Številka: U-I-344/06-11

Datum: 20. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 20. novembra 2008

Četrti odstavek 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – u. p. b. ter 73/07) ni v neskladju z Ustavo.

1. Višje sodišče v Ljubljani je v dveh zadevah prekinilo postopek odločanja o pritožbi in na podlagi 156. člena Ustave zahtevalo, naj Ustavno sodišče odloči o tem, ali je četrti odstavek 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v skladu z Ustavo. Četrti odstavek 33. člena ZIZ določa, da se izrečena denarna kazen v primeru, da je dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik, ne plača v roku, ki ga določi sodišče, izterja po uradni dolžnosti; če to ni možno, pa se izvrši tako, da se za vsakih 10.000 tolarjev (41,73 EUR) denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Gre za določbo Zakona, ki bi jo Višje sodišče moralo uporabiti pri odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o tem, da se denarna kazen pretvori v kazen zapora. Predlagatelj navaja, da je povzeta določba četrtega odstavka 33. člena ZIZ praktično identična (nekdanji) določbi petega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05 in OdlUS XIV, 62) razveljavilo. Ustavno sodišče naj bi tedaj ugotovilo, da je ureditev kaznovanja v pravdnem postopku, sicer ne sama po sebi, pač pa zaradi zagrožene teže kazni, v neskladju z jamstvi iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz odločbe Ustavnega sodišča povzema, da bi ZPP takšne kazni lahko določil le, če bi se o tem kaznovanju odločilo v postopku, ki bi v celoti ustrezal jamstvom ne le iz 23. člena Ustave, pač pa tudi jamstvom, ki se nanašajo na kazenski postopek iz 29. člena Ustave. Predlagatelj meni, da iz istih razlogov ni v skladu z Ustavo možnost, po kateri se kazen zapora izreče v izvršilnem postopku. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano določbo razveljavi.
2. Na zahtevi je odgovoril Državni zbor. Navaja, da določba 33. člena ZIZ ne zajema primerov, ki so bili podlaga za odločitev Ustavnega sodišča o delni razveljavitvi 11. člena ZPP. Poudarja, da je namen kaznovanja po 33. členu ZIZ v tem, da se zagotovi učinkovitost izvršbe, saj gre za poskus vplivanja na voljo dolžnika, da preneha ovirati ali onemogočati izvedbo izvršilnega postopka. Sicer se Državni zbor v odgovoru sklicuje na mnenje Vlade.
3. Vlada meni, da ureditev kaznovanja v četrtem odstavku 33. člena ZIZ ne pomeni “odločanja o kazenski obtožbi” in da zato ni potrebno, da so izpolnjena vsa procesna jamstva glede kazenskega postopka po 23. in 29. členu Ustave. Meni, da je namen ureditve kaznovanja v izvršilnem postopku v tem, da se zagotovi urejenost teka izvršilnega postopka in da gre zato za disciplinsko sankcijo. Navaja, da ni mogoče primerjati razveljavljene določbe 11. člena ZPP o kaznovanju v pravdnem postopku in ureditve kaznovanja po 33. členu ZIZ. Namen naj bi bil namreč v bistvenem drugačen; pri prvem naj bi šlo za sankcije zaradi kršitve nedostojnega obnašanja, kršitve reda ali zlorabe pravic. Pri kaznovanju po ZIZ pa naj bi šlo za sankcioniranje neposrednega nasprotovanja odločitvam sodišča oziroma za oviranje ali preprečevanje izvršbe. Šlo naj bi za različno stopnjo ogrožanja dobrin in zato za bistveno različna položaja. Vlada še poudarja, da je cilj kaznovanja v izvršilnem postopku izključno v tem, da se zagotovi izvršba, kaznovanje pa naj vpliva na voljo dolžnika, da opravi oziroma dopusti opravo določenega ravnanja. Gre za ravnanja, ki jih ni mogoče opraviti drugače, kot da se dolžnika prisili, da jih opusti. Takšno prisiljenje pomeni po mnenju Vlade realizacijo izvršilnega postopka, saj sam izrek denarne kazni že tako zadolženemu dolžniku ne zagotavlja njene ustrezne realizacije.

