Na podlagi prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A in 70/08) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2000/60/ES) ter za izvajanje Odločbe št. 2455/2001/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2001 o določitvi seznama prednostnih snovi na področju vodne politike in o spremembi Direktive 2000/60/ES (UL L št. 331 z dne 15. 12. 2001, str. 1) in Odločbe Komisije z dne 30. oktobra 2008 o določitvi vrednosti za razvrščanje po sistemih spremljanja stanja v državah članicah, ki so rezultat postopka interkalibracije, v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES (UL L št. 332 z dne 10. 12. 2008, str. 20; v nadaljnjem besedilu: Odločba 2008/915/ES) določa:
– merila za ugotavljanje stanja površinskih voda,
– okoljske standarde kakovosti za ugotavljanje kemijskega stanja ter merila in okoljske standarde kakovosti za ugotavljanje ekološkega stanja površinskih voda ter
– vrste monitoringa stanja površinskih voda.
(2) Ta uredba za kemijsko stanje površinskih voda določa:
– kemijske parametre za ugotavljanje kemijskega stanja površinskih voda (v nadaljnjem besedilu: parametri kemijskega stanja),
– okoljske standarde kakovosti za parametre kemijskega stanja površinskih voda,
– merila za ugotavljanje kemijskega stanja površinskih voda in razvrščanje vodnih teles površinskih voda v razrede kemijskega stanja.
(3) Ta uredba za ekološko stanje površinskih voda določa:
– elemente kakovosti za ugotavljanje ekološkega stanja oziroma ekološkega potenciala površinskih voda (v nadaljnjem besedilu: elementi kakovosti),
– metrike za vrednotenje s posameznimi biološkimi elementi ekološkega stanja (v nadaljnjem besedilu: metrike),
– parametre za vrednotenje posameznih kemijskih elementov kakovosti, ki podpirajo biološke elemente ekološkega stanja (v nadaljnjem besedilu: posebna onesnaževala),
– parametre za vrednotenje posameznih splošnih fizikalno-kemijskih elementov kakovosti, ki podpirajo biološke elemente ekološkega stanja (v nadaljnjem besedilu: splošni fizikalno-kemijski parametri),
– parametre za vrednotenje s posameznimi hidromorfološkimi elementi kakovosti, ki podpirajo biološke elemente ekološkega stanja,
– razrede in opisne opredelitve razredov ekološkega stanja vodnih teles površinskih voda ter razredov ekološkega potenciala umetnih in močno preoblikovanih vodnih teles,
– mejne vrednosti za posamezne razrede ekološkega stanja za vrednotenje z biološkimi elementi ekološkega stanja,
– mejne vrednosti za posamezne razrede ekološkega stanja za posebna onesnaževala,
– mejne vrednosti za posamezne razrede ekološkega stanja za splošne fizikalne-kemijske parametre,
– merila za vrednotenje s posameznimi elementi ekološkega stanja,
– merila za ugotavljanje ekološkega stanja vodnih teles površinskih voda in njihovo razvrščanje v razrede ekološkega stanja.
(4) Ta uredba določa tudi dodatne zahteve za:
– vodna telesa površinskih voda ali njihove dele, kjer se odvzema voda za oskrbo s pitno vodo, in
– vodna telesa površinskih voda ali njihove dele na posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave (v nadaljnjem besedilu: posebna varstvena območja).

(1) Ta uredba se uporablja za vodna telesa površinskih voda, določena s predpisom, ki ureja določitev in razvrstitev vodnih teles površinskih voda, ali njihove dele ali skupine.
(2) Določbe te uredbe, ki se nanašajo na kemijsko stanje površinskih voda, se uporabljajo tudi za vodna telesa teritorialnega morja.
(3) Za umetna in močno preoblikovana vodna telesa se navajanje ekološkega stanja šteje za navajanje ekološkega potenciala, razen kadar ta uredba določa drugače.

Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. okoljski standard kakovosti je koncentracija posameznega onesnaževala ali skupine onesnaževal v vodi, sedimentu ali živih organizmih, ki ne sme biti presežena zaradi varstva zdravja ljudi in okolja. Za splošne fizikalno-kemijske parametre in posebna onesnaževala se za okoljski standard kakovosti šteje mejna vrednost med razredoma dobro in zmerno ekološko stanje;
2. dobro kemijsko stanje je kemijsko stanje vodnega telesa površinske vode, ki izpolnjuje merila iz 8. člena te uredbe;
3. prednostne snovi so snovi, določene v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe;
4. prednostne nevarne snovi so snovi, ki so kot prednostne nevarne snovi opredeljene v prilogi 1 te uredbe;
5. metrika označuje merljivi del ali proces biološkega sistema, ki se spreminja z velikostjo človekovega vpliva;
6. modul je vrsta obremenitve, katere vpliv na združbe vodnih organizmov (biološke elemente kakovosti) se vrednoti z izbranimi metrikami;
7. dobro ekološko stanje je ekološko stanje vodnega telesa površinske vode, ki izpolnjuje pogoje za razvrstitev v dobro ekološko stanje iz priloge 6, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Stanje površinskih voda se ugotavlja na podlagi rezultatov monitoringa kemijskega in ekološkega stanja vodnih teles površinskih voda.
(2) Stanje posameznega vodnega telesa površinskih voda je določeno s kemijskim ali ekološkim stanjem tega vodnega telesa površinskih voda, in sicer s tistim, ki je slabši.
(3) Za vodno telo površinskih voda ali njegov del, ki sega na območje s posebnimi zahtevami, se ugotavlja tudi ustreznost glede na dodatne zahteve iz 15. in 16. člena te uredbe.

Stanje vodnega telesa površinske vode je dobro, če:
– ima dobro kemijsko stanje,
– ima zelo dobro ali dobro ekološko stanje in
– ima umetno ali močno preoblikovano vodno telo največji ali dober ekološki potencial.

(1) Kemijsko stanje vodnega telesa površinske vode se ugotavlja na podlagi rezultatov kemijske analize vzorcev površinskih voda, ki se pridobijo z monitoringom stanja površinskih voda.
(2) Parametri kemijskega stanja površinskih voda so določeni v prilogi 1 te uredbe.
(3) Okoljski standardi kakovosti za parametre kemijskega stanja so določeni v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe. Okoljski standardi kakovosti so določeni kot letna povprečna vrednost parametra kemijskega stanja v vodi (v nadaljnjem besedilu: LP-OSK) in kot največja dovoljena koncentracija parametra kemijskega stanja v vodi (v nadaljnjem besedilu: NDK-OSK).

(1) Kemijsko stanje vodnega telesa površinske vode se ugotavlja na posameznem mestu vzorčenja na podlagi:
– izračuna letne povprečne vrednosti parametrov kemijskega stanja,
– največje vrednosti parametrov kemijskega stanja za tiste parametre, za katere je v prilogi 2 te uredbe določena NDK–OSK, in
– časovne vrste vrednosti v sedimentu za tiste parametre, za katere se v skladu s prilogo 1 te uredbe ugotavlja vsebnost v sedimentu.
(2) Če rezultati monitoringa vsebujejo primere ubežnikov, se največja vrednost parametrov kemijskega stanja lahko izračuna z uporabo statistične metode. Uporabljena statistična metoda se navede v poročilu o monitoringu v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.

