Številka: Up-2940/07-19

Datum: 5. 2. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe DELO, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa mag. Emil Zakonjšek, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. februarja 2009

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 137/2007 z dne 12. 6. 2007 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 272/2002 z dne 25. 10. 2006 se v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, razveljavita in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi posega v njegove osebnostne pravice (z objavo neresničnih informacij v tisku). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je prvi toženi stranki (družbi Večer, d. d., Maribor) naložilo plačilo 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), drugi toženi stranki (družbi Delo) pa 800.000 SIT (sedaj 3.338,34 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti potrdilo Višje sodišče. Po ugotovitvah sodišča sta toženi stranki od julija 1999 do januarja 2000 objavili več člankov, ki so obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj treh policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti. Druga tožena stranka (tj. ustavna pritožnica) je v časopisu Delo v času od 24. 7. 1999 do 29. 12. 1999 objavila štiri članke z naslovi »So bili policisti v navezi z Ukrajinkami?«, »Podkupljivi komandir pomagal prostitutkam?«, »Komandir z meje je v suspenzu« in »Ob službo, ne v pokoj?«. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik v člankih označen kot komandir mejne policijske postaje Hodoš. Med postopkom je bilo sporno le dejstvo, ali sta toženi stranki z navedbo besede »komandir« prekoračili podatke, ki jih je na tiskovni konferenci in v pisnem poročilu za javnost dala Policijska postaja Murska Sobota. Kot je ugotovilo sodišče, policisti na tiskovni konferenci niso omenjali delovnega mesta tožnika (komandir), temveč so govorili le o »treh policistih, ki so osumljeni kaznivega dejanja«. Z zapisom »komandir« sta prva in druga tožena stranka po oceni sodišč prekoračili informacije, pridobljene na tiskovni konferenci, in s tem zapisom v člankih povsem prepoznavno opredelili tožnika kot osebo, ki se je oziroma naj bi se ukvarjala s kriminalom. S tem pa sta po stališču sodišč nedopustno (protipravno) posegli v tožnikovo osebnost in dostojanstvo.
2. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo prekomerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave). Pojasnjuje, da je treba naslove obravnavati skupaj s podnaslovi in s celotnim besedilom člankov, iz katerih jasno izhaja, da je bil tožnik zgolj osumljen storitve določenih kaznivih dejanj, kar se odraža tudi v pogojnem naklonu, ki ga je uporabil novinar. Nadalje poudarja, da vsi članki obravnavajo temo, ki ima velik pomen za javnost: vsi članki namreč obravnavajo pojav suma storitve kaznivih dejanj policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem svojih dolžnosti. Po mnenju pritožnice je položaj tožnika specifičen, ker je bil policist, še toliko bolj pa, ker je imel v okviru policije vodstveno funkcijo (komandir policijske postaje). Zato naj bi bil njegov položaj primerljiv s položajem politikov, od katerih se prav tako zahteva spoštovanje zakonov in katerih ravnanje se v tej luči strogo presoja. Pritožnica sodišču očita, da je dalo absolutno prednost pravici do zasebnosti (35. člen Ustave), pri čemer naj bi spregledalo, da so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, ki so upravičevale poseg v tožnikovo zasebnost (z navedbo njegovega delovnega mesta). Ker je šlo za vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji, je bil po mnenju pritožnice novinar celo dolžan javnost informirati o pojavu suma storitve kaznivih dejanj in zlorabe položaja. Pritožnica tudi meni, da se v tovrstnih primerih prepoznavnosti vpletenih posameznikov sploh ni mogoče ogniti, še posebej pa ne v majhnih krajih. Poleg tega naj bi bil tožnik prepoznaven že na podlagi začetnic svojega imena in priimka, ki naj bi jih na tiskovni konferenci navedla policija. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-2940/07 z dne 27. 11. 2008 sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Mariboru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravdnega postopka. Ob vročanju je bilo ugotovljeno, da je ta pokojna, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo njenim dedičem. Ustavno sodišče je prejelo njihov odgovor na ustavno pritožbo, vložen po pooblaščencu. Kljub temu, da je bilo v pozivu na odgovor navedeno, da mora stranka v primeru, da jo bo v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal pooblaščenec, predložiti ustrezno pooblastilo, odgovoru niso priložena pooblastila za zastopanje pred Ustavnim sodiščem. Zato Ustavno sodišče pri odločanju odgovora ni upoštevalo in ga tudi ni vročilo pritožnici.

4. Glavni očitek, ki ga pritožnica naslavlja na izpodbijano sodno odločbo, je, da je sodišče z njo prekomerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave). Pritožnica sodišču očita, da je dalo absolutno prednost varstvu osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), pri čemer naj bi spregledalo, da so v konkretnem primeru obstajale okoliščine, ki so upravičevale poseg v tožnikovo zasebnost.
5. V obravnavanem primeru gre za kolizijo človekovih pravic tožnika na eni strani in pritožnice na drugi. Nosilca lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega (prim. odločba št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 36; odločba št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 28/08 in OdlUS XVII, 22)(1). Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.
6. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali sta sodišči z izpodbijano odločitvijo, kot trdi pritožnica, res prekomerno zavarovali pravico tožnika (do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti), medtem ko njeni pravici (do svobode izražanja) nista dali prave teže. Pri tem je moralo najprej odgovoriti na vprašanji, kakšna je v danem primeru vsebina človekovih pravic, ki so v koliziji, in ali sta glede na to in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera sodišči dali vsaki od pravic ustrezno težo.
7. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Pomen in vloga svobode izražanja sta večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94 in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. V sklepu št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004(2) je zapisalo, da ima svoboda govora še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.
8. Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Nedvomno morajo biti novinarji pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, posebej odgovorni. Skrbeti morajo za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost ter se ne smejo in ne morejo izgovarjati, češ da dajejo javnosti to, kar si želi.(3)
9. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (prim. odločba št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04 in OdlUS XIII, 86). V splošnem so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre.
10. Podobno stališče izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Ravnanja javnih uslužbencev so načeloma vedno predmet javnega interesa, čeprav pri tem ne gre za izvrševanje politične funkcije.(4) ESČP je v številnih primerih potrdilo načelno stališče, da je obseg sprejemljive kritike večji, ko se prek medijev izvrševana pravica do svobode izražanja nanaša na zadeve, ki so v javnem interesu. Splošno prepričanje ESČP je, da ima tisk dolžnost posredovanja informacij v zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti.(5) V primeru, ko zapisane informacije temeljijo na izjavah drugih oseb (npr. intervju), je treba jasno razlikovati, katere informacije izvirajo od novinarja in kdaj gre zgolj za navajanje izjav drugih oseb. Če bi bil novinar odgovoren za razširjanje informacij, ki jih je podala druga oseba, bi to resno ogrozilo prispevek novinarskega poročanja k javni razpravi o zadevah javnega pomena, zato je takšna odgovornost lahko podana samo, če obstajajo posebej upravičeni razlogi. Sicer pa po stališču ESČP v tovrstnih primerih novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so njegove izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri.(6)
11. Ugotovitev o posebnem pomenu svobode izražanja, ko gre za novinarsko poročanje, pomeni, da mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana večja teža in je navedene okoliščine treba šteti kot takšne, ki tehtanje med omenjenima pravicama močno nagnejo v prid svobodi izražanja. Zato je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje svobode izražanja glede novinarskega poročanja, še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev. Ustavno sodišče je v nadaljevanju preizkusilo, ali je sodišče navedlo takšne razloge za to, da je omejilo pritožničino pravico do svobode izražanja.
12. V obravnavani zadevi je bilo pritožnici naloženo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi posega v njegovo čast in dobro ime z objavo člankov pod naslovoma »Podkupljivi komandir pomagal prostitutkam?« in »Podkupljivi komandir – Ob službo, ne v pokoj?«. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta novinarja toženih strank na podlagi pisnega sporočila, tiskovne konference oziroma pogovora z odgovornimi osebami Policijske uprave Murska Sobota poročala o sumu storitve kaznivih dejanj v policiji in sta izmed več osumljenih policistov izpostavila tožnika s tem, ko se je v spornih člankih pojavil zapis njegovega delovnega mesta. Po ugotovitvah sodišča policisti na tiskovni konferenci niso omenjali delovnega mesta tožnika (komandir), temveč so govorili le o »treh policistih, ki so osumljeni kaznivega dejanja«. Glede na izpoved vršilca dolžnosti direktorja Policijske uprave Murska Sobota, ki je na tiskovni konferenci dajal informacije o zadevi, je sodišče ocenilo, da je zapis delovnega mesta tožnika v člankih izviral iz neuradnih krogov. V zvezi z njegovo izpovedbo, da dopušča možnost, po kateri je na tiskovni konferenci uporabil začetnice imen in priimkov ovadenih policistov, je Višje sodišče poudarilo, da »takšno dejanje ne pomeni, da je uporabil naziv delovnega mesta tožnika«. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da sta se novinarja do tega podatka očitno dokopala sama. Z zapisom »komandir« sta novinarja po oceni sodišč prekoračila informacije, pridobljene na tiskovni konferenci, in s tem zapisom v člankih povsem prepoznavno opredelila tožnika kot osebo, ki se je oziroma naj bi se pečala s kriminalom. S tem je bilo po stališču sodišč nedopustno (protipravno) poseženo v tožnikovo osebnost in dostojanstvo.
13. Po oceni Ustavnega sodišča sta v obravnavanem primeru za odločitev sodišča bistveni dve okoliščini, ki sta tehtanje med človekovimi pravicami, ki so prišle v kolizijo, močno nagnili v prid pravici do svobode izražanja, in sicer: 1) šlo je za novinarsko poročanje o temi, ki je imela velik pomen za javnost: članki so obravnavali pojav suma storitve kaznivih dejanj policistov (med njimi tudi tožnika) v zvezi z opravljanjem njihovih dolžnosti in je zato javnost imela pravico, da je o njih obveščena; in 2) tožnik je zasedal javno funkcijo – vodilno delovno mesto v policijski hierarhiji – in so bila zato njegova ravnanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da se od komandirja policijske postaje kot vodje pričakuje, da je njegov prag tolerance do odzivov javnosti višji od običajnega, zato je varstvo njegove zasebnosti v zvezi z opravljanjem takšnega dela nižje kot v zadevah zasebnega pomena. Kljub izpostavljenosti tožnika zaradi njegovega delovnega mesta pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pri poročanju treba spoštovati njegovo čast in dobro ime. Temu je pritrdilo tudi Višje sodišče, ki je svojo odločitev oprlo na stališče, da gre za kršitev zasebnosti, čim se javnosti sporočajo dejstva in okoliščine iz človekovega življenja in je človek označen tako, da je razpoznaven za okolico. To stališče pa je po oceni Ustavnega sodišča nesprejemljivo z vidika pravice do svobode izražanja in pravice do obveščenosti. Pri obveščanju o določenem dogodku s še tako okrnitvijo ali opuščanjem osebnih, za prepoznavnost potrebnih podatkov, namreč ni mogoče izključiti možnosti, da določen krog ljudi (z večjim ali manjšim naporom) prepozna posamezne vpletene osebe. Če gre za poročanje o dogodkih v majhnem kraju (kot v obravnavanem primeru), se je prepoznavnosti vpletenih oseb še toliko težje izogniti. Dejanske ugotovitve sodišča, da je novinar pritožnice sporne članke objavil na podlagi informacij, pridobljenih od Policijske uprave Murska Sobota, in da naj bi bile na tiskovni konferenci med drugim navedene tudi začetnice imen in priimkov vpletenih policistov, po oceni Ustavnega sodišča zadoščajo za sklep, da je imel novinar dovolj točno in zanesljivo dejansko podlago za zapisane informacije.
14. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sta sodišči prekomerno zavarovali tožnikovo pravico do varstva osebnostnih pravic in zasebnosti, pravici pritožnice do svobode izražanja oziroma pravici javnosti do obveščenosti pa nista dali prave teže. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da se izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na pritožnico (v pravdnem postopku drugo toženo stranko), razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Prim. tudi F. Testen, 15. člen (Uresničevanje in omejevanje pravic) v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 195.
(2)Sklep je bil objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča http://odlocitve.us-rs.si/usrs /us-odl.nsf/o/337420EAE1 9D4F8BC1257172002967D2.
(3)Prim. sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 131/2000 z dne 24. 8. 2000.
(4)Več o tem A. Teršek: Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 99.
(5)Tako je npr. v zadevi Dyundin proti Rusiji (št. 37406/03; sodba z dne 14. 10. 2008) ESČP ugotovilo kršitev svobode izražanja (10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). V obrazložitvi je med drugim poudarilo, da besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, kljub temu pa morajo v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti. Kot v številnih predhodnih odločitvah tudi v tej ESČP poudarja ključno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi. Ko gre za zadeve javnega pomena ('matters of public interest'), ne gre le za to, da imajo novinarji dolžnost razširjati informacije in ideje, temveč ima javnost pravico, da je o njih obveščena. V nasprotnem primeru tisk ne bi mogel opravljati ene od svojih vitalnih funkcij »javnega psa čuvaja«.
(6)Podrobneje o tem glej tudi A. Teršek, cit. delo, str. 48 in nasl. ter str. 98 in nasl.