Številka: U-I-268/06-35

Datum: 5. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Sveta gorenjskih sindikatov, Kranj, ki ga zastopa predsednik Jože Antolin, in Združenja svetov delavcev slovenskih podjetij, Kranj, ki ga zastopa sekretar Mato Gostiša, ter v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata voznikov avtobusnega prometa Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopa predsednik Stane Dervarič, na seji 5. marca 2009

1. Prvi odstavek 1. člena v delu, ki se nanaša na samostojne podjetnike posameznike z najmanj 50 delavci, drugi odstavek 12. člena, 67. člen, drugi odstavek 79. člena, drugi odstavek 81. člena in 84.a člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 – ur. p. b.) niso v neskladju z Ustavo.
2. Postopek za preizkus pobude in postopek za oceno ustavnosti drugega, tretjega in petega odstavka 703. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 10/08 in 68/08) se ustavi.

1. Pobudnika in predlagatelj izpodbijajo prvi odstavek 1. člena v delu, ki izključuje uporabo Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju ZSDU) za podjetnike posameznike z manj kot petdeset delavci, drugi odstavek 12. člena, 67. člen, drugi odstavek 79. člena, drugi odstavek 81. člena in 84.a člen ZSDU. Navajajo, da je sicer nova ureditev razširila veljavnost ZSDU tudi na samostojne podjetnike posameznike, vendar pa naj bi brez stvarnih in razumnih razlogov iz te ureditve izvzela podjetnike posameznike z manj kot petdeset zaposlenimi. S tem naj bi bili ti delavci neutemeljeno postavljeni v slabši položaj od delavcev, ki so zaposleni pri podjetniku posamezniku z več zaposlenimi. Nobenega tehtnega razloga pa naj ne bi bilo tudi za drugačno ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju pri podjetniku posamezniku v primerjavi z gospodarsko družbo, kjer se oblikuje svet delavcev, če je v njej več kot 20 zaposlenih z aktivno volilno pravico, sicer pa se imenuje delavskega zaupnika. Osebna odgovornost podjetnikov posameznikov naj pri tem ne bi mogla biti pomembna, saj naj bi v nekaterih osebnih družbah družbeniki prav tako osebno odgovarjali za obveznosti družbe. Direktiva 2002/14/ES (UL L 80 z dne 23. 3. 2002) naj bi sicer takšno omejitev dopuščala, vendar pa naj ne bi dopuščala diskriminacije glede na konkretno obliko opravljanja gospodarske dejavnosti, ker naj bi veljala za vsa podjetja, dopuščala pa naj ne bi niti diskriminacije glede na število delavcev. To pa naj bi pomenilo, da ta direktiva zahteva enako obravnavanje delavcev v vseh oblikah podjetij. Navedena ureditev je po njihovem mnenju zato v neskladju tako s to Direktivo kot tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
2. V neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave naj bi bil tudi drugi odstavek 79. člena ZSDU. Ta določba, ki ureja razmerje predstavnikov delavcev v upravnem odboru (v družbi z enotirnim sistemom upravljanja) do drugih predstavnikov v njem, po mnenju pobudnikov delavcem v družbi z enotirnim sistemom upravljanja zagotavlja manj pravic kot delavcem v družbi z dvotirnim sistemom upravljanja, kjer sta v nadzornem svetu zagotovljeni najmanj enotretjinska udeležba in največ polovična udeležba delavcev. Pobudniki namreč menijo, da bi morala biti v upravnem odboru delavcem zagotovljena enaka udeležba kot v nadzornem svetu, če bi hoteli zagotoviti enak ali primerljiv dejanski vpliv delavcev na upravljanje v obeh sistemih. Tudi v evropskem merilu naj takšna sestava ne bi bila sporna, kar naj bi bilo razvidno iz prvotnega predloga Direktive Sveta 2001/86/ES o dopolnitvi statuta evropske delniške družbe (UL L 294 z dne 8. 10. 2001 – v nadaljevanju Direktiva), ki je enakovredno predlagal izbiro bodisi enotretjinskega do največ polovičnega delavskega predstavništva v nadzornem svetu bodisi enotretjinskega do največ polovičnega delavskega predstavništva v upravnem odboru. Takšno razmišljanje pa naj bi potrjevala tudi 42. in 45. člen Uredbe Sveta 2157/2001 o statutu evropske delniške družbe (SE) (UL L 294 z dne 8. 10. 2001 – v nadaljevanju Uredba), ki tako glede sestave nadzornega sveta kakor tudi glede sestave upravnega odbora evropske delniške družbe dopuščata možnost, da polovico članov enega ali drugega organa tvorijo predstavniki zaposlenih. Po mnenju pobudnikov in predlagatelja naj namreč razlike med sistemoma ne bi bile tako velike in naj bi se sistema v praksi drug drugemu približevala. Nadzorni svet v dvotirnem sistemu upravljanja naj bi dobival vse močnejšo in odločilnejšo vlogo na področju vodenja in se neformalno iz čistega organa nadzora spreminjal v organ vodenja. V praksi naj bi dejansko vplival na konkretne odločitve uprav in s tem na vodenje družbe, zlasti prek instituta odpoklica uprave. V enotirnem sistemu upravljanja pa naj bi se v upravnih odborih vse bolj krepila nadzorna funkcija in ločevanje med izvršnimi in neizvršnimi direktorji. Zato naj bi se dejanski vsebini funkcij članov nadzornega sveta in upravnih odborov zelo malo razlikovali. To pa naj bi pomenilo, da naj tudi ne bi bilo razloga za različno udeležbo delavcev v teh organih. Pobudnika in predlagatelj menijo, da bi bilo treba tudi sicer, ko primerljivost med sistemoma iz objektivnih razlogov ni mogoča in ni mogoče priznati enakih participacijskih pravic, manj pa jih ni dopustno priznati, delavcem družb v enotirnem sistemu priznati več pravic.
3. Drugi odstavek 81. člena ZSDU naj bi bil po mnenju pobudnikov in predlagatelja prav tako v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker določa, da se v družbi z enotirnim sistemom upravljanja v družbi z več kot 500 delavci na predlog sveta delavcev za izvršilnega direktorja imenuje eden izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru. Takšna ureditev naj bi povzročila avtomatično izgubo predstavnika delavca v neizvršnem oziroma nadzornem delu upravnega odbora. S tem naj bi bili delavci v družbi z enotirnim sistemom upravljanja postavljeni v neenakopraven položaj z delavci v družbah z dvotirnim sistemom upravljanja. Sporna ureditev naj bi namreč pomenila nekaj podobnega, kot če bi delavcem družb z dvotirnim sistemom upravljanja na račun priznanja pravice do delavskega direktorja ustrezno zmanjšali ali celo odvzeli pravico do predstavnikov v nadzornem svetu. Pri tem naj ne bi bilo jasno, zakaj za izvršnega delavskega direktorja ne bi mogla biti imenovana tretja oseba (ki ni član upravnega odbora), kar velja na splošno za druge izvršne direktorje družb z enotirnim sistemom upravljanja.
4. Po mnenju pobudnikov in predlagatelja naj bi ureditev iz 84.a člena ZSDU pomenila poseg v obstoječe pravice delavcev, ker naj bi se neobvezna uporaba določb o delavskih predstavnikih v organih majhnih družb z enotirnim sistemom upravljanja razširila tudi na majhne družbe z dvotirnim sistemom upravljanja, za katere naj ta omejitev pred uvedbo te ureditve ne bi veljala. Dejstvo, da nekatere manjše družbe doslej niso imele delavskih predstavništev v nadzornih svetih zato, ker nadzorni svet v njih ni bil obvezen, naj ne bi pomenilo, da so v to kategorijo sodile vse majhne družbe. Zato naj tudi izločitev vseh majhnih družb iz sistema udeležbe delavcev v organih družb ne bi pomenila primerljive ureditve s prejšnjo ureditvijo. Izpodbijana ureditev naj bi tudi poglabljala neenakost položajev delavcev pri soupravljanju v majhnih družbah nasploh v primerjavi z delavci srednjih in velikih družb. Pomenila pa naj bi tudi nedopusten poseg v 75. člen Ustave, saj naj za takšen poseg ne bi bilo stvarnega in razumnega razloga, to pa še posebej zato ne, ker je zakonodajalec predpisal obvezno uvedbo enotirnega ali dvotirnega sistema upravljanja in s tem upravnega odbora oziroma nadzornega sveta tudi v majhnih in mikro družbah, participacije delavcev v teh organih pa ni zagotovil. Doslej je namreč veljalo načelo, da mora biti v nadzornem svetu zagotovljeno tudi delavsko predstavništvo.
5. V zvezi z 12. členom ZSDU predlagatelj in pobudnika navajajo, da je opredelitev delavcev, ki po zakonu nimajo aktivne in pasivne volilne pravice za svet delavcev, nesprejemljiva in v neskladju z namenom 75. člena Ustave. Menijo, da je praksa uporabe t. i. individualnih pogodb v podjetjih zelo različna. Zato naj bi opredelitev iz izpodbijane določbe omogočala, da bodo v nekaterih podjetjih postali člani sveta delavcev tudi direktorji iz vrst višjega menedžmenta, ki so neposredno odgovorni »poslovodstvu« družbe in zato ne sodijo v svet delavcev. V drugih podjetjih pa naj bi bilo to onemogočeno celo nekaterim »preddelavcem« v proizvodnji z izključno organizacijskimi vodstvenimi pooblastili, ki bi morali v skladu z Ustavo uživati pravico do soupravljanja po ZSDU.
6. Predlagatelj in pobudnika izpodbijajo tudi spremenjeni 67. člen ZSDU, ki določa posebno varstvo delavca, ki je član sveta delavcev. Navajajo, da po tej določbi ni več obvezna pridobitev predhodnega soglasja sveta delavcev k predvidenim delovnopravnim ukrepom delodajalca zoper člana sveta delavcev. Prav tako naj ne bi zajemala več varstva pred uvrstitvijo med presežke delavcev in pred »prerazporejanjem« na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu. Zato naj bi bila v neskladju s 1. členom Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike (Uradni list SFRJ, št. 14/82, MP, 15/92 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 135), iz katere naj bi izhajalo, da ni dovolj, da država v nacionalni zakon samo prevzame načelno prepoved škodljivih postopkov in ravnanj zoper delavske predstavnike, temveč jo mora nadgraditi z določitvijo konkretnih pravnih mehanizmov, s katerimi bo mogoče učinkovito preprečevati morebitne takšne postopke in ravnanja, ne pa jih morda le »sanirati« po sodni poti, ko so enkrat že storjena. Zatrjujejo, da izpodbijana določba ne zajema vseh možnih, zlasti ne v praksi najpogosteje zaznanih škodljivih postopkov delodajalcev, in da ne zagotavlja učinkovitega, zlasti preventivnega varstva članov sveta delavcev. Prav tako naj ne bi zajemala vseh delavskih predstavnikov v podjetju (torej tudi predstavnikov delavcev v organih družbe in delavskih zaupnikov), temveč naj bi se omejevala zgolj na varstvo članov svetov delavcev. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo naj bi 67. člen ZSDU tudi vsebinsko močno zožil krog prepovedanih škodljivih postopkov zoper člane sveta delavcev, zaradi česar naj jim ne bi bilo več zagotovljeno ustrezno varstvo v smislu zahteve iz 1. člena Konvencije MOD št. 135. Po mnenju pobudnikov in predlagatelja 113. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/2007 – v nadaljevanju ZDR) ni enakovredno nadomestil ureditve iz dosedanjega prvega odstavka 67. člena ZSDU, ker varuje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga samo v primeru, če delavcu ni ponujena druga ustrezna zaposlitev. Obširno razlagajo, kako bi moralo biti to vprašanje urejeno po njihovem mnenju.
7. Državni zbor je na pobudo in zahtevo odgovoril, da se strinja z mnenjem Vlade. Navaja, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zakonodajalec naj bi namreč že v gradivu predloga Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) podal dovolj utemeljene in prepričljive razloge, v čem se razlikujeta enotirni in dvotirni sistem upravljanja. Zato naj bi bili s tem podani utemeljeni kriteriji za razlikovanje družb v enem in drugem sistemu upravljanja. Po navedbah Državnega zbora naj bi izpodbijane določbe ZGD-1 nastale kot kompromisna rešitev vseh, ki so sooblikovali zakonsko besedilo, bile pa naj bi prehodne narave, saj naj bi bila v pripravi novela Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Pri tem pojasnjuje vsebino te novele. V svojem odgovoru poudarja odločilno vlogo delničarjev pri upravljanju delniške družbe, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-302/97 z dne 15. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 61/2000 in OdlUS IX, 158), katere vsebino v odgovoru povzema.
8. Vlada meni, da sta pobuda in zahteva neutemeljeni. Z določbami 703. člena ZGD-1 naj bi bila pravica do soodločanja delavcev uvedena tudi v enotirnem sistemu v skladu s 14. členom Ustave, čemur naj bi potem sledila tudi sprememba ZSDU in navedeno ureditev celo nadgradila. Pri tem naj bi bila upoštevana tudi mnenja predstavnikov interesnih skupin, združenj in strokovnjakov kot tudi predstavnikov pomembnih reprezentativnih sindikalnih organizacij. Vlada v svojem mnenju obširno pojasnjuje razlike med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja družb. Meni, da enačenje vloge člana uprave z vlogo izvršnega direktorja ali člana upravnega odbora ter vloge člana nadzornega sveta z vlogo člana upravnega odbora ni sprejemljivo, saj naj bi bili vloga in funkcija člana upravnega odbora upravljavsko močnejši od funkcije člana nadzornega sveta. Ne strinja se z navajanji pobudnikov in predlagatelja, po katerih naj bi se pravice soodločanja delavcev v dvotirnem sistemu upravljanja enostavno seštevale in prenašale v enotirni sistem upravljanja. Po njenem mnenju naj bi pobudnika in predlagatelj poleg navedenega tudi spregledala obveznost upravnega odbora imeti revizijsko komisijo, v kateri imajo delavci svojega predstavnika, možne pa naj bi bile tudi druge komisije. Tudi iz primerjalnega pregleda soodločanja delavcev v državah članicah Evropske unije naj bi bilo razvidno, da naj s sodelovanjem delavcev v organih družbe, kot ga ureja ZSDU, ne bi bilo nič narobe, saj naj vrsta držav z uveljavljenim enotirnim sistemom upravljanja soodločanja v zasebnem sektorju sploh ne bi poznala, druge pa naj bi dopuščale udeležbo v upravnem odboru od enega oziroma dveh članov do ene tretjine. Pri tem pa naj bi imele še vrsto vmesnih kriterijev, ki naj bi vplivali na to udeležbo (velikost družbe, dejavnosti, sporazumno dogovarjanje ...). Po mnenju Vlade tudi izjema za majhne družbe pri sodelovanju delavcev v organih družbe ne pomeni poseganja v sistem delavskega soodločanja iz prejšnje ureditve, saj naj bi bilo s tem delavcem omogočeno sodelovanje v organih družbe pod lažjimi pogoji, kot naj bi ga dovoljevala prejšnja ureditev, ki je to sodelovanje zagotavljala zgolj v družbah, ki so izpolnjevale določene zakonske pogoje za obvezno uvedbo dvotirnega sistema. Prag zaposlenih, ki je podlaga za uveljavljanje pravic zaposlenih do sodelovanja pri upravljanju, naj bi bil navzoč v vseh primerljivih državah članicah, kar naj bi bilo razvidno iz priložene tabele. Tudi pri samostojnem podjetniku naj bi se pri določitvi praga nad petdeset zaposlenih sledilo Direktivi 2002/14/ES, ki določa minimalne pogoje za uresničevanje pravice delavcev do obveščanja in posvetovanja v Evropski uniji in ki naj bi bila prenesena v naš pravni red z ZSDU in ZDR. Takšna ureditev naj bi bila primerna tudi glede na to, da gre v primeru podjetnika za fizično osebo, ki odgovarja za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Tudi ureditev iz drugega odstavka 12. člena ZSDU naj ne bi bila v neskladju z Ustavo, ker je bilo v izpodbijani določbi dosedanje besedilo »delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi« nadomeščeno z besedilom »delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR«. Nadomeščeno besedilo naj bi namreč izviralo še iz bivšega Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 in nasl. – ZZD). V neskladju z Ustavo naj ne bi bila niti ureditev iz 67. člena ZSDU, saj naj delovnopravna zakonodaja instituta prerazporeditve ne bi več poznala. S spremembo ZDR naj bi bil uveljavljen drugačen sistem posebnega varstva v primeru presežnih delavcev, zato naj bi prvi odstavek 67. člena starega ZSDU postal odveč. Posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi naj bi bilo za člane sveta delavcev, delavskega zaupnika in predstavnika delavcev v nadzornem svetu urejeno že v 113. členu ZDR. Delavski direktor pa naj bi bil iz tega varstva izvzet, ker naj bi se obravnaval kot enakopraven član uprave. Zato naj zagotavljanje varstva pred odpovedjo na podlagi navedene določbe zanj ne bi bilo smiselno. Dodatno varstvo za sindikalne zaupnike naj bi bilo urejeno v drugem odstavku 210. člena ZDR, s čimer naj bi se enakovredno z drugimi predstavniki delavcev uskladilo tudi za člane sveta delavcev tako, da člana sveta delavcev ne bi bilo mogoče postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če bi sicer ravnal v skladu z zakonom, s kolektivno pogodbo in s pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa naj noben mednarodni instrument ne bi predvideval predhodnega soglasja sveta delavcev in s tem absolutnega varstva predstavnikov delavcev, izpodbijana določba naj bi celo temeljila na določbah Konvencije MOD št. 135 in na 28. členu spremenjene Evropske socialne listine.
9. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana pobudnikoma in predlagatelju. Nanju je odgovoril pobudnik Združenje svetov delavcev, ki pri pobudi vztraja in še dodaja, da se ne strinja s trditvijo Državnega zbora in Vlade, da je že 261. člen ZGD omogočal določeno obliko enotirnega in dvotirnega sistema upravljanja. Zgolj odsotnost nadzornega sveta naj ne bi pomenila, da ima družba uveljavljen enotirni sistem upravljanja, saj naj bi v prvotnem sistemu naloge nadzornega sveta v tem primeru opravljala skupščina. Pobudnik se glede participacije delavcev v organih družbe znova sklicuje na Uredbo in poudarja, da je treba pri tem izhajati izključno iz primerjave med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja znotraj nacionalnega pravnega reda. Primerjava z drugimi evropskimi ureditvami naj namreč ne bi bila primerna. Glede varstva članov sveta delavcev pobudnik vztraja pri navedbah v pobudi o nedopustnem znižanju prej obstoječe ravni varstva. Strinja se, da noben mednarodni instrument ne predvideva soglasja sveta delavcev, vendar pa naj bi bila s tem uresničena zahteva Konvencije MOD št. 135 po ureditvi učinkovitega varstva delavskih predstavnikov. Meni, da to soglasje ne pomeni absolutnega varstva članov sveta delavcev, saj naj bi ga sveti delavcev ne dajali avtomatično, pač pa le, kadar naj bi bilo to upravičeno. Delodajalec naj bi imel namreč v primeru nesoglasja možnost sprožiti spor pred arbitražo in z njeno odločitvijo nadomestiti soglasje sveta delavcev. Sicer pa meni, da tudi če delodajalec tega pravnega sredstva ne bi imel, zakonodajalec ne bi smel reševati problema z ukinitvijo navedenega instituta.

10. Predlagatelj je v času veljavnosti Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS/94) vložil zahtevo za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZGD-1 in ZSDU. Na podlagi osme alineje prvega odstavka 23. člena ZUstS/94 je lahko imel položaj predlagatelja v postopku le reprezentativni sindikat za območje države, če so bile ogrožene pravice delavcev. Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07 – v nadaljevanju ZUstS-A) se je ta ureditev spremenila, tako da lahko v skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) zahtevo, če so ogrožene pravice delavcev, vloži tudi reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic. Skladno s prvim odstavkom 38. člena ZUstS-A se postopki v zadevah, v katerih do uveljavitve tega zakona Ustavno sodišče še ni odločilo, po njegovi uveljavitvi nadaljujejo po določbah tega zakona. Iz priložene kopije odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 104-04-001/00 z dne 21. 11. 2000 izhaja, da je Sindikat voznikov avtobusnega prometa reprezentativni sindikat v poklicu. Glede na to, ker določbe, za katere zahteva oceno ustavnosti, ogrožajo pravice delavcev v smislu navedene določbe ZUstS, je Sindikat voznikov avtobusnega prometa upravičen vlagatelj zahteve. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali pravni interes za pobudo izkazujeta tudi pobudnika.

11. Pobudnika in predlagatelj so najprej izpodbijali drugi, tretji in peti odstavek 703. člena ZGD-1. Celotni 703. člen ZGD-1 je z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 26/07 – ZSDU-B) prenehal veljati, njegova vsebina pa se je z manjšimi spremembami in dopolnitvami prenesla v ZSDU. Pobudniki in predlagatelj so zato pobudo in zahtevo razširili na izpodbijane določbe ZSDU. Na poziv Ustavnega sodišča so pojasnili, da vztrajajo le pri razširjenem delu zahteve oziroma pobude, ki se nanaša na ZSDU. Zato je Ustavno sodišče štelo, da so zahtevo oziroma pobudo za oceno ustavnosti drugega, tretjega in petega odstavka 703. člena ZGD-1 umaknili in je postopek glede teh določb ustavilo. V preostalem delu je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Presoja drugega odstavka 79. člena ZSDU
12. Drugi odstavek 79. člena ZSDU določa, da je v upravnem odboru najmanj eden izmed članov predstavnik delavcev, pri čemer se število predstavnikov delavcev v upravnem odboru določi s statutom družbe, vendar to ne sme biti manjše od enega predstavnika delavcev izmed vsakokratnih treh dopolnjenih članov upravnega odbora. Pobudniki zatrjujejo, da je določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj naj bi delavce v družbah z enotirnim sistemom upravljanja postavljala v neenak (slabši) položaj v primerjavi z delavci v družbi z dvotirnim sistemom upravljanja, ker drugače ureja participacijo delavcev v organih upravljanja (nadzorni svet, upravni odbor). Prvi odstavek 79. člena ZSDU namreč drugače ureja participacijo delavcev v nadzornem svetu (v dvotirnem sistemu upravljanja), kot jo določa izpodbijana ureditev za upravni odbor, saj določa, da število predstavnikov delavcev v nadzornem svetu, določeno v statutu družbe, ne sme biti manjše od ene tretjine članov in ne večje od polovice vseh članov. Po mnenju pobudnikov bi morala biti participacija delavcev v navedenih organih upravljanja v obeh sistemih upravljanja enaka zaradi podobnosti funkcij članov nadzornega sveta in članov upravnih odborov.
13. ZGD-1 je v drugem odstavku 253. člena delniški družbi omogočil izbiro med dvotirnim sistemom upravljanja družbe z upravo in nadzornim svetom ter enotirnim sistemom upravljanja družbe z upravnim odborom. Delničarji družbe sami odločijo, kateri sistem upravljanja bo imela družba, sistem upravljanja pa mora biti opredeljen tudi v statutu družbe. Po Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS, 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) so delničarji družbe prav tako imeli možnost te izbire,(1) le da je zakon za tako imenovane velike delniške družbe oziroma za nekatere delniške družbe s posebnimi značilnostmi predpisal dvotirni sistem, torej sistem, v katerem so družbe morale imeti nadzorni svet (prim. drugi odstavek 261. člena ZGD). Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe (Uradni list RS, št. 42/93 in nasl. – stari ZSDU) je omogočal udeležbo delavcev zgolj v nadzornem svetu, v upravi pa pod določenim pogojem z imenovanjem delavskega direktorja (ki ga pozna tudi ZSDU). ZSDU je v drugem odstavku 79. člena prevzel staro ureditev sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe glede njihove udeležbe v nadzornem svetu, na novo pa je uredil njihovo participacijo v organih družbe z enotirnim sistemom upravljanja, tj. v upravnem odboru.
14. Iz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne izhaja zahteva, da mora zakonodajalec različne položaje urejati enako, temveč le, da naj bistveno enake položaje ureja enako.(2) V tem primeru ne gre za enaka položaja. Položaja in vloge nadzornega sveta v dvotirnem sistemu namreč ni mogoče enačiti s položajem in z vlogo upravnega odbora v enotirnem sistemu upravljanja v delniški družbi in s tem tudi ne položajev in participacije delavcev v navedenih organih. Nadzorni svet v dvotirnem sistemu upravljanja nadzoruje vodenje poslov družbe (prvi odstavek 281. člena ZGD-1),(3) uprava pa je tista, ki vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1) ter zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1). Upravni odbor v enotirnem sistemu upravljanja pa vodi družbo in nadzoruje izvajanje njenih poslov (prvi odstavek 285. člena ZGD-1), hkrati pa zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 286. člena ZGD-1). Lahko imenuje enega ali več izvršnih direktorjev,(4) vendar pa to ne pomeni, da se upravni odbor s tem razdeli na upravo in nadzor (nadzorni svet) in da se funkcije enih in drugih članov lahko enačijo z upravo in nadzornim svetom v dvotirnem sistemu upravljanja, kot to zatrjujejo pobudnika in predlagatelj. Tako razmerja znotraj upravnega odbora kot razmerja do drugih organov družbe (skupščina) so namreč specifična in so predmet avtonomnega urejanja, specifična pa je tudi vloga upravnega odbora in izvršnih direktorjev. Upravni odbor namreč lahko na izvršne direktorje prenese le naloge iz 4. odstavka 290. člena ZGD-1,(5) vse druge naloge pa ostanejo v pristojnosti upravnega odbora. V pristojnosti upravnega odbora ostane tudi zastopanje družbe, če izvršni direktorji niso izbrani izmed članov upravnega odbora, sicer pa ti zastopajo družbo, če statut ne določa drugače (drugi odstavek 286. člena ZGD-1).(6) Pri opravljanju prenesenih nalog izvršni direktorji niso samostojni in jih ne opravljajo na lastno odgovornost, temveč morajo upoštevati navodila in omejitve, ki jim jih postavljajo skupščina, upravni odbor,(7) statut in poslovnik o delu izvršnih direktorjev(8) (četrti odstavek 290. člena ZGD-1). Nadzorni svet v dvotirnem sistemu upravljanja torej opravlja predvsem nadzorno funkcijo in je tako personalno kot funkcionalno strogo ločen od organa vodenja (tj. uprave). Nanj ni mogoče prenesti vodenja poslov (in s tem tudi ne vplivanja na odločitve uprave), kot to zmotno zatrjujejo pobudnika in predlagatelj, saj za to obstaja izrecna prepoved v določbi prvega stavka petega odstavka 281. člena ZGD-1. To pa pomeni, da tudi predstavniki delavcev v nadzornem svetu opravljajo zgolj in predvsem nadzorno (kontrolno) funkcijo. Upravni odbor v enotirnem sistemu upravljanja pa je organ, ki združuje tako poslovodno kot tudi nadzorno funkcijo,(9) kar pomeni, da predstavniki delavcev v njem sodelujejo ne samo pri nadzoru, pač pa tudi pri vodenju družbe.(10) Glede na navedeno položaja in vloge upravnega odbora v enotirnem sistemu upravljanja ni mogoče enačiti s položajem in z vlogo nadzornega sveta v dvotirnem sistemu upravljanja. Zato tudi participacije in vloge delavcev v nadzornem svetu ni mogoče enačiti s participacijo in vlogo delavcev v upravnem odboru. Zatrjevanje pobudnikov in predlagatelja, da je izpodbijana ureditev zato, ker različno ureja participacijo delavcev v upravnem odboru in v nadzornem svetu, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je zato neutemeljeno.
15. Pobudnika in predlagatelj navedenega neskladja ne morejo utemeljiti niti s sklicevanjem na prvotni predlog Direktive, v katerem naj bi bila enakovredno predlagana izbira bodisi enotretjinskega do največ polovičnega delavskega predstavništva v nadzornem svetu bodisi enotretjinskega do največ polovičnega delavskega predstavništva v upravnem odboru, niti s sklicevanjem na 42. in 45. člen Uredbe, ki naj bi tako glede sestave nadzornega sveta kakor tudi glede sestave upravnega odbora evropske delniške družbe dopuščala možnost, da polovico članov enega ali drugega organa tvorijo predstavniki zaposlenih. Uredba in Direktiva se uporabljata za evropsko delniško družbo (v nadaljevanju SE), ki je urejena tudi v ZGD-1 in se lahko ustanovi na ozemlju Skupnosti, pri tem pa so udeležene članice (pravne osebe) iz različnih držav Skupnosti (prim. 1. in 2. člen Uredbe). S sprejetjem ZGD-1 je bila Uredba vgrajena v slovenski pravni red, zaradi delovanja SE pa sta bila celovito urejena enotirni in dvotirni sistem upravljanja ne samo za SE, pač pa tudi za domače delniške družbe. Člena Uredbe, na katera se sklicujejo pobudniki, pa ne urejata udeležbe delavcev v nadzornem svetu oziroma v upravnem organu, pač pa zgolj določata, kdo je lahko predsednik enega ali drugega organa v primeru, če polovico članov imenujejo zaposleni. Ta možnost je predvidena, če bi katera od članic SE že prej imela takšen način sodelovanja delavcev v organih upravljanja, ki bi se nato na podlagi sporazuma med predstavniki delavcev in vodstvi družb, vključenih v SE, prenesel tudi v SE. Uredba v 19. točki preambule določa, da pravila o udeležbi delavcev v SE ureja Direktiva, pri čemer so ta pravila neločljivo dopolnilo Uredbe in se morajo izvajati hkrati z njo. Kot izhaja iz 5. točke preambule, pa Direktiva ne uveljavlja enotnega evropskega modela delavske udeležbe (s tem pa tudi ne višine udeležbe delavcev pri upravljanju družb) zaradi velike raznolikosti pravil in praks, ki v zvezi z načini delavske udeležbe obstajajo v državah članicah. Direktiva ureja zgolj postopke oziroma pravila, na podlagi katerih se določi model delavske udeležbe v SE. Konkreten model delavske soudeležbe je tako v veliki meri odvisen od tega, ali je bilo in kako je bilo soodločanje urejeno v družbah, ki sodelujejo pri njenem ustanavljanju (kar je v veliki meri povezano tudi z zakonsko ureditvijo soodločanja v državi, v kateri ima udeležena družba sedež).(11) Zato niti iz Direktive niti iz Uredbe ne izhaja zahteva po ureditvi, za katero se zavzemajo pobudnika in predlagatelj.
Presoja drugega odstavka 81. člena ZSDU
16. Tako v dvotirnem kakor tudi v enotirnem sistemu upravljanja se po prvem in drugem odstavku 81. člena ZSDU na predlog sveta delavcev imenuje delavski direktor. To možnost sodelovanja delavcev v organih družbe predvideva že 78. člen ZSDU. Prvi in drugi odstavek 81. člena ZSDU urejata obvezno imenovanje delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru (v nadaljevanju izvršni direktor za socialna in kadrovska vprašanja) v družbah, kjer je zaposlenih več kot 500 delavcev, tretji odstavek istega člena pa omogoča imenovanje delavskega direktorja oziroma izvršnega direktorja za socialna in kadrovska vprašanja tudi v družbah, kjer je zaposlenih manjše število delavcev, vendar le, če se tako dogovorita svet delavcev in delodajalec. Delavski direktor oziroma izvršni direktor za socialna in kadrovska vprašanja se imenujeta na isti način, kot je to določeno za imenovanje članov uprave (direktorjev) oziroma izvršnih direktorjev, le da predlog za njuno imenovanje da svet delavcev. V enotirnem sistemu se ta direktor imenuje vedno izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru.
17. Po mnenju pobudnikov in predlagatelja naj bi bila tudi ta ureditev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi bili delavci v enotirnem sistemu z imenovanjem izvršnega direktorja za kadrovska in socialna vprašanja izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru prikrajšani pri participaciji v nadzornem delu upravnega odbora. S tem naj bi bili postavljeni v slabši položaj v primerjavi z delavci v družbi z dvotirnim sistemom upravljanja, kjer naj bi nadzorni svet z imenovanjem delavskega direktorja ostal neokrnjen, s tem pa tudi participacija delavcev pri nadzoru družbe.
18. Pobudnika in predlagatelj pri utemeljevanju zatrjevanega neskladja tako kot pri drugem odstavku 79. člena ZSDU izhajajo iz primerjave položajev delavcev glede participacije v organih družbe z enotirnim sistemom upravljanja s položaji delavcev glede participacije v organih družbe z dvotirnim sistemom upravljanja. Tako v dvotirnem kakor tudi v enotirnem sistemu upravljanja se torej na predlog sveta delavcev imenuje delavski direktor, ki je v dvotirnem sistemu ohranil ta naziv, v enotirnem sistemu pa se imenuje izvršni direktor (ker upravni odbor imenuje izvršne direktorje). Njuna uvedba ima enak cilj: sodelovanje v poslovodstvu družbe z namenom zastopanja in predstavljanja interesov delavcev na kadrovskem in socialnem področju (84. člen ZSDU). Kot je bilo povedano že v 14. točki te obrazložitve, je organ poslovodenja v dvotirnem sistemu uprava, ki jo imenuje nadzorni svet, v enotirnem sistemu pa to funkcijo (poleg nadzora) opravlja upravni odbor, ki ga imenuje skupščina družbe, upravni odbor pa lahko imenuje enega ali več izvršnih direktorjev (prvi odstavek 290. člena ZGD-1).
