Številka: Up-1057/08-20

Datum: 2. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Nevenke Brezigar, Argentina, ki jo zastopa dr. Jorg Sladič, odvetnik v Ljubljani, na seji 2. aprila 2009

1. Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 791/2007 z dne 12. 3. 2008 se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 482/2007 z dne 24. 10. 2007 se ne sprejme.

1. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo, ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti (prejšnja lastnica se ni štela za državljanko Republike Slovenije, temveč se je štela za državljanko Republike Srbije). Zavrnilo je tudi pritožničino sklicevanje na poravnavo, ki naj bi bila sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – v nadaljevanju ZDen-B), ki je uveljavil pogoj vzajemnosti. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča, ker da ne gre za pravico, izraženo v denarni vrednosti, drugih pogojev za dovoljenost revizije pa po mnenju Vrhovnega sodišča pritožnica ni uveljavljala. Vrhovno sodišče zato ni opravilo presoje, ali so morda izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. oziroma 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1).
2. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo tako zoper sodbo Upravnega sodišča kot tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Sklepu Vrhovnega sodišča očita kršitev 22. in 23. člena Ustave, sodbi Upravnega sodišča pa kršitev 22. in 33. člena Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Vrhovno sodišče naj bi samovoljno razlagalo procesne predpostavke po ZUS-1 in s tem neenako, nesorazmerno in arbitrarno omejilo dostop do Vrhovnega sodišča. Pritožnico naj bi s tem prikrajšalo za meritorno odločitev. Navajanje procesnih predpostavk naj ne bi bila obvezna sestavina vloge in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1048/05 z dne 13. 3. 2008, Uradni list RS, št. 33/08 in OdlUS XVII, 27). Pritožnica meni, da bi sodišče moralo preizkus procesnih predpostavk za dovoljenost revizije opraviti po uradni dolžnosti, in navaja argumente, iz katerih naj bi bilo razvidno, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovoljenost revizije. Ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča pritožnica utemeljuje na trditvi o sklenjeni poravnavi. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo naj bi ji odvzela »pričakovalno pravico«, ki naj bi jo imela pred uveljavitvijo ZDen-B. Kršitev 22. člena Ustave pa utemeljuje z očitkom o počasnem postopanju in odločanju upravnih organov in se pri tem sklicuje na odločbo št. Up-304/01 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 60/04).
3. Ustavno sodišče je 20. 11. 2008 sklenilo, da ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča sprejme v obravnavo in da bo o preizkusu ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča senat Ustavnega sodišča odločal po odločitvi o ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o tem obveščeno Vrhovno sodišče.

