Številka: Up-1369/06-20

Datum: 13. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Tihomirja Balažiča, Maribor, ki ga zastopa Biserka Grmek, odvetnica v Mariboru, na seji 13. novembra 2008

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 169/2006 z dne 11. 5. 2006 se zavrne.

1. V pravdnem postopku, v katerem je pritožnik nastopal kot tožnik, je sodišče prve stopnje izdalo sklep, v katerem je na podlagi četrtega odstavka 209. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) štelo, da je tožba umaknjena, ker naj bi drugič nastopili pogoji za mirovanje postopka. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožnik ni pritožil, zaradi zamude naroka pa je predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo, Višje sodišče pa je zavrnilo pritožbo zoper ta sklep. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo s sklicevanjem na 384. člen ZPP. Presodilo je, da ne gre niti za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, niti za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo, ker vrednost spornega predmeta ne presega 1.000.000 takratnih SIT. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil postopek pravnomočno končan s sklepom o umiku, ki ni bil pritožbeno izpodbijan, revizijska vrednost tožbenega zahtevka, postavljenega leta 1986, za plačilo tolarske (prej dinarske) protivrednosti 100.000 DEM pa ob upoštevanju uvedbe konvertibilnega dinarja z odstranitvijo štirih ničel in kasnejših sprememb ob uvedbi slovenskega denarja znaša 1.455,49 SIT.
2. V ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije pritožnik zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da pri svoji odločitvi ni pravilno uporabilo drugega odstavka 116. člena ZPP, ki določa, da se v primeru vrnitve v prejšnje stanje pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in se razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Trdi, da bi bil, če bi z revizijo uspel, razveljavljen tudi sklep o umiku tožbe. Zatrjuje tudi nesprejemljivost stališča, da je 100.000 DEM enako 1.455,49 SIT.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 169/2006 z dne 11. 5. 2006 s sklepom št. Up-1369/06 z dne 29. 1. 2008 sprejelo v obravnavo. Vrhovno sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne, saj pritožnik Vrhovnemu sodišču očita napačno uporabo določb ZPP, ki sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, drugi očitki pa se nanašajo na postopek pred Okrožnim in Višjim sodiščem, zoper sklepa teh dveh sodišč pa je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. Z odgovorom je Ustavno sodišče seznanilo pritožnika.

4. Predmet presoje je sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Na podlagi prvega in drugega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, če bi bila revizija dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo. Za dovoljenost revizije zoper sklep morata biti torej izpolnjena dva pogoja: (1) da gre za revizijo zoper sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan in (2) da bi bila revizija dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo. Za sklep o nedovoljenosti revizije zadošča že neizpolnjenost enega izmed pogojev, po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen noben.
5. Pritožnik vidi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, tako v odločitvi, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, kot v odločitvi, da v obravnavanem primeru revizija glede na vrednost spornega predmeta tudi ne bi bila dovoljena zoper pravnomočno sodbo.
6. Stališču Vrhovnega sodišča, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (in zato zoper ta sklep ni revizije), pritožnik očita, da temelji na napačni uporabi procesnega prava. S sklicevanjem na drugi odstavek 116. člena ZPP smiselno trdi, da sklep o umiku tožbe, čeprav zoper njega ni vložil pritožbe in je postal pravnomočen, ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal; če bi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje uspel, bi bil namreč prav ta sklep razveljavljen.(1) Vendar zgolj z očitkom, da bi se s (po njegovem mnenju) pravilno uporabo zakonskih določb pravda zanj lahko ugodno končala, pritožnik kršitve pravice do enakega varstva pravic ne more utemeljiti. Vprašanje razlage drugega odstavka 116. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 384. člena ZPP je namreč vprašanje uporabe procesnega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic in je kot takšno pridržano rednemu sodstvu. Ustavno sodišče bi v odločitev sodišča lahko poseglo le v primeru, če bi ugotovilo, da za pritožnika sporna rešitev ni združljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino (t. i. Schumannova formula). Da bi šlo v obravnavanem primeru za tak primer, pritožnik ne zatrjuje.(2)
7. V okviru svoje presoje Ustavno sodišče torej presoja le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Zato lahko v vprašanja, ki so – kot v obravnavanem primeru – le vprašanja pravilne uporabe prava, na podlagi 22. člena Ustave poseže samo v izjemnih primerih, če je odločitev tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno. To bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali če bi ugotovilo, da so argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev.(3)
8. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Na vprašanje, ali je dovoljena revizija zoper sklep Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, niti teorija nima enotnega odgovora. Medtem ko Triva in Dika zastopata stališče, da zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni revizije,(4) Galič nasprotno meni, da je dopustna revizija zoper sklep o tem, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, pod pogojem, da so izpolnjeni tudi drugi kriteriji (vrednost spornega predmeta).(5) Zato tudi s pravnimi argumenti podprtemu stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča. Zadošča namreč ugotovitev, da je takšna razlaga zgoraj navedenih zakonskih določb mogoča. O tem, ali je to stališče (ne)pravilno, pa se Ustavno sodišče glede na navedeno v prejšnji točki ne izreka.
9. Ker stališču, da sklep Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje v obravnavanem primeru ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave, za sklep o dovoljenosti revizije pa morata biti izpolnjena oba, v 4. točki obrazložitve navedena pogoja, se Ustavnemu sodišču v nadaljevanju postopka ni bilo treba spuščati v vprašanje, ali bi bila revizija v obravnavanem primeru glede na vrednost spornega predmeta dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo.
10. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Ribičič.

(1)Drugi odstavek 116. člena ZPP: »Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude.«
(2)O razmejitvi med neustavnostjo in nezakonitostjo A. Galič, Ustavno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2004, str. 453 in nasl. ter str. 484 in 485: »Razlaga zakonov je naloga rednih sodišč, Ustavno sodišče pa lahko v to razlago poseže (in jo nadomesti s svojo) le v primeru, če ta ni v skladu s kakšno človekovo pravico in temeljno svoboščino. Če pa je več možnih razlag zakona (tista, ki jo je sprejelo sodišče, in tista, ki jo uveljavlja pritožnik) še vedno v mejah ustavno sprejemljivega obsega človekovih pravic, pa je »zadnja beseda« pri razlagi zakona pridržana rednemu sodstvu in ustavno sodišče bi prekoračilo svoje pristojnosti, če bi se izrekalo, katera od teh razlag je v skladu z zakonom in s tem pravilna.«
(3)Na to opozarja tudi A. Galič, cit. delo, str. 477 in nasl.: »Možnost, da ustavno sodišče prek instituta očitne napačnosti poseže v odločitve pravdnih sodišč, ki so morda nezakonite, gotovo ne sme biti mišljena za primere nestrinjanja s težkimi doktrinarnimi vprašanji uporabe procesnega prava. Ustavno sodišče bi ta kriterij moralo uporabiti v primerih očitnih pomot, lapsusov, morda ob tem še očitno nerazumnih odločitev, ki ne morejo biti rezultat nobene, v pravni znanosti priznane metode razlage (kar je lahko razvidno tudi osebi, ki nima posebne pravne izobrazbe) ali takšnih pomanjkljivih obrazložitev, ki onemogočajo vsakršen preizkus odločitve.«
(4)S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine d. d., Zagreb 2004, str. 393 in 737.
(5)A. Galič v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije in Založba GV, Ljubljana 2005, komentar k 121. členu Zakona o pravdnem postopku, str. 503.