19. Kadar upravni odbor v enotirnem sistemu imenuje izvršne direktorje, jih lahko izbere izmed članov upravnega odbora ali pa izmed oseb, ki niso člani upravnega odbora (prvi in tretji odstavek 290. člena ZGD-1). Vendar pa mora izvršnega direktorja za kadrovska in socialna vprašanja upravni odbor izbrati izmed svojih članov, ki so predstavniki delavcev. Izvršni direktor namreč ni organ delniške družbe, temveč je oseba, na katero upravni odbor prenese določene naloge oziroma pristojnosti.(12) Z imenovanjem za izvršnega direktorja ta oseba ostane član upravnega odbora in v njem sodeluje pri nalogah, ki jih ta odbor sicer ima. Če pa bi bil izvršni direktor za kadrovska in socialna vprašanja imenovan izmed nečlanov upravnega odbora (izmed tretjih oseb), ne bi več šlo za sodelovanje delavcev v organu poslovodenja, saj bi bile nanj prenesene zgolj določene (zelo omejene) pristojnosti, vendar pa kot nečlan ne bi bil del upravnega odbora in v njem ne bi mogel sodelovati. Zato in iz razlogov, obrazloženih v 14. točki obrazložitve te odločbe, je tudi zmotno prepričanje pobudnikov in predlagatelja, da imenovanje izvršnega direktorja za kadrovska in socialna vprašanja izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru zmanjšuje participacijo delavcev pri izvajanju nadzora, ker naj bi se v primeru imenovanja izvršnih direktorjev upravni odbor delil na upravo (izvršni direktorji) in nadzor (neizvršni direktorji). Glede na navedeno tudi ni mogoče govoriti o neenakosti položajev delavcev pri participaciji v organih družbe z enotirnim sistemom upravljanja v primerjavi s položajem delavcev pri participaciji v organih družbe v dvotirnem sistemu upravljanja, ki naj bi jo povzročila izpodbijana določba. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Presoja 84.a člena ZSDU
20. Člen 84a ZSDU določa, da majhne družbe, kakor jih določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, niso zavezane k uporabi določb petega poglavja ZSDU, ki se nanašajo na sodelovanje delavcev v organih družbe. Pobudniki zatrjujejo, da se s tem nedopustno omejuje pravica do sodelovanja delavcev pri upravljanju v gospodarskih organizacijah iz 75. člena Ustave, za kar naj ne bi bilo razlogov glede na to, da ZGD-1 ureja obvezno oblikovanje upravnih odborov in nadzornih svetov v vseh družbah, ne glede na njihovo velikost.
21. Ustava v 75. členu zagotavlja delavcem pravico do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih organizacijah.(13) Pri tem pooblašča zakonodajalca, da z zakonom določi način uresničevanja te pravice in pogoje, pod katerimi se uresničuje. Način in pogoje za sodelovanje delavcev pri upravljanju ureja ZSDU, in sicer pri upravljanju gospodarskih družb ne glede na obliko lastnine, samostojnih podjetnikov z najmanj 50 delavci in zadrug (prvi odstavek 1. člena). Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-302/97 z dne 15. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 61/2000 in OdlUS IX, 158) pojasnilo, da ima zakonodajalec pri izbiri načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju široko polje proste presoje. ZSDU tako predvideva več načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju, in sicer prek sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev in predstavnika delavcev v organih družbe (3. člen ZSDU), z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem pa se lahko določijo tudi drugi načini sodelovanja delavcev pri upravljanju (prvi odstavek 5. člena ZSDU). Sodelovanje delavcev v organih družbe je torej eden od načinov izvrševanja pravice iz 75. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave).
22. Izpodbijana določba zavezuje k sodelovanju delavcev v organih družbe zgolj srednje in velike družbe, ne pa majhnih družb, kakor jih ureja ZGD-1. To pomeni, da predstavniki delavcev v organih majhne družbe niso obvezni, družba pa se še vedno lahko odloči za tovrstno sodelovanje delavcev pri upravljanju družbe. Navedena določba torej dopušča, da tudi majhne družbe delavcem omogočijo tak način sodelovanja in jih iz tega načina izvrševanja pravice do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih organizacijah ni izvzela. Vendar pa ti delavci s tem iz sodelovanja pri upravljanju, kot ga zagotavlja 75. člen Ustave, niso izključeni, saj ZSDU omogoča njihovo sodelovanje na druge načine (zbor delavcev, delavski zaupnik, po dogovoru med zborom delavcev in delodajalcem pa tudi drugi načini sodelovanja). To pa pomeni, da bi bila zakonska ureditev tudi, če ZSDU sodelovanja delavcev v organih družbe ne bi predvidel kot posebnega načina sodelovanja delavcev pri upravljanju, skladna s 75. členom Ustave.(14) Ustava namreč vsem delavcem to pravico zgolj zagotavlja, na kakšen način se jim bo zagotovila, pa je prepuščeno zakonodajalcu. Glede na navedeno izpodbijana ureditev ne pomeni posega v pravico iz 75. člena Ustave, temveč način izvrševanja te človekove pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana. Ustavno sodišče lahko v tem okviru praviloma preizkuša le, ali ji je mogoče odreči razumnost.
23. Kot izhaja iz izpodbijanega člena, so majhne družbe po ZSDU družbe, kot jih določba zakon, ki ureja gospodarske družbe, torej ZGD-1. V tretjem odstavku 55. člena ta zakon določa, da je majhna družba (ne glede na organizacijsko obliko) družba, ki ni mikro družba(15) in ki izpolnjuje vsaj dve od meril, naštetih v navedeni določbi (povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 50, čisti prihodki od prodaje ne presegajo 7.300.000 EUR, in vrednost aktive ne presega 3.650.000 EUR). Določbi četrtega in petega odstavka 55. člena ZGD-1 pa določata merila za srednjo in veliko družbo. Majhne družbe so za vsak gospodarski sistem države izjemnega pomena, saj njihovo oblikovanje opravlja pozitivni proces decentralizacije gospodarskega sistema, kar nujno vpliva tudi na decentralizacijo v sferi politike,(16) imajo ključno vlogo v gospodarstvu in so vir zaposlovanja, poslovnih idej in glavni ustvarjalci inovacij ter socialne (družbene) in lokalne integracije.(17) So zelo fleksibilne in se prilagajajo individualnim potrebam fizičnih in pravnih subjektov. Veliko večjo pozornost posvečajo človeškemu kapitalu (dobrim sodelavcem) kot večje družbe,(18) njihovo delovanje največkrat temelji na sodelovanju z velikimi sistemi, saj pokrivajo določena področja, ki so specifična in ki jih lahko opravljajo le majhna podjetja. So najbolj dinamičen, hkrati pa zaradi svoje majhnosti najbolj ranljiv segment gospodarstva. Upravljanje in vodenje teh družb je enostavnejše, ker so proizvodni oziroma storitveni procesi enostavnejši, obseg delovanja manjši, področje delovanja specializirano, kar pomeni tudi manj poslovnih partnerjev, manj zaposlenih, manj administrativnega dela (kadrovanje, računovodstvo, knjigovodstvo). Zato in zaradi manjših stroškov se morajo naloge z različnih delovnih področij združevati v eni osebi. To pomeni, da en zaposleni lahko pokriva več področij, kar pa v večjih gospodarskih sistemih, kjer so procesi kompleksni, ni mogoče. Zato je v majhnih družbah več sodelovanja med zaposlenimi in s tem več povezanosti. To zaposlenim omogoča tudi veliko večji pregled in nadzor nad poslovanjem družbe kot v večjih sistemih, še posebej pa zato, ker je zaradi majhnosti sistema (manjšega števila zaposlenih in bolj poenostavljenih procesov) neizogibno tesnejše tudi njihovo sodelovanje z organi družbe. S tem so večje tudi možnosti zaposlenih, da v okviru tega sodelovanja v zvezi z izpolnjevanjem svojih delovnih nalog neposredno sodelujejo pri upravljanju družbe. To je razumen razlog za to, da zakonodajalec majhnih družb ni zavezal k upoštevanju določb ZSDU o sodelovanju delavcev v organih družb in jim je dal zgolj možnost, da same odločijo, ali bodo ta način sodelovanja delavcev pri upravljanju družbe uporabile ali ne. Tudi če se družba ne odloči za tak način sodelovanja delavcev, pa ZSDU omogoča zaposlenim v teh družbah sodelovanje na druge, že navedene načine, ki so v tako majhnih sistemih tudi iz že navedenih razlogov dovolj učinkoviti. Glede na navedeno izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju s 75. členom Ustave.