(1) Vodno telo površinske vode ima dobro kemijsko stanje, če:
– letna povprečna vrednost parametra kemijskega stanja, izračunana kot aritmetična sredina koncentracij, izmerjenih v različnih časovnih obdobjih leta, na nobenem od mest vzorčenja ni večja od LP–OSK, ki je za ta parameter določena v prilogi 2 te uredbe,
– največja izmerjena vrednost parametra kemijskega stanja na nobenem od mest vzorčenja ni večja od NDK–OSK, ki je za ta parameter določena v prilogi 2 te uredbe, in
– časovna vrsta vrednosti nobenega od parametrov kemijskega stanja, za katere se ugotavlja vsebnost v sedimentu, nima trenda naraščanja.
(2) Pri izračunu letne povprečne vrednosti parametra kemijskega stanja se:
– rezultat analize opredeli kot polovica vrednosti meje določljivosti za ta parameter, kadar je izmerjena koncentracija parametra pod mejo določljivosti. Če je tako izračunana letna povprečna vrednost nižja od meje določljivosti, se taka letna povprečna vrednost označi z izrazom »pod mejo določljivosti« in
– za parametre, ki so skupna vsota dane skupine snovi, vključno z ustreznimi metaboliti, produkti razgradnje in reakcijskimi produkti, vrednosti izmerjenih koncentracij, ki ne dosegajo meje določljivosti za posamezno snov, opredeli kot nič.
(3) LP–OSK in NDK–OSK iz priloge 2 te uredbe so izraženi kot skupna koncentracija snovi v celotnem vzorcu vode, razen za kadmij, svinec, živo srebro in nikelj (v nadaljnjem besedilu: kovine). Pri kovinah se LP–OSK in NDK–OSK nanašajo na raztopljene koncentracije, in sicer na raztopljeno fazo vzorca vode, ki se pridobi s filtriranjem skozi filter z velikostjo por 0,45 µm ali z drugo enakovredno predobdelavo.
(4) Pri presoji rezultatov monitoringa kemijskega stanja glede na LP–OSK in NDK–OSK za kovine se lahko upoštevajo:
– koncentracije naravnega ozadja za kovine in njihove spojine, če so vzrok za neskladnost z LP–OSK ali NDK–OSK, in
– trdota vode, pH ali drugi parametri, ki lahko vplivajo na biološko razpoložljivost kovin.

Vodno telo površinske vode ima slabo kemijsko stanje, če ne izpolnjuje pogojev za dobro kemijsko stanje iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(1) Ekološko stanje vodnega telesa površinske vode se ugotavlja na podlagi rezultatov kemijskih in fizikalno-kemijskih analiz vzorcev površinskih voda, rezultatov analiz bioloških vzorcev in rezultatov spremljanja hidromorfoloških elementov kakovosti, ki se pridobijo z monitoringom stanja površinskih voda.
(2) Elementi kakovosti za razvrščanje po ekološkem stanju so določeni ločeno za reke, jezera, somornice in obalne vode v prilogi 3, ki je sestavni del te uredbe.
(3) Elementi kakovosti za razvrščanje umetnih in močno preoblikovanih vodnih teles po ekološkem potencialu so elementi, ki se uporabljajo za tisto izmed vrst naravne površinske vode iz prejšnjega odstavka, ki je najbolj podobna takemu umetnemu ali močno preoblikovanemu vodnemu telesu.
(4) Parametri in metrike za vrednotenje s posameznim elementom kakovosti in obremenitve, na katere so občutljivi posamezni elementi kakovosti, so določeni v preglednicah 1, 2 in 3 iz priloge 4, ki je sestavni del te uredbe. Elementi kakovosti, ki so najbolj občutljivi na posamezne obremenitve, so določeni v preglednici 4 iz priloge 4 te uredbe.

(1) Posamezno vodno telo površinske vode se na podlagi rezultatov vrednotenja s posameznimi elementi kakovosti razvrsti v naslednji razred ekološkega stanja:
– zelo dobro,
– dobro,
– zmerno,
– slabo ali
– zelo slabo ekološko stanje.
(2) Posamezno umetno in močno preoblikovano vodno telo se na podlagi rezultatov vrednotenja s posameznimi elementi kakovosti razvrsti v naslednji razred ekološkega potenciala:
– največji,
– dober,
– zmeren,
– slab ali
– zelo slab ekološki potencial.
(3) Opisne opredelitve razredov ekološkega stanja in ekološkega potenciala so določene v prilogi 5, ki je sestavni del te uredbe.

