Številka: Up-2501/08-12

Datum: 19. 2. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Elektro Gorenjska, d. d., Kranj, ki jo zastopa Aleš Avbreht, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. februarja 2009

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. U 2/2008 z dne 9. 9. 2008 se zavrne.

1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) je v odločbi z dne 6. 8. 2008 ugotovil, da je pet gospodarskih družb, med katerimi je tudi pritožnica, ravnalo usklajeno pri zvišanju cen električne energije za gospodinjske odjemalce, s čimer so preprečevale, ovirale oziroma izkrivljale konkurenco v Republiki Sloveniji. Urad je ugotovil, da to ravnanje pomeni kršitev 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/08 – v nadaljevanju ZPOmK-1) in 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS MP, št. 3/04 – v nadaljevanju Pogodba ES) ter je prepovedano in nično. Odločil je tudi, da morajo družbe prenehati s takim ravnanjem, da se izrek odločbe objavi na spletni strani Urada in da med postopkom niso nastali posebni stroški. Zoper odločbo Urada je pritožnica sprožila upravni spor, v katerem zahteva, naj Vrhovno sodišče odločbo Urada odpravi. Poleg tega je od Vrhovnega sodišča zahtevala, naj z začasno odredbo do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev odločbe Urada, saj naj bi ji sicer nastala težko popravljiva škoda. Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 25. in 74. člena Ustave. Navaja, da v skladu z 61. členom ZPOmK-1 pritožba zoper sklep, izdan v postopku sodnega varstva, ni dovoljena. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi začasne odredbe torej nima pravnega sredstva, s čimer naj bi ji bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) naj bi bilo kršeno zato, ker imajo subjekti v nekaterih drugih postopkih, v katerih se odloča o začasnih odredbah (pritožnica omenja Zakon o izvršbi in zavarovanju, Zakon o industrijski lastnini ter Zakon o avtorski in sorodnih pravicah), pravico vložiti pritožbo zoper sklep, s katerim se predlogu za začasno odredbo ugodi ali se ga zavrne. Predlagatelji začasnih odredb po ZPOmK-1 naj bi bili zato v primerjavi s subjekti iz teh drugih postopkov diskriminirani. Kršitev 74. člena Ustave (svobodna gospodarska pobuda) pritožnica utemeljuje s tem, da naj bi Urad s svojo nepravnomočno odločbo, ki je zaradi zavrnitve začasne odredbe že učinkovita, dejansko določil ceno električne energije, ki jo pritožnica dobavlja gospodinjskim odjemalcem.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2501/08 z dne 4. 11. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče, na podlagi drugega odstavka navedenega člena je Ustavno sodišče poslalo ustavno pritožbo Uradu v odgovor.
4. V odgovoru z dne 25. 11. 2008 Urad navaja, da pritožnica nima pravnega interesa za ustavno pritožbo, kajti za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebe. Morebitni zahtevki za vrnitev preveč plačanih zneskov za električno energijo namreč nimajo podlage v nepravnomočni odločbi Urada, temveč se odškodnina lahko zahteva v pravdnem postopku, in sicer ne glede na odločbo Urada in po splošnih pravilih obligacijskega prava. Sodišče v pravdnem postopku pa je vezano le na pravnomočno odločbo Urada o ugotovitvi obstoja kršitve (62. člen ZPOmK-1). Torej, dokler Vrhovno sodišče ne odloči o odločbi Urada, naj ne bi obstajala nobena pravna podlaga za odškodninske tožbe na podlagi odločbe Urada. Glede kršitve pravice do pravnega sredstva Urad meni, da se ustavna pravica iz 25. člena Ustave izčrpa z vložitvijo tožbe pred Vrhovnim sodiščem, ker odločanje o začasni odredbi poteka v okviru sodnega postopka. Očitek o kršitvi načela enakosti Urad zavrača z navedbami več drugih zakonov, v katerih je ureditev sodnega varstva, vključno z začasno odredbo, enaka kot po ZPOmK-1 (npr. Zakon o trgu finančnih instrumentov, Zakon o bančništvu in Zakon o zavarovalništvu). Glede kršitve 74. člena Ustave pa Urad navaja, da se do cen električne energije sploh ni opredeljeval, temveč je samo ugotovil usklajeno ravnanje ter da je tako ravnanje prepovedano in nično.
5. Pritožnica v odgovoru na odgovor Urada z dne 2. 2. 2009 navaja, da so navedbe Urada zmotne. Člen 62 ZPOmK-1 naj ne bi bil upošteven, ker v tem primeru ne gre za povrnitev škode, temveč za povračilo domnevno preveč plačanih zneskov za električno energijo. To dvoje naj bi bilo treba razlikovati in povračilo preveč plačanih zneskov naj bi bilo mogoče tudi na podlagi nepravnomočne odločbe Urada. Zaradi tega naj bi Vrhovno sodišče nepravilno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, zoper tak sklep pa pritožnica ni imela pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Zato naj bi šlo za očiten poseg v pravico pritožnice do pravnega sredstva.

6. V skladu z Zakonom zoper akte Urada ni pritožbe (tretji odstavek 15. člena ZPOmK-1), temveč je zoper njegove akte dopustno začeti postopek sodnega varstva, ki poteka po določbah ZPOmK-1. Če s tem zakonom ni določeno drugače, se v postopku sodnega varstva smiselno uporablja zakon, ki ureja upravni spor (54. člen ZPOmK-1). Postopek sodnega varstva je dopustno začeti zoper odločbe, prav tako pa tudi zoper sklepe Urada, razen če je pri sklepih sodno varstvo izrecno izključeno (prvi in drugi odstavek 55. člena ZPOmK-1). Zadeve v postopku sodnega varstva po tem zakonu so nujne ter o njih sodišče odloča prednostno (peti odstavek 55. člena ZPOmK-1). V postopku sodnega varstva odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov (56. člen ZPOmK-1). Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (57. člen ZPOmK-1). Ključna za ta primer je določba 61. člena ZPOmK-1, po kateri zoper sodbo ali sklep, izdan v postopku sodnega varstva, ni pritožbe. Zakon pa zoper sodbo Vrhovnega sodišča ne izključuje izrednih pravnih sredstev.
7. Pritožnica je zoper odločbo Urada sprožila postopek sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Hkrati je v istem sodnem postopku vložila zahtevo za zadržanje izvršitve odločbe Urada do pravnomočne sodne odločbe. Tožba v upravnem sporu namreč ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), zato zakon daje tožniku možnost zahtevati odložitev izvršitve izpodbijanega posamičnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).(1) Vrhovno sodišče je zahtevo za odložitev izvršitve odločbe Urada z izpodbijanim sklepom zavrnilo in v pravnem pouku pojasnilo, da zoper ta sklep, v skladu z 61. členom ZPOmK-1, ni pritožbe.(2) Prav tako zoper ta sklep ni dopuščena revizija (83. in 95. člen ZUS-1). Ker je izčrpala vsa pravna sredstva, je pritožnica zoper sklep Vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, v kateri kot bistveno izpostavlja kršitev 25. člena Ustave, torej da zoper sklep Vrhovnega sodišča nima na voljo pritožbe ali drugega pravnega sredstva.
8. Po stališču Ustavnega sodišča v novejši ustavnosodni presoji ima sodni spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta (upravni spor) v določenih primerih vlogo »drugega pravnega sredstva« iz 25. člena Ustave. Zlasti v odločbah št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88) in št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08) je vsebovanih nekaj stališč, ki so pomembna tudi za ta primer.
9. Stališče Ustavnega sodišča je, da ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kadar zoper dokončno odločbo upravnega organa znotraj upravnega postopka ni predvidena pritožba, temveč je neposredno dopusten postopek sodnega varstva. V primerih, ko o posameznih zadevah odločajo najvišji organi posameznih vej oblasti ali strokovni organi, ki so posebej v ta namen ustanovljeni z zakonom kot organi na prvi in zadnji stopnji, je mogoče šteti postopek sodnega varstva kot »drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave. Takšen je položaj tudi v tem primeru, ko zoper odločbe Urada ni pritožbe, možno pa je začeti postopek sodnega varstva.