4. Ustavno sodišče je zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
5. ZIZ v prvem odstavku 33. člena določa, da sodišče denarno kazen izreče dolžniku, ki (1) v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje, (2) v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, (3) izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe ali zavarovanja, (4) ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju, (5) ne dovoli ogleda ali ovira ogled nepremičnine ali njeno cenitev. Kazen lahko v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZIZ sodišče izreče v višini do 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR) za fizično osebo oziroma do 10.000.000 SIT (41.729,26 EUR) za pravno osebo ali podjetnika. Kazen naloži s sklepom, v katerem določi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev. V skladu z 31. členom ZIZ se določbe o kaznovanju uporabljajo tudi za primer, če dolžnik ne poda popolnega in resničnega podatka o svojem premoženju (seznam dolžnikovega premoženja). V četrtem odstavku 33. člena ZIZ določa, da se denarna kazen izterja po uradni dolžnosti; če to ni možno, pa se izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 SIT (41,73 EUR) denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij.
6. Ustavno sodišče se je z vprašanjem možnosti, da v civilnem sodnem postopku pride do izreka kazni zapora, že ukvarjalo. Z odločbo št. U-I-145/03 je odločilo o ustavnosti 11. člena ZPP, ki je (tedaj) omogočal, da v primeru žalitve sodišča oziroma drugih udeležencev v postopku ali v primeru zlorabe pravic pride do kaznovanja z zaporno kaznijo. Ustavno sodišče je tedaj ugotovilo, da možnost kaznovanja v civilnem sodnem postopku sama po sebi ni nujno v neskladju z Ustavo in da vsakega postopka, v katerem se lahko izreče kazen, ni mogoče šteti za kazenski postopek (v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa procesna in materialnopravna jamstva glede kazenskega postopka in glede kaznivih dejanj). Vendar pa je Ustavno sodišče tedaj sprejelo tudi stališče, da je pri razmejitvi, kdaj gre za tak primer, treba upoštevati tudi težo in stopnjo zagrožene kazni. V primeru iz 11. člena ZPP je Ustavno sodišče predvsem glede kazni zapora ugotovilo, da gre očitno za takšno kaznovalno sankcijo, ki bi utemeljila sklep, da gre za odločanje o kazenski obtožbi. Zato je Ustavno sodišče 11. člen ZPP razveljavilo, kolikor se nanaša na možnost izreka kazni zapora (in glede posebej visoke denarne kazni za odvetnika ali podjetnika).
7. Četrti odstavek 33. člena ZIZ je, kot pravilno ugotavlja predlagatelj, v bistvenem enak kot razveljavljena določba 11. člena ZPP. Kljub temu pa ni pravilna poenostavljena argumentacija, ki se v bistvu zgolj sklicuje na razloge iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-145/03. Že v obrazložitvi te odločbe je Ustavno sodišče namreč izreklo omejitev, da se stališča v zvezi z izrekanjem zaporne kazni izven kazenskega postopka in stališča v zvezi z višino denarne kazni nanašajo na primere, kakršen je podan pri kaznovanju udeležencev postopka za žaljive vloge v pravdnem postopku. Pri tem je izrecno poudarilo, da ni nujno, da bi bila stališča Ustavnega sodišča enaka v primeru, ko kaznovanje udeležencev postopka hkrati zasleduje tudi cilj zagotavljanja izvršbe v ožjem ali širšem smislu, predvsem primerov, ko je kaznovanje sredstvo, ki želi vplivati na voljo določene osebe, da opravi določeno ravnanje (kot je to npr. pri kaznovanju priče, ki neutemeljeno odreka odgovore na vprašanja; drugi odstavek 241. člena ZPP). O tovrstnih primerih se Ustavno sodišče v tej zadevi, kot je poudarilo, ni izrekalo. Ustavno sodišče je torej že v omenjeni odločbi nakazalo, da ni mogoče enačiti ureditve kaznovanja za žalitev v pravdnem postopku ter kazni kot sredstva za zagotavljanje izvršbe.
