Številka: U-I-88/07-17

Datum: 8. 1. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za presojo ustavnosti, začetem na zahtevo Okrožnega sodišča v Krškem, na seji 8. januarja 2009

Prvi odstavek 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 23/99, 44/04 in 95/04 – ur. p. b.) je bil v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s »protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen,« v neskladju z Ustavo.

1. Okrožno sodišče v Krškem v zahtevi za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju – KZ) in 4. točke prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro), poimenovani »pobuda,« navaja, da sta protipravna hramba strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, po izpodbijani določbi KZ in posest takega orožja po izpodbijani določbi ZOro vsebinsko enaki.(1) Razlika med pojmom »hramba« in »posest« naj bi bila le pojmovna: posest pomeni imeti, uporabljati oziroma dejstvo, da kdo ima ali uporablja kaj, hramba pa pomeni spravljanje, shranjevanje česa za določen čas. V obeh primerih naj bi šlo za posest stvari, razlika je zgolj v oblasti nad stvarjo. Predlagatelj navaja, da tak položaj omogoča arbitriranje organov pregona, ker jim je prepuščeno, ali neko dejanje preganjajo kot kaznivo dejanje ali pa kot prekršek. Zaradi nejasnih ločnic med navedenima kaznivima ravnanjema naj bi bili možni različni postopki zoper posameznike in zato izrečene sankcije različne, saj je po KZ možen izrek zaporne kazni do petih let, po ZOro pa izrek globe. Tak položaj naj bi bil v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).
2. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki v odgovoru meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je dispozicija kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ blanketna norma in širša kot dispozicija prekrška, ker odkazuje na kršitev kateregakoli predpisa, ki opredeli vrsto orožja, subjekte, ki so lahko stranke pogodbe o prodaji orožja oziroma razstreliva, in pogoje, pod katerimi se lahko sklene pogodba za določeno vrsto orožja. Dispozicija prekrška po 81. členu ZOro naj bi bila bistveno drugačna, saj naj bi se nanašala na določeno vrsto orožja in streliva (tistega, za katerega se lahko izdajo orožne listine). Tudi Ministrstvo za notranje zadeve meni, da zahteva ni utemeljena. Med drugim opozarja, da ima pojem hrambe svojo podlago tudi v Protokolu o nedovoljeni proizvodnji strelnega orožja, njegovih sestavnih delov in streliva ter trgovini z njimi (dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, Uradni list RS, št. 48/04). Iz mnenja Ministrstva za pravosodje izhaja, da na razlike med pojmoma »hramba orožja« in »posest orožja« kažejo zgodovinska in jezikovna razlaga ter razlaga z vidika sodne prakse in pravne teorije. Ministrstvo v mnenju navaja še, da v obravnavnem primeru morebiti ne gre za vprašanje v smislu 156. člena Ustave, ampak za vprašanje odločanja sodišča s splošno pristojnostjo po 125. členu Ustave, zato zahteva terja od Ustavnega sodišča, da opravi vlogo vnaprejšnjega razlagalca pravne norme. Zagroženi prekršek in podobnosti med izpodbijanima določbama naj ne bi bili ovira pri ugotavljanju, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 310. členu KZ.

3. Predlagatelj zatrjuje, da med kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje orožja in razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitveno obliko protipravne hrambe strelnega orožja, katerega promet je posameznikom omejen, ter prekrškom po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro v zvezi z 10. členom istega zakona, ni jasnih ločnic. To naj bi omogočalo arbitriranje organov oblasti pri pregonu kaznivih ravnanj.
4. Po 156. členu Ustave lahko sodišče začne postopek za oceno ustavnosti le glede zakona, ki bi ga moralo uporabiti. Predlagatelj obravnavane zahteve mora v kazenskem postopku uporabiti KZ, ne pa tudi prekrškovne določbe ZOro. Res pa je, da je presojo ustavnosti glede medsebojne (ne)ločljivosti (razločnosti) dveh pravnih pravil mogoče opraviti le z njuno medsebojno primerjavo, v primeru obravnavane zahteve torej le s primerjavo izpodbijane dispozicije KZ z dispozicijo 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro v zvezi z 10. členom istega zakona. Zgolj primerjava enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja in enega od zakonskih znakov prekrška (npr. hrambe in posesti) ne omogoča sklepa o nejasno določenih mejah med kaznivim dejanjem in prekrškom. Glede na navedeno Ustavno sodišče šteje, da predlagatelj izpodbija prvi odstavek 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, in ne določb, ki se nanašajo na prekrške.
5. Z uveljavitvijo Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. – KZ-1) je med postopkom presoje KZ prenehal veljati. Ker je sodišče prekinilo postopek v posamični zadevi in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti izpodbijanega določbe, ki je prenehala veljati, zakon pa bo glede na drugi odstavek 28. člena Ustave moralo uporabiti, so pogoji za ustavnosodno presojo iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – v nadaljevanju ZUstS) izpolnjeni.

6. Opredelitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ se je glasila:
»(1) Kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.«
Kaznivo dejanje je torej med drugim podano, če kdo protipravno hrani strelno orožje ali strelivo, katerega promet posameznikom je omejen. Po četrti točki prvega odstavka 81. člena ZOro pa se z globo za prekršek kaznuje posameznik, ki poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (10. člen).(2)
7. Eno od načel pravne države je načelo določnosti pravnih pravil (2. člen Ustave). Vsebuje zahtevo, da so pravna pravila tako oblikovana, da je mogoče ugotoviti njihovo vsebino in s tem njihov namen. To pa ne pomeni, da jih ne bi bilo treba razlagati. Po ustaljeni ustavnopravni presoji pravno pravilo ni določno le tedaj, kadar se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti njegove vsebine. Tako razumljeno načelo določnosti ustreza načelom pravne države (2. člen Ustave) takrat, ko je pravno pravilo v pravnem redu edinstveno, kar pomeni, da se kot del pravnega reda jasno loči od drugih pravnih pravil. Če je v pravnem redu poleg pravnega pravila, ki ima sicer jasno in določno vsebino, še drugo pravno pravilo z enako ali zelo podobno vsebino, se določnost enega in drugega pravnega pravila izgubi. Obstoj dveh takih pravnih pravil povzroči nejasnost o tem, katero pravno pravilo je treba uporabiti. To velja posebej za tista pravna pravila, ki določajo pravice, obveznosti in dolžnosti za pravne subjekte. Načelo določnosti zato zahteva, da so pravna pravila medsebojno ločljiva. Drugačen položaj bi ustvarjal pravno negotovost in omogočal samovoljno oziroma arbitrarno uporabo prava.
8. Zahteva po določnosti pravnega pravila je strožja, če gre za pravno pravilo, ki opredeljuje kaznivo ravnanje, in v tem okviru najstrožja, ko opredeljuje kaznivo dejanje (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-98/02 z dne 28. 10. 2004)(3). V kazenskem pravu se načelo določnosti izraža posebej prek načela zakonitosti kazenskega materialnega prava (prvi odstavek 28. člena Ustave). To načelo določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33), v kateri je presojalo Uredbo o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, načelo jasnosti in določnosti kazenskopravnih norm povezalo s temeljnimi jamstvi v kazenskem materialnem pravu. Navedlo je: »Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu (lex certa) je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo moči državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile že vnaprej dovolj točno opredeljene.« Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05 in OdlUS, XIV, 16) pa izhaja, da se kaznivo dejanje določi z določitvijo njegovih znakov, tako da je iz kazenskopravne določbe mogoče razbrati vse v definiciji navedene sestavine kaznivih dejanj, poleg tega pa tudi posebne znake, po katerih je mogoče kazniva dejanja med seboj pravno razlikovati.(4)
9. Zakonodajalec razvršča kazniva ravnanja na kazniva dejanja in prekrške glede na njihovo nevarnost za pravno zavarovano dobrino in glede na vprašanje, ali je ravnanje le kršitev predpisa ali pa ima že posledice za pravno zavarovano dobrino – bodisi kot njeno ogrozitev ali kot poškodbo. Nekatera kazniva dejanja imajo lahko zato tudi vse znake prekrškov.(5) Zakonodajalec je razmerja med njimi v takih primerih uredil na dva načina: v tretjem odstavku 49. člena KZ z vštevanjem kazni, plačane za prekršek, v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška.(6) V primeru obstoja pravnomočne obsodilne sodbe za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, pa zakonodajalec z določbo prvega odstavka 12. člena ZP-1 preprečuje vodenje postopka o takem prekršku.(7)