(1) Biološki, splošni fizikalno-kemijski in hidromorfološki elementi ter posebna onesnaževala morajo za razvrstitev v posamezen razred ekološkega stanja ustrezati opisnim opredelitvam iz prve do pete točke priloge 5 te uredbe. Biološki in hidromorfološki elementi kakovosti, splošne razmere ter posebna onesnaževala morajo za razvrstitev v posamezen razred ekološkega potenciala ustrezati opisnim opredelitvam iz šeste točke priloge 5 te uredbe.
(2) Metrike za vrednotenje s posameznimi biološkimi elementi morajo ustrezati mejnim vrednostim, ki so za posamezne razrede ekološkega stanja določene kot razmerje ekološke kakovosti iz priloge 6 te uredbe. Razmerje ekološke kakovosti je razmerje med vrednostmi metrik za vrednotenje s posameznimi biološkimi elementi, ugotovljenimi v vodnem telesu površinske vode na podlagi monitoringa iz 17. člena te uredbe, in vrednostmi za te metrike pri referenčnih razmerah, značilnih za tip površinske vode (v nadaljnjem besedilu: za tip značilne referenčne razmere).
(3) Za vsako vrsto površinskih voda se razdeli lestvica razmerij ekološke kakovosti v pet razredov od zelo dobrega do zelo slabega ekološkega stanja. Vrednost, ki predstavlja mejo med zelo dobrim in dobrim ekološkim stanjem, ter vrednost, ki predstavlja mejo med dobrim in zmernim ekološkim stanjem, se določita v skladu z Odločbo 2008/915/ES.
(4) Vrednosti posebnih onesnaževal za zelo dobro in dobro ekološko stanje ne smejo presegati mejnih vrednosti, ki so za posamezne razrede ekološkega stanja določene v prilogi 8, ki je sestavni del te uredbe. Okoljski standardi kakovosti za posebna onesnaževala so določeni v skladu s postopkom iz pododdelka 1.2.6 Priloge 4 Direktive 2000/60/ES.
(5) Vrednosti splošnih fizikalno-kemijskih parametrov morajo za zelo dobro in dobro ekološko stanje ustrezati okvirnim mejnim vrednostim iz priloge 7, ki je sestavni del te uredbe, in ne smejo presegati mejnih vrednosti, ki so za posamezne razrede ekološkega stanja glede na opis tipa natančno določene v metodologiji za vrednotenje splošnih fizikalno-kemijskih elementov v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(6) Hidromorfološki elementi morajo za zelo dobro ekološko stanje ustrezati pogojem v metodologiji za vrednotenje ekološkega stanja s hidromorfološkimi elementi v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.

(1) Vrednotenje s posameznim biološkim elementom kakovosti se izvede za posamezno mesto vzorčenja.
(2) Vrednotenje s posameznim biološkim elementom kakovosti se izvede na podlagi izračuna vrednosti metrik iz priloge 4 te uredbe z uporabo statistične metode, ki je za posamezno metriko določena v metodologijah v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(3) Posamezno posebno onesnaževalo se vrednoti na podlagi:
– letne povprečne vrednosti posebnih onesnaževal iz priloge 4 te uredbe, izračunane kot aritmetična sredina koncentracij, izmerjenih v različnih časovnih obdobjih leta, in
– največje izmerjene vrednosti posebnih onesnaževal, za katere je v prilogi 8 te uredbe določena NDK–OSK.
(4) Pri izračunu letne povprečne vrednosti posebnega onesnaževala se:
– rezultat analize opredeli kot polovica vrednosti meje določljivosti za ta parameter, kadar je izmerjena koncentracija parametra pod mejo določljivosti. Če je tako izračunana letna povprečna vrednost nižja od meje določljivosti, se taka letna povprečna vrednost označi z izrazom »pod mejo določljivosti« in
– za parametre, ki so skupna vsota dane skupine snovi, vključno z ustreznimi metaboliti, produkti razgradnje in reakcijskimi produkti, vrednosti izmerjenih koncentracij, ki ne dosegajo meje določljivosti za posamezno snov, opredeli kot nič.
(5) Če rezultati monitoringa vsebujejo primere ubežnikov, se največja vrednost posebnih onesnaževal lahko izračuna z uporabo statistične metode. Uporabljena statistična metoda se navede v poročilu o monitoringu v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(6) Posamezen splošen fizikalno-kemijski parameter se vrednoti na podlagi izračuna z uporabo statistične metode, kot je izračun percentilov, vrednosti splošnih fizikalno-kemijskih parametrov, za katere so mejne vrednosti razredov ekološkega stanja določene v prilogi 7 te uredbe. Uporabljena statistična metoda se navede v poročilu o monitoringu v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(7) Vrednotenje s posameznim hidromorfološkim elementom, ki podpira biološke elemente, se izvede na podlagi izračuna vrednosti metrik iz priloge 4 te uredbe v skladu z metodologijo za posamezno metriko v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(8) Kadar je za vrednotenje s posameznim biološkim ali hidromorfološkim elementom kakovosti določenih več metrik oziroma parametrov, se vrednotenje izvede na podlagi metodologije za ta element kakovosti v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.
(9) Pri vrednotenju rezultatov monitoringa ekološkega stanja glede na letne povprečne vrednosti posebnih onesnaževal se za kovine lahko upoštevajo:
– koncentracije naravnega ozadja za kovine in njihove spojine, če so vzrok za neskladnost z LP–OSK ali NDK–OSK, in
– trdota vode, pH ali drugi parametri, ki lahko vplivajo na biološko razpoložljivost kovin.

