Številka: Up-2442/06-17

Datum: 4. 12. 2008

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stanislava Nedeljka, Apače, ki ga zastopa Bojan Grubar, odvetnik v Mariboru, na seji 4. decembra 2008

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 125/2006 z dne 28. 9. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 534/2004 z dne 26. 1. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski soboti št. K 180/2003 z dne 31. 5. 2004 se zavrne.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil pritožnik v ponovnem sojenju na podlagi razveljavljene prvostopenjske sodbe ponovno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državnega tožilca, zavrnilo pritožbo obdolženca in zvišalo kazen na dve leti zapora. Zoper sodbo Višjega sodišča je zagovornik pritožnika vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zaradi kršitve 25. člena Ustave, ker meni, da se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili do njegovih navedb v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, in zato naj bi mu bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Navedbe iz pravnih sredstev ponavlja tudi v ustavni pritožbi. Navaja, da je sodišče v ponovnem postopku prekršilo prepoved spremembe odločbe v pritožnikovo škodo s tem, ko je v zvezi z obliko krivde ugotovilo direktni naklep namesto eventualnega ter opisu kaznivega dejanja dodalo novo okoliščino poskusa. Poudarja, da prepoved spremembe v škodo v določenem obsegu velja tudi, kadar je poleg pritožbe v korist vložena pritožba v škodo obdolženca. Državni tožilec se je namreč pritožil samo zoper odločbo o kazni, zato pritožnik ocenjuje, da je sodišče s tem, ko je v opisu kaznivega dejanja dodalo novo okoliščino, pritožbo državnega tožilca prekoračilo in v delu, ki ga državni tožilec ni izpodbijal, tudi prekršilo prepoved spremembe v škodo. Navaja tudi, da je prvostopenjska sodba v zvezi z naklepom oziroma krivdo pomanjkljivo obrazložena, ter da ne navaja razlogov v zvezi s predmetom, s katerim je bila povzročena ureznina.
3. Senat Ustavnega sodišča je 27. 3. 2008 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: ZUstS) je bilo o tem obveščeno Vrhovno sodišče.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

5. Pritožnik izrecno zatrjuje, da je bil z izpodbijanimi odločbami kršen 25. člen Ustave, ker naj bi bila sodba Okrožnega sodišča pomanjkljivo obrazložena, Višje in Vrhovno sodišče pa naj se ne bi opredelili do njegovih navedb v pravnih sredstvih. Navaja tudi, da naj bi sodišča v ponovnem sojenju ravnala v nasprotju s prepovedjo spremembe odločbe v škodo pritožnika s tem, ko so opisu kaznivega dejanja dodala pojasnilo, zakaj je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter eventualni naklep spremenila v direktnega.
6. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče v kazenskem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno in procesno pravo, kar deloma očita tudi pritožnik. Ta presoja je zaupana pristojnim sodiščem, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakoni. Ustavno sodišče lahko opravlja le nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče splošne pristojnosti pri odločanju nedovoljeno poseglo v človekovo pravico posameznika. S tega vidika je Ustavno sodišče presojalo zatrjevane kršitve človekovih pravic tudi v postopku odločanja o tej ustavni pritožbi.
Očitki neobrazloženosti
7. Iz sklepov Ustavnega sodišča št. Up-11/94 z dne 15. 2. 1995 (OdlUS IV, 140) in št. Up-204/01 z dne 5. 11. 2002 (OdlUS XI, 296) izhaja, da več od pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti sodni odločbi Ustava v zavarovanje pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, oziroma, da iz pravice do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave) izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega postopka. Torej za kršitev 25. člena Ustave v zvezi z izpodbijano odločbo Vrhovnega sodišča očitno ne more iti. Nadalje je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08) presodilo, da obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Iz navedene odločbe torej izhaja, da je treba očitke neobrazloženosti presojati z vidika 22. in ne 25. člena Ustave.
8. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita, da je sodba pomanjkljivo obrazložena v zvezi z naklepom in s predmetom, s katerim je bila oškodovanki povzročena rana. Iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti je razvidno, da je sodišče svoje prepričanje glede pritožnikove krivde (8. stran prvostopenjske sodbe) in nastanka oškodovankinih ran (4., 6. in 7. stran prvostopenjske sodbe) utemeljilo z več prepričljivimi argumenti in tudi pojasnilo, iz katerih dokazov izvaja svoje ugotovitve in zakaj ni v celoti sledilo pritožnikovemu zagovoru. Torej ne gre za kršitev 22. člena Ustave, saj se pritožnik v bistvu ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča.
