Številka: Up-2380/07-12

Datum: 19. 3. 2009

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Milka Nikolić, Ljubljana, ki jo zastopa Milan Vajda, odvetnik v Ljubljani, na seji 19. marca 2009

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4734/2006 z dne 21. 3. 2007 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 1237/2005 z dne 15. 5. 2006 se ne sprejme.

1. Z zamudno sodbo je bila pritožnici naložena izpraznitev stanovanja (tega naj bi prodala tožniku, nato pa s tožnikom ni sklenila najemne pogodbe, zato stanovanje po trditvah tožnika zaseda nezakonito). Proti zamudni sodbi se pritožnica ni pritožila. Pritožnica je nato dva dni po tem, ko jo je izvršitelj v izvršilnem postopku obvestil o nameravani deložaciji, vložila predlog za obnovo postopka. Sklicevala se je na kršitev načela kontradiktornosti po drugi točki prvega odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka v ponovljenem sojenju zavrglo. Ugotovilo je, da je bila zamudna sodba pritožnici pravilno vročena vsaj v času, ko ji je bil vročen sklep o izvršbi (30. 3. 2004). Predlog za obnovo pa je bil vložen 22. 6. 2004 – torej po poteku tridesetdnevnega subjektivnega roka, ki začne teči od vročitve sodbe (druga alineja prvega odstavka 396. člena ZPP). Višje sodišče je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Navaja, da je sodišče v postopku za obnovo postopka zavrnilo njena dva dokazna predloga (dokaz z izvedencem grafologom in zaslišanje poštnega uslužbenca). Zavrnitve teh dokazov naj ne bi obrazložilo. Sodišče naj bi za ugotovitev o tem, kdaj je bila pritožnici vročena zamudna sodba v izvršilnem postopku, kot dokaz uporabilo vpogled v izvršilni spis, kljub temu da nobena stranka tega dokaza ni predlagala. S tem naj bi bilo stranki onemogočeno, da se glede tega dokaza izjavi. Meni, da sodišče ne bi smelo kot ustrezno vročitev šteti vročitve sodbe v izvršilnem postopku, saj gre, kot navaja, za drug, od pravdnega postopka neodvisen postopek. Navaja, da je sodišče tudi zanemarilo, da je bila v izvršilnem postopku sodba vročena kot priloga sklepu o izvršbi, ta pa je bil vročen z navadno nadomestno vročitvijo po 141. členu ZPP, ne pa z osebno vročitvijo po 142. členu ZPP. Sodbe pa, kot navaja, morajo biti vročene na način osebne vročitve po 142. členu ZPP. Navaja še, da tudi če je zamudna sodba res bila v prilogi pri vročitvi sklepa o izvršbi, tam gotovo ni bila v izvirniku, pač pa v kopiji. Izpodbijanemu sklepu očita protispisnost in bistvene kršitve določb ZPP. Omenja, da ji tudi tožba ni bila pravilno vročena. Pritožnica predlaga Ustavnemu sodišču, da odloči na obravnavi ter na njej izvede vse predlagane dokaze in jo zasliši.

