Številka: Up-611/07-21

Datum: 6. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Klasje Celje, d. d., Celje, ki jo zastopa odvetniška družba Gregorovič – Pungartnik, o. p., d. n. o., na seji 6. novembra 2008

1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 802/2006 z dne 15. 12. 2006 se zavrne.
2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom delavk (tožnic v delovnem sporu, ki jim je bila iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi) in naložilo pritožnici, naj jim izplača razlike iz naslova premalo izplačane odpravnine. Sprejelo je stališče, da gre tako pri prenehanju delovnega razmerja trajno presežnim delavcem po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR/90) kot pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. – v nadaljevanju ZDR) za prenehanje delovnega razmerja iz razloga na strani delodajalca, zaradi česar kljub različni terminologiji ne gre za dva različna instituta. Zaradi tega tožnicam pripada odpravnina na podlagi 13. točke 18. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/01 in nasl. – v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba) ne glede na to, da je bila panožna kolektivna pogodba sklenjena še v času veljavnosti ZDR/90. Pri tem je kot bistveno upoštevalo okoliščino, da je ureditev v Panožni kolektivni pogodbi za delavce ugodnejša od ureditve v ZDR in da je bila njena veljavnost z Aneksom h Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 68/05 – v nadaljevanju Aneks) podaljšana že po začetku veljavnosti ZDR, pri čemer podpisnici kolektivne pogodbe nista izvzeli nobenih določb, ki se ne bi uporabljale do sklenitve nove kolektivne pogodbe. Zato je sodišče štelo, da je bila volja podpisnic, da se Panožna kolektivna pogodba do sprejema nove uporablja v celoti. Zoper navedeno odločitev se je pritožila pritožnica. Višje delovno in socialno sodišče je odločitvi nižjega sodišča pritrdilo in pritožnici, glede na njeno izrecno pritožbeno navedbo, da so v preteklosti sodišča sodila drugače, tudi pojasnilo spremembo v stališču sodišča do tega vprašanja. S sklepom je odločilo, da revizije v tem delovnem sporu ne dopusti.
2. Pritožnica zatrjuje, da so ji bile v postopku kršene pravice iz 2., 22., 25., 33. in iz 125. člena Ustave. Navaja, da je stališče sodišča, po katerem je treba pri določitvi višine odpravnine upoštevati določbe kolektivne pogodbe, če so te za delavca ugodnejše, ne glede na to, da so bile sprejete na podlagi ZDR/90, ko je bil koncept trajnih presežnih delavcev in odpravnin drugače urejen, materialnopravno napačno. Meni namreč, kar je potrjevala tudi prejšnja ustaljena sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča, da je treba pri odmeri višine odpravnine delavcu, kateremu je delovno razmerje prenehalo po ZDR, upoštevati drugi odstavek 109. člena ZDR in ne določb Panožne kolektivne pogodbe, sprejetih na podlagi ZDR/90. Meni, da v Republiki Sloveniji sodna praksa ni pravni vir, zlasti ne napačna. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano odločitev.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-611/07 z dne 13. 5. 2008 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Višje delovno in socialno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnim strankam iz delovnega spora, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožnica zmotno pričakuje, da se bo Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe izrekalo o tem, katera razlaga ureditve odpravnine je v skladu z zakonom in tako prispevalo k odpravi domnevno napačne sodne prakse. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku, in ne presoja same po sebi pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. To v konkretnem primeru pomeni, da ni pristojnost Ustavnega sodišča, da se izreka o tem, katera izmed obeh razlag ZDR in Panožne kolektivne pogodbe je pravilna in zakonita – ali tista, ki jo je v sodbi zavzelo Višje delovno in socialno sodišče (da tožnicam pripada odpravnina v višini, kot jo določa Panožna kolektivna pogodba, ker je zanje ugodnejša), ali tista, za katero se v ustavni pritožbi zavzema pritožnica (da gre za nov institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter za novo opredeljeno pravico delavcev, zaradi česar tožnicam pripada odpravnina po novem ZDR, oziroma da je bila prava pogodbena volja strank Panožne kolektivne pogodbe delavcem zagotoviti enako raven pravice, kot je bila določena z ZDR/90, ne pa višje ravni). Pristojnost Ustavnega sodišča je zgolj zagotoviti, da sodišča zakona ne bodo razlagala na način, ki bi bil nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. To pomeni, da bi Ustavno sodišče v izpodbijano odločitev lahko poseglo le v primeru, če bi ugotovilo, da stališče, po katerem tožnicam pripada odpravnina, v višini kot jo določa Panožna kolektivna pogodba, ni združljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Povedano drugače: Ustavno sodišče bi izpodbijano sodbo, ki temelji na pravnem stališču (razlagi ZDR in Panožne kolektivne pogodbe), lahko razveljavilo le v primeru, če bi tudi za morebitno zakonsko normo, ki bi izrecno določala, da tožnicam pripada odpravnina v višini, kot jo določa Panožna kolektivna pogodba, ker je zanje ugodnejša, ugotovilo, da ni v skladu s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Da bi šlo v obravnavanem primeru za tak primer, pa pritožnica ne zatrjuje.
5. Tudi zgolj napačna uporaba zakona bi lahko utemeljila sklep o kršitvi človekove pravice, vendar le v primeru, če bi šlo za očitno napačno odločitev, kar bi utemeljevalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno očitne napačnosti bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Sodišči sta razumno pojasnili, zakaj tožnicam pripada odpravnina v višini, kot je določena v Panožni kolektivni pogodbi, in ne v višini, kot jo določa ZDR. Svojo odločitev sta ustrezno utemeljili s sklicevanjem na določbe Panožne kolektivne pogodbe, na Aneks o podaljšanju veljavnosti te pogodbe in na določbe ZDR, zlasti na drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon, in na četrti odstavek 109. člena ZDR, ki dopušča, da se s kolektivno pogodbo odpravnina uredi ugodneje. Sodišči sta torej uporabili pravila razlage, ki so v pravni znanosti mogoča, svoje stališče pa sta tudi dovolj izčrpno obrazložili.
6. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti sodne odločbe (zaradi napačne uporabe prava), ki posega v premoženjskopravni položaj strank, sam po sebi ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kršitev bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika pravice do zasebne lastnine nesprejemljivo. Takšnih stališč v tej zadevi ni.
7. Ustava v 2. in 125. členu neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato se pritožnica za utemeljevanje ustavne pritožbe nanju ne more sklicevati.
8. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
9. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.