavljen zaradi svoje invalidnosti (prim. Maunz-Dürig, Grundgesetz Kommentar, Band I, GG-Text - Art. 3, Verlag C. H. Beck München, str. 353a).
(38)V slovenski pravni ureditvi ni enotne opredelitve invalidnosti. Invalidnost in status invalida sta odvisna od posameznih področij pravnega urejanja (prim. M. Kalčič, Invalidnost kot osebna okoliščina, v zbirki: Prepoved diskriminacije, Med varstvom človekovih pravic in konkurenčnostjo delodajalca, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 361). MKPI v drugem odstavku 1. člena invalide opredeljuje kot ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Pojem invalidnosti pa je izrecno opredeljen v preambuli. Invalidnost je opredeljena kot razvijajoči se koncept ter kot posledica medsebojnega učinkovanja okvar, ki jih ima oseba, ter vedenjskih in okoljskih ovir, ki invalidom preprečujejo polno in učinkovito sodelovanje v družbi enako kot drugim – neinvalidom (točka e). Iz obeh opredelitev je jasno razvidno, da vzpostavljata zvezo med posameznikom – invalidom in okoljem. Pri tem obe opredelitvi posredno zavezujeta države podpisnice, da morajo odstraniti ovire v okolju, ki povzročajo diskriminacijo oziroma onemogočajo enake možnosti (Isto, str. 359).
(39)Prim. L. Šturm, Ustavnopravni vidiki načela enakosti, v: Človekove pravice in invalidi, Za 14. člen – od ideje do ustavnega zakona, str. 43, objavljeno na spletni strani: http://www2.arnes.si/~ljzdis1/books/ZDIS_zbornik_2005.pdf.
Prim. tudi M. Cerar, Ustavna razprava pred prehodom v drugo fazo, Pravna praksa št. 44/2003, Uvodnik, str. 3–4.
(40)Konvencijo in Izbirni protokol je Generalna skupščina OZN sprejela decembra 2006 z Resolucijo št. A/61/611. Skladno s 45. členom Konvencije je ta začela veljati trideseti dan po deponiranju dvajsete listine o ratifikaciji ali pristopu, tj. 30. 5. 2008.
(41)Slovenija je MKPI, skupaj z Izbirnim protokolom, podpisala 30. 3. 2007. Državni zbor jo je ratificiral 4. 4. 2008.
(42)V takem položaju kot slepe osebe so lahko tudi slabovidne osebe. Za vse te osebe je Ustavno sodišče v nadaljevanju uporabljalo izraz slepe osebe.
(43)Prim. že citirani sklep št. Up-43/96, točko 18 obrazložitve.
(44)Prim. tudi T. Jerovšek, Člen 62 (pravica do uporabe svojega jezika); v: L. Šturm (ur.), cit. delo, str. 615.
(45)Tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-1378/06 z dne 20. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08).
(46)Kot je to že predpisano (izjemo določa le četrti odstavek 86. člena ZPP) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (prim. tretji odstavek 86. člena ZPP).
(47)Člen 170 ZPP, ki je urejal pravico stranke do dodelitve brezplačnega pooblaščenca, je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – ZPP-D) s 1. 10. 2008 prenehal veljati. Zato se o tej pravici stranke odslej odloča le še po pravilih ZBPP.
(48)Prvi odstavek 1. člena ZBPP določa: »Namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati.«
(49)Prim. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list št. 52/07 – ZPP-C), ki že vsebuje določbe o elektronskem poslovanju sodišč, ki pa se zaradi potrebe po sprejetju ustreznih podzakonskih aktov in po izpolnitvi ustreznih tehničnih pogojev še niso začele uporabljati.
(50)M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Od življenjskega primera do pravne odločitve, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 123. in nasl.
(51)F. Testen, Člen 22 (enako varstvo pravic); v: L. Šturm, cit. delo, str. 240.
(52)Določbe ZPP se namreč uporabljajo ne le v pravdnem, ampak (smiselno) tudi v drugih civilnih sodnih postopkih. Prim. npr. 15. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ), 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – ZNP).
(53)Iz zakonodajnega gradiva k predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov št. EVA 2007-1811-0110 z dne 21. 2. 2008 izhaja, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja besedilo predloga Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki naj bi poleg ZUNEO na področju invalidskega varstva kot lex specialis urejal prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in ukrepe za izenačevanje možnosti invalidov.