3. Glede obsega preizkusa Ustavnega sodišča v zadevah, ko je zatrjevana kršitev pravice do kontradiktornega postopka (pravice do izjavljanja) kot dela pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, je treba upoštevati, kakšne so meje preizkusa. Ni naloga Ustavnega sodišča, da preizkuša pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodnih odločbah (razen kadar gre za očitno napačno odločitev, saj ta lahko pomeni kršitev prepovedi samovoljne oziroma arbitrarne odločitve, kar tudi izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave). To velja tako glede dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo materialnega prava, kot tudi dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo procesnega prava. Naloga Ustavnega sodišča je zagotoviti, da sodišča v rednih sodnih postopkih ne bodo zavzemala pravnih stališč, ki so z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljiva. Glede vprašanj vročanja – kakršna se odpirajo v obravnavani zadevi – je torej naloga Ustavnega sodišča zagotoviti, da sodišča v pravdnem postopku ne bodo razlagala določb ZPP glede vročanja na način, ki bi bil nezdružljiv s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Neutemeljeno pa je pričakovanje pritožnice, da bi Ustavno sodišče v primeru, ko so sama pravna stališča pravdnega sodišča glede teh vprašanj z vidika človekovih pravic nesporna, preizkušalo, ali so pravilne dejanske ugotovitve s tem v zvezi (na primer, ali je pravilna ugotovitev sodišča o tem, kdo je podpisal vročilnico, ali je pravilna ugotovitev sodišča, kaj je bilo vročeno kot priloga sodbe, ali je pravilna ugotovitev sodišča o tem, kje je bilo puščeno pisanje ipd.). Res je sicer, da tudi napačne ugotovitve teh dejstev posledično lahko povzročijo, da je v postopku stranka prikrajšana za pravico do izjavljanja. Vendar pa ne more biti naloga Ustavnega sodišča, da ugotavlja pravilnost teh dejanskih ugotovitev ali pa celo, da glede teh dejstev samo izvaja dokazni postopek. Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in človekovih pravic lahko svojo ustavno funkcijo najbolje uresniči s tem, da se izreka o pravnih vprašanjih ustavnopravne narave in da glede tega usmerja prakso sodišč v rednih sodnih postopkih ne le za konkretni primer, pač pa tudi za v bodoče. Logično je zato, da je preizkus Ustavnega sodišča omejen na presojo pravnih vprašanj, torej na presojo, ali izpodbijana sodna odločba vsebuje pravna stališča, ki so nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.
4. Takšnih pravnih stališč v izpodbijani sodni odločbi ni. Očitek, ki se nanaša na domnevno neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov glede izvedenca grafologa in glede zaslišanja poštnega uslužbenca, ni utemeljen. Res je, da pravici stranke, da predlaga dokaze (ta izhaja iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave), ustreza načelna obveznost sodišča, da ponujene dokaze (če so pomembni in dopustni) izvede. Vendar ima najprej sama stranka breme, da obrazloženo navede, katero dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom ugotavljalo in kakšna je lahko korist predlaganega dokaza. Temu bremenu pa pritožnica v obravnavani zadevi ni zadostila (in tudi ni jasno, kako naj bi bil na primer dokaz z grafologom smiseln v primeru, ko dokazilo o vročitvi ne temelji na podpisu naslovnika ali kakšne druge osebe, pač pa je šlo za vročitev v nabiralnik). Pavšalnemu dokaznemu predlogu stranke ne more ustrezati obveznost sodišča, da bi moralo tak dokaz zavrniti z izčrpno obrazložitvijo. Sicer pa se v obravnavani zadevi končna odločitev sodišč ne opira na izkaz pravilne vročitve sodbe v pravdnem postopku, pač pa na ugotovitev, da je bila sodba pritožnici vročena vsaj kasneje – v izvršilnem postopku.
5. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice o tem, da sodišče ne bi smelo šteti za relevantno vročitev sodbe v drugem – tj. izvršilnem postopku. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in pomeni poseg v pravnomočnost. Razumljivo je, da je določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev tega predloga treba razlagati omejevalno. Določba 2. alineje prvega odstavka 396. člena ZPP o tem, da pri razlogu kršitve načela kontradiktornosti subjektivni rok za vložitev predloga, za obnovo teče od trenutka vročitve sodbe, ima namen zagotoviti, da rok ne bo potekel, preden se stranka sploh seznani s sodbo. Ni bistvo v formalni pravilnosti vročitve, pač pa v seznanitvi s sodbo. Če do te seznanitve pride v izvršilnem postopku (ki gledano vsebinsko, z vidika uresničevanja pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, s pravdnim postopkom tvori celoto), je to dovolj. Iz istih razlogov tudi ne morejo biti pomembne navedbe pritožnice o tem, da ta vročitev v izvršilnem postopku formalno ni bila pravilna (češ, da gre za vročitev po 141. členu, namesto po 142. členu ZPP, ali pa da je bila sodba tam le v kopiji, ne v izvirniku). Glede na namen prvega odstavka 396. člena ZPP o začetku teka roka za vložitev zahteve za obnovo postopka to ne more biti odločilno. Pritožnica pa niti v ustavni pritožbi obrazloženo ne zanika, da ji je bila zamudna sodba na opisan način v izvršilnem postopku vročena. Tako je tudi ugotovilo in ustrezno obrazložilo sodišče v postopku za odločanje o predlogu za obnovo postopka.