8. Ustavno sodišče je že v citirani odločbi zavrnilo argument, da bi vsako sankcioniranje, pa čeprav ga zakon imenuje »kazen«, morali šteti za odločanje o kazenski »obtožbi«, kar bi hkrati izključevalo možnost, da se o tem odloča v okviru nekega drugega, na primer pravdnega postopka. Ni mogoče vsake opredelitve prepovedanih ravnanj (in sankcij za kršitev te prepovedi) šteti za opredelitev kaznivih dejanj, za kar bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva, ki jih zanje Ustava posebej določa. Prav tako odločanja o izrekanju sankcij za kršitve teh prepovedi ni mogoče vedno šteti za kazenski postopek, v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva, ki se posebej nanašajo na kazenski postopek (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 123/04 in OdlUS XIII, 61). Pri obravnavi kaznovanja za žaljive vloge je Ustavno sodišče zato moralo preizkusiti, ali je to kaznovanje bližje disciplinski sankciji ali pa gre za kaznovanje za kaznivo dejanje. Pri tem preizkusu je Ustavno sodišče (upoštevaje tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice) uporabilo test, po katerem je treba upoštevati tudi višino in naravo kazni. Tedaj je Ustavno sodišče na podlagi tega preizkusa utemeljilo, da kazen zapora glede na višino in naravo ne more pomeniti le disciplinske sankcije, pač pa odločanje o kazni zapora pomeni tako močan poseg v pravice prizadete osebe, da je mogoče govoriti o »kazenski obtožbi«.
9. Vendar je omenjeni test glede narave in teže kazni uporaben za primer, ko je namen sankcije prvenstveno kaznovalen. Da je pri kazni za žalitve sodišča in drugih udeležencev ta vidik v ospredju, ni sporno. Gre za kaznovalni, represivni odziv na že storjeno ravnanje, ki lahko ogrozi avtoriteto in dostojanstvo sodišča in urejen tek postopka. Vprašanje je bilo le, ali gre za kaznovalno sankcijo, ki ima bolj naravo disciplinske kazni ali pa naravo takšne kazni, kakršna je lahko izrečena le v kazenskem postopku. Pri kaznovanju v okviru izvršilnega postopka glede ravnanj, določenih v 31. členu in v prvem odstavku 33. člena ZIZ, pa je položaj drugačen. Ne gre le za to, da je drugačna varovana dobrina (učinkovitost izvršbe in s tem zagotovitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave), pač pa je drugačen tudi cilj kaznovanja. V tem primeru namreč ne gre za odziv na ravnanje, ki je v celoti že bilo izvedeno (žaljiva vloga ali izjava v sodnem postopku), pač pa za poskus vplivati na voljo dolžnika, naj vendarle opravi ravnanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika, oziroma opusti ravnanja, ki takšno varstvo preprečujejo. Tu ne gre za sankcijo, ki bi imela kaznovalno naravo (enako Ustavno sodišče glede kazni kot izvršilnega sredstva glede obveznosti opustitve ali nenadomestne storitve že v odločbi št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13) in zato primerjava s kaznimi za kazniva dejanja ni utemeljena. Test presoje teže sankcije, kakršnega je Ustavno sodišče izvedlo v odločbi št. U-I-145/03 zato, da je razmejilo med disciplinsko kaznijo in kaznijo, izrečeno zaradi kaznivega dejanja v materialnem smislu, glede na navedeno tu ne pride v poštev. Pri kaznih, izrečenih po 33. členu ZIZ, je kaznovalni namen povsem v ozadju. Smisel in namen kaznovanja po 33. členu ZIZ je, kot je bilo že rečeno, v tem, da se vpliva na voljo dolžnika v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v oblasti samega dolžnika (na primer razkritje svojega premoženja, omogočanje pregleda in cenitve nepremičnine, opustitev ravnanja, ki je v nasprotju z vsebino začasne odredbe, ali drugega sredstva zavarovanja). Kljub uporabi pojma “kazen” ne gre za kaznovanje, pač pa za izvršilno sredstvo v širšem pomenu.
