Datum: 11. 12. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa Vida Mali Lemut, odvetnica v Ajdovščini, na seji 11. decembra 2008

Tretji odstavek 14. člena in drugi odstavek 14.a člena Zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93, 28/2000, 91/05 in 113/05 – ur. p. b.) nista v neskladju z Ustavo.

1. Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije zahteva presojo ustavnosti tretjega odstavka 14. člena Zakona o gasilstvu (v nadaljevanju ZGaS), ki določa, kdaj je možno poklicnemu gasilcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani določbi očita neskladje s 4. členom Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Unesca, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij MOD, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158) in z 8. členom Ustave. Zakonodajalec naj ne bi upošteval, da je nesposobnost poklicnega gasilca za opravljanje njegovega dela lahko tudi prehodne narave. Za resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je treba po mnenju predlagatelja šteti le tako pomemben, resen, utemeljen razlog, ki trajno onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Odpoved delovnega razmerja naj bi bilo zato skrajno sredstvo, ki se uporabi le, če se ne more poseči po milejših ukrepih za ohranitev zaposlitve. Predlagatelj izpodbija tudi 14.a člen ZGaS, ki omejuje pravico do kolektivnega dogovarjanja za pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, določeno z ZGaS in Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94 in nasl. – v nadaljevanju ZVNDN). Meni, da izpodbijana določba omejuje in praktično onemogoča eno temeljnih nalog sindikata – varstvo ekonomskih in socialnih interesov delavcev. Zakonodajalcu očita, da je prekomerno posegel v akcijsko svobodo sindikata. Zatrjuje neskladje z 2. in s 76. členom Ustave ter s Konvencijo MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic (Uradni list FNRJ, št. 8/58, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 87), po kateri se z nacionalno zakonodajo ne sme ogrožati ali kakorkoli neutemeljeno omejevati sindikalnih pravic.
2. Državni zbor meni, da zatrjevana neustavnost izpodbijanih določb ni izkazana. S tretjim odstavkom 14. člena ZGaS je zaradi specifičnosti in zahtevnosti opravljanja gasilske službe kot pogoj določen predpisan preizkus psihofizične sposobnosti. Ta preizkus ter zdravniški pregled se opravljata periodično tudi v času delovnega razmerja, kar pomeni, da mora poklicni gasilec zaradi narave svojega dela oba pogoja izpolnjevati ves čas trajanja delovnega razmerja. Če se pri preizkusu psihofizične sposobnosti in zdravniškem pregledu ugotovi, da poklicni gasilec ni več sposoben za svoje delo, mora delodajalec najprej preveriti, ali ga je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Če te možnosti ni, se poklicnemu gasilcu pogodba o zaposlitvi odpove. Meni, da je neizpolnjevanje pogoja psihofizične sposobnosti in zdravstvene zmožnosti, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, po svoji naravi resen in utemeljen razlog za odpoved delovnega razmerja. Navedena ureditev je po mnenju Državnega zbora v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. – v nadaljevanju ZDR), spoštuje načelo varstva zaposlitve in je skladna z zahtevami iz 4. člena Konvencije MOD št. 158. Glede drugega odstavka 14.a člena ZGaS pa Državni zbor poudarja, da ZGaS in ZVNDN urejata le tiste posebne pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, ki so neposredno povezane s specifičnostjo in zahtevnostjo opravljanja gasilske službe ter so nujne za zagotovitev učinkovitosti opravljanja gasilske službe. Prisilna narava teh določb je torej določena zaradi varstva javnega interesa, saj omogoča učinkovito opravljanje gasilske službe, ki je obvezna javna služba, in s tem učinkovito delovanje sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami kot enega od podsistemov nacionalne varnosti. Zato meni, da gre za ustavno dopustno omejevanje kolektivnega dogovarjanja. Ta omejitev pa je tudi skladna z načelom sorazmernosti, ker se prepoved kolektivnega dogovarjanja nanaša le na tiste pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, določene z ZGaS in ZVNDN, medtem ko glede drugih pravic in obveznosti poklicnih gasilcev, določenih v splošnih predpisih in kolektivni pogodbi za javni sektor, te prepovedi ni.
