Številka: U-I-214/08-4

Datum: 20. 11. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Igorja Sancina, Opčine, Republika Italija, ki ga zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 20. novembra 2008

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) in Uredbe o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list SFRJ, št. 51/72) se zavrže.

1. Pobudnik predlaga oceno skladnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z Memorandumom o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Jugoslavijo o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54 – v nadaljevanju t. i. londonski memorandum), s Splošno deklaracijo človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1), z Ustavo in z nekdaj veljavnima ustavama SFRJ in SRS. S slednjima in s t. i. londonskim memorandumom naj bi bila v neskladju tudi izpodbijana Uredba. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da izpodbijana ureditev na območju, ki je bilo pod civilno upravo FLRJ, ni veljala in da so konkretni akti, izdani na njeni podlagi, brez pravnega učinka na ozemlju, ki je bilo pod civilno upravo FLRJ. V zvezi s pravnim interesom za pobudo navaja, da je bilo pokojni materi z nacionalizacijo v nasprotju z Zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in nasl. – v nadaljevanju ZNZGP) in z mednarodno pogodbo odvzeto premoženje. Zato naj bi bil izigran v svoji dedni pravici po njej. Pobudo (za katero sam predlaga, naj jo Ustavno sodišče obravnava ločeno od ustavne pritožbe) je vložil skupaj z ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče v pravdnem postopku zavrglo njegovo revizijo, ker pobudnik za zahtevek, na katerega se je nanašala revizija, ni opredelil vrednosti spornega predmeta.

2. Izpodbijani 3. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij je v ZNZGP dodal novi 7.a člen. Ta je v prvem odstavku določal, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v drugem odstavku pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v FLRJ vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine so prešle v državno last. Z izpodbijano Uredbo je bila črtana prepoved uporabe 7.a člena ZNZGP, ki je veljala na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ.
3. Izpodbijana predpisa ne veljata več. Člen 7.a ZNZGP je izključil iz uporabe že Ustavni zakon za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 – v nadaljevanju Ustavni zakon). S tem je Ustavni zakon sledil Ustavnemu amandmaju XCVI, ki je določil, da se v Republiki Sloveniji do nove ureditve ne uporabljajo določbe zveznih predpisov, ki ne ustrezajo doseženemu političnemu in gospodarskemu razvoju v Sloveniji, in določbe predpisov, ki so v nasprotju z Ustavo in zakoni. Torej tudi določbe izpodbijane Uredbe ne veljajo več.
4. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti.
5. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti predpisa. Te namreč ne more utemeljiti niti ustavna pritožba, vložena zoper odločitev, ki se ne opira na izpodbijane predpise (pač pa na postopkovne določbe o pogojih za vložitev revizije v pravdnem postopku), niti pobudnikovo sklicevanje na položaj dediča lastnika nacionaliziranega premoženja. Zato je Ustavno sodišče iz razlogov, navedenih v sklepu št. U-I-174/05, pobudo zavrglo.
6. Ustavno sodišče pojasnjuje še, da je že v odločbi št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92) pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena ZNZGP zavrglo, ker je zakonodajalec z izključitvijo navedene določbe iz uporabe preprečil, da bi se v Republiki Sloveniji še nadalje vodili postopki podržavljanja premoženja tujih državljanov, tujih ustanov, javnopravnih oseb in slovenskih državljanov, ki so pridobili tuje državljanstvo. Navedeno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da se od uveljavitve Ustavnega zakona izpodbijana določba 7.a člena ZNZGP v Republiki Sloveniji ne uporablja niti neposredno niti posredno. Če se ta določba ne uporablja, se ne uporablja niti izpodbijana Uredba.
7. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.