10. Po stališču Ustavnega sodišča, ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kadar v postopku sodnega varstva o zakonitosti upravnega akta na prvi stopnji odloča Vrhovno sodišče in zoper njegovo odločbo ni pritožbe. Takšen je položaj tudi v tem primeru, saj zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni pritožbe. Stališče Ustavnega sodišča pa je tudi, da ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kadar v sodnem sporu o zakonitosti upravne odločbe na prvi stopnji odloča Upravno sodišče in zoper njegovo odločbo ni pritožbe. Po svojih značilnostih opravlja spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta, bodisi na Upravnem bodisi na Vrhovnem sodišču, funkcijo »drugega pravnega sredstva« iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Drugačen pravni položaj je podan le takrat, ko Upravno sodišče sámo na glavni obravnavi ugotavlja dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja spremeni izpodbijani akt (torej sámo drugače odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika). V takem primeru mora biti stranki dana možnost, da s pritožbo izpodbija vsebinsko odločitev Upravnega sodišča.
11. Samo po sebi torej ni v neskladju z Ustavo, če je pod določenimi pogoji zoper enoinstančno upravno odločanje predvideno le enoinstančno sodno varstvo. Vendar je to dopustno le pod pogojem, da se s postopkom sodnega varstva še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti,(3) kot ga zagotavlja ta človekova pravica – to je, da je to sodno varstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba v upravnem postopku.(4)
12. Dokončni upravni ali drugi posamični akti so praviloma izvršljivi, sodno varstvo v upravnem sporu pa nima suspenzivnega učinka, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Sodno varstvo, ki nima suspenzivnega učinka, je manj učinkovito pravno sredstvo, kot bi bila sicer pritožba v upravnem postopku. Načelu instančnosti, ki ga zahteva 25. člen Ustave, je načeloma zadoščeno le, če ima pritožba ali drugo pravno sredstvo odložilni učinek na izvršljivost upravne odločbe. Vendar tudi nesuspenzivnost pravnega sredstva ne pomeni nujno posega v 25. člen Ustave. V odločbi št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99 in OdlUS VIII, 13) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ni mogoče reči, da ureditev, po kateri vložitev pravnega sredstva nima suspenzivnega učinka (ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe), ni združljiva z zahtevo po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva. Le v primerih, ko po izvršitvi izpodbijane odločbe in nato morebitni ugoditvi pritožbi za pritožnika ne bi bilo več mogoče vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe, ali bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena, iz zahteve po učinkovitosti pravice do pravnega sredstva izhaja, da mora vložitev pravnega sredstva zadržati izvršitev izpodbijane odločbe. V tem konkretnem primeru je sicer šlo za pritožbo, vendar enako velja, kadar sodno varstvo kot »drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave nadomesti pritožbo. Če bi torej izvršitev dokončnega posamičnega akta pomenila, da ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja ali bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena, je postopek sodnega varstva učinkovito »drugo pravno sredstvo« le, če ima suspenzivni učinek.
13. V upravnem sporu je enak učinek, kot se ga sicer doseže s suspenzivnim učinkom pravnega sredstva, mogoče doseči z zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega dokončnega upravnega akta. Drugi odstavek 32. člena ZUS-1 tako določa: »Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.« Zakon daje tožniku možnost, da v konkretnem primeru izkaže nastanek težko popravljive škode in na ta način doseže zadržanje izvršitve izpodbijanega akta. Tudi na ta način je zadoščeno ustavni zahtevi instančnosti iz 25. člena Ustave.
