Številka: Up-1618/08-21

Datum: 2. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe Eleza Elezija, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 2. aprila 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 153/2008 z dne 23. 4. 2008 in sklep Upravnega sodišča št. U 479/2008 z dne 26. 3. 2008 se razveljavita in se zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožniku, ki je v priporu, je bil odrejen poseben režim izvrševanja obiskov v priporu. Pritožnik se z navedenim režimom obiskov v priporu ne strinja, zato je vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1), v kateri je zatrjeval, da mu je z dejanjem direktorja zavoda in z razlogi za poseben režim obiskov poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 15., 25. in 35. člena Ustave. Nasprotuje stališčem Vrhovnega sodišča v zvezi s pravno naravo ukrepa, s katerim se določi režim obiskov v priporu. Meni, da mora vsaka diskrecijska odločitev imeti obrazložitev, v kateri so navedeni razlogi za odločitev, ki omogočajo preskus zakonitosti sklepa. V odredbi naj razlogi ne bi bili navedeni, zato jih ni bilo mogoče preizkusiti in ni bilo mogoče ugotoviti, ali je odredba izdana v skladu s pooblastili direktorja zavoda. S tem pa naj bi bila pritožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Pritožnik še navaja, da je tako nemogoče ugotoviti, ali obstaja zakonita podlaga za tako »radikalen« poseg v pritožnikovo pravico do družinskega življenja. Zato meni, da je direktor pri odločanju prekoračil svoja pooblastila. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da organu, ki odloča diskrecijsko, ni treba opraviti testa sorazmernosti in ni treba navesti razlogov za odločitev. Meni, da s tem stališčem Vrhovno sodišče razlaga nevezane odločbe kot popolnoma samovoljne. V nadaljevanju podrobno razlaga pravno naravo nevezanih odločb in pojasnjuje, kakšna bi morala biti njihova obrazložitev. Pritožnik še navaja, da pomeni omejitev stikov med njim, ženo in otroki poseg v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave (poseg v pravico do družinskega življenja). Meni, da je omejitev stikov z družinskimi člani predmet ustavnosodnega varstva. Ukrep posebnega režima obiskov v priporu naj bi nesorazmerno posegel v njegovo pravico iz 35. člena Ustave. Meni, da bi bilo mogoče cilje doseči z milejšim ukrepom.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1618/08 z dne 21. 11. 2008 sprejelo v obravnavo. Na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je v odgovoru navedla, da se z odreditvijo in izvrševanjem pripora res posega v pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar poseganje temelji na veljavnih predpisih. Navaja, da so za tak ukrep obstajali utemeljeni varnostni razlogi. Posebna strokovna komisija naj bi od 5. 12. 2007 vsakih štirinajst dni preverjala, ali so še podani razlogi za izvajanje obiskov v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado. Pojasnjuje, da lahko pazniki obiskovalce pripornikov pregledajo le s tehničnimi sredstvi, ki odkrivajo kovinske predmete, medtem ko osebni pregledi obiskovalcev niso dovoljeni. Zato naj predmetov, ki niso iz kovine, bi pa lahko služili pri pobegu, ne bi bilo mogoče odkriti. Med obiskom ni dovoljeno poslušati pogovora med obiskovalcem in pripornikom in zato tudi ni mogoče nadzirati morebitnega izročanja predmetov priporniku. Navajajo, da je bil pritožniku pripor določen iz razloga begosumnosti, zato morajo biti sprejeti vsi ukrepi za preprečitev morebitnega pobega.
4. Pritožnik v odgovoru navaja, da sprejema dopustnost poseganja v njegove temeljne človekove pravice zaradi pripora. Vendar pa meni, da mu ni bilo pojasnjeno, zakaj mu je določena tako »radikalna« omejitev človekovih pravic. Meni, da tehnična nezmožnost preverjanja obiskovalcev ne more pomeniti ustavno sprejemljivega razloga za poseg v njegove človekove pravice. Pritožnik še navaja, da dopušča, da je med obiskom njegovih otrok navzoč paznik. Pritožnik v nadaljevanju tudi opisuje posledice, ki naj bi jih imelo izvrševanje spornega režima obiskov v priporu na njegove otroke.

