Številka: Up-3760/07-15

Datum: 26. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družb TIMKO, d. o. o., in TIMCO CONSULTING, d.o.o., obe Maribor, ki ju zastopa Zvonko Kolšek, odvetnik v Mariboru, na seji 26. marca 2009

Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 88/2005 z dne 28. 8. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Prva pritožnica je vložila odškodninski tožbeni zahtevek. Med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem je vtoževano terjatev odstopila drugi pritožnici, v postopku pa predlagala njen vstop v pravdo namesto nje, temu ustrezno pa je prilagodila tudi tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je kljub nasprotovanju tožene stranke drugi pritožnici kot novi tožeči stranki vstop v pravdo dovolilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Zoper to odločitev se je pritožila prva pritožnica. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Revizijo je nato vložila druga pritožnica. Vrhovno sodišče jo je zavrglo, ker naj druga pritožnica ne bi bila upravičena oseba za njeno vložitev. Pojasnilo je, da v postopku ni prišlo do procesnega nasledstva, saj naj tako stranki v postopku kakor tudi druga pritožnica kot prevzemnica terjatve ne bi dali izjave, kot jo zahteva drugi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Zato naj sprememba tožbe ne bi v ničemer spremenila procesnega položaja tožeče stranke (tj. prve pritožnice).
2. Pritožnici zatrjujeta kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče drugo pritožnico s tem, ko jo je štelo za neupravičeno osebo za vložitev revizije, prikrajšalo za izredno pravno sredstvo. Z izpodbijanim sklepom naj bi ji bili kršeni tudi pravica do enakega varstva pravic in pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave oziroma 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Pritožnici namreč menita, da kršitev 190. člena ZPP ni absolutna bistvena kršitev postopka, zato naj Vrhovno sodišče te kršitve ne bi smelo upoštevati po uradni dolžnosti. Pri tem naj tudi ne bi smelo prezreti sklepa prvostopenjskega sodišča o dovolitvi vstopa druge pritožnice na mesto prve pritožnice, saj naj se tožena stranka zoper to odločitev ne bi pritožila.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-3760/07 z dne 27. 11. 2008 sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnima strankama v postopku v izjavo. Odgovorila je le Gospodarska zbornica Slovenije, ki je pritrdila stališču Vrhovnega sodišča, da druga pritožnica ni upravičena stranka za vložitev revizije, ker naj do vstopa druge pritožnice v pravdo ne bi prišlo. To naj bi bila po njenem mnenju absolutna bistvena kršitev postopka, ki naj bi jo Vrhovno sodišče pravilno upoštevalo po uradni dolžnosti. Sicer pa naj bi iz vsebine revizije izhajalo, da je druga pritožnica uveljavljala zgolj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa naj v revizijskem postopku ne bi bilo dopustno.
4. Odgovor nasprotne stranke je bil poslan pritožnicama, ki sta se o njem izjavili. Pri tem sta ponovno poudarili, da Vrhovno sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti upoštevati kršitve 190. člena ZPP, saj naj bi ju s tem prikrajšalo za izredno pravno sredstvo. Neutemeljene pa naj bi bile trditve nasprotne stranke, da je bil predmet vsebine revizije zgolj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5. Pritožnici nasprotujeta utemeljitvi zavrženja revizije Vrhovnega sodišča, ki je na podlagi 190. člena ZPP drugi pritožnici odreklo upravičenost vlaganja revizije, ker je menilo, da pogoji za vstop v pravdo pred prvostopenjskim sodiščem na podlagi navedene določbe niso bili izpolnjeni. Vrhovnemu sodišču med drugim očitata, da je s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.
6. Med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem je prva pritožnica s cesijo prenesla vtoževano terjatev na drugo pritožnico. S tem je aktivna stvarna legitimacija prešla na drugo pritožnico (pridobiteljico) kot singularno pravno naslednico, procesna legitimacija pa je kljub temu ostala pri prvi pritožnici.(1) Prvi odstavek 190. člena ZPP namreč določa, da v primeru, ko pride do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. To pa pomeni, da takšna odtujitev ne vpliva na prej začeti pravdni postopek o tej stvari oziroma terjatvi in da torej ne povzroči spremembe strank. Četudi sodišče pravdo »konča«, ne da bi pri tem upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije, bo zahtevku ugodilo ne glede na odtujitev stvari oziroma terjatve med pravdo. Sprememba procesne legitimacije pa je v takšnem primeru možna le, če v to privolita obe pravdni stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). Zato ima Vrhovno sodišče prav v tem, ko je ocenilo, da v konkretnem primeru niso bile dane potrebne izjave pravdnih strank in da zato na podlagi drugega odstavka 190. člena ZPP ni prišlo do spremembe strank na aktivni strani. Vendar je treba pri tem upoštevati, da pravnomočna sodba kljub temu učinkuje tudi na singularne pravne naslednike (prim. že cit. prvi odstavek 190. člena ZPP). Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je namreč ta, da bo sodba, izdana med »prvotnima« strankama, neposredno (z učinkom pravnomočnosti) učinkovala proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo.(2) Pravnomočnost sodbe se torej razteza tudi na singularnega pravnega naslednika ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.(3) Gre torej za razširjeno učinkovanje pravnomočne sodne odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da se subjektivne meje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe raztezajo tudi na drugo pritožnico kot singularno pravno naslednico.
7. Kadar se v postopku odloča o pravici ali pravni koristi posameznika, tako kot v tem primeru, je zahteva 22. člena Ustave, da se temu posamezniku zagotovi možnost udeležiti se tega postopka. Uresničitev te ustavne pravice zagotavlja tudi 202. člen ZPP, ki ima zato ustavnopravni pomen. Po prvem odstavku tega člena namreč lahko kot intervenient vstopi v pravdo oseba, na katero se odločba neposredno nanaša, ta oseba pa ima položaj enotnega sospornika.(4) Še posebej pa je pravica do sodelovanja zagotovljena v postopku pred Vrhovnim sodiščem s tem, ko je ZPP v drugem odstavku navedenega člena določil, da intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. V konkretnem primeru torej ni pomembno, ali je druga pritožnica na podlagi drugega odstavka 190. člena ZPP vstopila v pravdo ali ne oziroma ali je v postopkih pred nižjimi sodišči sodelovala ali ne. Sodelovanje bi ji moralo biti zagotovljeno zaradi subjektivnega učinkovanja pravnomočne sodne odločbe nanjo. Vrhovno sodišče je zato s tem, ko ni upoštevalo 202. člena ZPP in je drugi pritožnici odreklo pravico do sodelovanja v revizijskem postopku, kršilo 22. člen Ustave.
8. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice do sodelovanja iz 22. člena Ustave, se z zatrjevanimi očitki o kršitvi 23. člena Ustave ni ukvarjalo.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, pomeni naknadno ločitev procesne legitimacije od stvarne (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem – 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 228).
(2)Gre torej za pomembno razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti (Isto, str. 231).
(3)Prav tam.
(4)Člen 196 ZPP določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če posamezni sosporniki zamudijo pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.