Datum: 17. 12. 2008

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 17. decembra 2008

Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje četrtega in petega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07, 73/07 – ur. p. b. in 45/08).

1. Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 143. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki pod določenimi pogoji dopuščata vročitev na naslovu, kjer je naslovnik uradno prijavljen, čeprav tam dejansko ne živi.
2. Predlagatelj predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane zakonske ureditve. Pojasni, da je bil v zadevi, ki je bila podlaga za vložitev zahteve, pravdni postopek sicer prekinjen. Vendar bi po oceni predlagatelja nadaljnje izvrševanje izpodbijane zakonske ureditve v podobnih primerih lahko povzročilo težko popravljive škodljive posledice: če bi se sodna pisanja (zlasti tožbe in predlogi za izvršbo) tožencem in dolžnikom vročala na naslove, za katere je jasno, da tam ne prebivajo, in obstaja zelo majhna verjetnost, da se bodo s sodnim pisanjem sploh seznanili in uspešno preprečili posledice zamude, bi zanje nastale hude civilnopravne sankcije. Predlagatelj dodaja, da je vprašanje njihovega morebitnega uspeha z rednimi oziroma izrednimi pravnimi sredstvi odvisno od tega, ali bodo za sodno pisanje dejansko sploh izvedeli in kdaj bodo zanj izvedeli, pa tudi od oblikovanja nove sodne prakse na tem področju.
3. Državni zbor predlaga zavrnitev predloga za začasno zadržanje. Poudarja, da je konkretni pravdni postopek prekinjen, zato za toženo stranko do končne odločitve Ustavnega sodišča ne bodo nastale škodljive posledice. Sicer pa bi bile po stališču Državnega zbora posledice začasnega zadržanja večje od posledic, do katerih bi prišlo, če zadržanja ne bi bilo. Tudi Vlada meni, da predlog za začasno zadržanje ni utemeljen. Po stališču Vlade morebitne negativne posledice vročitve na podlagi izpodbijanih zakonskih določb lahko nastanejo le posamezniku (praviloma tožencu), ki ne ravna v skladu z obveznostjo, ki mu jo nalaga Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01 in nasl. – ZPPreb), tj. opusti upravnopravno dolžnost glede prijave in odjave prebivališča oziroma naslova za vročanje.
4. Na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanega predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in med škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijani predpis ne bi izvrševal.
5. Po oceni Ustavnega sodišča bi izpodbijana zakonska ureditev lahko pomenila poseg v pravico do izjave stranke. Iz navedb v zahtevi izhaja, da bi izpodbijane določbe prizadele tožence in dolžnike, ki ne prebivajo na naslovu, na katerem so uradno prijavljeni, in zato obstaja zelo majhna verjetnost, da se bodo s sodnim pisanjem sploh seznanili in tako uspešno preprečili posledice zamude. Po oceni Ustavnega sodišča bi bile civilnopravne posledice, ki bi jim nastale z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane zakonske ureditve, večje od posledic, ki bi nastale, če se do končne odločitve Ustavnega sodišča ohrani dosedanja praksa vročanja na naslov dejanskega bivališča. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sklenilo, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.
6. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.