Številka: Up-2963/08-17

Datum: 5. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bobyja Talleja, Kamerun, ki ga zastopa Primož Šporar, Ljubljana, na seji 5. marca 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 506/2008 z dne 29. 10. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločilo, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Upravno sodišče je tožbi pritožnika ugodilo, odločbo MNZ odpravilo in zadevo vrnilo MNZ v nov postopek. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.
2. Pritožnik izrecno izpodbija odločbo Vrhovnega sodišča le v delu, ki se nanaša na zavrnitev statusa subsidiarne zaščite. Navaja, da je sodba Vrhovnega sodišča očitno napačna in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave oziroma iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Z izpodbijano sodbo naj bi bile kršene tudi materialnopravne ustavne pravice do življenja, varnosti, svobode, človeškega dostojanstva (navedeno naj bi bila vsebina pravice do mednarodne zaščite po Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67, ta pravica pa ena od neimenovanih osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave), saj naj bi bil pravnomočno končan postopek podlaga za vrnitev v matično državo, kjer naj bi pritožniku grozila resna škoda. Vrhovno sodišče naj bi sicer navajalo 2. člen Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ), ki govori o dveh oblikah zaščite (status begunca in status subsidiarne oblike zaščite), vendar pa naj bi se v obrazložitvi osredotočalo samo na status begunca, razen v enem stavku, ki naj bi temeljil na neresnici. Navaja, da je trditev Vrhovnega sodišča, po kateri ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, napačna, saj je izrecno navajal, da so mu strici grozili s smrtjo (rekli naj bi, da bodo organizirali še eno žalovanje, če ne razume njihovih groženj), da misli, da bi bil že mrtev, če bi ostal v svoji državi, in da se bodo v primeru vrnitve razmere nadaljevale, saj so tisti, ki so ga ogrožali, še vedno tam, ter da je posledica mističnih zadev lahko tudi smrt (9. in 10. stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 24. 6. 2008). Pritožnik še dodaja, da je MNZ že priznalo humanitarni azil v podobni zadevi, v kateri je prav tako mladoletni prosilec iz Kameruna utemeljil svojo prošnjo s strahom pred mističnim preganjanjem (odločba MNZ v zadevi Serge Abanda, št. 1822-12/236-576/2004/1). Pritožnik navaja še, da ugoditev pritožbi MNZ zoper sodbo Upravnega sodišča ni omogočila izvedbe predlaganega dokaza, tj. vpogleda v navedeno odločitev MNZ, Vrhovno sodišče pa se do tega argumenta ni opredelilo. Pritožnik zatrjuje še, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo tudi načelo nevračanja.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2963/08 z dne 16. 12. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je bilo obveščeno Vrhovno sodišče. MNZ je poslalo svoja stališča o navedbah v ustavni pritožbi. Predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Z odgovorom je Ustavno sodišče seznanilo pritožnika.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis MNZ, voden v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba, vendar ne gre za povsem enaki zadevi.

5. Člen 22 Ustave zagotavlja minimalna jamstva poštenega postopka, katerega bistveni del je obrazložena sodna odločba. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) tako izhaja dolžnost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihov pomen in da se opredeli do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.
6. V skladu s 34. členom ZMZ je postopek za priznanje mednarodne zaščite enoten postopek. Pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca, če ti niso izpolnjeni, presoja še pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. MNZ je ugotovilo, da je pritožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s preganjanjem v matični državi, saj naj bi ga nadlegovali njegovi štirje strici zaradi morebitnega dedovanja po njegovem očetu. Odločilo je, da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Prav tako naj ne bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil pritožnik ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v skladu s tretjim odstavkom 2. člena v zvezi z 28. členom ZMZ. Zoper takšno odločitev MNZ je pritožnik sprožil upravni spor. Razlogi, ki jih je navajal v tožbi, se nanašajo predvsem na zavrnitev priznanja statusa subsidiarne zaščite. Upravno sodišče je presodilo, da je MNZ dejansko stanje v bistvenih točkah, ki se nanašajo na ugotavljanje pogojev za pridobitev azila, ugotovilo nepopolno. Do predlaganih dokazov se ni opredelilo, saj je presodilo, da bo MNZ v ponovljenem postopku hitreje in bolj ekonomično zbralo dokaze in podatke ter o zadevi ponovno odločilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb, ki so se nanašale na ugotavljanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Na pritožbo MNZ je Vrhovno sodišče sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.
7. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da mora Vrhovno sodišče v primeru, ko v pritožbenem postopku samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke (glej npr. odločbo št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007, Uradni list RS, št. 85/07 in OdlUS XVI, 104). Pritožnik je s tožbo izpodbijal odločitev MNZ pretežno v delu, ki se nanaša na zavrnitev subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče se do tožbenih navedb pritožnika sploh ni opredelilo, saj je napačno štelo, da pritožnik ni zatrjeval razlogov za priznanje subsidiarne zaščite. Po oceni Ustavnega sodišča namreč iz pritožnikovih navedb v tožbi (in smiselno v prošnji za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru) jasno izhaja, da je takšne razloge zatrjeval. V tožbi, v kateri pretežno ugovarja odločitvi MNZ, da ni pogojev za subsidiarno zaščito, je zatrjeval, da je zavrnitev njegove prošnje za subsidiarno zaščito neutemeljena, ker obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki zajema nečloveško in poniževalno ravnanje, ki lahko vodi tudi v smrt. Zatrjeval je, da so ga v matični državi telesno in duševno ogrožali strici, ker je bil edini dedič svojega očeta. Opisoval je dogodke, zaradi katerih se je čutil ogroženega, in pojasnil, zakaj meni, da so se strici posluževali čarovništva. Navedel je, da je poiskal pomoč policije, ki pa naj bi mu pojasnila, da mu ne more pomagati. Čarovništvo naj bi bilo v Kamerunu sicer kaznivo dejanje, vendar naj bi ga policija preganjala le v primeru, če je povezano s kakšnim drugim kaznivim dejanjem, npr. z umorom. Navedel je še, da ga je strah vrnitve v matično državo, saj je bil tam podvržen mukam, ki si jih ne zna pojasniti.
8. Vrhovno sodišče je očitno napačno štelo, da pritožnik ni uveljavljal statusa subsidiarne zaščite, zato se do njegovih tožbenih navedb sploh ni opredelilo. Po presoji Ustavnega sodišča je zato pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem za pošten postopek, kar pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Petrič.