Številka: U-I-317/05-9

Datum: 4. 12. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janka Lavriča, Ljubljana, na seji 4. decembra 2008

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 77. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/2000, 113/2000, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08 in 93/08) se zavrže.

1. Pobudnik izpodbija 77. člen Sodnega reda, ki med drugim določa mesto strank v postopku v razpravni dvorani, ko je v teku glavna obravnava. Zatrjuje neskladje s členi 14, 15, 21, 22, 27 in 29 Ustave ter s 3. členom, s prvim in četrtim odstavkom 12. člena in s prvim odstavkom 16. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Pobudnik meni, da je mesto obdolženca v razpravni dvorani na glavni obravnavi na sodnikovi desni strani, saj razlaga izpodbijano določbo tako, da je tudi obdolženec tožena oziroma nasprotna stranka glede na tožilca. Sodišče naj bi izpodbijano določbo razlagalo drugače, saj naj bi ga kot obdolženca napotilo na klop nasproti sodnika. Neskladje s 14. členom Ustave utemeljuje z navedbo, da obdolženec v kazenskem postopku nima enakih pravic, kot jih ima tožena stranka v civilnem postopku, ki lahko na obravnavi sedi na sodnikovi desni strani in ima s tem zagotovljen primeren prostor za svoje delo. V utemeljitev zatrjevanega neskladja z 22. členom Ustave in s prvim odstavkom 16. člena ZKP pobudnik navaja, da je s tem, ko je tožilcu omogočen primeren prostor za delo med potekom glavne obravnave (primerno velika miza in primeren stol), obdolžencu pa ne, že navzven jasno razvidno, da obdolženec nima položaja enakopravne stranke, saj dejansko ne more delati zapiskov ročno ali na računalnik, niti ne more nemoteno listati po svoji dokumentaciji. Postavljanje obdolženca na poseben prostor, kjer se počuti kot na »sramotilnem stolpu«, je po mnenju pobudnika v neskladju z 21. členom Ustave, saj pomeni kršitev njegovega dostojanstva. Hkrati pa naj bi bilo tudi v neskladju s 27. členom Ustave in s 3. členom ZKP, saj naj bi pomenilo prikrito prejudiciranje izteka postopka v škodo obdolženca. Neskladje z 29. členom Ustave in s četrtim odstavkom 12. člena ZKP pobudnik utemeljuje z navedbo, da se tudi, če obdolženec še tako skrbno pripravi svojo obrambo pred glavno obravnavo, ta lahko popolnoma izniči, ker med glavno obravnavo nima dejanske možnosti pisanja zapiskov in pregledovanja dokumentov in s tem prilagajanja obrambe izjavam prič. Neskladje z 29. členom Ustave in s prvim odstavkom 12. člena ZKP pa utemeljuje z navedbo, da izpodbijana določba onemogoča neposredno sodelovanje med obdolžencem in njegovim zagovornikom na glavni obravnavi, hkrati pa postavlja zagovornika v nadrejeni položaj v primerjavi z obdolžencem, ki se brani sam.
2. Pobudnik v zvezi z utemeljitvijo pravnega interesa navaja, da je v kazenskem postopku pod opr. št. II K 520/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani v vlogi obdolženca in prilaga kopijo zapisnika z njegovim protestom, ker mu na glavni obravnavi, na kateri se je branil sam, brez zagovornika, ni bilo dovoljeno sedeti na sodnikovi desni strani, ampak mu je bilo odkazano mesto na klopi pred razpravljajočo sodnico.
3. Pobuda je bila na podlagi prvega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) poslana Ministrstvu za pravosodje, ki se o njej ni izjavilo.

4. Pobudnik navaja, da izpodbija 77. člen Sodnega reda, vendar se pobudnikove navedbe nanašajo zgolj na njegov drugi odstavek, zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le drugi odstavek 77. člena Sodnega reda. Ta se glasi: »Na glavni obravnavi je v razpravnih dvoranah mesto tožilca, tožeče stranke oziroma predlagatelja na sodnikovi levi strani, zagovornika, tožene stranke oziroma nasprotne stranke pa na sodnikovi desni strani.«
5. Pobudnik zatrjuje, da izpodbijana določba ureja položaj obdolženca v kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in ZKP.