5. Pritožnik zatrjuje kršitev 25. člena Ustave, ker odreditev načina obiskov v priporu ni bila obrazložena, zato naj ne bi bil seznanjen z razlogi za takšno odločitev. Zato naj ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva zoper akt organa državne oblasti. V konkretnem primeru pritožniku poseben režim izvrševanja obiskov v priporu ni bil odrejen z upravnim aktom, ki bi bil izdan na podlagi prostega preudarka, temveč je odreditev posebnega režima obiskov v priporu posamično dejanje organa javne oblasti.(1) Dejanje pa že po naravi stvari ne more biti obrazloženo. To pa ne pomeni, da je takšno dejanje lahko odrejeno arbitrarno in da je lahko prekomerno (nesorazmerno). Pravno varstvo zoper dejanja organov javnih oblasti, s katerimi se posega v človekove pravice, je zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Spor o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je posebna vrsta spora polne jurisdikcije.(2) V tem postopku mora sodišče presoditi, ali je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico in ali je poseg zakonit.
6. Zato je mogoče očitke pritožnika o kršitvi 25. člena Ustave, ker ni bil seznanjen z razlogi za poseben režim izvrševanja obiskov v priporu, presojati le v okviru 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Pritožnik je v tožbi, ki jo je vložil na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, izrecno navajal, da sporni režim izvrševanja obiskov v priporu posega v njegovo pravico iz 27. člena Ustave. Ni pa izrecno navedel, da naj bi sporni režim izvrševanja obiskov v priporu posegal v njegovo pravico do družinskega življenja (35. člen Ustave).(3)
7. Pogoji za sodno varstvo v primeru tožbe na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 so: kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, kršitev mora biti v vzročni zvezi z dejanjem organa, posledica dejanja je nezakonito oviranje ali omejevanje v izvrševanju človekove pravice ali temeljne svoboščine ali preprečevanje tega izvrševanja, odsotnost drugega sodnega varstva in prizadeti mora vložiti tožbo zaradi varstva nezakonitega dejanja. V tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 je določeno, da mora tožnik v tožbi iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek (tožbeni predlog), ali naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. V prvem odstavku 40. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. To pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe. Če tožnik navedbe pravno kvalificira, pa sodišče na njegove kvalifikacije ni vezano. Sodišče tudi ni vezano na način odprave oziroma prepoved nadaljnjih posegov, zahtevan s tožbo.(4)
8. Upravno sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je določen način izvrševanja obiskov v priporu zakonit (podlaga za ukrep je določena v 47. členu Pravilnika o izvrševanju pripora, Uradni list RS, št. 36/99 in nasl.). Iz obrazložitve izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo vsebino pravice iz 27. člena Ustave in presodilo, da z navedenim ukrepom ni poseženo v pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). Upravno sodišče pa ni presojalo, ali se z navedenim ukrepom posega v pritožnikovo pravico do družinskega življenja (35. člen Ustave). Pritožnik je v tožbi navajal, da mu sporni režim izvajanja pripora onemogoča neposreden stik z ženo in otroki. Jasno je navedel, da želi doseči obiske žene in mladoletnih otrok brez steklene pregrade. Navaja, da prepoved stikov z mladoletnimi otroki v prostoru brez predelnega stekla ni sorazmeren ukrep, ker stik z njimi ne more povečati nevarnosti pobega. Meni, da ne obstajajo okoliščine, ki bi upravičevale prepoved neposrednega stika z mladoletnimi otroki. Po mnenju Ustavnega sodišča je pritožnik s temi navedbami v tožbi smiselno zatrjeval tudi poseg v pravico do družinskega življenja, zato bi moralo Upravno sodišče presoditi, ali poseben režim izvrševanja obiskov v priporu, ki velja tudi za ožje družinske člane, ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do družinskega življenja.
9. Ker Upravno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo navede tožnik v tožbi, bi se Upravno sodišče, kljub temu da pritožnik ni izrecno zatrjeval, da sporni ukrep posega v njegovo pravico do družinskega življenja, moralo opredeliti tudi do očitkov pritožnika, da niso podani razlogi za tako strogo omejitev stikov med njim in njegovo ženo in otroki. Upravno sodišče ni odgovorilo na te navedbe pritožnika, ki bi lahko bile upoštevne za odločitev, zato je prikrajšalo pritožnika za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker Vrhovno sodišče te kršitve ni odpravilo, je tudi samo storilo enako kršitev.
10. Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča in sklep Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo zaradi navedene kršitve, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Klampfer ter sodniki Deisinger, Petrič in Zobec. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Zobec.

(1)Tako stališče je imel sam pritožnik, saj je vložil tožbo zoper dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v njegovo človekovo pravico (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Tudi Upravno in Vrhovno sodišče sta tožbo in pritožbo vsebinsko obravnavali. S tem sta sprejeli stališče, da gre pri določitvi režima obiskov v priporu za posamično dejanje organa oblasti, zoper katero je pravno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker ni drugega sodnega varstva.
(2)Z. Štucin v J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 286.
(3)Pravica do družinskega življenja je varovana v okviru splošne osebnostne pravice po 35. členu Ustave. Podrobneje pa je urejena tudi v 53., 54., 55. in 56. členu Ustave. Pravni izraz starševstva je poleg roditeljske pravice tudi pravica staršev do osebnih stikov z otrokom. Pravica staršev do osebnih stikov z otrokom je torej človekova pravica, ki jo zagotavlja 54. člen Ustave, izhaja pa tudi iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP (M. Končina Peternel v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 570).
(4)Povzeto po V. Androjna in E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Zbirka Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 800–803 in J. Breznik in E. Kerševan (red.), cit. delo, str. 213 in 286–287.