10. Ker pri odvzemu prostosti, do katere lahko pride po četrtem odstavku 33. člena ZIZ, ne gre za kaznovalno sankcijo, ne glede na težo in naravo te sankcije ni mogoče govoriti o kazenskem postopku in o jamstvih, ki se nanašajo na kazenski postopek in na kazniva dejanja. Zato četrti odstavek 33. člena ZIZ ni v neskladju z jamstvi iz 29. člena Ustave ter iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kolikor se ta nanašajo na postopke glede »kazenskih obtožb«.

11. Pri izvršitvi kazni zapora po četrtem odstavku 33. člena ZIZ gre nedvomno za poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pri tem je treba poudariti, da iz Ustave ne izhaja, da do odvzema prostosti lahko pride nujno le v kazenskem postopku ali v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja. Stališče, da bi o odvzemu prostosti vedno, ne glede na naravo in namen tega ukrepa, morali odločati v kazenskem postopku oziroma v postopku, ki zadosti jamstvom Ustave glede kazenskega postopka, iz Ustave ne izhaja.(1) Pač pa Ustava glede vseh primerov omejitve svobode, torej tudi tistih, ki niso povezani s postopki glede kaznivih dejanj, uveljavlja posebna jamstva. Splošno jamstvo, ki ga Ustava daje v zvezi z omejitvijo pravice do osebne svobode, je določeno v drugem in v tretjem odstavku 19. člena. Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Tretji odstavek 19. člena Ustave ob tem zagotavlja dodatna jamstva osebi, ki se ji odvzema prostost (pouk o razlogih za odvzem prostosti ter pouk o določenih pravicah), vendar ta za obravnavano zadevo niso relevantna. Enako velja tudi za jamstvo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti ter prepovedi nasilja nad osebami, ki jim je prostost omejena (prvi in drugi odstavek 21. člena Ustave).
12. Za presojo Ustavnega sodišča je zato bistveno, ali ureditev možnosti izreka in izvršitve kazni zapora v civilnem izvršilnem postopku ustreza jamstvu iz drugega odstavka 19. člena Ustave. Zahteva iz drugega odstavka 19. člena Ustave, da lahko le zakon določi primere in postopek odvzema prostosti, je izpolnjena. Prvi odstavek 33. člena in 31. člen ZIZ določata primere, zaradi katerih lahko pride do odvzema prostosti, tretji in četrti odstavek 33. člena ZIZ pa določata postopek. Vendar to za presojo Ustavnega sodišča še ni dovolj. Pooblastilo Ustave, da lahko zakon določi omejitve človekove pravice, namreč ne pomeni, da je zakonodajalec pri določitvi teh omejitev neomejen. Treba je upoštevati, da gre pri odvzemu prostosti za poseg v človekovo pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave in da se po ustaljeni ustavnosodni presoji glede na tretji odstavek 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo v primerih, ki jih določa Ustava, oziroma zaradi pravic drugih.
13. Cilj, ki ga je želel zakonodajalec doseči s tem, da je predvidel možnost zapora zaradi kršitev, navedenih v prvem odstavku 33. člena ZIZ, in zaradi kršitev glede obveznosti razkritja premoženja po 31. členu ZIZ, je jasen: omogočiti upniku v izvršilnem postopku, da pride do poplačila svoje terjatve, torej do uresničitve svoje pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej 9. točko obrazložitve te odločbe). Tak cilj je nedvomno ustavno dopusten. Namen kaznovanja po 33. členu ZIZ je z grožnjo zapora pripraviti dolžnika, da sam izvrši obveznost, določeno s pravnomočno sodno odločbo. Na drugi strani to za upnika pomeni možnost, da hitro in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno, in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Namen sodnega varstva je praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice (oziroma pravnega razmerja) in ne le z odločitvijo o njenem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana neka pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi (odločba Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 7/03 in OdlUS XI, 292). Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev. Učinkovit izvršilni postopek je torej neločljiv element pravice do sodnega varstva. Zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč pa ima pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načel pravne države iz 2. člena Ustave.
14. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je poseg sploh nujen (potreben); (2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86, točka 25 obrazložitve odločbe).
