Številka: Up-3309/07-8

Datum: 27. 11. 2008

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Roberta Ogrisega, Republika Avstrija, ki ga zastopa Samo Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 27. novembra 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 909/2006 z dne 20. 6. 2007 se ne sprejme.

1. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe, ki je bila v upravnem sporu obravnavana kot revizija, je bil končan upravni spor, v katerem je pritožnik izpodbijal odločitev upravnih organov o njegovem državljanstvu kot o predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče navedlo, da v postopkih ugotavljanja državljanstva domnevnih denacionalizacijskih upravičencev, pri katerih se državljanstvo ugotavlja ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž45), velja domneva nelojalnosti tudi za osebe, ki so bile v času druge svetovne vojne mladoletne. Po stališču Vrhovnega sodišča mladoletnost ni tista okoliščina, ki bi že sama po sebi zadoščala za izpodbitje domneve nelojalnosti, ter morajo zato tudi osebe, ki so bile v času med drugo svetovno vojno mladoletne, za izpodbitje domneve nelojalnosti, ki jih bremeni, dokazati svoje, letom primerno ravnanje v korist narodov in države FLRJ.
2. Pritožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Stališču, na katerega je Vrhovno sodišče oprlo svojo odločitev, očita kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave. Navaja, da je bil ob začetku druge svetovne vojne star trinajst let in pol. Ker naj v tej starosti še ne bi bil sposoben tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, naj bi za izpodbitje domneve nelojalnosti, ki ga bremeni, zadoščalo že zgolj dejstvo njegove mladoletnosti. Meni, da breme zapletenega dokazovanja lojalnosti za osebe, ki so bile v času druge svetovne vojne mladoletne in se zaradi svoje starosti niti niso mogle pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti, pomeni odrekanje pravic tem osebam.

3. V obravnavani zadevi se je državljanstvo pritožnika ugotavljalo zaradi zahteve, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – ZDen) podal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Pri tem je bila uporabljena določba drugega odstavka 35. člena ZDrž45, po kateri se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4. 12. 1948 (tj. na dan uveljavitve novele ZDrž45 iz leta 1948) živele v tujini in ki so se pred drugo svetovno vojno ali med njo pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ.
4. Pritožnik izpodbija stališče, po katerem v postopkih ugotavljanja državljanstva oseb, za katere se to ugotavlja ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž45, velja domneva nelojalnosti tudi za osebe, ki so bile v času druge svetovne vojne mladoletne, pri čemer morajo tudi te osebe za izpodbitje domneve nelojalnosti, ki jih bremeni, dokazati svoje, letom primerno ravnanje v korist narodov in države FLRJ.
5. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik ustavno pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem, da bi za izpodbitje domneve nelojalnosti moralo zadoščati zgolj dejstvo mladoletnosti oseb v času druge svetovne vojne. Ker naj bi te osebe zaradi svoje tedanje starosti ne bile sposobne tvoriti volje in se ravnati po njej, naj bi se tudi ne mogle pregrešiti zoper interese FLRJ. Te navedbe po vsebini pomenijo očitek zmotne uporabe prava. Zato z njimi ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Predmet ustavnosodne presoje bi bila lahko le morebitna očitna napačnost stališča, na katerem temelji izpodbijana odločitev, kar bi utemeljevalo kršitev pravice 22. člena Ustave. Tega pa stališču, na katerem temelji izpodbijana sodba, ni mogoče očitati.
6. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, velja tudi v primeru mladoletnih oseb, pri katerih se ugotavlja državljanstvo ob uporabi drugega odstavka 35. člena ZDrž45 (odločba št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111 in odločba št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004, Uradni list RS, št. 138/04). Sprejelo je stališče, da je treba pri odločanju o tem vprašanju upoštevati tudi starost mladoletne osebe in se glede na njeno starost med drugo svetovno vojno opredeliti, ali jo je mogoče šteti za lojalno in če jo je, zakaj. V odločbi št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 31/08) je Ustavno sodišče tudi navedlo: »7. Stališču Vrhovnega sodišča, da zgolj zatrjevanje mladoletnosti ne zadostuje za izpodbijanje domneve nelojalnosti, samemu po sebi zato ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic. Vendar je to stališče zgolj izhodišče za odločanje, v konkretnem primeru pa je treba ob njegovi uporabi upoštevati, ali (ne) gre za mladoletno osebo, pri kateri glede na njeno starost v času, ko naj bi bila domnevno nelojalna, domneva sploh ne pride v poštev, ker bi glede na duševne in telesne sposobnosti takšne osebe dejansko pomenila fikcijo. To bi že samo po sebi pomenilo neenako obravnavanje mladoletnih oseb. Če pa se sodišče pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, krši tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.« V isti odločbi je Ustavno sodišče opozorilo tudi na ustavno nedopustnost stališča, po katerem se domneva nelojalnosti s staršev razširja na otroke. Poudarilo je, da mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga bremeni, pri čemer pa je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka.
7. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče odločitev, da pritožniku ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti, oprlo na presojo, da je bil pritožnik v času med drugo svetovno vojno že v starosti, ko je zmogel oblikovati svojo voljo in jo izraziti s svojim ravnanjem. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče, sklicujoč se med drugim tudi na stališča Ustavnega sodišča v že omenjenih odločbah št. Up-2/02 in št. Up-525/04 pojasnilo, da lahko osebe, ki so bile mladoletne v času druge svetovne vojne, v postopku ugotavljanja državljanstva dokazujejo svojo lojalnost tako, da zatrjujejo in po potrebi dokazujejo dejstva, ki se nanašajo osebno nanje, pri čemer se upošteva tudi njihova starost v času med drugo svetovno vojno. Ob stališču, da zgolj mladoletnost ne more biti tista okoliščina, ki bi sama po sebi zadoščala za izpodbitje domneve nelojalnosti, je revizijsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno pojasnilo, zakaj je štelo, da je bil pritožnik, čeprav mladoleten v času druge svetovne vojne, tedaj že v starosti, ko je bil sposoben tvoriti svojo voljo ter se po njej ravnati, ter tudi, zakaj domneve nelojalnosti ni uspel izpodbiti. Pritožnik v ustavni pritožbi niti ne zatrjuje, da bi v postopku zatrjeval obstoj okoliščin, ki bi vplivale na njegovo zmožnost samostojnega odločanja in ravnanja. S tem je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevi, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-3303/07, saj je pojasnilo, zakaj pritožnikova starost že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti. Glede na navedeno je pritožnikov očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.
8. Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kršitev te človekove pravice bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Izpodbijana odločitev o ugotovitvi državljanstva ne temelji na pravnem stališču, ki bi se nanašalo na pravico do zasebne lastnine. Zgolj dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odločitev o predhodnem vprašanju v postopku denacionalizacije, pa samo po sebi ne utemeljuje kršitve te ustavne pravice.
9. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 14. člena Ustave, vendar očitka o kršitvi te ustavne določbe ne utemelji. Senat zato tega pritožnikovega očitka ni mogel preizkusiti.
10. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

11. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.