14. Namen zahteve za zadržanje izvršitve po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej v tem, da se zagotovi suspenzivni učinek postopka sodnega varstva in s tem učinkovitost sodnega varstva kot »drugega pravnega sredstva« v smislu 25. člena Ustave.(5)

15. Vendar institut odložitve izvršitve dokončnega upravnega akta sam po sebi ne uživa takega ustavnega varstva, da bi zoper sklep sodišča, s katerim se tako zadržanje zavrne, vedno moralo biti dopustno pravno sredstvo. Iz Ustave ne izhaja zahteva, da je o takih začasnih odredbah vedno predvideno dvostopenjsko odločanje.(6) Zlasti v primerih posebne zakonske ureditve, kot je po ZPomK-1, ko na prvi stopnji odloča Vrhovno sodišče, je pritožba zoper odločitev o začasni odredbi lahko izključena. Izhajati je treba namreč iz posebne pravne narave začasne odredbe, ki se kaže v tem, da ima ta pravni institut le dopolnilno naravo, saj »služi« učinkovitemu varstvu pravic oziroma obveznosti, ki so primarni predmet postopka sodnega varstva. Tudi z vidika Ustave je institut začasne odredbe v funkciji učinkovitega zagotavljanja drugih ustavnih pravic, in sicer zlasti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kadar pa ima tak postopek sodnega varstva naravo »drugega pravnega sredstva« v smislu 25. člena Ustave, pa začasna odredba, zlasti odredba, ki pomeni odlog izvršitve dokončnega posamičnega akta in tako sledi ciljem načela instančnosti, pomeni tudi sredstvo za učinkovito varstvo pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Začasna odredba iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sama po sebi nima samostojnega pomena, temveč se z njo uresničujejo navedene pravice.
16. Odločitev sodišča o zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta je vmesna odločitev v postopku sodnega varstva, s katero sodišče ne odloči dokončno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu, ki je predmet postopka, temveč je o tem odločeno šele, ko sodišče izda svojo sodbo o zakonitosti izpodbijanega posamičnega akta. Sklep sodišča je vmesna odločitev, ki ima samo začasne procesne učinke – odložitev izvršitve, da se zagotovi učinkovitost postopka sodnega varstva kot »drugega pravnega sredstva« v smislu 25. člena Ustave. Postopek sodnega varstva in odločitev o zahtevi za odložitev izvršitve sta povezana in imata v tem smislu kot celota vlogo in pomen »drugega pravnega sredstva« iz 25. člena Ustave.
17. Kljub akcesorni naravi take začasne odredbe in njeni povezanosti z glavnim vprašanjem v postopku sodnega varstva pa je zoper sklep sodišča, s katerim je o njej odločeno, in po izčrpanju pravnih sredstev, če so ta predvidena, dopustno vložiti ustavno pritožbo. Kot je bilo že rečeno, pravna korist, ki se zasleduje z zahtevo po odložitvi izvršitve izpodbijanega akta, je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva kot »drugega pravnega sredstva« v smislu 25. člena Ustave. V tem okviru mora biti omejena tudi presoja Ustavnega sodišča glede utemeljenosti ustavne pritožbe. Ustavno pritožbo zoper sklep sodišča, s katerim je to zavrnilo zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega dokončnega posamičnega akta, Ustavno sodišče presoja le z vidika učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma z vidika zahteve po učinkovitem »drugem pravnem sredstvu« iz 25. člena Ustave. Pri tem se Ustavno sodišče ne spušča v presojo pravilnosti ali zakonitosti odločitve sodišča, kar pomeni tudi ne v presojo, ali je odlog izvršitve v konkretnem primeru sploh potreben, da se dosežejo želeni cilji tožnika. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem. Za uspeh v postopku z ustavno pritožbo zoper sklep sodišča o zavrnitvi zahteve za odložitev izvršitve dokončnega posamičnega akta bi morala pritožnica izkazati, da brez izdaje začasne odredbe ne bi več mogla doseči namena sodnega varstva. Takih očitkov pritožnica v svoji vlogi ne izkaže, zato ustavna pritožba z vidika 25. člena Ustave ni utemeljena.