10. Razmerja med kaznivimi dejanji in prekrški, ki jih zakonodajalec rešuje na način, prikazan v prejšnji točki (torej kot vštevanje prejšnje kazni in opustitev postopka o prekršku), so možna le v primerih delnih prekrivanj zakonskih znakov kaznivih dejanj in prekrškov. Gre za primere, ko vsebujejo zakonski znaki kaznivega dejanja tudi zakonske znake prekrška. Dispozicije obeh kaznivih ravnanj so v takih primerih medsebojno ločljive – vselej tako, da ima dispozicija kaznivega dejanja poleg zakonskih znakov prekrška še dodatne elemente, zaradi katerih je táko ravnanje družbi takó nevarno, da preraste v drugo kvaliteto, v kaznivo dejanje. Določnost pravnega pravila na področju kazenskega prava ne pomeni le, da je dispozicija nekega kaznivega ravnanja določena s svojo jasno vsebino, ampak hkrati tudi, da se loči od vseh drugih dispozicij, ki določajo kazniva ravnanja. S tem, to je z načelom razločnosti, je zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila.(8) Če te zahteve ne bi bile izpolnjene, bi šlo lahko za položaj dveh vzporednih, popolnoma prekrivajočih se dispozicij znotraj istega pravnega reda. Tak primer bi bil, če bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrili, tako da med njima ne bi bilo (jasnih in razpoznavnih) ločnic oziroma bi dispozicija kaznivega dejanja ostala brez kakršnegakoli presežka. V takem primeru bi šlo za anomijo pravnega reda,(9) ki bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in bi zato še toliko bolj posegla tudi v načelo zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave.)
11. Za popolno prekrivanje zakonskih znakov, ki določajo dispozicijo različnih kaznivih ravnanj, ne gre le takrat, ko se medsebojno prekrivajo sami jezikovni znaki obeh dispozicij (očitno gramatikalno prekrivanje), ampak tudi, kadar je ugotovitev prekrivanja posledica razlage obeh dispozicij. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za očitno popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj. Že njuni izvršitveni obliki (tj. »hramba« pri kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ in »imeti v posesti« pri prekršku po četrti točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro) nista sopomenki. Ker glede na povedano ne gre za očitno prekrivanje obeh dispozicij, je mogoče le z uveljavljenimi metodami razlage (jezikovna, logična in sistematična razlaga) ugotoviti, ali gre kljub temu za vsebinsko enake zakonske znake kaznivega dejanja in prekrška. V zvezi z razlago kazenskopravnega pravila je Ustavno sodišče že povedalo, da je treba pri razlagi upoštevati tudi splošni del KZ in ne le konkretno kazenskopravno pravilo.(10) Navedeno zato velja tudi za razlago konkretnega pravnega pravila, ki določa prekršek. To pomeni, da je treba pri njegovi razlagi upoštevati določbe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 21/08 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZP-1-UPB4).
12. Ali se sporni dispoziciji prekrivata, je Ustavno sodišče preizkusilo z njuno primerjavo. To je lahko storilo le tako, da je zanjo uporabilo tiste metode, ki so sicer metode razlage pravnih norm, pri tem pa jezikovno razlago kot temeljno. Pri določitvi vsebine zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, ki se nanašajo na strelno orožje in strelivo, katerega promet je posameznikom omejen, je treba izhajati iz določb ZOro, ker je prvi odstavek 310. člena KZ (in tudi preostali odstavki tega člena) t. i. blanketna norma. ZOro ne uporablja besedne oznake »strelno orožje ali strelivo, katerega promet je posameznikom omejen« tako kot KZ. Temu ustrezno orožje(11) je po določbah ZOro dovoljeno orožje,(12) razen tistega dovoljenega orožja, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje.(13) Ker ZOro določa za kategorijo dovoljenega orožja, razen tistega dovoljenega orožja, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje, različne vrste pravic (11. člen ZOro), ki jih izkazujejo različne vrste orožnih listin (10. člen ZOro), gre za protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva po prvem odstavku 310. člena KZ tedaj, ko posameznik hrani orožje navedene kategorije brez ustrezne orožne listine.
13. Primerjava pojma hrambe v pomenu »hraniti« in pojma »imeti v posesti« pokaže kljub njuni različnosti tudi določeno ujemanje. Hramba že sama po sebi izraža nek namen oziroma odnos do stvari, medtem ko se posest nanaša na vse oblike dejanske oblasti nad stvarjo. Hramba pa vključuje tudi posest (medtem ko obratno ni nujno tako). Ko je tako, pa bi ob ugotovitvi iz prejšnje točke (to je ugotovitvi, da zakonski znak »strelno orožje ali strelivo, katerega promet je posameznikom omejen«, ustreza po ZOro kategoriji dovoljenega orožja, razen tistega dovoljenega orožja, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje) določen dejanski stan, ki bi ustrezal prekršku po 4. točki 81. člena ZOro (posest orožja brez ustrezne orožne listine), imel tudi zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja v izvršitveni obliki protipravne hrambe orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen. In tudi obratno: to je na način, da dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja ne bi imel nobenega presežka glede na zakonske znake prekrška.
