Številka: U-I-50/08-16 Up-2177/08-16

Datum: 26. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vladimirja Krishtofa in Galine Krishtof, oba Ruska federacija, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 26. marca 2009

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07) se zavrže.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti se zavrne.
3. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 215/2008 z dne 5. 6. 2008 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 416/2008 z dne 16. 4. 2008 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-224/2007/28 (1352-14) z dne 20. 2. 2008 se zavrne.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnji pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da morata nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je tožbo pritožnikov zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo.
2. Pritožnika zatrjujeta, da jima je bila sodba Vrhovnega sodišča napačno vročena. Navajata, da je bil njun pooblaščenec v postopku pred Vrhovnim sodiščem odvetnik Andrej Žabjek, zato bi morala biti sodba vročena njemu. Spoštovanje zakonskih pravil o vročanju stranki z odvetniškim zastopanjem naj bi omogočalo pravočasno vlaganje pravnih sredstev, nespoštovanje teh pravil pa naj bi vse to onemogočalo in oteževalo. S tem naj bi jima bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Pritožnika zatrjujeta, da je Upravno sodišče nezakonita in sporna stališča MNZ nadomestilo z drugačnimi, zakonitimi ali manj spornimi lastnimi stališči. S tem naj bi s svojo sodbo navedlo drugačne razloge za upravno odločbo. Menita, da bi moralo Upravno sodišče presoditi zakonitost upravne odločbe in jo v primeru ugotovljenih nezakonitosti vrniti v novo odločanje ali pa odločanje nadomestiti s svojim odločanjem v sporu polne jurisdikcije. Upravno sodišče naj bi nezakonito argumentacijo v upravni odločbi nadomestilo z drugačno argumentacijo, ne da bi to izrecno povedalo, hkrati pa v sodbi zatrjuje, da je upravna odločba pravilna in zakonita. Takšen način sojenja v upravnem sporu naj bi vzbujal tudi sum v poštenost in nepristranskost sojenja in naj bi pomenil kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. O določenih spornih vprašanjih naj bi novo argumentacijo navedlo šele Vrhovno sodišče, tako da naj bi bilo pritožnikoma onemogočeno, da bi se zoper taka stališča pritožila. Zato gre za kršitev 25. člena Ustave. Pritožnika zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave, ker se ne strinjata s stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča, da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Pritožnika naj bi tako v tožbi kot v pritožbi zatrjevala, da je MNZ le delno upoštevalo napotke iz sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča v prejšnjem postopku. Po mnenju pritožnikov MNZ ni imelo zakonite podlage za nespoštovanje izrecne zahteve sodišča, da mora v ponovljenem postopku odločati v rednem postopku. Upravno sodišče naj bi navedlo, da se v ponovljenem postopku izpodbijana upravna odločba ne opira na nobeno od tistih treh okoliščin, na podlagi katerih je MNZ odločilo v prejšnjem postopku. Pritožnika se s tem ne strinjata. V nadaljevanju ustavne pritožbe podrobno pojasnjujeta dejansko stanje v zvezi s pridobitvijo potnega lista pritožnice. Pritožnika tudi opozorita, da je Upravno sodišče ugotovilo, da je bila pritožnikoma kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker nista bila soočena z ugotovitvami pristojnega organa, vendar naj bi v nadaljevanju sodbe navedlo, da ta procesna napaka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe. Pritožnika menita, da bi moralo Upravno sodišče, če je ugotovilo nezakonitost odločbe, to odpraviti in zadevo vrniti v novo odločanje. Pritožnika sta v tožbi zatrjevala, da je 26. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v neskladju z Ustavo, zato sta predlagala prekinitev postopka na podlagi 156. člena Ustave. Menita, da iz prvega odstavka 26. člena ZMZ izhaja, da pojem preganjanje pomeni samo že izvršena dejanja, ne pa tudi grozečega preganjanja. Iz Konvencije o statusu beguncev ter Protokola o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija) pa naj bi izhajalo, da je temeljni pogoj za pridobitev statusa begunca obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem. Prvi odstavek 26. člena ZMZ pojma utemeljenega strahu sploh ne vsebuje, zato naj bi bil očitno v neskladju z Ženevsko konvencijo. To neskladnost naj bi bilo mogoče premostiti z ustrezno razlago zakonske določbe. Vendar naj sodišči tega ne bi storili. Pritožnika tudi menita, da je drugi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker taksativno našteva dejanja preganjanja. Drugi odstavek 26. člena ZMZ naj bi bil tudi v neskladju z Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004, str. 12–23 – v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva). Upravno sodišče naj bi ta tožbeni ugovor zavrnilo skopo in mimo tožbenih ugovorov. Pritožbeno sodišče pa naj bi ta ugovor zavrnilo z »nevrednim argumentom«, da drugi odstavek 26. člena ZMZ dejanja preganjanja našteva primeroma. Upravno in Vrhovno sodišče naj bi tudi v konkretnem postopku pojem dejanje preganjanja razlagali napačno. Menita, da sodišči ne želita 26. člena ZMZ ustrezno razlagati tako, da pojem preganjanje ne pomeni samo že izvršenih dejanj preganjanja, temveč tudi obstoj strahu pred takim preganjanjem. Menita, da bi takšna »interpretacija zahtevala popolno in radikalno opustitev večletne ustaljene upravno-sodne prakse, ki je bila tej razlagi ravno nasprotna«. Pritožnika podrobno navajata posamezne dele obrazložitve sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča, iz katerih naj bi izhajalo, da sta sodišči kot kriterij preganjanja razumeli samo izvršena dejanja nasilja. Navajata tudi, da iz 62. člena Ustave izhaja pravica do prevoda celotne odločbe MNZ, zato naj bi Upravno in Vrhovno sodišče napačno razlagali 62. člen Ustave. Pritožnika tudi menita, da bi morala biti v skladu z 62. členom Ustave celotna odločba MNZ prevedena v ruski jezik. Ker ni bila, naj bi jima bile s tem kršene pravice iz 22., 25. in 62. člena Ustave. Menita, da prevod odločbe MNZ ni bil v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZMZ, ker ni vseboval bistvenih razlogov za odločitev, in navedeta, v katerem delu je manjkal ključni podatek v ruskem prevodu povzetka obrazložitve. Pritožnika zatrjujeta tudi kršitev 22. člena Ustave, ker Upravno in Vrhovno sodišče nista odgovorili na vse upoštevne tožbene in pritožbene očitke. Sodišči naj ne bi odgovorili na očitek o napačnem odločanju v pospešenem postopku, očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede izdaje potnega lista pritožnice, očitek o kršitvi 22. člena Ustave zaradi kršitve načela zaslišanja stranke, očitek o neustavnosti tretjega odstavka 10. člena ZMZ in očitek, da odločba MNZ ni bila prevedena v skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZMZ. Sodišči naj tudi ne bi odgovorili na obrazložen predlog o neustavnosti 26. člena ZMZ. Pritožnika tudi predlagata začasno zadržanje izvršitve upravne odločbe.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2177/08 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in odločil, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev odločbe MNZ. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.
4. Pobudnika sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 26. člena ZMZ. Zatrjujeta, da je 26. člen ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo. Zato naj bi bila izpodbijana zakonska določba tudi v neskladju z ustavno zahtevo, da morajo biti zakoni v skladu z ratificiranimi in za Slovenijo zavezujočimi mednarodnimi konvencijami (8. člen in drugi odstavek 153. člena Ustave). Ženevska konvencija kot temeljni pogoj za pridobitev statusa begunca predpisuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa že izvršenih dejanj preganjanja. Iz prvega odstavka 26. člena ZMZ naj bi izhajalo, da za pridobitev statusa begunca ne zadostuje samo grozeče preganjanje, temveč morajo biti dejanja preganjanja že izvršena. To naj bi izhajalo tudi iz 55. člena ZMZ, ki izrecno omejuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite samo na pogoj iz 26. člena ZMZ. Drugi odstavek 26. člena ZMZ naj bi bil v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker taksativno našteva oblike dejanj preganjanja. Pobudnika pa menita, da so lahko posamezniki preganjani s kakršnimikoli dejanji, ki pomenijo hudo kršitev katerihkoli človekovih pravic. Zato naj bi bila omejitev oblik dejanj preganjanja v neskladju z Ženevsko konvencijo. Pobudnika tudi navajata, da je drugi odstavek 26. člena ZMZ bistveno drugačen od besedila drugega odstavka 9. člena Kvalifikacijske direktive, ki določa, da imajo dejanja preganjanja lahko med drugim oblike, naštete v nadaljevanju te določbe.

5. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Morebitna ugoditev predlogu mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).
6. Pobudnika sta pravni interes za odločitev o pobudi za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ utemeljevala z vloženo ustavno pritožbo (Up-2177/08). Pritožnikoma je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ.(1) V drugem odstavku 26. člena ZMZ so določene oblike dejanj preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije. Iz odločbe MNZ in sodb Upravnega ter Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da prošnji pobudnikov za mednarodno zaščito nista bili zavrnjeni, ker bi pobudnika v njiju navajala oblike dejanj, ki niso navedene v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Njuni prošnji za mednarodno zaščito sta bili zavrnjeni, ker dejanja preganjanja, ki sta jih navajala, niso dosegala potrebne stopnje intenzivnosti, ki jo določa prvi odstavek 26. člena ZMZ. Dejanja preganjanja, ki sta jih opisovala pritožnika v prošnji za mednarodno zaščito, pa so sodila v okvir možnih dejanj, ki so določena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Ker pobudnikoma prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena na podlagi tretje alineje 55. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZMZ, Ustavno sodišče ugotavlja, da morebitna ugoditev pobudi ne bi privedla do izboljšanja pravnega položaja pobudnikov.
7. Zato pobudnika z vložitvijo ustavne pritožbe št. Up-2177/08 ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 26. člena ZMZ zavrglo.

8. Ker sta pritožnika vložila ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Upravnega sodišča in z odločbo MNZ, ki temeljijo na tretji alineji 55. člena ZMZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZMZ, izkazujeta pravni interes za oceno ustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ. Ker je odločitev o ustavni pritožbi odvisna tudi od odločitve o pobudi, je moralo Ustavno sodišče najprej odločiti o njej.
9. Pobudnika zatrjujeta, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo in posledično tudi z 8. členom in z drugim odstavkom 153. člena Ustave. Menita, da izpodbijana določba kot pogoj za pridobitev statusa begunca zahteva, da morajo biti dejanja preganjanja že izvršena. Iz Ženevske konvencije naj bi izhajalo, da za pridobitev statusa begunca zadostuje že utemeljen strah pred takšnimi dejanji.
10. Prvi odstavek 26. člena ZMZ določa: »Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije morajo:
– biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali
– predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.«
11. V ZMZ so določeni temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebina mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito (prvi odstavek 1. člena ZMZ). V drugem odstavku 2. člena ZMZ je določeno, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. V III. poglavju ZMZ je urejeno ugotavljanje pogojev za mednarodno zaščito. V prvem odstavku 21. člena ZMZ je določeno, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. V 24. in 25. členu ZMZ so določeni subjekti preganjanja in subjekti zaščite. V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanj. V 27. členu so določeni razlogi preganjanja.
12. Posamezne zakonske določbe ni mogoče razlagati neodvisno od drugih zakonskih določb. Pomen posamezne zakonske določbe je treba razlagati glede na njeno umeščenost v pravni sistem.(2) Opredelitev statusa begunca vsebuje večje število nedoločenih pravnih pojmov. Vendar izrecne opredelitve teh pojmov Ženevska konvencija ne vsebuje. V posameznih členih III. poglavja ZMZ so podrobneje določeni pomeni posameznih nedoločnih pravnih pojmov, ki so element opredelitve begunca. Navedene zakonske določbe tvorijo celoto pri opredeljevanju pogojev za pridobitev statusa begunca, ki so določeni v drugem odstavku 2. člena ZMZ, zato jih ni mogoče razlagati neodvisno od drugih določb. Očitki pobudnikov, da iz prvega odstavka 26. člena ZMZ izhaja, da mora pristojni organ pri presoji, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, upoštevati samo že izvršena dejanja preganjanja, ne sme pa upoštevati dejanj, ki bi jim bil lahko prosilec izpostavljen v prihodnosti, so očitno neutemeljeni. Namen pridobitve statusa begunca je zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da sta vsako dejanje ali situacija, za katera se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, preganjanje v pomenu Ženevske konvencije. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da prosilec za mednarodno zaščito lahko izpolni pogoje za pridobitev statusa begunca. Zato so očitki pobudnikov, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, neutemeljeni in je bilo treba pobudo v tem delu zavrniti.

13. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis MNZ. Ker je Ustavno sodišče pobudo pritožnikov za oceno ustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ zavrnilo, z vidika skladnosti s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami ne more biti sporno, če so MNZ, Upravno sodišče in Vrhovno sodišče pri odločanju uporabili tretjo alinejo 55. člena ZMZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZMZ.
14. Pritožnika zatrjujeta, da jima je bila sodba Vrhovnega sodišča napačno vročena (njima osebno, namesto njunemu pooblaščencu odvetniku Andreju Žabjeku). Zato naj bi jima bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je pri vpogledu v spis ugotovilo, da sta pritožnika ob vložitvi pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča na pritožbi navedla, da s podpisom pooblaščata odvetnika Andreja Žabjeka. Vendar iz spisa ne izhaja, da bi odvetnik Andrej Žabjek njuno pooblastilo sprejel. Zato so očitki pritožnikov o napačni vročitvi očitno neutemeljeni. Očitki o kršitvi 22. in 25. člena Ustave zaradi napačne vročitve so neutemeljeni.
15. Pritožnika z večino navedb oporekata napačni uporabi materialnega prava, napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in zmotni dokazni oceni ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za to pa v tem primeru ne gre.
16. Pritožnika menita, da bi moralo MNZ v ponovljenem postopku odločiti v rednem postopku, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v predhodnem postopku. Zato naj bi bilo stališče Upravnega in Vrhovnega sodišča, da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, napačno. Upravno sodišče je v sodbi pojasnilo, da je MNZ v predhodnem postopku odločalo na podlagi Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZAzil), v ponovljenem postopku pa je odločalo na podlagi ZMZ. MNZ je v predhodnem postopku prošnjo zavrnilo, ker naj bi pritožnika zlorabljala azilni postopek. V ponovljenem postopku pa je MNZ prošnjo zavrnilo, ker je ugotovilo, da prosilca očitno ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Zato so bila za odločitev pomembna druga dejstva. Ugotovilo je, da MNZ svojo odločitev ni oprlo na tista dejstva, ki so bila sporna v predhodnem postopku. Glede okoliščin v zvezi z izdajo potnega lista pritožnice pa je zavzelo stališče, da je MNZ ugotovilo drugačne podrobnosti in pravno upoštevna dejstva. V obrazložitvi je MNZ pojasnilo, da pritožnica ves čas trdi, da je preganjana zaradi svojega moža. Zato pristojni organ meni, da ni logično, da bi njenemu možu, ki naj bi bil preganjan, potni list izdali že leta 2004, pritožnici, ki naj bi bila preganjana samo zaradi moža, pa potnega lista ne bi hoteli izdati. Iz navedenega izhaja, da dejstvo izdaje potnega lista leta 2002, ki naj bi bil notranji potni list, ni bilo bistveno za presojo MNZ, da ne verjame pritožnici, da ji potnega lista niso hoteli izdati. Upravno sodišče je v obrazložitvi še pojasnilo, da so bili pogoji za odločanje v pospešenem postopku po ZAzil bistveno drugačni od pogojev, ki so določeni v ZMZ. V skladu z ZAzil je lahko pristojni organ v pospešenem postopku odločal le na podlagi prošnje za azil. V pospešenem postopku po ZMZ pa lahko pristojni organ dejansko stanje ugotovi tudi iz drugih okoliščin.(3) Zato je presodilo, da zgolj zato, ker je MNZ odločalo v pospešenem postopku, odločba MNZ ni nezakonita. Vrhovno sodišče je potrdilo stališče Upravnega sodišča, da so izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Glede spornih dogodkov v zvezi s pridobitvijo potnega lista pritožnice pa se je strinjalo s stališčem Upravnega sodišča, da je MNZ te okoliščine ocenjevalo z drugega vidika in odločitev utemeljilo z drugimi argumenti. Stališče Upravnega in Vrhovnega sodišča temelji na zaključkih, ki so glede na pravila razlage pravnih norm mogoči, zato ne more pomeniti, da gre za očitno napačno odločitev, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča zaradi zatrjevane kršitve iz 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožnika s takšnim stališčem sodišč ne strinjata, za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.