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča
4. Pritožnica je izrecno uveljavljala dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar je Vrhovno sodišče presodilo, da ta pogoj v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Pritožnica temu stališču ne očita ničesar. Ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča vlaga, ker je to sodišče revizijo zavrglo, ne da bi po uradni dolžnosti presodilo, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
5. Pritožnica zakonski ureditvi pogojev za dovoljenost revizije ne očita ničesar. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je morda v konkretnem postopku Vrhovno sodišče z razlago določbam o procesnih predpostavkah za dovoljenost revizije dalo vsebino, ki je nezdružljiva z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave.
6. Kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zoper odločitev o zavrženju revizije ni mogoče utemeljiti zgolj s sklicevanjem na stališče, po katerem iz te pravice izhaja pravica do meritorne odločitve. Pritožnici je bila namreč ta pravica zagotovljena že s sodbo Upravnega sodišča. Ustava pa pravice do revizije ne zagotavlja.
7. Ustavno sodišče je sicer že sprejelo stališče, po katerem niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva (odločba št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006, Uradni list RS, št.127/06). Da omejitve ne smejo učinkovati na prost dostop do sodišča tako, da se na določeni točki pravica do sodišča okrni v svojem bistvu, je v več svojih sodbah v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.(1)
8. Določbe ZUS-1, ki urejajo postopek z revizijo, jasno razmejujejo pogoje za dovoljenost revizije in razloge, s katerimi je mogoče v reviziji izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe Upravnega sodišča. To pomeni, da mora sodišče najprej presojati, ali je revizija dovoljena ali ne; in šele, če je dovoljena, presoja utemeljenost revizijskih razlogov. ZUS-1 ne določa formalne dvofaznosti postopka tako kot Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b. in 45/08 – ZPP). Kot je že bilo navedeno, iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne izhaja pravica do meritornega odločanja o reviziji, zato iz pravice do sodnega varstva tudi ne more izhajati obveznost sodišča, da bi o reviziji odločalo po uradni dolžnosti. Iz te pravice torej tudi ne izhaja obveznost Vrhovnega sodišča, da po uradni dolžnosti presoja, ali so izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije. To, da morajo biti argumenti za dovoljenost revizije in argumenti za njeno utemeljenost uveljavljani v eni vlogi, pa ne pomeni ovire, ki bi otežila dostop do Vrhovnega sodišča.
9. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta. Takšen pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (npr. sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08), ki ji stališče iz odločbe št. Up-1048/05 ne nasprotuje. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo v zadevi št. Up-1048/05 sprejelo zaradi pomembnosti vprašanja. Ali gre za sprejem v obravnavo po tretjem odstavku 55.a člena ali po drugem odstavku 55.b člena ZUstS, je vprašanje pravne kvalifikacije in ne preizkusa ustavne pritožbe po uradni dolžnosti. Izpolnjevanje pogoja pomembnosti pravnega vprašanja pa mora jasno izhajati iz navedb v ustavni pritožbi.
10. Zato zgolj z argumentom, da sodišče ni odločalo po uradni dolžnosti o obstoju pogojev za dovoljenost revizije, ni mogoče utemeljiti očitka o nesorazmernem omejevanju dostopa do Vrhovnega sodišča. Tudi z drugimi navedbami v ustavni pritožbi pritožnica ne izkaže, da bi sodišče postavljalo pretežke formalne ovire za uveljavljanje pogojev za dovoljenost revizije ali da bi samovoljno razlagalo procesne predpostavke. Kadar ne gre za omejitev človekove pravice, temveč za način njenega uresničevanja, lahko Ustavno sodišče preizkuša le razumnost stališč, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Če odločitev ni očitno napačna, ji tudi kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni mogoče očitati.
11. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, če odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti o pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Po vsebini sta med temi tremi možnostmi obe, ki se nanašata na sodno prakso, taki, da terjata posebno utemeljevanje. Pritožnica v ustavni pritožbi ne navaja, da je v reviziji uveljavljala odstop od sodne prakse.
12. V obstoj pomembnega pravnega vprašanja bi Vrhovno sodišče prepričala le vsebina argumentov, s katerimi se utemeljuje pomembnost pravnega vprašanja. Pritožnica v ustavni pritožbi ne navaja, katerih navedb v reviziji, ki naj bi utemeljevale pomembnost pravnega vprašanja, Vrhovno sodišče ni upoštevalo.
13. Pogoja hudih posledic za stranko iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče enačiti s pravnim interesom za odločanje o upravni stvari, tudi če ima ta odločitev premoženjske posledice. Kako naj bi uporaba besede »poseg« v obrazložitvi revizije opredelila škoda, pritožnica ne pojasni. Vsaka posledica ni nujno tudi huda, poleg tega zakon določa, da mora biti posledica huda za stranko. Če stranka tega pogoja ne uveljavlja, ji sodišče ne more sámo pripisati, da bi imela izpodbijana odločitev zanjo hude posledice. Ker pritožnica v ustavni pritožbi niti ne trdi, da bi izpolnjevanje tega pogoja izhajalo iz kakšnih drugih navedb v reviziji, je neutemeljen tudi pritožničin očitek o kršitvah človekovih pravic zaradi neupoštevanja hudih posledic iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
14. Ker po navedenem izpodbijana odločitev ni očitno napačna, očitki pritožnice o samovoljni razlagi procesnih predpostavk, ki jih določa ZUS-1, in o nesorazmernem omejevanju dostopa do Vrhovnega sodišča pa niso utemeljeni, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju pritožničine revizije zavrnilo (1. točka izreka).

Preizkus ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča
15. Iz navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ne izhaja niti, da bi bile pritožnici kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje, niti da bi šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve.
16. O posegu v pravni položaj prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja z določitvijo pogoja vzajemnosti, uveljavljenega z ZDen-B, je Ustavno sodišče presojalo že z odločbo št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190). Nestrinjanje pritožnice s presojo Ustavnega sodišča o sorazmernosti tega posega samo po sebi še ne utemeljuje pomembnosti ustavnopravnega vprašanja. Zatrjevanih kršitev človekovih pravic ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-304/01. Res je Ustavno sodišče v več odločbah opozorilo na dolgotrajnost denacionalizacijskih postopkov, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi te dolgotrajnosti postopka pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki bi utemeljevala drugačno odločitev, tako kot v navedeni zadevi.(2) Tako stališče niti ni logično, saj bi izničilo učinek presoje o ustavni skladnosti omenjene določitve pogoja vzajemnosti.
17. Zakaj v obravnavani zadevi ni bilo mogoče upoštevati poravnave, na katero se pritožnica sklicuje, je pojasnilo že Upravno sodišče. Stališčem Upravnega sodišča v zvezi s tem pritožnica ne oporeka. Zgolj njeno drugačno mnenje, tj. da je bila poravnava sklenjena, pa še ne more utemeljiti trditve, da bi bilo treba njen položaj ob uveljavitvi ZDen-B primerjati s položajem prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja v tistih primerih, v katerih je bil postopek denacionalizacije pravnomočno končan.
18. Ker po navedenem zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, je Ustavno sodišče hkrati z odločitvijo o ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča odločilo tudi o nesprejemu ustavne pritožbe zoper sodbo Upravnega sodišča (2. točka izreka).

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Deisinger in Mozetič.

(1)Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Edificaciones March Gallego S. A. proti Španiji, sodba z dne 19. 2. 1998, Recueil 1998–I, str. 290, tč. 34, ter v zadevi Liakopoulou proti Grčiji, št. 20627/04, sodba z dne 24. 5. 2006.
(2)Z odločbo št. Up-304/01 je Ustavno sodišče presojalo odločitev, ki je temeljila na predpisu, ki je za sprejem v državljanstvo določal strožji pogoj glede znanja jezika v primerjavi s predpisom, ki je veljal v času vložitve vloge za sprejem v državljanstvo.