3. Po mnenju Vlade do skrajnih posledic iz tretjega odstavka 14. člena ZGaS ne more priti zaradi določenih prehodnih sprememb v psihofizičnem stanju poklicnega gasilca. Preizkus psihofizične sposobnosti in zdravniški pregledi poklicnih gasilcev se namreč izvajajo vsako peto leto. Če je ugotovljena nesposobnost poklicnega gasilca za opravljanje svojega dela, je zagotovljena tudi postopnost ukrepov. Glede izpodbijanega drugega odstavka 14.a člena ZGaS pa Vlada navaja, da je bila ta določba vključena v zakon na pobudo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Poudarja, da ZGaS ureja pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, ki so neposredno povezane z naravo, organizacijo in potrebami gasilske službe (javni interes) in jih že iz tega razloga s kolektivnimi pogodbami ni mogoče urejati drugače oziroma ugodneje, saj bi s tem lahko izgubile svoj namen. Ob tem navaja, da so navedene določbe ZGaS po svoji naravi kogentne in jih kolektivna pogodba tudi iz tega razloga ne more spreminjati ali urejati drugače. Izpodbijana ureditev ne posega prekomerno v akcijsko svobodo sindikata, saj omejuje le manjši del pravic in obveznosti poklicnih gasilcev, v vsem preostalem delu pa akcijska svoboda ni omejena oziroma je omejena, kot to velja za celoten uslužbenski sistem oziroma kot to določajo splošni delovnopravni predpisi.
4. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana predlagatelju, ki nanju ni odgovoril.

5. Sindikatu poklicnih gasilcev Slovenije je Ustavno sodišče priznalo status predlagatelja. Na podlagi osme alineje prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94), ki je veljala v času, ko je omenjeni Sindikat vložil zahtevo, je lahko imel položaj predlagatelja v postopku le reprezentativni sindikat za območje države, če so bile ogrožene pravice delavcev. Vendar pa se je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – v nadaljevanju ZUstS-A) ta ureditev spremenila, tako da lahko zahtevo v skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), če so ogrožene pravice delavcev, vloži tudi reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic. Skladno s prvim odstavkom 38. člena ZUstS-A se postopki v zadevah, v katerih do uveljavitve tega zakona Ustavno sodišče še ni odločilo, po njegovi uveljavitvi nadaljujejo po določbah tega zakona. Iz priložene kopije odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 121-02-0047/93-003 z dne 8. 3. 1999 izhaja, da je Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije reprezentativni sindikat v poklicu. Z izpodbijano ureditvijo (odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti in omejitev pravice do kolektivnega pogajanja) so lahko ogrožene pravice delavcev.

Presoja tretjega odstavka 14. člena ZGas
6. Tretji odstavek 14. člena ZGas določa: »Če je bilo pri preizkusu psihofizičnih sposobnosti in zdravniškem pregledu iz prvega odstavka tega člena ugotovljeno, da poklicni gasilec ni sposoben za opravljanje svojega dela, je delodajalec dolžan preveriti, ali ga je mogoče zaposliti pod spremenjenimi okoliščinami, in mu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, oziroma če to ni mogoče, se mu odpove pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.« Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane določbe s 4. členom Konvencije MOD št. 158 in posledično z 8. členom Ustave. Ta med drugim določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
7. Gasilstvo je obvezna lokalna javna služba, katere trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo občine in država, in humanitarna dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu (2. člen ZGas). Naloge gasilstva izvajajo gasilske organizacije: prostovoljna gasilska društva in njihove enote, gasilske zveze, poklicne gasilske enote, organizirane kot javni zavodi, režijski obrati ali druge organizacijske oblike, ki poklicno opravljajo gasilsko službo (15. točka 5. člena ZGas). Za delovna razmerja poklicnih gasilcev (delavcev v poklicni gasilski enoti ali v poklicnem jedru druge gasilske enote oziroma delavcev, ki opravljajo operativne naloge gasilstva v gospodarski družbi, zavodu ali drugi organizaciji) veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja javnih uslužbencev, kolektivna pogodba za javni sektor in kolektivna pogodba dejavnosti, če z ZGas ali ZVNDN posamezno vprašanje ni urejeno drugače (3. točka 5. člena in prvi odstavek 14.a člena ZGas). Za javne uslužbence, ki opravljajo naloge javne službe, veljajo določbe prvega dela Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 in nasl. – v nadaljevanju ZJU), ki urejajo skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih uslužbencev (prvi odstavek 2. člena ZJU). V skladu z določbo prvega odstavka 5. člena ZJU veljajo za delovna razmerja poklicnih gasilcev določbe ZDR in kolektivne pogodbe, če poseben zakon ne določa drugače. Da namen zakonodajalca ni bil v izenačitvi pravic in dolžnosti poklicnih gasilcev s pravicami in dolžnostmi javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, za katere veljajo posebne določbe drugega dela ZJU, potrjuje tudi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gasilstvu – ZGas-B (Poročevalec, št. 39/05, stran 15, 61, 63), v katerem zakonodajalec pojasnjuje, da predlagane rešitve temeljijo na načelni izenačitvi pravic in dolžnosti, ne glede na to, kje so poklicni gasilci zaposleni, in na urejanju delovnih razmerij poklicnih gasilcev s splošnimi predpisi, ki veljajo za javni sektor, ter s kolektivno pogodbo dejavnosti, razen glede vprašanj, ki se zaradi narave in posebnih zahtev gasilske službe urejajo z ZGas oziroma ZVNDN.