18. Pritožnica uveljavlja tudi kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To naj bi bilo kršeno zato, ker imajo subjekti v drugih postopkih, v katerih se odloča o začasnih odredbah (pritožnica navaja Zakon o izvršbi in zavarovanju, Zakon o industrijski lastnini ter Zakon o avtorski in sorodnih pravicah), pravico vložiti pritožbo zoper sklep, s katerim se predlogu za začasno odredbo ugodi ali se ga zavrne. Predlagatelji začasnih odredb po ZPOmK-1 naj bi bili zato neupravičeno diskriminirani v primerjavi s subjekti iz teh drugih postopkov. Očitek o neupravičenem razlikovanju ni utemeljen, kajti po navedenih zakonih o začasnih odredbah odloča prvostopenjsko sodišče; zoper njegovo odločitev je nato na voljo pravno sredstvo na pristojno instančno sodišče. V tem primeru pa o začasnih odredbah odloča Vrhovno sodišče, ki na prvi in zadnji stopnji odloča tudi o glavni stvari, torej o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Gre za dve različni situaciji, ki ju je razumno in stvarno upravičeno različno urejati. Poleg tega je netočna trditev pritožnice, da le v postopku sodnega varstva po ZPOmK-1 predlagatelj začasne odredbe nima pravnega sredstva zoper sklep o začasni odredbi. Enako ureditev namreč vsebuje vrsta zakonov, v vseh primerih pa gre za enako situacijo kot v tej zadevi, namreč ko je pred Vrhovnim sodiščem zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbe določenih strokovnih organov, ki podobno kot Urad izvajajo nadzor nad spoštovanjem zakonov na določenih strokovno zahtevnih pravnih področjih.(7)
19. Pritožnica zatrjuje, da ji je bila z zavrnitvijo začasne odredbe kršena tudi pravica do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. To utemeljuje s tem, da naj bi Urad s svojo odločbo dejansko določil ceno električne energije, ki jo pritožnica dobavlja gospodinjskim odjemalcem. Pomemben del te človekove pravice naj bi bila namreč tudi pravica samostojnega določanja cen blaga oziroma storitev. Očitek pritožnica naslavlja na odločbo Urada, ki ni predmet te ustavne pritožbe. Očitek se dotika vprašanja zakonitosti odločbe Urada in ga lahko pritožnica uveljavlja v postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Pred Ustavnim sodiščem pa v postopku z ustavno pritožbo zoper sklep o začasni odredbi ni mogoče uveljavljati očitkov, s katerimi se dejansko utemeljuje utemeljenost tožbenega zahtevka, o katerem bo moralo odločiti Vrhovno sodišče.
20. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je ustavno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Poleg odloga izvršbe ZUS-1 predvideva tudi začasno odredbo za začasno ureditev stanja. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 določa: »Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.«
(2)To je izjema od splošne zakonske ureditve, po kateri je dopustno zoper sklep o začasni odredbi v treh dneh vložiti pritožbo (šesti odstavek 32. člena ZUS-1).
(3)Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21) navedlo, da 25. člen Ustave zagotavlja načelo instančnosti, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.
(4)Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 21/03, OdlUS XII, 7): »Da bi bila ustavna pravica do pravnega sredstva ustrezno spoštovana, mora biti takšno drugo pravno sredstvo enako učinkovito kot pritožba. Nadomestitev pritožbe z drugim pravnim sredstvom mora zadostiti zahtevam po učinkovitosti, hitrosti postopka in pravnem varstvu ter vzpostaviti učinkom pritožbe primerljivo pravno varstvo. V nasprotnem primeru gre za poseg v pravico iz 25. člena Ustave.«
(5)Hkrati so začasne odredbe nasploh sredstvo za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V sklepu št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128) je Ustavno sodišče institut začasne odredbe povezalo z učinkovitostjo ustavne pravice do sodnega varstva. Navedlo je, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja ne izhaja neposredno iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (npr. če že v času postopka upniku nastaja nenadomestljiva škoda), je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave.
(6)Veljavna splošna zakonska ureditev po ZUS-1 sicer določa, da je pritožba zoper odločitev sodišča o začasni odredbi dopustna. O zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči sodišče s sklepom v sedmih dneh od prejema zahteve. Zoper sklep lahko stranke v treh dneh vložijo pritožbo, o kateri pristojno sodišče odloči brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe (peti in šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Vendar to splošno pravilo velja le, kadar o začasni odredbi odloča Upravno sodišče, o pritožbi pa nato Vrhovno sodišče.
(7)Npr. 109.–116. člen Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/08 – ZRev-2), 337.–345. člen Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/06, 1/08 in 109/08), 281.–288. člen Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 13/2000 in nasl.) in 506.–514. člen Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/07 in 69/08).