9. Iz izpodbijanih sodb Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da sta presojali utemeljenost pritožnikovih navedb v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti ter se opredelili do oblike naklepa, spremembe obtožbe in prepovedi spremembe odločbe v škodo, svojo odločitev pa sta tudi razumno obrazložili (3., 4. in 5. stran sodbe Višjega sodišča ter 2. in 3. stran sodbe Vrhovnega sodišča), zato tudi tu ne gre za kršitev 22. člena Ustave.
Očitek kršitve prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika
10. Pritožnik tudi navaja, da so sodišča v ponovnem sojenju ravnala v nasprotju s prepovedjo spremembe odločbe v škodo pritožnika s tem, ko so opisu kaznivega dejanja dodala pojasnilo, zakaj je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ter eventualni naklep spremenila v direktnega.
11. Kršitev prepovedi spremembe odločbe v škodo oziroma prepovedi »reformatio in peius« je Ustavno sodišče v odločbi št. Up-49/97 z dne 29. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X, 232) presojalo z vidika določb Ustave, ki sestavljajo pojem poštenega sojenja v kazenskem postopku,(1) predvsem pa z vidika 23. člena in prve alineje 29. člena Ustave.
12. Pri presoji, ali je bila pritožniku v postopku pred sodišči kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, mora Ustavno sodišče najprej odgovoriti na procesnopravno vprašanje, ali so sodišča v ponovnem sojenju ravnala v nasprotju s prepovedjo spremembe odločbe v škodo pritožnika. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP) namreč v 385. členu za pritožbeni postopek določa, da se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo, če je pritožba podana samo v njegovo korist. V zvezi s ponovnim sojenjem na podlagi razveljavljene sodbe pa je v četrtem odstavku 397. člena ZKP določeno, da je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe prav tako vezano na prepoved iz 385. člena. Ali je sodišče v ponovnem sojenju ravnalo v skladu s to prepovedjo, je treba ugotoviti s primerjavo prvotne (razveljavljene) prvostopenjske sodbe in v ustavni pritožbi izpodbijanih sodb.
13. V prvem sojenju je bil pritožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. K 116/2001 z dne 7. 1. 2002 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca in ugoditvi pritožbi pritožnikovega zagovornika s sklepom št. Kp 200/2002 z dne 15. 10. 2003 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek prvostopenjske sodbe naj bi bil nerazumljiv, obstajalo naj bi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, sodišče naj bi v obrazložitvi utemeljevalo direktni naklep, nato pa napačno zaključilo, da gre za eventualni naklep, in da naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu, to je, zakaj je dejanje ostalo pri poskusu.
14. Iz prvostopenjske sodbe, izrečene v ponovnem sojenju, ki jo pritožnik izpodbija v ustavni pritožbi, izhaja, da je sodišče na podlagi spremenjene obtožnice v izreku dodalo pojasnilo, zakaj je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu (»… ker mu ni uspelo prerezati važnih žil in sapnika …«), v obrazložitvi pa v zvezi z obliko krivde ugotovilo, da gre za direktni naklep in ne kot v prvem sojenju, da gre za eventualni naklep.
15. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo pritožnikovega zagovornika kot neutemeljeno, ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in na prvi stopnji izrečeno kazen enega leta in šestih mesecev zapora zvišalo na kazen dveh let zapora, ki je enaka kazni, izrečeni v prvem postopku. V obrazložitvi navedenemu stališču Višjega sodišča, da je konkretizacijo poskusa v opis dejanja dodal okrožni državni tožilec in ne sodišče, sicer v celoti ni mogoče slediti, vendar je za ugotovitev, ali je bila s tem kršena prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika, bistvena ugotovitev Višjega sodišča, da ne gre za ugotovitev manj ugodnega dejanskega stanja, ki bi lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo dejanja in kazensko sankcijo, ampak zgolj za pojasnitev trditve iz prvega sojenja, da je dejanje ostalo pri poskusu. V zvezi z obliko krivde je Višje sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju zgolj odpravilo nakazano kršitev in sprejelo pravilno oceno in zaključek. Hkrati je Višje sodišče tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je zvišalo na prvi stopnji izrečeno kazen zapora (6. stran sodbe Višjega sodišča).
16. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da gre pri dodani okoliščini poskusa zgolj za pojasnilo, zakaj ni prišlo do dokončanja kaznivega dejanja, ki za presojo ni odločilno, ne spreminja bistva inkriminiranega dogodka in tudi ne pravne kvalifikacije, zato bi bilo lahko navedeno v obrazložitvi. Vrhovno sodišče meni, da že zato, ker ni prišlo do poslabšanja pritožnikovega položaja, kršitev prepovedi spremembe odločbe v njegovo škodo ni podana. Navaja tudi stališče, da v konkretnem primeru navedena prepoved sploh ne velja, ker ni mogoče sklepati, da je bila v prvem postopku podana samo pritožba v korist pritožnika, saj Višje sodišče o pritožbi tožilca ni odločilo, ker je ugotovilo kršitve že na podlagi pritožbe obdolženca. V tem delu se Vrhovno sodišče sklicuje na komentar ZKP.(2)
17. Glede stališča Vrhovnega sodišča iz prejšnje točke v procesnopravni teoriji ni enotnega mnenja,(3) večina pa za primer, ko je poleg pritožbe v korist podana tudi pritožba v škodo obdolženca, navaja, da sodišče v obdolženčevo škodo lahko odloči le v mejah pritožbe, podane v njegovo škodo. Pritožnik izpostavlja, da je sodišče s tem, ko je v opisu kaznivega dejanja dodalo novo okoliščino, pritožbo državnega tožilca prekoračilo in v delu, ki ga državni tožilec ni izpodbijal, tudi prekršilo prepoved spremembe v škodo. Glede na to je treba za ugotovitev, ali je v konkretnem primeru podana kršitev navedene prepovedi, najprej ugotoviti, ali obravnavani okoliščini v zvezi s poskusom in z obliko krivde pomenita taki novi odločilni dejstvi, ki bi lahko vplivali na pravno kvalifikacijo dejanja in višino kazenske sankcije.
18. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-49/97 izhaja, da prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika ni le v tem, da obdolženec ne sme biti obsojen po strožjem kazenskem zakonu (manj ugodna pravna kvalifikacija) in tudi ne na strožjo kazen. Upoštevati je namreč treba, da sta pravna kvalifikacija dejanja in izrek kazenske sankcije le posledici tako ali drugače ugotovljenega dejanskega stanja, zato prepoved vsebuje tudi prepoved ugotovitve manj ugodnega dejanskega stanja.
19. Ustavno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi prvostopenjsko sodišče v ponovnem sojenju ni ugotovilo za obdolženca manj ugodnega dejanskega stanja, niti ni navedlo novih okoliščin, saj pojasnilo, zakaj je dejanje ostalo pri poskusu, izhaja iz izvedenskega mnenja, ki je bilo podano že v prvem postopku, in iz zaslišanja istega izvedenca. Obtožba je pritožniku ves čas očitala storitev poskusa kaznivega dejanja umora, zato pojasnilo, zakaj je dejanje ostalo pri poskusu, ni tako odločilno novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo dejanja in izrek kazenske sankcije. Prav tako gre pri spremembi oblike krivde le za popravo napake iz prvega sojenja, ko je sodišče v obrazložitvi utemeljevalo direktni naklep, nato pa zmotno zaključilo, da gre za eventualni naklep (7. stran prvostopenjske sodbe v prvem sojenju). Za kršitev prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika s prvostopenjsko sodbo v ponovnem sojenju torej ne gre. Ker je prvostopenjsko sodišče ravnalo v skladu s to prepovedjo, tudi odločitvama Višjega in Vrhovnega sodišča ni moč očitati kršitve.
20. Glede na to, da obravnavani okoliščini v zvezi s poskusom in z obliko krivde ne pomenita novih odločilnih dejstev, ki bi lahko vplivala na pravno kvalifikacijo dejanja in višino kazenske sankcije, kršitev prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika ni podana. Tako v obravnavani zadevi tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, s tem pa tudi ne o kršitvi pravice do poštenega sojenja v povezavi s 23. členom Ustave.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sodnika dr. Mitja Deisinger in Jan Zobec sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Kaj sestavlja pojem poštenega sojenja v kazenskem postopku, je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS IV, 165), zato se na sprejeta stališča in razloge iz navedene odločbe v celoti sklicuje tudi v tej zadevi.
(2)Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004.
(3)T. Vasiljević, M. Grubač: Komentar Zakona o krivičnom postupku, tretja dopolnjena izdaja, Savremena administracija, Beograd 1987: Za primer, ko je poleg pritožbe v korist podana tudi pritožba v škodo obdolženca, poudarja, da sodišče v obdolženčevo škodo lahko odloči samo v mejah tožilčeve pritožbe. Takrat veljavni zakon je v zvezi s prepovedjo spremembe odločbe v škodo obdolženca določal enako kot ZKP.
Ž. Zobec: Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985: Za primer, ko se tožilec pritoži zaradi odločbe o kazni, obdolženec pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navaja, da sodišče v novem sojenju ne sme ugotoviti za obdolženca neugodnejšega dejanskega stanja od prejšnjega (na primer velike tatvine namesto prej ugotovljene tatvine). Takrat veljavni zakon je v zvezi s prepovedjo spremembe odločbe v škodo obdolženca določal enako kot ZKP.