17. Pritožnika navajata, da naj bi MNZ in sodišči za dejanja preganjanja šteli samo fizično in psihično nasilje. Drugih kršitev človekovih pravic, ki naj bi jim bila pritožnika izpostavljena, pa naj ne bi šteli za možne oblike preganjanj. Ta očitek pritožnikov ne drži. Iz obrazložitve odločbe MNZ izhaja, da je pristojni organ pri oceni, ali okoliščine, s katerimi pritožnika utemeljujeta svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, pomenijo preganjanje v pomenu Ženevske konvencije, poleg dejanj fizičnega in psihičnega nasilja ocenjeval tudi morebitne druge kršitve človekovih pravic. Iz odločbe MNZ izhaja, da je pristojni organ presojal tudi okoliščine v zvezi z zavrnitvijo registracije Društva starih Avstrijcev, okoliščine v zvezi s članstvom v nevladni organizaciji Memorial in zavrnitvijo pritožnika pri dostopu do različnih podatkov, okoliščine v zvezi z možnostjo pritožnikov do verskega udejstvovanja in okoliščine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pritožnika. MNZ je presodilo, da bi dogodki, ki sta jih navajala pritožnika, lahko pomenili preganjanje, vendar je ocenilo, da nekaterih dogodkov pritožnika nista verodostojno izkazala, nekateri dogodki pa ne pomenijo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi šteli za preganjanje v pomenu Ženevske konvencije. Tudi Upravno in Vrhovno sodišče sta navedli, da bi dejanja, ki jih navajata pritožnika, lahko štela za preganjanje v pomenu Ženevske konvencije, vendar v konkretnem primeru niso dosegla zadostne stopnje intenzivnosti.
18. Pritožnika tudi zmotno menita, da so MNZ in sodišči pri presoji, ali prosilca izpolnjujeta pogoje za pridobitev statusa begunca, upoštevali samo že izvršena dejanja preganjanja, niso pa upoštevali možnih dejanj preganjanja, ki naj bi pritožnikoma grozila ob vrnitvi v izvorno državo. V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Pritožnika sta sama svoj strah pred preganjanjem utemeljevala samo s preteklimi dogodki. V prošnji nista navajala nobenih drugih okoliščin, ki naj bi jima grozile v primeru vrnitve v izvorno državo. MNZ in sodišči so se opredelili do tistih okoliščin, ki sta jih prosilca navajala. To pa še ne pomeni, da naj bi MNZ in sodišči zavzeli stališče, da utemeljen strah pred preganjanjem izkazujejo samo tisti prosilci, ki naj bi bili preganjanju dejansko že izpostavljeni, tisti prosilci, ki pa preganjanju še niso bili izpostavljeni, vendar pa jim ob vrnitvi v državo preganjanje grozi, pa ne morejo izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem.
19. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov, da sta sodišči očitno napačno uporabili 62. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do uporabe svojega jezika in pisave v postopku. Pritožnika menita, da imata na podlagi 62. člena Ustave pravico do celotnega prevoda odločbe upravnega organa v svoj jezik. Iz 62. člena Ustave izhaja, da je za implementacijo te ustavne določbe izrecno potreben zakon, ki določi, na kakšen način se ta pravica uresničuje v različnih življenjskih situacijah, in tako podrobneje določi njeno vsebino. Način, po katerem naj državni organi to zagotovijo, Ustava prepušča zakonodajalcu. Pri določanju ustavnopravnega okvira te pravice je treba izhajati tudi iz načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina (oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina). Zato iz 62. člena Ustave izhaja zahteva, da se pred sodiščem vsakomur omogoči, da spremlja (ustni) postopek v jeziku, ki ga razume, kar predpostavlja ustrezno prevajanje na narokih ali pri drugih ustnih procesnih dejanjih. Ne glede na navedeno veljajo dodatna ustavna jamstva glede uporabe jezika oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, iz 19. člena Ustave ter upoštevne določbe ratificiranih mednarodnih pogodb.(4) Iz 62. člena Ustave ne izhaja zahteva, da bi morali organi javne oblasti stranki tudi v pisni komunikaciji omogočiti uporabo jezika, ki ga stranka razume. Ker je od stranke mogoče zahtevati, da sama poskrbi za prevod pisnih vlog, ki jih naslavlja na sodišče, je od nje mogoče zahtevati tudi, da sama poskrbi tudi za prevod sodnih pisanj, ki jih prejme od sodišča (sklep št. Up-1378/06 z dne 20. 5. 2008, Uradni list RS, št. 59/08 in OdlUS XVII, 41). Zakonodajalec je v ZMZ uredil način izvrševanja te pravice v azilnem postopku. Med drugim imajo prosilci za mednarodno zaščito tudi pravico, da so v jeziku, ki ga razumejo, seznanjeni z vsebino pisne odločitve. V jezik, ki ga razumejo, pa se prevede le izrek, kratek povzetek obrazložitve, iz katerega izhajajo bistveni razlogi za odločitev, in pravni pouk. Zato zgolj zato, ker prosilci za mednarodno zaščito niso upravičeni do celotnega prevoda upravne odločbe, še ni poseženo v pravico iz 62. člena Ustave.
20. Pritožnika menita, da bi moralo Upravno sodišče, če je ugotovilo kršitev ustavno procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, upravni akt odpraviti in vrniti v novo odločanje. Upravni spor naj ne bi bil namenjen popravljanju procesnih napak. Ti očitki pritožnikov ne držijo. Upravno sodišče lahko na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) tudi samo odpravi procesne kršitve v upravnem sporu in zavrne tožbo. Zato zgolj zato, ker Upravno sodišče ob ugotovljeni kršitvi načela zaslišanja stranke ni odpravilo odločbe MNZ, sodba Upravnega sodišča še ni očitno napačna. Vendar v konkretnem primeru Upravno sodišče ni samo odpravilo procesne kršitve, temveč je opravilo presojo, da navedena procesna kršitev ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. V konkretnem primeru je upravni organ odločitev, da prošnji pritožnikov za mednarodno zaščito zavrne, utemeljilo z več različnimi okoliščinami. Ugotovitve, s katerimi upravni organ pred izdajo odločbe ni soočil pritožnikov, temeljijo na dokumentih, ki sta jih v spis vložila sama pritožnika, ali na dokumentih, ki bi jih morala poznati (Kazenski zakonik Rusije). Navedene ugotovitve pa niso bile bistvene za dokončno odločitev, temveč samo dodatne okoliščine, ki so potrjevale odločitev upravnega organa. Za uspeh ustavne pritožbe bi pritožnika v takšnem primeru morala izkazati, da so vsi razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Če je izključeno, da bi odločitev upravnega organa lahko bila drugačna, če do kršitve človekovih pravic ne bi prišlo, potem pritožnika z ustavno pritožbo ne moreta uspeti. Takšen pa je položaj vsaj v primeru, kadar pristojni organi odločitev utemeljijo z več razlogi, vsaj eden od teh pa s stališča kršitve človekovih pravic ni sporen. Pritožnika v tožbi nista uveljavljala očitka kršitve načela zaslišanja stranke v upravnem postopku. Tega očitka izrecno nista uveljavljala niti v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča niti v ustavni pritožbi. V pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča in v ustavni pritožbi pa tudi nista izkazala, da bi v odgovoru zoper ugotovitve upravnega organa navajala taka dejstva ali okoliščine, ki bi nasprotovali ugotovitvam upravnega organa. Zato so po mnenju Ustavnega sodišča očitki o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni.