8. ZGas je posebni zakon, ki predpisuje pogoje za poklicno opravljanje nalog gasilstva. Psihofizična sposobnost je pogoj, ki ga mora izpolnjevati poklicni gasilec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in med njenim trajanjem. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 13. člena ZGas je preizkus psihofizične sposobnosti poseben pogoj za sklenitev delovnega razmerja: kandidat za poklicnega gasilca mora izkazati, da je uspešno opravil predpisani preizkus psihofizične sposobnosti. Določba prvega odstavka 14. člena ZGas nalaga poklicnemu gasilcu, da periodično opravlja predpisane preizkuse psihofizičnih sposobnosti in zdravniške preglede, kar pomeni, da mora poklicni gasilec tudi med trajanjem delovnega razmerja izkazovati psihofizično sposobnost. Določbi drugega in tretjega odstavka 14. člena ZGas urejata situacijo, ko je bilo pri preizkusu psihofizičnih sposobnosti in zdravniškem pregledu ugotovljeno, da poklicni gasilec ni (več) sposoben za opravljanje svojega dela. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZGas mora delodajalec poklicnega gasilca prerazporediti na delovno mesto, ki ustreza njegovim psihofizičnim in zdravstvenim sposobnostim. Po izpodbijanem tretjem odstavku 14. člena ZGas, ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o gasilstvu (Uradni list RS, št. 91/05 – ZGas-B), pa mora delodajalec preveriti, ali je mogoče poklicnega gasilca zaposliti pod spremenjenimi okoliščinami in mu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, če to ni mogoče, pa mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi.
9. Konvencija MOD št. 158 ureja vprašanje varstva zaposlitve, in sicer varstvo delavca pred neutemeljeno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Člen 4 Konvencije MOD št. 158 z generalno klavzulo določa, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali z obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe; v 5. in 6. členu pa izrecno našteva, katere okoliščine ne morejo biti resen razlog za prenehanje delovnega razmerja.(1) Kdaj se šteje, da je podan resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, je odvisno od tega, ali posamezen razlog izpolnjuje vsebinske zahteve iz 4. člena Konvencije MOD št. 158, kar je zakonodajalec upošteval pri določitvi razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. V prvem odstavku 88. člena ZDR so kot utemeljeni razlogi, ki upravičujejo redno odpoved, določeni: poslovni razlog, razlog nesposobnosti, krivdni razlog in nezmožnost za delo. Razlog nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno (subjektivna nesposobnost), ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona (objektivna nesposobnost), in zato delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V primeru izpodbijane določbe gre torej za objektivno nesposobnost delavca.
10. Z izpodbijano določbo tretjega odstavka 14. člena ZGas je zakonodajalec določil, da je nesposobnost, ki izvira iz neizpolnjevanja predpisanega pogoja psihofizične sposobnosti, okoliščina, ki ne dovoljuje nadaljevanja dela pod nespremenjenimi pogoji pogodbe o zaposlitvi. Ker poklicni gasilec ne izpolnjuje (več) predpisanih pogojev za opravljanje dela, je s tem po oceni Ustavnega sodišča podan resen razlog, povezan s sposobnostjo delavca v smislu 4. člena Konvencije MOD št. 158, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Neizpolnjevanje predpisanega pogoja za opravljanje dela je namreč razlog, da poklicni gasilec objektivno ne more več izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar pomeni, da ni mogoče nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev, da je podana objektivna nesposobnost, po izpodbijani določbi ZGas tudi ni odvisna od volje delodajalca. Glede na navedeno tretji odstavek 14. člena ZGas ni v neskladju s Konvencijo MOD št. 158 in z 8. členom Ustave.