(1) Vodno telo površinske vode se razvrsti v razrede ekološkega stanja iz prvega odstavka 11. člena te uredbe na podlagi rezultatov vrednotenj s posameznimi elementi kakovosti, in sicer glede na najslabšo vrednost rezultatov vrednotenja z biološkimi elementi kakovosti, splošnih fizikalno-kemijskih elementov in posebnih onesnaževal.
(2) Kadar se vodno telo površinske vode v skladu s prejšnjim odstavkom razvrsti v razred zelo dobro ekološko stanje, se razvrstitev dodatno preveri tudi glede na ustreznost hidromorfoloških elementov ekološkega stanja v skladu s šestim odstavkom 12. člena te uredbe.
(3) Kadar je en element kakovosti občutljiv na več vrst obremenitev, se vodno telo razvrsti glede na najslabšo vrednost rezultatov vrednotenja s tem elementom kakovosti glede na različne obremenitve.
(4) Kadar je na eno vrsto obremenitve občutljivih več različnih elementov kakovosti, se vodno telo razvrsti glede na vrednost rezultatov vrednotenja s tistim elementom kakovosti, ki je v skladu s četrtim odstavkom 10. člena te uredbe najbolj občutljiv na to obremenitev.
(5) Način razvrščanja vodnih teles površinskih voda v razrede ekološkega stanja glede na biološke elemente kakovosti je shematsko prikazan v prilogi 9, ki je sestavni del te uredbe.

(1) V program operativnega monitoringa se vključijo vodna telesa ali njihovi deli, kjer se površinska voda odvzema za oskrbo s pitno vodo in v povprečju zagotavljajo več kot 100 m3 vode na dan.
(2) Vodno telo ali del vodnega telesa površinske vode iz prejšnjega odstavka ustreza dodatnim zahtevam za površinske vode, ki se odvzemajo za oskrbo s pitno vodo, če:
– ima dobro kemijsko stanje v skladu z 8. členom te uredbe,
– rezultati monitoringa za nobeno od snovi, ki se odvajajo v površinsko vodo v pomembnih količinah in bi lahko vplivale na stanje tega vodnega telesa ter se v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo, spremljajo zaradi ugotavljanja zdravstvene ustreznosti pitne vode, ne izkazujejo poslabšanja glede na rezultate predhodnega leta,
– rezultati monitoringa za snovi iz prejšnjega odstavka izkazujejo, da bo voda po uporabljenem postopku obdelave ustrezala zahtevam predpisa, ki ureja pitno vodo.
(3) Ustreznost glede na dodatne zahteve iz prejšnjega odstavka se ugotavlja na podlagi:
– monitoringa kemijskega stanja in
– monitoringa parametrov iz druge alinee prejšnjega odstavka na mestih vzorčenja, določenih na vodnih telesih površinskih voda ali njihovih delih, kjer se odvzema površinska voda za oskrbo s pitno vodo.