15. V okviru preizkusa nujnosti posega Ustavno sodišče presoja, ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji. Te zahteve so glede ureditve kaznovanja po četrtem odstavku 33. člena ZIZ izpolnjene. V primeru, ko je učinkovitost izvršbe odvisna od sodelovanja oziroma od voljnih ravnanj dolžnika in ko teh ravnanj namesto dolžnika ne more izpolniti nihče drug, učinkovitosti izvršbe brez represivnega posega v sfero dolžnika, ki naj ga pripravi do tega, da bo zahtevano ravnanje opravil, ni mogoče zagotoviti. Prav tako pa tega učinka ni mogoče doseči z milejšim sredstvom. Kot milejše sredstvo bi v poštev prišle kvečjemu denarne kazni, vendar to pri dolžniku, ki se izvršbi izmika ali pa je prezadolžen, pogosto ne bi bilo učinkovito. Izvrševanje denarnih kazni (ki gredo v korist državnega proračuna) pa bi položaj upnika še bolj ogrozilo in otežilo, saj bi imel na voljo še manj razpoložljivega premoženja dolžnika, na katerega bi lahko segel z izvršbo.
16. Za doseg želenega cilja je poseg tudi primeren. Zagrožena (in nato v konkretnem primeru lahko tudi izvedena) kazen zapora vpliva na voljo dolžnika. Ta grožnja pomeni okoliščino, za katero je razumno mogoče predvideti, da bo dolžnika pripravila do tega, da bo opustil ravnanja, ki onemogočajo ali otežujejo izvedbo izvršilnega postopka in poplačilo upnika.
17. Da izpodbijana določba prestane test sorazmernosti, mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti v ožjem pomenu. Pri sorazmernosti v ožjem pomenu gre za presojo, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Ker gre za presojo določbe izvršilnega postopka, v katerem si stojita nasproti dva posameznika, in ne za presojo posega države v pravice posameznika, ima sorazmernost v ožjem pomenu drugačno vsebino. Gre za primerjavo dveh ustavno zavarovanih položajev. Če se ugotovi, da uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva, ki se želi doseči s posegom, pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice dolžnika, poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti. Pri tem pa je treba upoštevati specifičnost oziroma poseben pomen izvršilnega postopka. Izvršilni postopek zaradi bistvene drugačne kvalitete položaja strank ni primerljiv npr. s pravdnim postopkom, ko morata biti stranki v izhodišču v uravnoteženem položaju. V izvršilnem postopku sodeluje na eni strani upnik, ki že razpolaga s praviloma pravnomočno in izvršljivo sodbo, na drugi strani pa dolžnik, ki mu izvršilni naslov nalaga izpolnitev določene obveznosti. O ravnovesju v izvršilnem postopku je mogoče govoriti le v smislu opredelitve ustreznega razmerja med varstvom upnika in položajem dolžnika, ne pa v smislu enakega upoštevanja interesov obeh strank. V izvršilnem pravu, drugače kot npr. v materialnem civilnem pravu, ne gre za to, da bi moral zakon pri vsebinski ureditvi tega pravnega področja zagotoviti ravnovesje položajev strank. Namen izvršilnega postopka je, skladno z ustavno zahtevo po učinkovitosti pravice do sodnega varstva, zagotoviti izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Glede na namen izvršilnega postopka je torej nujno, da mora zakon, ki to področje ureja, zlasti upoštevati interes upnika, da se zagotovita učinkovitost izvršbe in s tem dokončna uresničitev upnikove človekove pravice do sodnega varstva (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13). Tudi ustavni pomen načela enakopravnosti in test sorazmernosti morata imeti v izvršilnem postopku drugačen pomen kot npr. v ureditvi pravdnega postopka ali materialnega civilnega prava. Ko pri tehtanju sorazmernosti primerjamo na eni strani položaj upnika in dolžnika v izvršilnem postopku, je treba zato izhajati iz privilegiranega položaja upnika v izvršilnem postopku (odločba Ustavnega sodišča U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004, Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 77). Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete.(2) Ob upoštevanju kriterijev ustavnosodnega varstva pravic dolžnika v izvršilnem postopku, ki izhajajo iz privilegiranega položaja upnika v tem postopku, je poseg v upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zaradi varstva pravic dolžnika utemeljen le v primeru, ko izvršba pomeni za dolžnika nesorazmerno težo in so bistveno prizadete njegove človekove pravice.