11. Tudi ni utemeljen očitek predlagatelja, da zakonodajalec pri izpodbijani ureditvi ni upošteval temeljnega delovnopravnega načela, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca skrajno sredstvo (načelo ultima ratio). V skladu z navedenim načelom je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep, ki je dopusten le, če ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, če torej ni mogoče poseči po milejših ukrepih, pri katerih se ohrani zaposlitev.(2) To načelo konkretizira izpodbijana določba. Delodajalca zavezuje, da najprej preveri, ali je mogoče nadaljevati zaposlitev pod spremenjenimi okoliščinami. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti le, če ni možnosti, da bi poklicnemu gasilcu ponudil novo pogodbo o zaposlitvi, s katero bi mu ponudil delo na delovnem mestu, ki glede na ugotovitev, da ni več sposoben za poklicno opravljanje operativnih nalog gasilstva, ustreza njegovim zdravstvenim in psihofizičnim sposobnostim. Takšna ureditev je po oceni Ustavnega sodišča skladna z načelom ultima ratio. Ker razporeditev,(3) ki jo ureja drugi odstavek 14. člena ZGas, ni združljiva s pogodbenim načelom delovnega razmerja, kot ga je vzpostavil ZDR, je zaradi poznejše drugačne ureditve ta določba prenehala veljati. Izpodbijana določba tretjega odstavka 14. člena ZGas pa celovito ureja dolžnosti delodajalca v primeru ugotovitve, da poklicni gasilec ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje svojega dela. Iz navedb udeležencev v postopku pa ne izhaja, da bi takšna ureditev povzročila pravno nejasnost.
Presoja drugega odstavka 14.a člena ZGas
12. Drugi odstavek 14.a člena ZGas določa: »S kolektivno pogodbo dejavnosti pravic in obveznosti poklicnih gasilcev, ki jih določa ta zakon ali zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ni mogoče urediti drugače ali ugodneje.« Predlagatelj zatrjuje neskladje izpodbijane določbe z 2. in s 76. členom Ustave ter s Konvencijo MOD št. 87. Meni, da izpodbijana določba prekomerno posega v akcijsko svobodo predlagatelja in mu onemogoča izvajanje ene od njegovih temeljnih nalog, tj. varstva ekonomskih in socialnih interesov delavcev v smislu izboljšanja položaja ter pravic delavcev, ki jih predlagatelj zastopa.
13. Člen 76 Ustave določa, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. V področje navedene pravice oziroma svoboščine sodi tudi pravica do kolektivnega pogajanja.(4) Pravica do kolektivnega pogajanja temelji na svobodnem in prostovoljnem sklepanju kolektivnih pogodb ter na avtonomiji pogodbenih strank.(5) Omejevanje te pravice bodisi na subjektivni bodisi objektivni podlagi zato pomeni poseg v to pravico. V primeru izpodbijane določbe je zakonodajalec izvzel iz vsebine kolektivnega pogajanja pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, ki jih določa ZGas oziroma ZVNDN, kar pomeni, da je posegel v to pravico.
14. Posegi v človekove pravice ali temeljne svoboščine so po ustaljeni ustavnosodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Presojo, ali je poseg v človekovo pravico dopusten, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti (glej odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86). Pri tem upošteva, da se po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo v primerih, ko jih določa Ustava, in zaradi pravic drugih oziroma zaradi javne koristi. Ustavno sodišče mora najprej ugotoviti (presoditi), ali je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj. Ob ugotovitvi, da poseg zasleduje ustavno dopusten cilj in da s tega vidika torej ni nedopusten, je treba vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben) za dosego zasledovanega cilja; 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom dejansko mogoče doseči; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Le če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten.