6. Po 24. členu ZUstS lahko pobudo vloži, kdor izkaže pravni interes. Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblasti, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.
7. Položaj obdolženca v kazenskem postopku v skladu z ustavnimi procesnimi jamstvi ureja ZKP. V skladu z 22. členom Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 daje obdolžencu v kazenskem postopku enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi (državni ali zasebni) tožilec.(1) Iz te določbe Ustave izhaja tudi pravica obdolženca, da nastopa v kazenskem postopku kot subjekt, pri čemer Ustava v prvem odstavku 21. člena zagotavlja spoštovanje njegove človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v tem postopku. Njegov ustavnopravni položaj zaokroži pravica do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Določba 29. člena Ustave pa še dopolnjuje navedene ustavne določbe z opredelitvijo pravnih jamstev v kazenskem postopku: »Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti v popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.« Pri tem 29. člen Ustave ponovno že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka.(2) Iz navedenih človekovih pravic tako nedvomno med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec tudi med glavno obravnavo zagotovljen tak položaj, ki mu omogoča spoštovanje njegovega dostojanstva, ki mu omogoča enak položaj v primerjavi s tožilcem, vključno z enako možnostjo zaslišanja prič, ki mu daje enake dejanske možnosti za spremljanje glavne obravnave in za pripravo obrambe tudi med samo glavno obravnavo, in to ne glede na to, ali se obdolženec brani sam ali z zagovornikom, če se brani z zagovornikom, pa mora imeti tudi nemoteno možnost posvetovanja z njim.
8. ZKP navedena ustavna procesna jamstva uvršča med temeljna načela tega zakona,(3) zakonodajalec jih je dolžan upoštevati pri celotni ureditvi kazenskega postopka. Vsa ustavna procesna jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena ne glede na to, ali se v kazenskem postopku brani sam ali z zagovornikom.
9. Iz navedenega je razvidno, da položaj obdolženca v kazenskem postopku urejajo določbe Ustave in Zakona. Velik del procesnih pravic obdolženca so v resnici pravice, ki so mu zagotovljene kot človekove pravice. Kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave človekove pravice, je mogoče predpisati način njenega uresničevanja, vendar je to, glede na drugi odstavek 15. člena Ustave, mogoče storiti le z zakonom. Še toliko bolj mora biti zakonu pridržana ureditev, ki bi po svoji naravi glede na tretji odstavek 15. člena Ustave pomenila dopustno omejitev človekovih pravic obdolženca. Že iz navedenega je razvidno, da je položaj obdolženca v kazenskem postopku lahko urejen le v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu.
10. Sodni red je podzakonski predpis, ki ga na podlagi pooblastila iz 81. člena Zakona o sodiščih(4) (Uradni list RS, št. 94/07 – ur. p. b. in nasl. – v nadaljevanju ZS) in po predhodno pridobljenem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča (do uveljavitve zadnjega Zakona o spremembah in dopolnitvah ZS, Uradni list RS, št. 45/08, po mnenju občne seje Vrhovnega sodišča) predpiše minister za pravosodje. Področja podrobnejšega urejanja s Sodnim redom so opredeljena v 80. členu ZS.(5) V skladu z 2. členom Sodnega reda veljajo njegove določbe za vsa sodišča s splošno pristojnostjo in za specializirana sodišča, razen v primerih, ko zakon določa drugače. Člen 77 Sodnega reda je uvrščen v njegov tretji del, ki je namenjen poslovanju sodišč, in sicer v šesto poglavje tega dela, ki ureja poslovanje s strankami in z drugimi osebami.
