Številka: Up-2908/08-15

Datum: 19. 2. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gašperja Glavarja, Rače, ki ga zastopa Borut Mihurko, odvetnik v Mariboru, na seji 19. februarja 2009

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 437/2008 z dne 27. 8. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je v pravdnem postopku zaradi ugotovitve očetovstva ter zaradi ugotovitve ničnosti izjave o priznanju očetovstva zavrglo revizijo pritožnika (tedaj drugega toženca) kot tudi revizijo prve toženke in tretjega toženca, ki so ju vložili zoper sodbo Višjega sodišča, izdano v zvezi z delno sodbo sodišča prve stopnje o ugotovitvi ničnosti izjave o priznanju očetovstva. Odločitev je oprlo na stališče, da gre v tem delu za spor premoženjske narave, v katerem je revizija dovoljena le, če presega revizijski prag. Takšno stališče je utemeljilo s sklicevanjem na stališče, ustaljeno v sodni praksi, po katerem gre v sporih zaradi razveljavitve in (po presoji revizijskega sodišča tudi) zaradi ugotovitve ničnosti dane izjave o priznanju očetovstva za spore, ki ne sodijo v 27. poglavje Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, in nasl. – v nadaljevanju ZPP) o statusnih sporih v zvezi z ugotavljanjem ali izpodbijanjem očetovstva ali materinstva. Za drugačno stališče po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni najti opore v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR), ker ta ne ureja sporov o izpodbijanju danega priznanja očetovstva.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 25. in 56. člena Ustave. Navaja, da obravnavani spor ni premoženjske, temveč statusne narave. Zato naj bi bila revizija dovoljena. Poudarja, da je osrednje vprašanje tega spora vprašanje njegovega družinskopravnega statusa, ki globoko posega v njegovo osebnostno integriteto, saj ruši njegovo dosedanje družinsko življenje. Zato naj bi bil ta spor onkraj odločanja o premoženjskopravnih vprašanjih. Restriktivno stališče Vrhovnega sodišča, ki naj bi spregledalo te razsežnosti posledic na nižjih stopnjah sprejete odločitve, naj bi bilo zato nerazumno. Vrhovno sodišče naj bi s takšno odločitvijo tudi opustilo posebno varstvo, ki pripada otroku na podlagi 56. člena Ustave. Pritožnik meni, da njegov primer tudi ni enak primerom, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, in kjer naj bi se presojalo vprašanje napake volje subjekta, ki je izjavo o priznanju očetovstva podal. V njegovem primeru pa naj bi se presojala ničnost takšne izjave, ugotovitev katere uveljavlja tretja oseba. V dveh primerih, na katere se je sklicevalo Vrhovno sodišče, naj bi se očetovstvo tudi sicer izpodbijalo le zaradi potreb zapuščinskega postopka. V njegovem primeru pa naj bi bila odločitev o ničnosti izjave o priznanju očetovstva neločljivo povezana z njegovim družinskopravnim statusom. Kršitev pravice do enakega varstva pravic pritožnik utemeljuje tudi z očitki, da je Vrhovno sodišče pri presoji dovoljenosti revizije znotraj istega postopka uporabilo različna merila. Opozarja, da je Vrhovno sodišče v tem pravdnem postopku revizijo že enkrat dovolilo, sedaj pa naj bi brez izčrpne obrazložitve svoje stališče spremenilo.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2908/08 z dne 17. 12. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki ter drugim udeležencem v pravdi. Na ustavno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožnik trdi, da je odločitev Vrhovnega sodišča o nedovoljenosti revizije nerazumna. Sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno, po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sklep preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
5. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da spor o izpodbijanju danega priznanja očetovstva ni statusne, temveč je premoženjske narave. Takšno stališče je utemeljeno z argumentom utečene sodne prakse ter z dodatnim argumentom, da ZZZDR takšnega spora ne ureja.
6. Obstoj utečene sodne prakse Vrhovno sodišče utemeljuje s sklicevanjem na sledeče judikate: sodbo in sklep VS RS št. II Ips 138/97 z dne 14. 5. 1997, sklep VS RS št. II Ips 383/2003 z dne 17. 6. 2004, sklep VS RS št. II Ips 245/2006 z dne 28. 9. 2006 »in številne druge.« V podatkovni bazi judikatov Vrhovnega sodišča je mogoče zaslediti še sledeče (starejše) judikate, ki obravnavajo isto sporno vprašanje: sklep št. II Ips 483/92 z dne 20. 1. 1993, sklep št. II Ips 759/94 z dne 4. 11. 1994 in sklep št. II Ips 218/94 z dne 21. 4. 1994. Iz navedenih judikatov izhaja, da je Vrhovno sodišče stališče o premoženjski naravi spora zavzelo v primerih zahtevkov na ugotovitev (priznanega) očetovstva za potrebe zapuščinskega postopka ter v primerih zahtevkov tožnikov na razveljavitev izjave o priznanju očetovstva zaradi napak v njihovi volji. Takšno stališče je utemeljilo z argumentom, da ZZZDR takšnega spora ne ureja; v prvem sklopu primerov pa tudi z argumentom o premoženjski naravi dedne pravice.
7. Dodaten argument, s katerim je utemeljena odločitev v obravnavanem primeru, je torej enak nosilnemu argumentu utečene sodne prakse. Vendar zgolj dejstvo, da gre za v sodni praksi utečeno pravno stališče, samo po sebi sklepa o razumni pravni obrazloženosti izpodbijane odločitve še ne utemeljuje. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali za takšno pravno stališče obstajajo stvarno ustrezni in razumni razlogi.
8. Kateri spori so premoženjski in kateri ne, v določbah ZPP (niti v drugih predpisih) ni opredeljeno. Pravna teorija pa za premoženjske šteje predvsem tiste spore, ki se izvajajo iz premoženjskopravnih razmerij – torej iz razmerij, ki imajo za predmet denar ali drug predmet, ki se da izraziti v denarju. Mednje šteje tudi tiste, ki sicer izvirajo iz nepremoženjskih razmerij, pa se zahtevki glasijo na denar ali na storitve, ki se dajo izraziti v denarju.(1) Medtem ko za nepremoženjske šteje tiste spore, pri katerih sporni predmet niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta. Če bi ga imel, bi bil to premoženjski spor.(2)
9. V obravnavanem primeru so sodišča spor o izpodbijanju izjave o priznanju očetovstva reševala v okviru postopka zaradi ugotovitve očetovstva, ki ga je sprožil tretji, ki meni, da je pritožnikov oče. Da bi se statusni spor o ugotavljanju očetovstva lahko razrešil, je bilo treba najprej rešiti obravnavani spor. Jedro obravnavanega spora torej pomeni vprašanje pritožnikovega družinskopravnega statusa. Očitno je, da takšen sporni predmet ne more imeti denarnega ekvivalenta. Odločitvi sodišča, ki pri presoji o (ne)premoženjski naravi spora tega ni upoštevalo, temveč se je omejilo le na vprašanje, ali ZZZDR takšen spor ureja ali ne, je zato mogoče očitati nerazumnost.(3) Civilnopravna razmerja in iz njih izvirajoči spori so namreč raznovrstni. Zato določenega spora zgolj zato, ker naj ga ne bi bilo mogoče umestiti med statusne spore po ZZZDR, še ni mogoče opredeliti za premoženjskega.(4) Še posebej ne v primerih, kot je obravnavani, kjer je na prvi pogled očitno, da spor ni premoženjske narave.
10. Izpodbijana odločitev torej temelji na očitno napačnem pravnem stališču o premoženjski naravi spora o izpodbijanju (oziroma ničnosti) izjave o priznanju očetovstva, zato krši pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker je po določbah ZPP, ki jih je treba glede dovoljenosti revizije uporabiti v obravnavanem primeru,(5) revizija v sporih, ki niso premoženjski, praviloma dovoljena,(6) je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in Vrhovnemu sodišču zadevo vrnilo v novo odločanje. Glede na to, da so po ustaljeni sodni praksi v sporih o ugotavljanju in izpodbijanju očetovstva toženci nujni sosporniki, in se ti zato štejejo za enotno pravdno stranko, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo v celoti, torej ne le v odločitvi o nedovoljenosti pritožnikove revizije, temveč tudi v odločitvi o nedovoljenosti revizije prve toženke in tretjega toženca (196. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZUstS).
11. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep že zaradi zgoraj ugotovljene kršitve, mu obstoja drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila izločena pri odločanju o zadevi. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Prim. J. Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 138.
(2)Prim. J. Zobec, Komentar k 38. členu ZPP, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, (red. L. Ude, A. Galič), Založba Uradni list Republike Slovenije in GV založba, Ljubljana 2005, str. 213.
(3)Tudi Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, po katerem je za razmejitev med tem, ali gre za premoženjski ali za nepremoženjski spor, sicer nedvomno pomemben tudi tožbeni zahtevek, da pa je predvsem odločilna celotna dejanska podlaga spora (sklep VS RS št. II Ips 219/2005 z dne 15. 12. 2005).
(4)Tudi iz ZPP izhaja, da ta sporov, v katerih se uporabljajo njegova pravila, ne deli zgolj na premoženjske in na statusne spore. Skladno s 1. členom ZPP namreč ta določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb (kolikor ni kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa).
(5)Glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D) se ta postopek (ker je bila prvostopenjska sodba izdana pred uveljavitvijo ZPP-D) nadaljuje po dosedanjih predpisih.
(6)Prim. 367. člen ZPP, ki je veljal pred ZPP-D.