Številka: Up-1734/07-26, U-I-149/07

Datum: 13. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude Bogdana Šetine, Ljubljana, ki ga zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji 13. novembra 2008

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 957/2007 z dne 21. 2. 2007 in II. točka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. »D«II D 663/2003 z dne 28. 12. 2006 se razveljavita in se zadeva v razveljavljenem delu vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrne.

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča, s katerim je to sodišče ugotovilo obseg zapuščine po pritožnikovi prateti (umrli leta 1959) ter za dediče tega premoženja razglasilo zapustničine zakonite dediče drugega dednega reda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede denacionaliziranega premoženja nastopilo zakonito dedovanje, ker zapustnica v oporoki ni izrecno navedla, da razpolaga tudi z denacionaliziranim premoženjem, zakoniti dediči pa tudi ne soglašajo, da se oporoka lahko upošteva pri dedovanju te zapuščine. Sodišče je ugotovilo še, da zapustnica premoženja, ki ga je imela v mislih, ni »specificirala«. Višje sodišče je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da zapustničine oporoke (ne glede na to, da je bila sestavljena leta 1954, tj. pred nacionalizacijo premoženja, ki je sedaj predmet zapuščine) ni mogoče upoštevati, ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dedovanje denacionaliziranega premoženja na podlagi oporoke določa 81. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).
2. Pritožnik taki odločitvi očita kršitev drugega odstavka 14. člena in 33. člena Ustave. Navaja, da je njegov oče kot edini oporočni dedič zapustnice na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1959 podedoval vse njeno premično in nepremično premoženje, razen tistega, ki je bilo zapustnici podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 – v nadaljevanju ZNNZGZ). To premoženje je bilo predmet denacionalizacije in zato tudi dedovanja. Pritožnik meni, da bi sodišče tudi glede tega premoženja moralo upoštevati dejansko voljo zapustnice, ki jo je ta izrazila s tem, da je v oporoki, ki jo je sestavila leta 1954 (tj. pred nacionalizacijo), razpolagala z vsem premoženjem, katerega lastnica je tedaj bila. Poleg tega naj zapustnica ob svoji smrti ne bi vedela, da ji je bil del premoženja, s katerim je razpolagala v oporoki, nacionaliziran, ker naj bi bili odločbi o nacionalizaciji premoženja, ki je bil predmet konkretnega zapuščinskega postopka, izdani po njeni smrti. Meni, da iz odločitev, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo v zadevah št. U-I-96/92 (odločba z dne 9. 12. 1993, Uradni list RS, št. 4/94 in OdlUS II, 118), št. U-I-140/93 (sklep z dne 19. 10. 1994, OdlUS III, 114) in št. U-I-16/94 (odločba z dne 11. 5. 1995, Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 46), izhaja, da je omejitev oporočnega dedovanja denacionaliziranega premoženja v 81. členu ZDen določena zaradi težav, povezanih z ugotavljanjem hipotetične volje oporočitelja, in ne z namenom omejevanja ugotavljanja njegove dejanske volje. Stališču, po katerem ZDen ne daje materialnopravne podlage za upoštevanje časa nastanka oporoke pri dedovanju denacionaliziranega premoženja, očita neustavnost. Zatrjuje, da ga je sodišče zaradi napačne razlage 81. člena ZDen v nasprotju s 14. členom Ustave obravnavalo enako, kot bi ga obravnavalo v primeru, če bi zapustnica oporoko sestavila po nacionalizaciji. Z neupoštevanjem zapustničine resnične volje, izražene v oporoki, naj bi mu bila kršena tudi pravica do dedovanja iz 33. člena Ustave. Trdi, da je v pritožbi opozarjal na ustavnoskladno razlago 81. člena ZDen, da se Višje sodišče do teh navedb ni opredelilo in je s tem kršilo še pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
3. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga tudi oceno ustavnosti 81. člena ZDen, kolikor se nanaša na oporoke, sestavljene pred podržavljenjem premoženja. Opozarja, da ne gre za vprašanje ugotavljanja hipotetične volje zapustnika, kot pri oporokah, sestavljenih po podržavljenju. Tako naj bi bil 81. člen ZDen v izpodbijanem delu v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 33. členom Ustave, ker brez razumnega razloga onemogoča ugotavljanje resnične volje zapustnika.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1734/07 z dne 3. 6. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnim udeležencem iz zapuščinskega postopka. Ti v odgovoru na ustavno pritožbo pritrjujejo stališču sodišč, po katerem se v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja 81. člen ZDen uporabi ne glede na čas nastanka oporoke. Menijo, da bi uporaba te zakonske določbe na način, za kakršnega se zavzema pritožnik, pomenila nedopustno ugotavljanje hipotetične volje zapustnice. Navajajo, da je za odločitev v tej zadevi ključnega pomena čas podržavljenja premoženja in ne čas sestave oporoke, saj je predmet oporočnega dedovanja v obravnavanem primeru lahko le premoženje, ki ga je zapustnica imela ob svoji smrti, ne glede na to, kdaj je sestavila oporoko. Premoženje, ki je bilo predmet konkretnega zapuščinskega postopka, naj bi bilo zapustnici podržavljeno z ZNNZGZ. Ker naj bi ta začel veljati še za časa njenega življenja, naj bi zapustnica vedela za upravni postopek nacionalizacije. Po mnenju nasprotnih udeležencev bi zato lahko še pred smrtjo spremenila oporoko in izrecno navedla, da razpolaga tudi s premoženjem, ki ji je bilo nacionalizirano in ji bo morda kdaj v prihodnosti vrnjeno. Zapustnica naj tega ne bi storila, zato naj ne bi bilo mogoče njene dejanske volje iz časa sestave oporoke »raztegniti na čas ob in po nacionalizaciji in na trenutek njene smrti«. Ker naj zapustnica ne bi v oporoki izrecno navedla, katero premoženje je predmet oporoke, naj bi sodišči pravilno šteli, da je zapustnica z oporoko razpolagala le s premoženjem, ki ga je ob smrti dejansko imela.
5. V odgovoru na navedbe nasprotnih udeležencev pritožnik ponovno poudarja, da v tem primeru ne gre za ugotavljanje hipotetične, temveč resnične volje zapustnice.

6. V obravnavni zadevi je bilo predmet dedovanja premoženje, ki je bilo zapustnici vrnjeno v postopku denacionalizacije. Odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru nastopilo zakonito in ne oporočno dedovanje, je pritrdilo tudi Višje sodišče. Pritožbene ugovore je zavrnilo z obrazložitvijo, da se 81. člen ZDen nanaša na vsa oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, in sicer ne glede na to, ali je zapustnik oporoko napravil pred podržavljenjem svojega premoženja ali po njej. Z razlogi, ki jih je navedlo, je po vsebini odgovorilo tudi na argumente, s katerimi je pritožnik utemeljeval svoje mnenje o ustavni skladnosti stališča, na katerem temelji sklep prvostopenjskega sodišča. S tem je zadostilo ustavnoprocesnim jamstvom, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zastavlja pa se vprašanje, ali izpodbijana odločitev temelji na stališču, ki je v neskladju z Ustavo.
7. Po mnenju Okrajnega in Višjega sodišča se 81. člen ZDen uporablja tudi v primerih, kot je obravnavani. Nasprotni udeleženci menijo, da gre tudi v primerih, ko je zapustnik pred podržavljenjem sestavil oporoko, ki se nanaša na kasneje podržavljeno premoženje, za ugotavljanje hipotetične volje zapustnika, če zapustnik tega premoženja v oporoki ni navedel po podržavljenju. Menijo celo, da je predmet oporočnega razpolaganja lahko le premoženje, ki ga je zapustnik imel v času smrti.
8. V času sestave oporoke ima oporočno razpolaganje pravne učinke, če zapustnik oporoke ne prekliče in če ni drugih dejstev, ki bi pomenila prenehanje veljavnosti oporoke, oporočiteljeva volja ni hipotetična. Podržavljenje premoženja pred smrtjo zapustnika je sicer pomenilo, da je s smrtjo na dediče prešlo le tisto premoženje, ki ga je zapustnik še imel v času smrti, tj. da oporoke v delu, ki se nanaša na podržavljeno premoženje, v takratnem zapuščinskem postopku ni bilo mogoče izvršiti. Okoliščina podržavljenja sama po sebi ni vplivala na že izraženo oporočiteljevo voljo. Po drugi strani so možni primeri, ko bi bila oporoka sicer sestavljena pred podržavljenjem, iz njenega besedila pa ne bi bilo mogoče jasno razbrati, ali se nanaša tudi na premoženje, ki je bilo kasneje podržavljeno. Tak primer bi lahko bil, če bi zapustnik po sestavi oporoke pridobil premoženje, ki bi bilo potem podržavljeno in nato vrnjeno v postopku denacionalizacije. Upoštevanje oporočnega razpolaganja bi glede tega premoženja lahko pomenilo ugotavljanje domnevne zapustnikove volje. Zato 81. člena ZDen ni mogoče izključiti zgolj zato, ker je zapustnik oporoko sestavil pred podržavljenjem.