11. Izpodbijana določba po svoji vsebini ne ureja položaja strank v postopku, ureja le to, na kateri strani (na levi ali na desni strani sodnika) sta na glavni obravnavi v razpravni dvorani mesti strank v postopku. Torej gre za določbo, ki je po svoji pravni naravi neke vrste »hišno pravilo«, ki določa sedežni red v razpravni dvorani, ne pa določba, ki ureja pravice strank v postopku. Tudi kot takšna sicer izrecno ne določa mesta obdolženca v postopku. Glede na besedilo izpodbijane določbe jo je mogoče razumeti na dva načina, pri čemer se Ustavnemu sodišču za odločitev v tej zadevi ni bilo treba opredeliti do tega, katera razlaga je prava. Na eni strani jo je mogoče razumeti tako, da mesta obdolženca sploh ne opredeljuje,(6) na drugi strani pa tako, da besedna zveza »nasprotne stranke« zajema tudi obdolženca v kazenskem postopku. Ne glede na to, katera razlaga je prava, gre še vedno za določitev mest v razpravni dvorani, ki položaja obdolženca v kazenskem postopku ne urejajo, in zato izpodbijana določba ne posega v pravni položaj pobudnika. Obdolžencu mora biti odrejeno mesto v razpravni dvorani tako, da bodo vse pravice, ki mu jih dajeta Ustava in Zakon (7. točka obrazložitve te odločbe) zagotovljene.
12. Če določba, ki jo pobudnik izpodbija, ne posega v njegove pravice oziroma v njegov pravni položaj, pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za oceno njene ustavnosti oziroma zakonitosti. Tega pobudnik tudi ne more izkazati z navedbami, s katerimi utemeljuje, da mu v kazenskem postopku ni bil zagotovljen enakopraven položaj v primerjavi z državnim tožilcem, da mu je bila kršena pravica do obrambe in da so mu bila kršena druga ustavna procesna jamstva. Te navedbe so namreč lahko upoštevne v konkretnem kazenskem postopku in so kot takšne lahko pomembne v postopku s pravnimi sredstvi, vključno v postopku z ustavno pritožbo, ne morejo pa biti predmet ustavnosodne presoje predpisa.
13. Ker glede na navedeno izpodbijana določba ne posega v pobudnikov pravni položaj, je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1)Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165.
(2)Navedena jamstva v kazenskem postopku zagotavlja tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP pomenita po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice specialno izvedbo splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti, ki ji je posvečen drugi odstavek, in različne pravice, primeroma navedene v tretjem odstavku (»minimalne pravice«), so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih (sodba v zadevi Deweer proti Belgiji z dne 27. 2. 1980; tč. 56). Pri tem je po ustaljeni praksi sodišča tudi zahteva po enakosti orožij v smislu »fair balance« med strankami v načelu enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (sodba v zadevi Dombo Beheer proti Nizozemski z dne 27. 10. 1993, tč. 33). Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto poudarja, da ni namen EKČP varovati pravic, ki so teoretične ali iluzorne, ampak je namen varovati pravice, ki so dejanske in učinkovite; to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo (sodba v zadevi Artico proti Italiji z dne 13. 5. 1980, tč. 33).
(3)Člen 3 ZKP se glasi:
»Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.«
Prvi in četrti odstavek 12. člena ZKP se glasita:
»(1) Obdolženec ima pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov.
(4) Obdolžencu se mora zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.«
Prvi odstavek 16. člena ZKP se glasi:
»(1) V kazenskem postopku imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne določa drugače.«
(4)Člen 81 ZS se glasi: »Sodni red predpiše minister, pristojen za pravosodje, po predhodno pridobljenem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.«
(5)Člen 80 ZS se glasi: »S sodnim redom se določijo podrobnejša pravila o dodeljevanju zadev posameznim sodnikom. S sodnim redom ali z drugim podzakonskim predpisom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, se določajo: notranja organizacija sodišč, način poslovanja sodišč v posameznih vrstah zadev, način poslovanja v primerih, ko stranka, priča ali oškodovanec uporablja pred sodiščem svoj jezik in pisavo, organizacija in poslovanje dežurne preiskovalne službe, poslovanje v zadevah sodne uprave in pisarniško tehnično poslovanje sodišč ter pravila o urejanju drugih vprašanj, kadar tako določa zakon.«
(6)Veljavno besedilo drugega odstavka 77. člena Sodnega reda, objavljeno v Uradnem listu RS, vključno z novelami, mesta obdolženega ne ureja. Sodni red s komentarjem in pojasnili, avtorja B. Kovšca in M. Tratnik, izdalo in založilo Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 1997, str. 28, pa v besedilu navedene določbe obdolženca našteva med strankami, ki imajo mesto na sodnikovi desni strani.