6. Zavedati se je tudi treba, da naloga Ustavnega sodišča ni ocenjevati, ali so bile v celoti spoštovane določbe ZPP, pač pa le, ali so bila zavzeta kakšna pravna stališča, ki so ustavno nedopustna (torej takšna, kakršnih tudi sam ZPP ne bi smel vsebovati). Pravno stališče, da začne rok za vložitev predloga za obnovo postopka teči tedaj, ko stranka na kakršen koli način dobi sodbo, na katero se predlog nanaša, ustavno ne more biti sporno. Če je sodba priložena sklepu o izvršbi in jo sklep o izvršbi omenja, je to dovolj, da je stranka vsaj v tem trenutku opozorjena na pomen sodbe in seznanjena z njeno vsebino. Prav tako pa, ker gre za prilogo sodnemu pisanju in temelj za začetek izvršilnega postopka, stranka ne more dvomiti v verodostojnost sodbe, čeprav je ta morda kot priloga priložena le v kopiji. Ob tem velja dodati, da je že v času, na katerega se nanaša zadeva, sodna praksa sprejela stališče, da se na kršitve pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če je stranka kljub temu prejela pisanje. Formalnosti vročanja namreč niso same sebi namen, pač pa imajo cilj zagotoviti seznanitev s pisanjem. Če je do te seznanitve prišlo kljub kršitvi pravil o vročanju, potem je razumljivo, da se na kršitev ni mogoče sklicevati.
7. Z vidika človekovih pravic je pomemben očitek stranke, da je sodišče izvedlo dokaz, ki ga nobena stranka ni predlagala, in da zato pritožnica tudi ni imela možnosti, da se o tem dokazu izjavi. Ureditev, da je dokaze mogoče izvajati tudi po uradni dolžnosti, ustavno sicer ne bi bila sporna (ureditev v ZPP je v 7. členu seveda drugačna, saj velja čisto razpravno načelo). Po drugi strani prav tako ni dvoma, da iz pravice do izjavljanja po 22. členu izhaja, da je v primeru, če sodišče dokaz izvede po uradni dolžnosti, strankama treba omogočiti, da se s tem dokazom seznanita in se o njem izjavita. Res je, da v obravnavani zadevi nobena stranka ni predlagala dokaza z vpogledom v spis izvršilnega sodišča. Sodišče prve stopnje pa je to storilo in na ta dokaz tudi oprlo odločitev (ugotovitev, da je bila v izvršilnem postopku vročena sodba in da je zato predlog za obnovo prepozen). Vendar bi bilo sklepanje, da gre za kršitev pravice do izjavljanja, prezgodnje. Treba je namreč upoštevati dvoje. Predvsem je bistveno, da gre pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka za preizkus obstoja procesnih predpostavk. Glede teh pa tudi ob obstoječem ZPP pravilo, da sodišče dokazov ne sme izvajati po uradni dolžnosti, ni nujno sprejeto. Če na določeno procesno predpostavko sodišče pazi po uradni dolžnosti (kot je to pri presoji pravočasnosti predloga za obnovo postopka), se zastopa stališče, da lahko po uradni dolžnosti (in tudi na manj formalen način) priskrbi tudi dokaze glede tega.(1) Stranka je v obravnavani zadevi tudi imela realno možnost, da se o tem »dokazu« izjavi in da se zoper rezultat tega dokaza učinkovito brani. Ni namreč mogoče reči, da stranka ni mogla realno pričakovati, da se bo sodišče oprlo na podatke iz izvršilnega sodnega spisa. V obravnavani zadevi se je namreč na to, da je bila pritožnici zamudna sodba vročena v izvršilnem postopku, najprej skliceval tožnik v odgovoru na predlog za obnovo postopka. Nato je tudi Višje sodišče, ko je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove, sodišču prve stopnje dalo napotek, naj preveri pravočasnost predloga, in ob tem opozorilo na ugovor tožnika, da je pritožnici zamudna sodba bila vročena v izvršilnem postopku obenem s sklepom o izvršbi. Ob takšnem napotku Višjega sodišča je pritožnica razumno lahko pričakovala, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ob presoji procesne predpostavke pravočasnosti predloga vpogledalo v izvršilni spis. Zato bi lahko (ob védenju, da v ponovljenem postopku za odločitev o predlogu za obnovo postopka ni nujno, da pride do ustne obravnave) pravočasno podala svoje ugovore oziroma stališča s tem v zvezi. Tudi pri tem velja dodati, da v postopku ustavne pritožbe ne gre za vprašanje, ali je bil kršen zakon, pač pa gre za ustavnopravni preizkus, ali je ravnanje sodišča stranko prikrajšalo za možnost izjavljanja v postopku. Ne gre torej za to, da pritožnica ni imela možnosti, da izve, da se bo sodišče naslonilo na podatke sodnega spisa iz izvršilnega postopka. Zato Ustavnemu sodišču v tej zadevi ni treba odgovarjati na vprašanje, v kakšni meri splošno pravilo, da mora biti pravica do izjavljanja polno zagotovljena tudi glede dokazov, izvedenih po uradni dolžnosti, velja za primer neformalno izvedenih dokazov z namenom presoje obstoja procesnih predpostavk po uradni dolžnosti.
8. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ne gre. V čem naj bi bila kršitev drugih pravic, ki jih omenja (pravice iz 14., 23. in 25. člena Ustave), pritožnica vsebinsko ne razloži. Pravica do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave je glede ravnanja v sodnih postopkih zajeta s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Zgolj okoliščina, da v zadevi ni prišlo do vsebinske odločitve, še ne izkazuje kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave, prav tako okoliščina, da pritožnica s pritožbo ni uspela, ne izkazuje kršitve pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

9. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

(1)A. Galič in D. Wedam Lukić v: Ude in ostali, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba in ČZ UL, Ljubljana, 2005, str. 83.