Številka: Up-685/05-17

Datum: 6. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Janka Pibernika, Krško, in Mojce Pibernik, Brežice, ki ju zastopa Bojan Klakočar, odvetnik v Krškem, na seji 6. novembra 2008

Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 20/2005 in Ks 21/2005 z dne 11. 4. 2005 se razveljavi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnika izpodbijata sklep zunajobravnavnega senata, ki je zavrnil njune pritožbe zoper sklepa preiskovalnega sodnika, s katerim jima je bilo kot subsidiarnima tožilcema na podlagi tretjega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) naloženo plačilo potrebnih izdatkov in nagrade zagovornicama dveh obdolžencev. Njuna zahteva za preiskavo zoper navedena obdolženca je bila pred tem pravnomočno zavrnjena.
2. Pritožnika zatrjujeta kršitvi 22. in 23. člena Ustave. Menita, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na njune navedbe v pritožbi oziroma njeni dopolnitvi zoper sklep preiskovalnega sodnika, saj ni zavzel stališča do odločitve o stroških iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002, s katerim je bila zavrnjena njuna zahteva za preiskavo in drugače kot v izpodbijanih sklepih odločeno, da stroški postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov bremenijo proračun.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-685/05 z dne 27. 3. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). O sprejemu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena ZUstS obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, ter ugotovilo naslednje: S sklepom št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo oškodovancev kot tožilcev za preiskavo v delu, v katerem jo je preiskovalni sodnik uvedel (točka I. izreka navedenega sklepa). Hkrati je senat odločil, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun. Z istim sklepom je zunajobravnavni senat (pod točko II. izreka navedenega sklepa) odločil o tistem delu zahteve oškodovancev kot tožilcev za uvedbo preiskave, v katerem se preiskovalni sodnik z njeno uvedbo ni strinjal. Tudi v tem delu je predlog za uvedbo preiskave zavrnil. Zoper ta del odločitve sta se oškodovanca pritožila, vendar je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Kp 652/2003 z dne 29. 5. 2003 njuno pritožbo zavrnilo.
5. Naknadno, torej že po pravnomočni odločitvi, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, sta zagovornici dveh obdolžencev v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZKP vložili stroškovnika. O utemeljenosti in višini priglašenih stroškov je preiskovalni sodnik odločil z dvema sklepoma št. II Kpr 70/2001 (oba sta bila izdana dne 2. 12. 2004), s katerima je odvetnicama priznal potrebne izdatke in nagrado ter odločil, da jih morata povrniti oškodovanca kot tožilca. Iz obrazložitve teh sklepov izhaja, da je preiskovalni sodnik dolžnost plačila potrebnih izdatkov in nagrade zagovornicama naložil pritožnikoma zato, ker je tekel kazenski postopek na njuno zahtevo in se ni končal z obsodilno sodbo, temveč je bila njuna zahteva za preiskavo zoper navedena obdolženca pravnomočno zavrnjena. Skupen znesek, naložen v plačilo oškodovancema kot tožilcema, je znašal 374.791 SIT. Zoper ta sklepa sta se pritožnika pritožila. O njunih pritožbah je z izpodbijanim sklepom odločil zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani.
6. Navedbe pritožnikov po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitev 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.
7. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim izhaja zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi upoštevne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008, Uradni list RS, št. 55/08).
8. Iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja pravica do sodnega varstva, ki je ustavno procesno jamstvo in posamezniku zagotavlja pravico do meritorne odločitve sodišča v sporu (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000, Uradni list RS, št. 64/2000, 91/2000 popr. in OdlUS IX, 294).
9. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je Ustavno sodišče pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave doslej obravnavalo predvsem kot procesno jamstvo, ki posamezniku zagotavlja pravico do vsebinske odločitve v sporu. Kakšna je vsebinska odločitev v sporu, je odvisno od narave posameznega primera oziroma od narave pravice, ki je predmet spora. Praviloma je narava vsebinske odločitve o pravici dvojna – tako pozitivna kot negativna. Pozitivni vidik vsebine pravice do sodnega varstva je treba razumeti v tem smislu, da je stranki priznana pravica, ki je predmet sodnega varstva. Negativni vidik vsebine pravice do sodnega varstva pomeni takó odločitev v sporu, s katero je stranka prosta svoje obveznosti.
10. Sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je tudi zahteva po (spoštovanju) pravnomočnosti iz 158. člena Ustave (glej npr. sklep št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003, OdlUS XII, 116). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). V pravnomočno vsebino danega sodnega varstva sodišče sámo od sebe torej ne sme posegati. To lahko stori le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon.(54)
11. Za pritožnika je negativni vidik pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomenila pravnomočna odločitev, »da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun« (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002). Ta odločitev je namreč pomenila, da sta pritožnika prosta obveznosti povrnitve stroškov postopka, ter da je treba takó izrečeno razbremenitev stroškovne obveznosti spoštovati.
12. Pritožnika sta se zato upravičeno zanesla na vsebino sodnega varstva iz sklepa št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002, ki je zanju pomenilo, da stroškov postopka ne krijeta onadva (temveč proračun). Takó dano sodno varstvo je v pravna razmerja prineslo pravni mir, ki je za pritožnika pomenil upravičeno pričakovanje, da sta dokončno razbremenjena obveznosti in da bo ta vidik pravice do sodnega varstva spoštovalo tudi sodišče, da torej od njiju nihče ne bo mogel zahtevati plačila stroškov kazenskega postopka. Kajti pravnomočnost, ki je bistvena prvina pravice do sodnega varstva, je močnejša in pomembnejša od vsebinske kvalitete sodne odločbe – z njo so ozdravljene tudi nezakonite in nepravilne odločbe.
13. Očitek, da sta, že pravnomočno, razbremenjena dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki pomeni zatrjevanje kršitve negativnega vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, sta pritožnika uveljavljala v vlogi z dne 9. 12. 2004, s katero sta dopolnila že vloženo pritožbo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ukvarjal s tem, vsebinsko tako pomembnim očitkom. Glede na opredeljeno vsebino pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kot izhaja iz te odločbe, bi se na ta očitek, če so bili izpolnjeni drugi pogoji za obravnavo te pritožbene vloge, sodišče moralo odzvati ter se do njega opredeliti.(55) Ker tega ni storilo, Ustavno sodišče ugotavlja, da sta bila pritožnika prikrajšana za ustavna procesna jamstva, ki jima jih v postopku s pravnimi sredstvi zagotavlja 22. člen Ustave. Zato je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej ugotoviti, ali je bila dopolnitev že vložene pritožbe z vlogo z dne 9. 12. 2004 pravočasna. Če je bila dopolnitev pravočasna, se bo moralo sodišče opredeliti še do očitka, ki sta ga v zvezi z obstojem že pravnomočnega temelja o dolžnosti plačila stroškov pritožnika uveljavljala v vlogi z dne 9. 4. 2004, in svojo odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Glede na navedeno Ustavno sodišče še ni moglo presojati, ali je sodišče prekršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(54)Z vprašanjem, katera bi bila ta pravna sredstva in katere osebe bi bile upravičene za njihovo vložitev, se Ustavnemu sodišču za potrebe odločanja v tej zadevi ni bilo treba ukvarjati.
(55)Očitek ima namreč realno podlago v sklepih št. II Kpr 70/2001, oba z dne 2. 12. 2004, s katerima je sodišče odvetnicama priznalo potrebne izdatke in nagrado, in (drugače od že pravnomočne odločitve o temelju stroškovne obveznosti v sklepu št. Ks 801/2002 z dne 27. 9. 2002) odločilo, da sta jih dolžna plačati oškodovanca kot tožilca.