Številka: Up-728/08-19

Datum: 26. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Veberiča, st., Celje, ki ga zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, na seji 26. marca 2009

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 608/2007 z dne 6. 12. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Celju v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika na ugotovitev, da je posojilna in hipotekarna pogodba z dne 8. 3. 1995 nična in da se zaradi ničnosti pogodbe razveljavita sporazum, sklenjen pri Okrajnem sodišču v Celju št. I I 240/95 z dne 22. 3. 1995, in sklep istega sodišča št. I I 240/95 z dne 22. 3. 1995, s katerim je sodišče sklenilo, da se za kredit, dan Ljudmili Veberič, pri nepremičnini, vpisani pod vl. št. 473, k. o. Celje, last pritožnika do ½, vknjiži zastavna pravica v korist toženca za kredit v znesku 20.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Prav tako je razsodilo, da je tožena stranka dolžna pritožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo izbrisa navedene zastavne pravice. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
2. Pritožnik nasprotuje navedeni odločitvi in zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Zatrjuje, da gre za poseg v njegovo lastnino (solastninsko pravico do ½ na nepremičnini parc. št. 842, vpisani pod vl. št. 473, k. o. Celje), ki ga ni dovolil. Navaja, da je do vknjižbe zastavne pravice prišlo brez njegove volje, pravni posli, ki so do tega privedli, pa naj bi bili sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Navaja, da ni podpisal posojilne in hipotekarne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa naj bi ugotovilo, da je bilo pooblastilo za sklenitev sporazuma za zavarovanje terjatve, ki ga je predložil pooblaščenec zastavnega dolžnika, ponarejeno. Navaja, da je od sodišča prve stopnje dobil odgovor na vse pomembne navedbe, kar pa naj ne bi veljalo za sodbo Višjega sodišča. Meni, da je izpodbijana sodba Višjega sodišča neargumentirana in nerazumljiva. Navaja, da je v tožbi uveljavljal ničnost, medtem ko izpodbijana sodba Višjega sodišča sploh ne odgovarja na njegove navedbe o ničnosti, zato meni, da je sodba neobrazložena in zaradi tega arbitrarna. Zatrjuje, da sodišče ni obrazložilo stališča, da ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Stališče sodišča, da ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev ničnosti, naj bi pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva. Zatrjuje, da je zaradi izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča, ki naj bi se z zatrjevano ničnostjo sploh ne ukvarjalo, ogrožena njegova osebna lastnina. Predlaga začasno zadržanje sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju št. In 96/0026. Zatrjuje, da bi mu z nadaljevanjem izvršbe lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, ker lahko ostane brez svojega edinega nepremičnega premoženja, solastne polovice hiše.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-728/08 z dne 20. 5. 2008 sprejel v obravnavo in hkrati sklenil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži opravljanje izvršbe v zadevi, ki se pri Okrajnem sodišču v Celju vodi pod št. In 96/0026. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Celju. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožnik zatrjuje, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe o ničnosti, zato meni, da je izpodbijana sodba pritožbenega sodišča neobrazložena. Pritožnik zatrjuje tudi arbitrarnost izpodbijane odločbe. S tem naj bi pritožbeno sodišče pritožniku kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
5. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni.(1) Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.(2) Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa pomeni tudi sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno.
6. Sodišče prve stopnje in druge stopnje sta si enotni v stališču, da ima sporazum o ustanovitvi zastavne pravice, sklenjen med pritožnikom in nasprotno stranko, na podlagi 251. člena Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. – v nadaljevanju ZIP) moč sodne poravnave in da je treba glede na prehodno določbo (prvega odstavka) 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP/99) navedeni sporazum presojati po dosedanjih predpisih (torej po Zakonu o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP/77). Prav tako sta si sodišči enotni v stališču, da se je v času veljave ZPP/77 s tožbo na razveljavitev sodne poravnave začel navaden civilnopravni spor, za katerega so veljale splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR).
7. Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da ni podpisal niti posojilne in hipotekarne pogodbe in da je bil podpis na pogodbi ponarejen. Prav tako je zatrjeval, da sklenjeni sporazum ne odraža prave volje pritožnika, saj je podpis na pooblastilu, na podlagi katerega je pritožnika na naroku za zavarovanje zastopal pooblaščenec, ponarejen,(3) in da je bil zato sklenjeni sporazum v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralo. Skliceval se je na določbo 110. člena ZOR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.
8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče pa je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek pritožnika v celoti zavrnilo. Kadar Višje sodišče spremeni odločitev sodišča prve stopnje, tako da tožbeni zahtevek zavrne, mora v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe nasprotne stranke, temveč tudi na vse upoštevne tožbene navedbe pritožnika.
9. Višje sodišče pa ni zavrnilo tožbenih navedb o tem, da je bil sklenjen sporazum brez volje pritožnika, da je bil sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralo. Prav tako se ni ukvarjalo z navedbami, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, temveč jih je povsem spregledalo. Pritožbeno sodišče se v svoji odločitvi zgolj sklicuje na drugi odstavek 117. člena ZOR, ki določa objektivni rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe. To kaže na stališče Višjega sodišča, po katerem naj bi bila pri sklenitvi sporazuma na strani pritožnika podana napaka volje, pri čemer pa Višje sodišče ne obrazloži, za kakšno vrsto napake volje naj bi šlo (grožnja, bistvena zmota ali prevara). Pritožbeno sodišče torej ni odgovorilo na bistvene navedbe pritožnika o tem, da je bil podpis na pooblastilu ponarejen, da zato ni bilo volje pritožnika za sklenitev sporazuma in da je zato sporazum o zavarovanju terjatev v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralo, ter da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Glede na stališče Višjega sodišča, da se je s tožbo na razveljavitev sodne poravnave začel navaden civilnopravni spor, za katerega so veljale splošne določbe ZOR, so take pritožnikove navedbe bistvene za odločitev o utemeljenosti tožbe. Ker pritožbeno sodišče teh navedb ni obravnavalo, je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in je s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
10. Višje sodišče se v svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 117. člena ZOR, ki določa objektivni rok za izpodbijanje pogodbe, pri čemer zavzame stališče, da je »navedeni rok prekluzivne narave … zaradi česar je tožnik s tožbo na razveljavitev sporazuma po 251.c členu ZIP oziroma sodne poravnave prekludiran in je tožba zaradi tega v tem delu nedopustna.« Glede uveljavljane ničnosti posojilne in hipotekarne pogodbe pa je Višje sodišče sprejelo stališče, da pritožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitev ničnosti posojilne in hipotekarne pogodbe. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za očitno protislovnost v razlogih, saj Višje sodišče zavzame stališče, da pritožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti posojilne in hipotekarne pogodbe, v svoji odločitvi pa se glede veljavnosti sporazuma sklicuje na določbe ZOR o rokih za uveljavljanje izpodbijanja pogodbe, čeprav tožnik ni zatrjeval, da je bil sporazum sklenjen zaradi napake volje, temveč ker volje sploh ni bilo. Taka argumentacija se logično ne izide. Ker so razlogi izpodbijane sodbe Višjega sodišča protislovni, iz nje tudi ni mogoče razbrati razumnih razlogov, zato jo je mogoče šteti za arbitrarno. Tako je pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave tudi zato, ker je odločitev Višjega sodišča arbitrarna.
11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Celju razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo Višje sodišče upoštevati razloge te odločbe. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo Višjega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo pritožnikovih navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Odločba Ustavnega sodišča št. Up-377/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108), A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234 in 235.
(2)Odločba Ustavnega sodišča št. Up-377/97.
(3)Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (mnenja izvedenca in zaslišanja priče in tožnika) ugotovilo, da sta bila tako podpis na posojilni in hipotekarni pogodbi kot tudi podpis na pooblastilu ponarejena.