24. Pobudniki in predlagatelj zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev v neskladju tudi z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Iz prejšnje točke obrazložitve izhaja, da majhnih družb zaradi njihovih posebnosti ni mogoče enačiti s srednjimi oziroma z velikimi družbami. Poleg teh posebnosti pa so zaradi svoje majhnosti te družbe izpostavljene večjim tveganjem. Med njimi je namreč pomembna razlika v tržni in ekonomski moči.(19) V primerjavi s srednjimi in velikimi družbami so namreč manj konkurenčne in izpostavljene različnim posrednikom, ki jim zaračunavajo svoj del stroškov,(20) poleg tega pa so tudi šibkejše pogodbene stranke.(21) Običajno imajo manjše možnosti za pridobitev finančnih sredstev iz novih, zunanjih virov financiranja kot večje družbe, oziroma imajo možnosti za njihovo pridobitev pod slabšimi pogoji.(22) Za banke to področje namreč pomeni preveč tvegano področje naložb,(23) zato v primeru najetja posojila plačujejo vedno višje obresti od večjih družb, od njih pa se zahtevajo tudi večja zavarovanja teh kreditov. Zato se večinoma financirajo iz lastnih sredstev, to financiranje pa je vezano na lastno uspešnost, ustvarjanje denarnega toka, kakovost lastnih naložb in njihovo upravljanje. Pri svojem poslovanju, naložbah in načrtovanih projektih so zato prisiljene delovati z večjo skrbnostjo in premišljenostjo ter biti še posebej pozorne na stroške. Določenih stroškov, ki jih večje družbe z lahkoto prenesejo, si ne morejo privoščiti.(24) V ta namen je pri tem nujno treba tudi zmanjšati različne administrativne postopke in jih racionalizirati.(25) Položaj majhnih družb torej ni primerljiv s položajema srednjih in velikih družb, zato tudi niso primerljivi položaji zaposlenih v navedenih družbah. Pri razmejitvi med menedžersko odgovornostjo in kapitalsko odgovornostjo na eni strani in delavsko participacijo na drugi strani je namreč v tržnih ekonomijah treba nujno upoštevati tudi pravice lastnika in njegovih tveganj.(26) Ker torej ne gre za enake položaje, izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
25. Izpodbijana ureditev naj bi tudi posegla v že pridobljene pravice tistih delavcev v majhnih družbah, ki so po prejšnji ureditvi v skladu z 261. členom ZGD obvezno imele nadzorni svet, v katerem so morali biti delavski predstavniki. ZSDU naj v 81.a členu ne bi več zagotavljal sodelovanja delavcev v organih majhnih družb. V tem delu je zakonodajalec s spremembo zakonske ureditve posegel v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Vendar pa se obseg pravic, določen z zakonom, lahko tudi zmanjša, seveda z veljavnostjo za naprej, za kar mora imeti zakonodajalec razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu. Razlogi za takšno ureditev so po oceni Ustavnega sodišča pomembnost majhnih družb za nacionalni gospodarski sistem in posebnosti teh družb, kar je pojasnjeno že v 23. in 24. točki obrazložitve. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z 2. členom Ustave.
Presoja 1. člena ZSDU v delu, ki se nanaša na samostojne podjetnike posameznike z najmanj petdeset delavci
26. Prvi odstavek 1. člena ZSDU določa, da ta zakon določa načine in pogoje za sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih družb ne glede na obliko lastnine, samostojnih podjetnikov posameznikov (v nadaljevanju podjetniki) z najmanj petdeset delavci in zadrug. To pa pomeni, da ZSDU za podjetnike, ki imajo manj kot petdeset delavcev, ne velja. Pobudnika in predlagatelj zatrjujejo neskladje izpodbijane ureditve s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker naj bi bili zaposleni pri podjetniku z manj kot petdeset delavci obravnavani drugače od zaposlenih v gospodarskih družbah, postavljeni pa naj bi bili tudi v slabši položaj od delavcev, zaposlenih pri podjetnikih z več kot petdeset delavci, za kar pa naj ne bi bilo nobenega razumnega razloga. Izpodbijana ureditev pa naj bi bila tudi v neskladju z Direktivo 2002/14/ES o obveščanju in posvetovanju z delavci, ki naj bi veljala za vsa podjetja in naj ne bi dopuščala diskriminacije delavcev glede na konkretno obliko opravljanja gospodarske dejavnosti in glede na število delavcev.
27. Položaj zaposlenih pri podjetniku pobudniki primerjajo s položajem zaposlenih v družbah, vendar pa tudi v tem primeru ne gre za primerljive položaje, ker položaj podjetnika ni primerljiv s položajem družbe. Pri tem je treba izhajati iz same pravne narave enega in drugega gospodarskega subjekta. Tako kot podjetnik je tudi družba pravnoorganizacijska oblika opravljanja gospodarskega podjema, vendar pa je bistvena razlika med njima v tem, da je podjetnik fizična oseba (šesti odstavek 3. člena ZGD-1) in nima lastnosti pravne osebe. To pa pomeni, da pravnoorganizacijska oblika podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od nosilca tega podjema, tj. podjetnika kot fizične osebe. Zato za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju podjetniške dejavnosti, na podlagi prvega odstavka 7. člena ZGD-1 odgovarja podjetnik (nosilec podjema) kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, tj. s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb.(27) Podjetnik je tako od svoje dejavnosti eksistenčno odvisen,(28) s tem pa tudi njegovi družinski člani, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Zato opravljanje gospodarskega podjema zanj pomeni večje tveganje kot za družbo. Družba kot pravna oseba sicer za svoje obveznosti tako kot podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1), vendar pa ima samostojno pravno subjektiviteto. Družbeniki za njene obveznosti ne odgovarjajo oziroma v primeru osebnih družb odgovarjajo solidarno z vsem svojim premoženjem, vendar je njihova odgovornost subsidiarna. To pomeni, da upniki lahko zahtevajo plačilo od družbenikov šele, če so ga pred tem neuspešno uveljavljali zoper družbo (prim. 100. člen ZGD-1 – družba z neomejeno odgovornostjo). Različnost položajev podjetnika in družbe pa je vidna tudi pri ureditvi njunega stečaja. V stečajno maso gre vse premoženje družbe, iz tega premoženja se sorazmerno poplačajo vsi upniki, ki jim je v stečajnem postopku terjatev priznana. Z zaključkom stečaja pravna oseba preneha obstajati, ker se izbriše iz sodnega registra, družbeniki pa pri tem niso ogroženi, ker za v stečaju neplačani del obveznosti družbe ne odgovarjajo. Zakonodajalec pa je zaradi različnosti položajev drugače uredil stečaj podjetnika, za katerega se uporabljajo posebne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZFPPIPP) o osebnem stečaju, ki veljajo za izvedbo stečaja nad premoženjem fizične osebe. Z začetkom postopka osebnega stečaja stečajnemu dolžniku preneha status podjetnika (prvi odstavek 387. člena ZFPPIPP), obstaja pa naprej kot fizična oseba. Sam stečaj ga lahko popolnoma izčrpa in eksistenčno ogrozi skupaj z družinskimi člani, ki jih je dolžan preživljati, glede na to, da je njihovo preživljanje odvisno od podjetnikove dejavnosti, v stečajno maso pa gre vse premoženje, ki ga je podjetnik imel ob začetku postopka, razen če je izvzeto iz izvršbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b. in nasl.).(29) Položajev družbe in podjetnika tako ni mogoče enačiti, zato tudi ni mogoče enačiti položaja zaposlenih pri sodelovanju pri upravljanju v družbi s tem položajem zaposlenih pri podjetniku. Kot je bilo že povedano v 24. točki obrazložitve te odločbe, je treba pri razmejitvi med menedžersko odgovornostjo in kapitalsko odgovornostjo na eni strani in delavsko participacijo na drugi strani v tržnih ekonomijah upoštevati pravice lastnika in njegovih tveganj. Zato v okviru sodelovanja pri upravljanju tudi ni mogoče enačiti položaja zaposlenih pri podjetniku z več kot petdeset zaposlenimi s položajem in vlogo zaposlenih pri podjetniku z manj kot 50 zaposlenimi. Tudi za položaj majhnih podjetnikov so namreč podobno kot za majhne družbe (s to razliko, da gre za fizične osebe, ki so podvržene še dodatnim tveganjem) značilne posebnosti in s tem povezana večja tveganja(30) (kot so obrazloženi v 23. in 24. točki obrazložitve), ki se jim večji podjetniki zaradi velikosti in drugačne strukture ter organizacije uspešno izogibajo. Ker torej v okviru sodelovanja pri upravljanju položaja zaposlenih v družbi ni mogoče primerjati s položajem zaposlenih pri podjetniku niti položaja zaposlenih pri podjetniku z manj kot petdeset zaposlenimi s položajem zaposlenih pri podjetniku z več kot petdeset zaposlenimi, izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
28. Pobudnika in predlagatelj zatrjujejo, da je izpodbijana ureditev zaradi omejitve glede na število delavcev pri podjetniku tudi v neskladju z Direktivo 2002/14/ES z dne 11. 3. 2002 o določitvi okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti, ker naj bi direktiva zahtevala enako obravnavanje delavcev v vseh oblikah podjetij in naj ne bi dopuščala diskriminacije glede na konkretno obliko opravljanja gospodarske dejavnosti. Očitki ne držijo. Direktiva v nasprotju s trditvami pobudnikov in predlagatelja zaradi pomena majhnih in srednjih podjetij za nacionalno in evropsko gospodarstvo (zavedajoč se njihovega posebnega položaja) v 19. točki preambule omejuje svojo veljavnost na podjetja, ki zaposlujejo najmanj petdeset delavcev, ali na obrate, ki zaposlujejo najmanj dvajset delavcev – zaradi izogibanja administrativnim, finančnim ali pravnim omejitvam, ki bi ovirale ustanavljanje in razvoj teh podjetij.
