Številka: P-19/08-6

Datum: 20. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Postaje prometne policije Ljubljana, na seji 20. novembra 2008

Za odločanje o pravnem sredstvu, vloženem zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Ljubljana št. 83584323 z dne 4. 6. 2007, je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

1. Postaja prometne policije Ljubljana je na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) kršitelju 4. 6. 2007 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po sedemnajstem odstavku 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1). Zoper ta plačilni nalog je kršitelj 8. 6. 2007 vložil zahtevo za sodno varstvo (tretji odstavek 57. člena ZP-1).
2. Okrajno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 20. 3. 2008 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o zahtevi za sodno varstvo. Pri tem se je oprlo na prvi odstavek 57.a člena ZVCP-1. Zapisalo je, da ta za kršitve (med drugim) ZVCP-1 dovoljuje izdajo plačilnega naloga, tudi kadar niso izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo iz 57. člena ZP-1, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek ugotovi na podlagi zbranih obvestil in dokazov. Presodilo je, da zato vse od uveljavitve 57.a člena ZP-1 ni dovoljena zahteva za sodno varstvo, temveč ima kršitelj pravico do ugovora. Zahtevo za sodno varstvo, ki je bila sodišču poslana po uveljavitvi 57.a člena ZP-1, je zato štelo za ugovor in ga odstopilo v reševanje prekrškovnemu organu.
3. Postaja prometne policije Ljubljana vlaga zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti. V njej navaja, da je policist prekršek osebno zaznal, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1. V takem primeru pa naj bi bilo dovoljeno pravno sredstvo zahteva za sodno varstvo in ne ugovor. Meni, da je bilo v času odločanja glede na prvi odstavek 46. člena ZP-1 edino dovoljeno pravno sredstvo le zahteva za sodno varstvo. Zato naj ne bi bila pristojna za odločanje o vloženem pravnem sredstvu.

4. Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po drugem odstavku 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora glede pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora glede pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, ker meni, da zanjo ni pristojen.
5. V ZP-1 je pristojnost za odločanje o pravnih sredstvih zoper plačilni nalog med prekrškovnimi organi in sodišči razmejena glede na to, kakšen plačilni nalog je izdal prekrškovni organ. Če izda plačilni nalog na podlagi 57. člena ZP-1 (ta se lahko izda le, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav), lahko kršitelj zoper takšen plačilni nalog praviloma(1) vloži le zahtevo za sodno varstvo (tretji odstavek 57. člena ZP-1). Če prekrškovni organ na podlagi zahteve za sodno varstvo plačilnega naloga sam ne odpravi, niti ga ne nadomesti z novim, o njej odloča krajevno pristojno sodišče prve stopnje (šesti odstavek 57. člena in drugi odstavek 60. člen ZP-1). Če izda prekrškovni organ plačilni nalog po 57.a členu ZP-1(2) (ta se lahko v primeru kršitev v prvem odstavku tega člena naštetih predpisov izda tudi, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa ugotovi prekršek na podlagi zbranih obvestil in dokazov), zoper takšen plačilni nalog ni dovoljena zahteva za sodno varstvo, kršitelj pa ima pravico do ugovora (četrti odstavek 57.a člena ZP-1).(3) O ugovoru odloči prekrškovni organ z odločbo o prekršku (četrti odstavek 57.a člena ZP-1).(4)
6. Za razmejitev pristojnosti za odločanje o pravnem sredstvu zoper plačilni nalog je torej odločilno, kakšen plačilni nalog je izdal prekrškovni organ. Če ni izdal posebnega plačilnega naloga iz 57.a člena ZP-1, pač pa plačilni nalog na podlagi 57. člena ZP-1,(5) je pravno sredstvo kršitelja zahteva za sodno varstvo. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Iz priloženega plačilnega naloga namreč izhaja, da je izdan na podlagi 57. člena ZP-1, zato je zoper njega dovoljena zahteva za sodno varstvo. O njej mora odločiti Okrajno sodišče v Ljubljani (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Ali je prekrškovni organ plačilni nalog izdal pravilno in zakonito ali ne (ker bi moral sprejeti drugačno odločitev), ne more biti predmet presoje sodišča v fazi preizkusa procesnih predpostavk za odločanje o pravnem sredstvu, niti ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o sporu glede pristojnosti. O tem bo (v okviru zakonsko predpisanih mej preizkusa) presojalo sodišče, ko bo meritorno odločalo o zahtevi za sodno varstvo.

7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(1)Izjema velja po 57.b členu ZP-1 za plačilni nalog, ki se izda za kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu, zoper katerega ni dovoljena zahteva za sodno varstvo, temveč ima kršitelj pravico do ugovora v osmih dneh od vročitve plačilnega naloga. Navedena zakonska določba je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 115/06 – v nadaljevanju ZP-1D) 25. 11. 2006.
(2)To pa je mogoče šele od uveljavitve te zakonske določbe z ZP-1D.
(3)Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 – v nadaljevanju ZP-1E), ki je v veljavi od 5. 3. 2008, je enako določal tudi peti odstavek 57.a člena ZP-1.
(4)Pred uveljavitvijo ZP-1E je podobno določal tudi peti odstavek 57.a člena ZP-1.
(5)In ne gre za izjemo po 57.b členu ZP-1.