21. Pritožnika zatrjujeta, da Upravno in Vrhovno sodišče nista odgovorili na vse tožbene in pritožbene očitke. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do tožbenih in pritožbenih razlogov in argumentov, neutemeljen. Upravno sodišče in Vrhovno sodišče sta se v sodbah opredelili do vseh tožbenih in pritožbenih ugovorov (neupoštevanje napotkov iz sodb v predhodnem postopku, odločanje v pospešenem postopku, ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s pridobitvijo potnega lista, neskladnost 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo, kršitev pravice do izjave, protiustavnost tretjega odstavka 10. člena ZMZ). Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožnika ne strinjata z dokazno oceno in s stališči, na katerih temeljita izpodbijani odločitvi. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, kot opozarjata pritožnika, da je o oceni skladnosti zakonov z Ustavo pristojno odločati Ustavno sodišče in da zato sodišču ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno in zakaj ne bo začelo postopka pred Ustavnim sodiščem. Takšno stališče z vidika prvega odstavka 15. člena in 125. člena Ustave ni sprejemljivo. Nesprejemljivo je tudi z vidika 22. člena Ustave. Vendar pa je Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve podrobno obrazložilo, zakaj so očitki pritožnikov o neskladnosti 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo neutemeljeni, zato je očitek pritožnikov, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na obrazložen predlog za oceno ustavnosti zakonske določbe, neutemeljen.
22. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov, da se Upravno in Vrhovno sodišče nista opredelili do tožbenega in pritožbenega očitka, da je bil prevod odločbe MNZ pomanjkljiv, ker ni vseboval povzetka obrazložitve, iz katerega bi izhajali bistveni razlogi za odločitev. Upravno in Vrhovno sodišče sta pojasnili, da zgolj s primerjavo strani odločbe MNZ in strani povzetka obrazložitve pritožnika ne moreta izkazati, da prevod ni vseboval vseh bistvenih razlogov za odločitev. Vrhovno sodišče je pritožnikoma tudi pojasnilo, da očitek glede prevoda v zvezi s pridobitvijo potnega lista pritožnice ni bil bistven za odločitev. Pritožnika tudi menita, da sodišči nista obrazloženo zavrnili tožbenih in pritožbenih očitkov o neskladnosti tretjega odstavka 10. člena ZMZ z 22., s 25. in z 62. členom Ustave. Ti očitki ne držijo. Upravno sodišče je obrazloženo zavrnilo očitke pritožnikov o neskladnosti tretjega odstavka 10. člena ZMZ s 25. in z 62. členom Ustave. Upravno sodišče se res ni izrecno opredelilo do tožbenih očitkov o neskladnosti sporne zakonske določbe z 22. členom Ustave. Vendar je na te očitke odgovorilo Vrhovno sodišče. Zgolj to, da se pritožnika ne strinjata z dokazno oceno in s stališči sodišč, pa ne pomeni kršitve 22. člena Ustave.
23. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče pritožbo pritožnikov zavrnilo z drugačnimi razlogi kot Upravno sodišče in MNZ, s tem pa naj bi pritožnikoma odvzelo možnost, da bi se pred pravnomočnim končanjem sojenja zoper to povsem novo pravno pojmovanje oziroma uporabo materialnega prava sploh lahko pritožila. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave je neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva.
24. Neutemeljeni so tudi očitki pritožnikov, da je Upravno sodišče kršilo 22. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave, ker naj bi navedlo drugačne argumente za odločitev kot upravni organ. Pritožnika menita, da mora pristojno sodišče ob morebitni ugotovljeni nezakonitosti upravni akt vedno vrniti v novo odločanje ali samo odločiti v sporu polne jurisdikcije. V 63. členu ZUS-1 so določeni pogoji, na podlagi katerih lahko sodišče tožbo zavrne. Iz tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 izhaja, da lahko sodišče tožbo zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi. Zato zgolj zato, ker naj bi Upravno sodišče odločitev upravnega organa obrazložilo z dodatnimi argumenti, nista bili kršeni pravici iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnica in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Tretja alineja 55. člena ZMZ določa: »Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.«
(2)M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Zbirka Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 71.
(3)V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ odloči v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona.
(4)Zlasti drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).