(1) V program operativnega monitoringa se vključijo vodna telesa površinskih voda ali njihovi deli, ki ležijo na posebnih varstvenih območjih, kadar je na podlagi analize vplivov človekovih dejavnosti na stanje površinskih voda ali rezultatov nadzornega monitoringa ocenjeno, da ne bodo dosegla svojih okoljskih ciljev in zahtev glede površinske vode v skladu s predpisom, ki ureja posebna varstvena območja (območja Natura 2000).
(2) Vodno telo ali del vodnega telesa površinske vode iz prejšnjega odstavka ustreza zahtevam za površinske vode na posebnih varstvenih območjih, če:
– ima dobro kemijsko in ekološko stanje ter
– ustreza zahtevam glede kakovosti površinske vode v skladu s predpisom, ki ureja posebna varstvena območja (območja Natura 2000).
(3) Ustreznost iz prejšnjega odstavka se ugotavlja na podlagi operativnega monitoringa kemijskega stanja in ekološkega stanja površinskih voda.

(1) Država zagotavlja monitoring stanja površinskih voda zaradi ugotavljanja kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda ter ustreznosti glede na dodatne zahteve iz 15. in 16. člena te uredbe.
(2) Monitoring stanja površinskih voda je nadzorni in operativni monitoring, ki vključuje monitoring kemijskega in ekološkega stanja.
(3) Monitoring stanja površinskih voda je tudi preiskovalni monitoring in operativni monitoring na območjih s posebnimi zahtevami iz 15. in 16. člena te uredbe.
(4) Način izvajanja monitoringa v skladu s to uredbo, vsebino programa monitoringa stanja površinskih voda, način in obliko poročanja o rezultatih monitoringa stanja površinskih voda ter način in obliko prikaza kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda podrobneje ureja predpis, ki ureja monitoring stanja površinskih voda.

(1) Vodno telo ali skupina vodnih teles površinske vode je čezmerno obremenjeno, če:
– ima slabo kemijsko stanje,
– je razvrščeno v zmerno, slabo ali zelo slabo ekološko stanje ali
– ne ustreza dodatnim zahtevam iz 15. ali 16. člena te uredbe.
(2) Za vodno telo ali skupino vodnih teles iz prejšnjega odstavka je treba v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja in vode, začeti izvajati ukrepe.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek ukrepov ni treba izvajati, če:
– prekoračitev okoljskih standardov kakovosti izvira iz vira v drugi državi in zaradi takšnega čezmejnega onesnaževanja ni mogoče izvesti učinkovitih ukrepov za doseganje okoljskih standardov kakovosti,
– so bili uporabljeni razpoložljivi mehanizmi usklajevanja na zadevnem mednarodnem povodju ali porečju in
– so bile določene izjeme pri opredelitvi okoljskih ciljev v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda.

(1) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), pošlje Evropski komisiji poročilo o stanju površinskih voda kot sestavni del načrta upravljanja voda v skladu s predpisom, ki ureja podrobnejšo vsebino in način priprave načrta upravljanja voda.
(2) V primerih iz drugega odstavka prejšnjega člena mora ministrstvo v poročilo iz prejšnjega odstavka vključiti razpoložljive informacije in povzetek ukrepov, ki se nanašajo na čezmejno onesnaževanje.

(1) Določbe druge alinee prvega odstavka 7. člena te uredbe in druge alinee prvega odstavka 8. člena te uredbe se začnejo uporabljati pri vrednotenju rezultatov monitoringa za leto 2010.
(2) Do 31. decembra 2010 se za parameter svinec in njegove spojine za celinske površinske vode ter za morje in somornice namesto LP-OSK iz priloge 2 te uredbe uporablja vrednost 10 μg/L.
(3) Do 31. decembra 2010 se za splošni fizikalno-kemijski parameter ekološkega stanja nitrat za reke namesto mejnih vrednosti za dobro ekološko stanje iz 1. točke priloge 7 te uredbe uporablja vrednost 25 mg/L.

Z dnem uveljavitve te uredbe prenehajo veljati:
– Uredba o kemijskem stanju površinskih voda (Uradni list RS, št. 11/02 in 41/04 – ZVO-1),
– Uredba o kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (Uradni list RS, št. 125/00, 4/01 – popr., 52/02 in 41/04 – ZVO-1), in
– Odredba o prvi razvrstitvi površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo (Uradni list RS, št. 56/02).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.