9. Izpodbijana odločitev temelji na razlagi 81. člena ZDen, ki se glasi:
»Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči.«
10. Člen 81 ZDen je že bil predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-96/92 je Ustavno sodišče presodilo, da ni v neskladju z Ustavo. Pri tej presoji je upoštevalo, da zakonodajalec »v splošnem« (tj. po določbah Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD) daje določeno prednost oporočnemu dedovanju. Že takrat je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave le taka zakonska ureditev, ki v vsaki dejanski in pravni situaciji daje prednost oporočnemu dedovanju. Tako je glede na dejanski in pravni položaj v primeru denacionaliziranega premoženja presodilo, da onemogočanje ugotavljanja hipotetične zapustnikove volje (in s tem dajanje prednosti zakonitemu dedovanju) ni v neskladju z Ustavo. Na razloge iz te odločbe se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi v odločbi št. U-I-16/94 in v sklepih, s katerimi je zavrnilo pobude za oceno ustavnosti 81. člena ZDen, saj pobudniki niso navajali argumentov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo pri prvi presoji z odločbo št. U-I-96/92.
11. V odločbi št. U-I-96/92 je Ustavno sodišče upoštevalo primere, ko zapustnik v času sestavitve oporoke ni več imel podržavljenega premoženja in bi zato vsako sklepanje, kako bi denacionalizacijski upravičenec razpolagal s tem premoženjem, pomenilo hipotetično ugotavljanje njegove volje. Po naravi stvari ima v teh primerih učinek oporočnega razpolaganja lahko le konkretno navajanje premoženja. Zahteva po takem navajanju tudi v obravnavanem primeru, pa pomeni, da izpodbijana odločitev temelji na stališču, po katerem ni pomembno, ali je zapustnik s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije, jasno oporočno razpolagal, temveč, ali ga je v oporoki imenoval (naštel, konkretiziral …). Za priznanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju s podržavljenim premoženjem je pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem, in ne, kako ga je imenoval.
12. Vprašanje, ali se v konkretnem primeru oporočno razpolaganje zapustnice nanaša na podržavljeno premoženje, sicer ne more biti predmet ustavnosodne presoje. Treba pa je presoditi, ali je v skladu s pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave stališče, da jasnost volje oporočnega razpolaganja z možnostjo identifikacije premoženja ne zadošča za oporočno učinkovanje. Tudi v takem primeru bi namreč lahko rekli, da je v oporoki izrecno navedeno, na katero premoženje se nanaša oporočno razpolaganje. Gre torej za vprašanje, ali je sodišče z razlago 81. člena ZDen nedopustno poseglo v pravico iz 33. člena Ustave. Presojo tega vprašanja Ustavno sodišče opravi po t. i. Schumannovi formuli, ki pravi, da je ustavna pritožba uspešna, če izpodbijane odločitve sodišča zakonodajalec ne bi smel zapisati v pravni normi. Ustavno sodišče mora zato presoditi, ali je v skladu s človekovo pravico do dedovanja pravno stališče (razlaga zakona), da ima zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem tudi v primeru, ko je zapustnik jasno oporočno razpolagal s kasneje podržavljenim premoženjem. Tega pomena 81. člena ZDen Ustavno sodišče še ni presojalo.
13. Iz človekove pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave izhaja za dediča pravica, da pridobi premoženje mortis causa, za zapustnika pa pravica do svobodnega oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja). Vendar ta svoboda ni neomejena. Po drugem odstavku 67. člena Ustave zakon določa način in pogoje dedovanja. Zakonodajalcu s tem ni dana možnost omejevanja človekove pravice, temveč po drugem odstavku 15. člena Ustave le možnost (in hkrati dolžnost) predpisati način njenega uresničevanja. Tako zakonodajalec ne sme pogojev za dedovanje določati arbitrarno, brez razumnih razlogov in mimo namena, s katerim mu je ustavno pooblastilo dano. Znotraj teh omejitev pa je polje njegovega prostega odločanja (sklep št. U-I-86/97 z dne 1. 6. 2000, OdlUS IX, 146). Glede na tesno povezanost lastninske pravice in pravice do dedovanja v 33. členu Ustave je tudi pri določanju načina in pogojev dedovanja z zakonom po 67. členu Ustave treba upoštevati, da je dedovanje, zlasti oporočno dedovanje, izraz lastnikove pravice, da razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti (sklep št. U-I-123/94 z dne 9. 10. 1997, OdlUS VI, 124).