29. Ustavno sodišče ponovno poudarja, da tako navedena direktiva kakor tudi Direktiva in Uredba zaradi velike raznolikosti pravil in praks, ki v zvezi z načini delavske udeležbe obstajajo v državah članicah, ne določajo enotnega evropskega modela delavske udeležbe in ne postavljajo konkretnih zahtev v zvezi z ureditvijo participacije delavcev pri upravljanju družb. Glede na to so konkretni modeli delavske soudeležbe v družbah v posameznih državah različni, pri čemer je ureditev v ZSDU povsem primerljiva z ureditvami v drugih državah članicah oziroma je v določenih segmentih (npr. sodelovanje delavcev v organih družb) za delavce celo ugodnejša.(31)
Presoja drugega odstavka 12. člena in 67. člena ZSDU
30. Ustava v 75. členu zagotavlja pravico delavcev do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih. Za ureditev načinov in pogojev, pod katerimi sodelujejo delavci pri upravljanju, pooblašča zakonodajalca. To pomeni, da ima zakonodajalec pri izbiri načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju široko polje proste presoje. Z vidika te ustavne pravice je torej bistveno, da mora biti sodelovanje pri upravljanju delavcem omogočeno, v kakšni obliki oziroma na kakšen način, pa je prepuščeno presoji zakonodajalca (tako Ustavno sodišče npr. že v odločbi št. U-I-104/92 z dne 7. 7. 1994, Uradni list RS, št. 45/94 in OdlUS III, 86).
31. Drugi odstavek 12. člena ZSDU določa, da direktor, delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z 72. členom ZDR, ter prokuristi nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev. Člen 72 ZDR določa vsebino pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami.(32) Katere osebe imajo status poslovodnih oseb, urejajo predpisi s področja statusnega prava. Za poslovodne osebe se štejejo tiste osebe, ki so po statusnopravnih predpisih ali po aktih pravne osebe pooblaščene, da vodijo njene posle. Člen 72 ZDR se nanaša samo na poslovodne osebe in prokuriste, zaradi česar sta pogodbeni stranki pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v tem primeru omejeni z minimalnimi delovnopravnimi normami in ne moreta drugače urejati pogojev dela ali vprašanj glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to ureja zakon.(33) Glede na navedeno iz izpodbijane določbe jasno izhaja, da zaradi konflikta interesov med poslovodnimi osebami družbe in delavci nimajo pravice voliti predstavnikov v svet delavcev le tiste osebe, ki so pooblaščene za vodenje poslov in torej nimajo statusa delavca v klasičnem delovnopravnem pomenu besede. Člen 75 Ustave pa pravico do sodelovanja pri upravljanju, ki se v tem primeru uresničuje prek sveta delavcev, zagotavlja le delavcem. Zato drugi odstavek 12. člena ZSDU ni v neskladju s 75. členom Ustave. Zgolj domnevanje predlagatelja in pobudnikov, da je praksa sklepanja pogodb iz 72. člena ZDR zaradi nejasnosti te določbe različna, kar naj bi pripeljalo do neustreznega zagotavljanja aktivne in pasivne volilne pravice v svet delavcev, pa tudi ne more utemeljiti zatrjevanega neskladja.
32. Člen 67 ZSDU določa, da članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače spravljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, s kolektivno pogodbo in s pogodbo o zaposlitvi. Predlagatelj in pobudnika menijo, da je izpodbijana določba v neskladju s 1. členom Konvencije MOD št. 135, po katerem morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z zakoni, s kolektivnimi pogodbami ali z drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. V skladu s 6. členom te konvencije se njena uporaba lahko zagotovi z državnimi zakoni ali s predpisi ali s kolektivnimi pogodbami ali kako drugače v skladu z državno prakso. Glede vsebine navedena konvencija določa, da je treba delavskim predstavnikom v podjetju zagotoviti učinkovito pravno varstvo pred vsakim, zanje neugodnim ravnanjem vodstva organizacije. Konvencija posebej omenja obveznost varovanja delavskih predstavnikov pred odpovedjo, ki pa je dvakrat omejeno. Prva, vsebinska omejitev tega varstva je v tem, da ga je mogoče uveljavljati le, če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi njihovega »predstavniškega statusa ali aktivnosti«. Druga omejitev pravnega varstva pa je s konvencijo opredeljena kot opozorilo, da varstvo ne velja, če bi delavski predstavniki ali sindikati pri uresničevanju svojih koalicijskih pravic kršili pravne norme ali obveznosti, ki jih zavezujejo.(34)
33. V slovenski zakonodaji je posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za voljene in sindikalne delavske predstavnike enotno urejeno v 113. členu ZDR, vprašanje varstva delavskih predstavnikov pred drugimi neutemeljenimi posegi pa ureja 67. člen ZSDU. Tako prvi odstavek 113. člena ZDR določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda ter imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku, brez soglasja organa, katerega član je, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, s kolektivno pogodbo in s pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Bistvo posebnega varstva po tem členu je torej tudi obveznost delodajalca, da pred odpovedjo pridobi od organa ali sindikata, katerega član je delavski predstavnik, predhodno soglasje. Ta določba se nanaša na vse delavske predstavnike, ne glede na obliko sodelovanja pri upravljanju, in ureja varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ureditev iz 67. člena ZSDU pa je ožja, saj velja le za člane sveta delavcev kot ene od oblik sodelovanja pri upravljanju, in dopolnjuje 113. člen ZDR v tem smislu, da določa tudi druge oblike varstva (poleg varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) delavskih predstavnikov. Opisana ureditev zadošča zahtevam iz citirane konvencije. Zato nestrinjanje predlagatelja in pobudnikov s takšno ureditvijo oziroma zavzemanje za drugačno ureditev, ki bi bila podobna prvotni ureditvi iz 67. člena ZSDU, ne more utemeljiti zatrjevanega neskladja 67. člena ZSDU(35) s 1. členom Konvencije MOD št. 135. Ureditev posebnega varstva delavskih predstavnikov pomeni del ureditve pravice do soupravljanja. Gre le za vprašanje primernosti zakonske ureditve, ki pa je na podlagi 75. člena Ustave prepuščena zakonodajalcu.
34. Glede na navedeno izpodbijana zakonska ureditev ni v neskladju z 2. členom, z drugim odstavkom 14. člena in s 75. členom Ustave ter s Konvencijo MOD št. 135.

35. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in (drugega ter četrtega odstavka) 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede prvega odstavka 1. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, v katerem je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Mozetič in Ribičič.

(1)Kljub načelni dopustitvi enotirnega sistema upravljanja ga navedena ureditev ni (posebej) podrobneje urejala. Peti odstavek 39. člena in četrti odstavek 43. člena Uredbe zavezujeta države članice Evropske unije, da v nacionalni zakonodaji podrobneje uredijo upravljanje v enotirnem in dvotirnem sistemu upravljanja delniških družb, če njihovo pravo družb še nima takšne ureditve, ker bodisi ne pozna bodisi ne dopušča enega od teh sistemov (M. Kocbek, Noveliranje ZGD in modernizacija evropskega prava, Podjetje in delo, št. 6/05, str. 893 in 894). Zato je to materijo podrobneje uredil ZGD-1.
(2)Prim. odločbi št. U-I-76/07 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07 in OdlUS XVI, 84) in št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06 in OdlUS XV, 26).
(3)Nadzorni svet svojo nadzorstveno funkcijo uresničuje tako, da pregleduje in preverja knjige in dokumentacijo družbe, njeno blagajno, shranjene vrednostne papirje in zaloge blaga ter druge stvari ter lahko od uprave zahteva kakršnokoli informacijo, potrebno za izvedbo nadzora (drugi in tretji odstavek 281. člena ZGD-1). Ima tudi možnost sklicati skupščino (četrti odstavek 281. člena ZGD-1), imenovati in odpoklicati upravo (268. člen ZGD-1), upravo pa se lahko omeji, da posamezne posle lahko sklene le s soglasjem nadzornega sveta (peti odstavek 281. člena ZGD-1). Predsednik nadzornega sveta lahko tudi zastopa družbo, vendar le proti članom uprave (283. člen ZGD-1).
