Številka: Up-2755/07-11

Datum: 19. 2. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mateje Slamnik Borko, Celje, ki jo zastopa Odvetniška družba Gregorovič – Pungartnik, o. p., d. n. o., Šentjur, na seji 19. februarja 2009

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnice na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Ugotovilo je, da je bilo zaradi zmanjšanja stroškov pri toženi stranki treba reorganizirati službo, zaradi česar je bilo pritožničino delovno mesto ukinjeno in zato je obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR). Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi pritožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo. Ugotovilo je, da je spremenjeni Pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest (v nadaljevanju Pravilnik) začel veljati 1. 8. 2005, kar pomeni, da v času odpovedi pritožničino delovno mesto še ni bilo ukinjeno. To pomeni, da v času, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved po prvi alineji prvega odstavka in po drugem odstavku 88. člena ZDR in je bila zato odpoved nezakonita. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je presodilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Strinjalo se je z dokazno oceno in zaključkom sodišča prve stopnje, da je že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal resen razlog za odpoved, da je ta razlog tožena stranka dokazala in da so bili zato podani zakonski pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 82. člena in drugi odstavek 88. člena ZDR).
2. Pritožnica navaja, da so bile pri odločanju o reviziji na Vrhovnem sodišču izkazane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je Vrhovno sodišče zmotno ter arbitrarno uporabilo materialno pravo. Zatrjuje, da je ves čas navajala, da tožena stranka ni ugotavljala, ali lahko obdrži delovno razmerje pri delodajalcu pod spremenjenimi pogoji na drugem delu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR. Meni tudi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka kršila peti odstavek 88. člena ZDR(1), ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po mnenju pritožnice je ta rok prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. Ker naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do navedbe pritožnice, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana po preteku šestmesečnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, naj bi izpodbijana odločitev kršila pritožničino pravico iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj se ne bi opredelilo tudi do navedb, da v času izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bili izkazani resni in utemeljeni razlogi (prenehanje potreb po delu), saj je tožena stranka za ista dela in naloge hkrati, ko je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pritožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi bila zato arbitrarna in samovoljna, saj naj bi odločba brez razlogov o odločilnih dejstvih pomenila, da se sodišče ni opredelilo do vseh odprtih pravnih vprašanj. Arbitrarna naj bi bila tudi zato, ker je sodišče ugotovilo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal resen razlog, medtem ko naj se glede utemeljenosti odpovednih razlogov ne bi opredelilo. Zaradi neobrazloženosti naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je Vrhovno sodišče s stališčema, po katerih akt, ki ukinja določeno delovno mesto, ni potrebno, da začne veljati, ter da je pri odpovedi pogodbe dovolj, če so razlogi resni, ne pa utemeljeni, dalo prednost toženi stranki in je torej neenakopravno obravnavalo obe stranki postopka. Priglaša stroške postopka.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-2755/07 z dne 16. 12. 2008 sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz delovnega spora, ki nanjo ni odgovorila.

4. Eden od pogojev za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi njena pravočasnost. Na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR je moral delodajalec podati odpoved v tridesetih dneh od seznanitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Če delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi po preteku prekluzivnih rokov, je odpoved nezakonita. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da se glede obstoja tega pogoja ni opredelilo, čeprav je v postopku zatrjevala, da je bila odpoved dana po preteku prekluzivnih rokov iz petega odstavka 88. člena ZDR.
5. V obravnavani zadevi se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je glede na dejstvo, da je Pravilnik tožene stranke začel veljati šele 1. 8. 2005, že v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 6. 2005 obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, t.j. prenehanje potrebe po delu, ki ga je pritožnica opravljala. Sprejelo je stališče, da je za ugotovitev tega dejstva lahko pomemben dan začetka veljavnosti splošnega akta delodajalca (v tem primeru Pravilnika), vendar presoja in razlaga pojma »preneha potreba po opravljanju določenega dela« kažeta, da v bistvu v praksi datum začetka veljavnosti splošnega akta (pravilnika) ni odločilen, čeprav je v posameznih primerih lahko pomemben(2). Vrhovno sodišče je pojasnilo tudi, da je že na podlagi prej veljavne zakonodaje sprejelo stališče, da ugotovitev navedene okoliščine ni »nujno vezana na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest« (sodba št. VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004). Ugotovilo je tudi, da za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po navedeni določbi ZDR ni nujno, da ima delodajalec akt o sistemizaciji delovnih mest (sodba št. VIII Ips 4/2006 z dne 14. 2. 2006). Hkrati je ugotovilo, da iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (sporočilo pritožnici z dne 15. 6. 2005, sprememba mikrosheme organiziranosti z dne 21. 6. 2005 in shema organiziranosti z dne 1. 1. 2005) izhaja, da je bilo že pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi znano, da je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala pritožnica. Zato je štelo, da je že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal resen razlog za odpoved in da je tožena stranka ta razlog dokazala, kar dokazuje, da so bili podani zakonski pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 88. člena in prvi odstavek 82. člena ZDR). Vrhovno sodišče pa ni odgovorilo na vprašanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved oziroma kdaj je nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za pravno pomembno okoliščino, saj je od nje odvisen začetek teka roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.
6. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V obravnavanem primeru se Vrhovno sodišče ni opredelilo do bistvene navedbe pritožnice, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi po izteku roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Z navedeno opustitvijo je kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic ni bilo treba presojati.
7. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavnem primeru ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Krisper Kramberger in Pogačar ter sodnik Petrič.

(1)Peti odstavek 88. člena ZDR je določal: »Delodajalec mora podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.«
(2)Višje delovno in socialno sodišče je svojo odločitev oprlo na okoliščino, da v času odpovedi Pravilnik še ni veljal in da zato tudi ni obstajal razlog za odpoved.