14. Zakonski znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ se torej v delu, ki se nanašajo na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s »protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen«, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena ZOro v zvezi z 10. členom istega zakona. Tak položaj ustvarja neustavno medsebojno neločljivost dveh sicer različnih kaznivih ravnanj. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 310. člen KZ v tem delu v neskladju z 2. členom Ustave in v obsegu te presoje tudi s prvim odstavkom 28. člena Ustave. Dela določbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, sodišče v kazenskem postopku ne bo smelo uporabiti.
15. Glede na to, da je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost izpodbijanega dela določbe že zaradi neskladja z 2. členom in s prvim odstavkom 28. člena Ustave, drugih zatrjevanih neustavnosti ni presojalo.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Sodišče je prekinilo kazenski postopek št. K 104/2006 zoper obtoženega zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po prvem odstavku 310. člena KZ, ki je po razveljavitvi obsodilne sodbe ponovno tekel. Drugostopenjsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu med drugim ugotovilo, da obsodilna sodba ni imela razlogov o tem, zakaj obravnavanega ravnanja ni mogoče opredeliti kot prekršek po 4. ali 22. točki 81. člena ZOro, čeprav je pritožnik to uveljavljal že v končni besedi.
(2)Člen 10 ZOro se glasi:
Vrste orožnih listin
»Orožne listine po tem zakonu so:
– dovoljenje za nabavo orožja;
– dovoljenje za nabavo streliva;
– orožni list;
– dovoljenje za posest orožja;
– orožni posestni list;
– pooblastilo za nošenje orožja;
– pooblastilo za prenos orožja;
– dovoljenje za zbiranje orožja;
– priglasitveni list.
Orožne listine so tudi druge listine za orožje, izdane na podlagi mednarodnih pogodb.«
(3)Objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča http://odlocitve.us-rs.si/usrs/ us-odl.nsf/o/9B2E2522 ED730019C125717200288D58.
(4)V navedeni odločbi je Ustavno sodišče vsebino načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave izrazilo s prepovedjo:
– določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);
– analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);
– določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);
– povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).
(5)O razmerju med prekrškovno in kazensko odgovornostjo H. Jenull v istoimenskem članku (objavljen v Zbornik, 2. dnevi prekrškovnega prava 2007, Ljubljana, GV založba).
(6)Tretji odstavek 49. člena KZ se je glasil:
»Zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline.«
(7)Prvi odstavek 12. člena ZP-1 se glasi:
»Zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, se ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške. Enako velja, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi poravnave ni bil uveden ali če je bil storilec pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška. Postopek o prekršku se ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan. Če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku.«
(8)Načelo razločnosti (lex distincta) je vidik načela določnosti (lex certa).
(9)Podobno Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-70/04 z dne 15. 2. 2007 (Uradni list RS, št. 18/07 in OdlUS XVI, 17) za primer medsebojne neskladnosti zakonov.
(10)Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-268/05 z dne 5. 7. 2007, tč. 16 obrazložitve (objavljeno na spletni strani Ustavnega sodišča http://odlocitve.us-rs.si/usrs/ us-odl.nsf/o/27293B23D9F4 DF4AC12573160029D44D).
(11)Po tretjem odstavku 3. člena ZOro so orožje tudi strelivo, deli streliva in deli orožja, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(12)Po drugi in tretji alineji drugega odstavka 3. člena ZOro je dovoljeno orožje, za katero je potrebno predhodno dovoljenje ali ga je treba prijaviti:
– orožje iz kategorije B 1. točka do vključno 6. točke ter iz kategorije C in iz kategorije D 1. točka (dovoljeno orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje),
– orožje iz kategorije D 2. točka do vključno 5. točke (dovoljeno orožje, ki ga je potrebno prijaviti).
(13)Po četrti alineji drugega odstavka 3. člena ZOro je dovoljeno orožje, za katerega ni potrebno posebno dovoljenje:
– orožje iz kategorije D 6. točka do vključno 9. točke (drugo dovoljeno orožje, za katero ni potrebno posebno dovoljenje).