18. Pri presoji razmerja med upnikom in dolžnikom v izvršilnem postopku oziroma položaja dolžnika v izvršilnem postopku je treba razlikovati med položaji, ko dolžniku objektivni razlogi (na primer slabo premoženjsko stanje) preprečujejo, da bi lahko v celoti in brez ogrožanja svoje eksistence izpolnil obveznost na eni strani, in položaji, ko gre zgolj za lastno dolžnikovo odločitev, da ravnanja, ki ga od njega zahteva izvršilni naslov (kar je praviloma pravnomočna sodba), ne bo opravil. V prvem primeru iz načel socialne države izhaja, da mora izvršilni postopek upoštevati tudi načelo varstva dolžnika. Ob teh izhodiščih je Ustavno sodišče zagotovilo varstvo dolžnika na primer glede vprašanja, ali je pri nezarubljivem delu plače treba upoštevati okoliščino, da je dolžnik dolžan preživljati določene osebe (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999, Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13), ter glede položaja, ko v izvršilnem postopku upnik sam kupi dolžnikovo nepremičnino, vendar pod ocenjeno vrednostjo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-93/03-26 z dne 18. 11. 2004, Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 77). Glede kazni, zagroženih za ravnanja, določena v 31. členu in v prvem odstavku 33. člena ZIZ, pa je položaj drugačen. Tu ne gre za presojo varstva dolžnikove eksistence ali lastninske pravice, pač pa zgolj za njegovo voljno odločitev, da določenih ravnanj, ki ogrožajo učinkovitost izvršbe, ne bo opustil. Za dolžnika je sankcija zapora kot takšna sicer težka, vendar se navezuje na opustitev ravnanj, ki jih dolžnik lahko kadarkoli opravi brez težav. Dolžnik je torej ves čas v svojih rokah imel možnost, da prepreči odvzem prostosti, vse, kar bi moral za to storiti, je, da bi spoštoval sodno odločbo, ki se nanaša na izvršitev obveznosti iz izvršilnega naslova. Ravnanja dolžnika, ki zavestno noče izpolniti tistega, kar mu sodna odločba nalaga, pa na ustavnopravni ravni ni treba zavarovati. Poleg tega se dolžnik lahko izvršitve kazni zapora reši tudi tako, da plača denarno kazen. Glede na navedeno se izkaže, da zagrožen poseg v dolžnikovo pravico do osebne svobode po 19. členu Ustave, do katerega lahko pride z izrekom in izvršitvijo denarne kazni po četrtem odstavku 33. člena ZIZ, ni nesorazmeren s pravico upnika do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave.(3)
19. Ne gre za dolžnika, ki zaradi varstva drugih svojih dobrin ne more izpolniti civilnopravne obveznosti, pač pa za dolžnika, ki svoje obveznosti zgolj noče izpolniti. Odvzem prostosti dolžniku, ki svoje civilnopravne obveznosti ne more izpolniti, bi bil nedopusten. To izhaja iz 11. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP) ter iz prvega člena Protokola št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Iz navedenega med drugim izhaja, da mora biti ravnanje dolžnika, za katerega pride do izreka kazni zapora po 33. členu ZIZ, voljno in naklepno. To je logično tudi zato, ker je cilj kazni, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, v tem, da se vpliva na voljo dolžnika. Te vidike mora sodišče upoštevati v konkretnem sodnem postopku, prav tako kot seveda tudi vsa procesna jamstva, ki se nanašajo na civilne sodne postopke.
20. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju s pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03 in OdlUS XII, 93).
(2)Rosenberg, Gaul, Schilken, Zwangsvollstreckungsrecht, Beck, München 1997, str. 806.
(3)Do enakega zaključka je prišlo tudi nemško Zvezno ustavno sodišče, ko je presojalo ustavno skladnost določbe 901. paragrafa Civilnega procesnega reda (Zivilprozessordnung), ki omogoča zaporno sankcijo proti dolžniku za primer, če ne ravna v skladu z nalogom, da razkrije svoje premoženje (Sklep z dne 19. 10. 1982 – 1 BvL 34, 55/80, BverfGE 61, str. 126 in nasl.).