15. Specialne delovnopravne določbe, ki se nanašajo na položaj poklicnega gasilca, so urejene v določbah 13. do 15. člena ZGaS. Gre za določbe, ki se nanašajo na pogoje za vstop in poklicno opravljanje gasilske službe ter na posebne pogoje dela, v katerih so poklicni gasilci dolžni opravljati svoje delo (delo v delovnem času, ki je za poklicne gasilce manj ugoden, delo v manj ugodnih pogojih dela, nevarnostih ali s posebnimi obremenitvami).(6) Državni zbor in Vlada poudarjata, da so navedene določbe prisilne narave zaradi varstva javnega interesa, ki se odraža v zagotovitvi učinkovitosti opravljanja gasilske službe. Po oceni Ustavnega sodišča zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo zasleduje ta ustavno dopusten cilj. Dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju kolektivnega pogajanja s prisilnimi določbami je torej utemeljena z javno koristjo, tj. s potrebo po zagotavljanju nemotenega in učinkovitega opravljanja gasilske službe kot dela sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Prav tako je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren (ukrep) za zagotovitev zasledovanega cilja. Po oceni Ustavnega sodišča tudi ne gre za poseg, ki bi prekomerno posegel v pravice predlagatelja. Omejitev kolektivnega pogajanja se nanaša le na tiste določbe prisilne narave, ki urejajo pravice in obveznosti poklicnega gasilca, neposredno povezane s specifičnostjo in z zahtevnostjo opravljanja gasilske službe (razporeditev delovnega časa, delo v izmenah, dežurstvo itd.) ter so nujne za zagotovitev učinkovitosti opravljanja gasilske službe. Za druge pravice in obveznosti poklicnega gasilca, določene v splošnih delovnih pravnih predpisih in kolektivni pogodbi za javni sektor, te prepovedi ni.
16. Glede na navedeno izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju s 76. členom Ustave. Iz navedenih razlogov tudi ni v neskladju z 2. členom Ustave in s Konvencijo MOD št. 87.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Ti so:
– članstvo v sindikatu ali udeležba pri dejavnostih sindikata izven delovnega časa ali v delovnem času, če za to da soglasje delodajalec,
– potegovanje za funkcijo delavskega predstavnika oziroma sedanje ali prejšnje nastopanje v tem statusu,
– vložitev pritožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevane kršitve zakonov ali predpisov ali obračanje na pristojne upravne organe oblasti,
– rasa, barva, spol, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, veroizpoved, politično mnenje, nacionalna pripadnost ali socialno poreklo,
– odsotnost z dela med porodniškim dopustom,
– začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe.
(2)B. Kresal, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 413. Tako tudi M. Klampfer, Postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, Delavci in delodajalci št. 2/2003, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, str. 192.
(3)Razporeditev je delovnopravni institut, ki ga ZDR ne pozna več. Značilnost tega instituta je bila, da je delodajalec lahko z enostranskimi sklepi prerazporejal delavce, če so za to bili izpolnjeni pogoji.
(4)Prim. M. Blaha v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 750.
(5)Pomemben vidik sindikalne svobode je pravica do kolektivnega pogajanja, ki temelji na svobodnem in prostovoljnem sklepanju kolektivnih pogodb ter avtonomiji pogodbenih strank. K razvoju te pravice je veliko prispevala MOD. Že na podlagi Konvencije MOD št. 87 je delavcem in delodajalcem zagotovljeno, da lahko brez nepotrebnih ovir ustanavljajo svoje organizacije in se vanje svobodno včlanjujejo. Nadgradnja te konvencije je Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (Uradni list FLRJ, št. 11/58), ki spodbuja razvoj postopkov prostovoljnega dogovarjanja s kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi med delodajalci in njihovimi organizacijami ter delavci in organizacijami delavcev, s katerimi se urejajo delovni pogoji. Dopolnitev te konvencije pa je Konvencija MOD št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (Uradni list RS, št. 121/05, MP, št. 22/05), ki določa, da ukrepi, sprejeti za spodbujanje kolektivnega pogajanja, ne smejo biti zasnovani ali uporabljeni tako, da bi lahko ovirali svobodo kolektivnega pogajanja. Pravica do kolektivnega pogajanja ima tudi na ravni EU status temeljne pravice.
(6)Pravice in obveznosti poklicnih gasilcev, ki izhajajo iz ZGas, se nanašajo na posebne pogoje dela, zavarovanje za primer smrti, invalidnosti ter pravica do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (14.a člen), delo v izmenah (14.b člen), dežurstvo ter izraba letnega dopusta (14.c člen) in stavka (15. člen). ZVNDN pa ureja še pravico do dodatnega dopusta (prvi odstavek 106.d člena) ter pravico poklicnega gasilca do brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 106.e člena).