14. Ustava sicer dopušča tudi omejitve človekovih pravic, vendar samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Meja med omejevanjem ustavnih pravic (po tretjem odstavku 15. člena Ustave) in predpisovanjem načina njihovega uresničevanja (po drugem odstavku istega člena) pa ni vedno lahko določljiva. Vendar se z vprašanjem te meje pri neupoštevanju zapustnikove volje ni treba ukvarjati. Neupoštevanje jasne zapustnikove volje, izražene z oporočnim razpolaganjem, namreč nedvomno ne more pomeniti načina uresničevanja svobodnega oporočnega razpolaganja, temveč lahko pomeni le poseg v to pravico. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je takšen poseg ustavno dopusten.
15. Ustavno sodišče presoja dopustnost posega v človekovo pravico z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s splošnim načelom sorazmernosti (t. i. strogi test sorazmernosti; glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
16. Zmanjševanje možnosti številnih in zapletenih sodnih postopkov je bil eden od razlogov, ki jih je Ustavno sodišče upoštevalo pri presoji ustavne dopustnosti dajanja prednosti zakonitemu pred oporočnim razpolaganjem (v odločbi št. U-I-96/92), kadar bi šlo za ugotavljanje domnevne zapustnikove volje. Pri jasni vsebini oporočnega razpolaganja ne gre za ugotavljanje domnevne volje zapustnika, ki bi bilo lahko povezano z dolgotrajnimi spori med oporočnimi in zakonitimi dediči. Iz zakonodajnega gradiva(1) ne izhaja niti, da bi zakonodajalec imel namen izključiti jasno oporočiteljevo voljo. Ker za ureditev, ki bi izključevala jasno zapustnikovo oporočno razpolaganje, tj. po svoji vsebini tudi omejitev razpolaganja z lastnino, ni mogoče videti ustavno dopustnega cilja, bi bila takšna zakonska ureditev v neskladju s 33. členom Ustave.
17. Zato je v neskladju s 33. členom Ustave tudi stališče, po katerem bi imelo zakonito dedovanje prednost pred oporočnim dedovanjem samo zato, ker oporočno razpolaganje ne omenja denacionalizacije in ni zapisano z besedilom, s katerim bi bilo premoženje našteto.
18. Stališče, ki krši pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave, je sprejelo že prvostopenjsko sodišče. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi II. točko izreka sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani in zadevo v tem delu vrnilo Okrajnemu sodišču v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo upoštevati razloge iz te odločbe. Ugotoviti bo moralo, ali se v konkretnem primeru oporočno razpolaganje zapustnice nanaša tudi na podržavljeno premoženje, ki po ugotovitvah iz I. točke sklepa o dedovanju sodi v zapuščino.
19. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijana sklepa zaradi ugotovljene kršitve pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo pritožnikovih navedb o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave.

20. Pritožnik vlaga tudi pobudo za oceno ustavnosti 81. člena ZDen, ker naj bi onemogočal ugotavljati resnično zapustnikovo voljo in ker brez razumnega razloga enako obravnava tako oporočna razpolaganja, napravljena pred podržavljenjem, kot oporočna razpolaganja, napravljena po podržavljenju.
21. Iz presoje, ki jo je Ustavno sodišče opravilo v postopku odločanja o ustavni pritožbi, je razvidno, da je za priznanje pravnega učinka oporočnega razpolaganja po 81. členu ZDen pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem in ne, kako ga je imenoval. Zato pri uporabi 81. člena ZDen tudi ne gre za vprašanje, ali se izpodbijani člen uporablja tako za oporoke, sestavljene pred podržavljenjem, kot za oporoke, sestavljene po podržavljenju. Ne gre torej za to, da bi odločitev sodišča, izpodbijana z ustavno pritožbo, temeljila na protiustavnem predpisu, temveč za vprašanje, ali je sodišče predpisu dalo vsebino, ki je v neskladju z Ustavo. Ali je glede na okoliščine konkretnega primera zapustničina poslednja volja iz njene oporoke jasno razvidna in ali je zapustnica vedela, kaj sestavlja njeno premoženje, je stvar odločanja o konkretni zadevi in ne morebiti predmet presoje skladnosti predpisa z Ustavo. Ker so po navedenem očitki pobudnika, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in s 33. členom Ustave, neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. lena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Poročevalec skupščine SRS, št. 21/91.