(4)Ti so lahko imenovani izmed članov upravnega odbora ali pa izmed tretjih oseb (prim. prvi in tretji odstavek 290. člena ZGD-1).
(5)Tj. vodenje tekočih poslov, prijave vpisov in predložitve listin registru, skrb za vodenje poslovnih knjig in sestavo letnega poročila (četrti odstavek 290. člena ZGD-1). Kateri posli so tekoči posli, ZGD-1 ne določa, vendar pa že iz njihove definicije izhaja, da so to posli, ki jih družba opravlja vsak dan in se od družbe do družbe razlikujejo (zato jih ZGD-1 ne navaja). Praviloma so to rutinske zadeve, ki kot celota omogočajo delovanje podjetja, medtem ko tak posel posamezno za podjetje nima kakšne večje teže. Mednje npr. spada načrtovanje in določanje načina dela posameznih resorjev, sodelovanje in usklajevanje z drugimi resorji, podrejene ravni vodenja, še posebno na načrtovane poslovne projekte, načrtovanje in preverjanje uporabe potencialov, ravnanja, ki imajo zgolj informativni ali pripravljalni pomen, obdelovanje in dokumentiranje podatkov, ki so baza za bodoče poslovodno odločanje, kakor tudi posamezni vidiki vodenja družbe, če so neločljivo povezani z vodenjem tekočih poslov in zaradi relativno majhne pomembnosti ne zahtevajo sklepa upravnega odbora. Izredni posli pa so tisti, ki redne posle presegajo (dejanja, ki presegajo dejanja, ki se redno izvajajo pri opravljanju dejavnosti družbe, gotovo pa so to posli, ki so povezani s posebnim tveganjem ali kadar substancionalno posegajo v pravice družbenikov) in za katere je pristojen upravni odbor (B. Bratina, P. Podgorelec, Odprta vprašanja enotirnega sistema upravljanja v delniški družbi, Podjetje in delo, št. 8/07, str. 1734–1735.
(6)Pri urejanju enotirnega sistema upravljanja zakon izhaja iz avtonomije družbe (smiselna uporaba določb pri dvotirnem sistemu s pristavkom, »če statut ne določa drugače«), kar pomeni, da je mogoče razmerja med organi družbe (skupščina in upravni odbor) ter tudi v samih organih vodenja ali nadzora (tj. razmerje upravni odbor in izvršni direktorji) avtonomno urediti (B. Bratina, P. Podgorelec, že cit. članek Odprta vprašanja enotirnega sistema upravljanja v delniški družbi, str. 1748).
(7)To so drugi člani upravnega odbora, ki niso izvršni direktorji. V teoriji so jih poimenovali »neizvršni direktorji«.
(8)Ta poslovnik ni obvezen akt. Sedmi odstavek 290. člena ZGD-1 namreč določa, da, če je imenovanih več izvršnih direktorjev, lahko sprejmejo o svojem delu poslovnik, razen če statut določa, da tak poslovnik sprejme upravni odbor ali pa ga je že sprejel.
(9)B. Bratina, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (2. knjiga), GV založba, Ljubljana 2007, str. 290.
(10)Poleg tega mora upravni odbor v družbi z enotirnim sistemom obvezno ustanoviti revizijsko komisijo v primeru, če se na organiziranem trgu trguje z vrednostmi papirji te družbe ali če delavci v njej v skladu z zakonom uveljavljajo svojo pravico do sodelovanja v organih družbe (tretji odstavek 289. člena ZGD-1). V njej imajo delavci svojega predstavnika, ki ga imenuje svet delavcev (peti odstavek 79. člena ZSDU). Pomembna je za čim učinkovitejši nadzor. Komisija med drugim namreč opravlja tudi funkcijo nadzora v obsegu, kot ji ga dajejo zakon (prim. drugi odstavek 280. člena ZGD-1), statut ali upravni odbor s sklepom na pomembnih področjih, kot sta finančno področje in področje revidiranja.
(11)D. Senčur-Peček, Sodelovanje delavcev pri upravljanju – udeležba za evropsko delniško družbo, Podjetje in delo, št. 6–7/04, str. 1479.
(12)B. Bratina, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (2. Knjiga), GV Založba, Ljubljana 2007, str. 290.
(13)Ta pravica sodi po svoji naravi v okvire norm o človekovih pravicah, ki morajo biti zagotovljene vsem in ki terjajo posebno intenzivno pravno varstvo (L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 744).
(14)Prim. že cit. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-302/97.
(15)Drugi odstavek 55. člena ZGD-1 kot mikro družbo opredeljuje družbo, ki izpolnjuje vsaj dve od naslednjih meril: povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega deset, čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2.000.000 eurov, in vrednost aktive ne presega 2.000.000 eurov.
(16)Š. Ivanjko, Večjo pozornost malim družbam, Pravna praksa št. 376/97, str. 5.
(17)M. Coronna, Konkurenčno pravo EU in mala in srednja podjetja, Podjetje in delo, št. 5/02, str. 745.
(18)Š. Ivanjko, zgoraj cit. članek, str. 6.
(19)A. Berk, Zakaj se zakon o finančnem poslovanju ni posrečil?, Gospodarski vestnik, št. 50/02, str. 78.
(20)Š. Ivanjko, zgoraj cit. članek, str. 6.
(21)A. Berk, zgoraj cit. članek, str. 78.
(22)A. Berk, zgoraj cit. članek, str. 77.
(23)M. Bajec, Tvegani kapital je pomemben vir financiranja podjetniških priložnosti, Gospodarski vestnik, št. 14/98, str. 83.
(24)Večja podjetja imajo tudi dolgoročnejše brezplačno financiranje do dobaviteljev – počasnejše plačevanje obveznosti do dobaviteljev, saj svojo pogajalsko moč uporabljajo pri iskanju, izboru dobaviteljev in doseganju boljših plačilnih možnosti. V primerih zamude plačil njihovih kupcev pa relativno lažje premostijo težave in izpade plačil kupcev. Manjša podjetja, ki so v velikem delu podizvajalci, pa takšnih možnosti nimajo (A. Berk, že zgoraj cit. članek, str. 78).
(25)Š. Ivanjko, zgoraj cit. članek, str. 6.
(26)D. Mežnar, Delavska participacija po ukinitvi samoupravljanja, Gospodarski vestnik, št. 35/91, str. 63.
(27)N. Plavšak, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (1. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2006, str. 156.
(28)Osnovne življenjske potrebe si zagotavlja s prejemki iz naslova poslovanja, ti prejemki pa so tudi glavni vir preživljanja tako podjetnika kot oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati (M. Jan, Omejitev izvršbe na premoženje samostojnega podjetnika posameznika, Pravna praksa, št. 28/04, str. 11).
(29)Š. Ivanjko, Insolvenčno pravo in osebni stečaj, Podjetje in delo, št. 6–7/07, str. 1170.
(30)Zaradi izjemnega pomena majhnih podjetnikov/družb za obstoj nacionalnega gospodarstva in njihovega posebnega položaja glede na velikost je tudi v javnem interesu, da se njihov razvoj in konkurenčnost vzpodbuja z odpravo določenih administrativnih, finančnih ali pravnih omejitev, ki sicer veljajo za večja podjetja.
(31)Ta ocena izhaja iz primerjalnopravne analize, objavljene v Poročevalcu DZ, št. 105/06, str. 7–9.
(32)Člen 72 ZDR določa: »Če poslovodna oseba ali prokurist sklepa pogodbo o zaposlitvi, lahko v pogodbi o zaposlitvi stranki ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s:
- pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas,
- delovnim časom,
- zagotavljanjem odmorov in počitkov,
- plačilom za delo,
- disciplinsko odgovornostjo,
- prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.«
(33)B. Kresal in drugi, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom, Primath, Ljubljana, 2002, str. 265.
(34)J. Novak in drugi, Konvencije Mednarodne organizacije dela s komentarjem, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 64.
(35)Člen 67 ZSDU je pred spremembo z ZSDU-B določal, da člana sveta delavcev v času opravljanja njegove funkcije ni mogoče prerazporediti brez soglasja sveta delavcev na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu ali uvrstiti med presežke delavcev, če ravna v skladu z zakoni, s kolektivnimi pogodbami in z dogovorom po tem zakonu. Članu sveta delavcev, ob pogojih iz prejšnjega odstavka, ni mogoče znižati plače, proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden oziroma podrejen položaj.