Številka: Up-1674/08-9

Datum: 22. 1. 2009

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Erwina Morocuttija, Republika Avstrija, ki ga zastopa Dušan Ludvik Kolnik, odvetnik v Mariboru, na seji 22. januarja 2009

Sodba Upravnega sodišča št. U 837/2007 z dne 19. 12. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper upravni odločbi o ugotovitvi državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Upravna enota je namreč ugotovila, da pritožnik ni državljan Republike Slovenije in da ni štel za jugoslovanskega državljana, Ministrstvo za notranje zadeve pa je pritožbo zoper njeno odločbo zavrnilo.
2. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da se strinja z argumentacijo upravnih organov prve in druge stopnje. S tem je potrdilo stališče, da glede na starost tožnika, rojenega leta 1942, zanj ni mogoče neposredno uporabiti drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – ZDrž45), ampak naj bi ta določba v takem primeru pridobila pravni pomen prek ugotavljanja državljanstva za prednike. Tožnik naj glede na svojo starost namreč ne bi mogel ravnati nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ. Zato naj bi upravna organa pravilno zaključila, da je tožnik v državljanskem statusu sledil svoji materi, za katero pa je bilo ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko.
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave, 2. člena Splošne deklaracije človekovih pravic ter 234. člena Pogodbe Evropskih skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – PES). Navaja, da sodba Upravnega sodišča in upravne odločbe kršijo načela, izhajajoča iz ustavnosodne presoje obstoja domneve o nelojalnosti pri mladoletnih otrocih. Poudarja, da je Ustavno sodišče že leta 2002 odločilo, da se nelojalnost staršev ne razteza na otroke, pritožnika pa naj upravni organi tudi ne bi obravnavali tako kot pred njim že vrsto primerov, ko je šlo za mladoletnike v starosti do 7 let, kjer je že sama starost pomenila dokaz o odsotnosti domneve o nelojalnosti. V zvezi s pravnim učinkom mladoletnosti v konkretnem primeru se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2950/07 z dne 13. 3. 2008. V upravnem postopku naj bi nelojalnost dokazoval z dejstvom, da je bil ob koncu vojne star 3 leta in da je splošno znano dejstvo, da se pri tej starosti ni mogel pregrešiti zoper interese narodov in narodnosti Jugoslavije oziroma zoper državljanske dolžnosti, saj v tej starosti ni mogoče tvoriti svoje volje in se ravnati po njej. S tem naj bi podal izjavo o lojalnosti.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1674/08 z dne 16. 12. 2008 ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) predložena Ministrstvu za notranje zadeve, ki nanjo ni odgovorilo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo obveščeno tudi Upravno sodišče.

5. V obravnavani zadevi se je državljanstvo pritožnika ugotavljalo zaradi zahteve, ki jo je na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – ZDen) dal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Pri tem je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena ZDrž/45, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so bile v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ.
6. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da velja domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati, tudi pri mladoletnih osebah, za katere se (ob upoštevanju drugega odstavka 35. člena ZDrž/45) državljanstvo ugotavlja kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije. Sprejelo je stališče, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, temveč mora imeti možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti vsaka oseba, ne glede na svoje prednike, ter da je treba pri odločanju glede obstoja nelojalnosti mladoletne osebe posebej upoštevati njeno starost v času med drugo svetovno vojno in se glede na njeno tedanjo starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno in, če jo je mogoče, zakaj (glej odločbi št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111 in št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004, Uradni list RS, št. 138/04). Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka. Če pa se sodišče pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008, Uradni list RS, št. 31/08 in OdlUS XVII, 26).
7. Iz ustavne pritožbe in priloženih sodnih in upravnih odločb je razvidno, da je bil ob koncu druge svetovne vojne pritožnik star tri leta. Starost pritožnika v času in ob koncu druge svetovne vojne je bila znana Upravnemu sodišču in upravnim organom, ki so odločali v tej zadevi. Na nepravilnost odločitve, da otroci tudi v nelojalnosti sledijo svojim staršem, je pritožnik izrecno opozoril tudi v tožbi pred Upravnim sodiščem. Vendar je Upravno sodišče ne glede na tožbene navedbe sledilo argumentaciji upravnega organa prve in druge stopnje. Ta izhaja iz stališča, da za pritožnika ni mogoče uporabiti drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 zaradi njegove starosti, zato naj v državljanskem statusu v celoti sledi materi, ki po takratnih predpisih o državljanstvu ni štela za jugoslovansko državljanko. Upravno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je edina omejitev, ki glede domneve o nelojalnosti izhaja iz odločb Ustavnega sodišča, v tem, da ne sme biti neizpodbojna. Vendar stališče Upravnega sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodba, ni skladno s stališči Ustavnega sodišča, navedenimi v prejšnji točki te obrazložitve. V skladu z njimi bi moralo Upravno sodišče glede na tožbene očitke zagotoviti, da bi pritožnik lahko zase izpodbijal domnevo nelojalnosti, in pojasniti, zakaj starost pritožnika ni takšna okoliščina, ki bi že sama po sebi zadoščala za izpodbitje te domneve, ki ga bremeni. Ker tega ni zagotovilo, je s tem kršilo pravico pritožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-3303/07 je ustavni pritožbi ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo v tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Senat je izpodbijano sodbo Upravnega sodišča razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje.

9. Senat je to odločbo sprejel na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar.