Številka: Up-1970/08-16

Datum: 2. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe Artona Skenderija in Emilije Skenderi, oba Republika Kosovo, ki ju zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah, ter Amela Skenderija in Alejne Skenderi, oba Republika Kosovo, ki ju po pooblastilu zakonitih zastopnikov Artona Skenderija in Emilije Skenderi zastopa Mojca Blažič, odvetnica v Trbovljah, na seji 2. aprila 2009

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 213/2008 z dne 11. 6. 2008 se zavrne.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnikov in odpravilo odločbo MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 22., 25. in 35. člena Ustave. Menijo, da Vrhovno sodišče sodbe ni obrazložilo v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ter da je neustrezno in nepopolno povzelo odločitev Upravnega sodišča. Opozarjajo, da je Upravno sodišče v pravnomočni sodbi št. U 1374/2007 z dne 5. 9. 2007 navedlo, da bi moralo MNZ postopek za priznanje mednarodne zaščite ponoviti in pri tem upoštevati stališča Upravnega sodišča. MNZ naj ne bi upoštevalo stališč Upravnega sodišča, ki jih je zavzelo v sodbi št. U 1374/2007. Iz navedene sodbe naj bi izhajalo, da zgolj dejstvo, da je brat pritožnice dobil status begunca, še ne pomeni, da so tudi pritožniki poznali institut azila in bi zato morali vedeti, da morajo prošnjo za azil nemudoma vložiti. Menijo, da so v tožbi ponovno opozorili, da je MNZ bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo ugotovitev sodišča. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi morali pritožniki poznati pravo Republike Slovenije, naj bi bilo neživljenjsko, ker so tujci. Menijo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo niti do pravnomočne sodbe Upravnega sodišča niti do tožbenih navedb, čeprav je samo odločilo o tožbi. Zato naj bi bili kršeni pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornosti. S tem, ko je Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, naj bi kršilo tudi 25. člen Ustave (pravica do pritožbe). Ker je Upravno sodišče tožbi ugodilo, naj bi bili tožbeni ugovori prvič zavrnjeni šele na instanci. Pritožniki tudi menijo, da jim je zaradi pomanjkljivosti v postopku kršena tudi pravica iz 35. člena Ustave (pravica do azila). Z zapustitvijo Republike Slovenije naj bi pritožnikom nastale težko popravljive posledice, zato predlagajo začasno zadržanje izvršitve odločbe MNZ.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1970/08 z dne 9. 7. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do dokončne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.
4. MNZ je v odgovoru navedlo, da so pritožniki prišli v Republiko Slovenijo s turističnim vizumom z namenom zasebnega obiska pritožničinega brata. Pritožniki so prošnjo za priznanje azila vložili šele 17. dan po poteku veljavnosti turističnega vizuma. Čeprav naj bi se pritožniki sklicevali na ravnanje pritožničinega brata pri pridobitvi statusa begunca, naj bi bila med položajem pritožnikov in položajem pritožničinega brata bistvena razlika. Pritožničin brat naj bi prošnjo za priznanje azila vložil takoj po poteku turističnega vizuma, pritožniki pa naj bi to storili šele 17. dan po poteku vizuma in tako 17 dni ilegalno živeli v Republiki Sloveniji. MNZ meni, da je 47 dni, kolikor so pritožniki bivali v Republiki Sloveniji, preden so vložili prošnje za priznanje azila, nerazumno dolga doba za počitek, če bi oseba dejansko potrebovala zaščito v obliki mednarodne zaščite. Navaja še, da mora tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, poznati pravni red države in predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti, in se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje pravnih predpisov. Navaja še, da so prošnjo za azil zavrnili iz štirih razlogov, določenih v 55. členu Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ). Upravno sodišče naj bi ugotovilo samó, da niso podani trije razlogi, do razloga, določenega v peti alineji 55. člena ZMZ, pa naj se ne bi opredelilo. Poleg tega naj bi bil za odločitev pomemben obstoj enega od razlogov iz 55. člena ZMZ, kar pomeni, da že ena pravna podlaga zadostuje za takojšno zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito.
5. V odgovoru na navedbe MNZ pritožniki navajajo, da v celoti vztrajajo pri svojih navedbah. Menijo, da je MNZ ponovno potrdilo, da ni spoštovalo napotil pravnomočne sodbe Upravnega sodišča, izdane v prejšnjem postopku. Menijo, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb pritožnikov v tožbi in v odgovoru na pritožbi, zato sodba Vrhovnega sodišča ni obrazložena.

6. Pritožniki zatrjujejo, da Vrhovno sodišče, ki je samo odločilo tudi o tožbi, ni odgovorilo na vse upoštevne tožbene očitke. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katerimi se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna.
7. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se lahko v pospešenem postopku odloča, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ in če je podan vsaj eden od materialnopravnih razlogov, predpisanih v 55. členu ZMZ. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je svojo odločitev oprlo le na peto alinejo 55. člena ZMZ (vložitev prošnje v nerazumno dolgem času po prihodu v Republiko Slovenijo), zato se mu do drugih pritožbenih razlogov in navedb v odgovoru na pritožbo ni bilo treba opredeliti. S tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so drugi ugovori pritožnikov, ki se ne nanašajo na okoliščino iz pete alineje 55. člena ZMZ, za odločitev neupoštevni.
8. Azilni postopek je poseben upravni postopek, ki je prilagojen značilnostim odločanja o pravicah prosilcev za azil. Postopek mora biti urejen tako, da ima prosilec za mednarodno zaščito zadostne možnosti dokazati, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. To pomeni, da zahteve za dostop do azilnega postopka ne smejo biti nerazumne in nesorazmerne glede na položaj prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar pa mora azilni postopek tudi preprečevati možnosti zlorab tega postopka ter to, da osebe, ki iz svoje države dejansko pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne bi nesorazmerno dolgo čakale, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi.
9. ZMZ zato ureja različne azilne postopke, in sicer: redni postopek, pospešeni postopek in posebne postopke.(1) Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. Pogoji za odločanje v pospešenem postopku so določeni v prvem odstavku 52. člena, v 54. členu in v 55. členu ZMZ. V pospešenem postopku lahko pristojni organ ugodi prošnji za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 54. členu ZMZ.(2) Prošnjo lahko zavrne v pospešenem postopku samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. Kdaj je prošnja očitno neutemeljena, je določeno v 55. členu ZMZ. Za ugotovitev, da je prošnja očitno neutemeljena, zadostuje ugotovitev obstoja ene od okoliščin, naštetih v 55. členu ZMZ.
10. V azilnem postopku temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih prosilec navaja v svoj prid. Pristojni organ mora oceniti verodostojnost prosilčevih navedb in zbrati ter ugotoviti vse okoliščine in dejstva, ki prošnjo podpirajo ali je ne. Če prosilec za mednarodno zaščito za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo, mora dokazati tudi svojo verodostojnost, ki se ugotavlja na podlagi njegovih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in v času trajanja postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Zato lahko pristojni organ ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za pridobitev mednarodne zaščite tudi tako, da ugotavlja splošno verodostojnost prosilca.(3) V 55. členu ZMZ so opisane okoliščine, ko lahko pristojni organ zaradi ravnanja prosilca za mednarodno zaščito pred vložitvijo prošnje ali med postopkom utemeljeno podvomi v verodostojnost prosilca (četrta do deseta alineja, dvanajsta, petnajsta in šestnajsta alineja 55. člena ZMZ). Vendar zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.(4)
11. V peti alineji 55. člena ZMZ je določeno, da prošnjo za mednarodno zaščito pristojni organ zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija) niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V prvem odstavku 35. člena ZMZ je določeno, da mora tujec, ki je zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Oseba, ki dejansko potrebuje zaščito tuje države, ker je iz svoje izvorne države pobegnila zaradi preganjanja, ali ker ji grozi resna škoda, bo zaščito v tuji državi poiskala takoj, ko bo to mogoče. Zato okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne vloži prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času po prihodu v državo, utemeljeno zbuja dvom v njegovo verodostojnost. Glede na to zahteva, da mora prosilec za mednarodno zaščito vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času, z vidika presoje splošne verodostojnosti prosilca ni nerazumna ali nesorazmerna ovira, zaradi katere prosilec ne bi imel zadostnih možnosti, da dokaže, da izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Vendar pa pristojni organ ne sme prošnje za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljene zgolj na podlagi okoliščine, da prošnja ni bila vložena takoj po prihodu v državo. Prosilcu za mednarodno zaščito mora biti v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po preteku določenega časa (odločba št. Up-1229/06 z dne 7. 2. 2007, Uradni list RS, št. 16/07 in OdlUS XV, 48).(5) Šele, če prosilec za mednarodno zaščito ne navede nobenih razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da ni izkazal splošne verodostojnosti in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena.
12. V konkretnem primeru so pritožniki v postopku imeli možnost pojasniti razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele 47. dan po prihodu v Republiko Slovenijo. MNZ je njihove razloge presodilo in ocenilo, da so neutemeljeni. Pritožniki so v tožbi tej ugotovitvi ugovarjali. Vrhovno sodišče je tožbene ugovore presodilo in ocenilo, da je odločitev MNZ zakonita, ker razlogi, ki so jih navajali pritožniki, niso razumni. Zato je potrdilo odločitev MNZ, da je njihova prošnja očitno neutemeljena, ker pritožniki brez utemeljenega razloga niso izrazili namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse upoštevne tožbene ugovore in zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov v tožbi in v odgovoru na pritožbo, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev.
13. Pritožniki se ne strinjajo tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, da njihovi razlogi, s katerimi so utemeljevali vložitev prošnje za mednarodno zaščito po 47 dneh bivanja v Republiki Sloveniji, niso razumni. S temi navedbami pritožniki oporekajo napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju in zmotni dokazni oceni ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali gre za sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišči oziroma upravni organ ne bi utemeljili s pravnimi argumenti. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da zgolj to, da je brat pritožnice vložil prošnjo za azil šele več mesecev po prihodu v Republiko Slovenijo in je dobil status begunca, ni razumen razlog, da pritožniki niso prej vložili prošnje za azil. Navedlo je, da so pritožniki od 47 dni bivanja v Republiki Sloveniji 17 dni bivali ilegalno. Menilo je, da morajo vsi tujci spoštovati pravni red Republike Slovenije. Razlogi Vrhovnega sodišča temeljijo na zaključkih, ki so glede na pravila razlage pravnih norm mogoči. Zato ne gre za očitno napačno odločitev, ki bi utemeljevala poseg Ustavnega sodišča zaradi kršitve 22. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožniki s takšnim stališčem sodišč ne strinjajo, za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.
14. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, s tem pa naj bi pritožnikom odvzelo možnost, da bi se pred pravnomočnim končanjem sojenja zoper to odločitev lahko pritožili. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave je neutemeljen. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva.
15. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je Vrhovno sodišče pri obrazložitvi svoje odločitve zadostilo zahtevam 22. člena Ustave. Zato so neutemeljeni tudi očitki pritožnikov, da naj bi Vrhovno sodišče zaradi teh pomanjkljivosti kršilo pravico iz 35. člena Ustave.
16. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodniki Mozetič, Ribičič in Tratnik. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Mozetič.

(1)Postopek pri ponovni prošnji za mednarodno zaščito (57. člen ZMZ), dublinski postopek (59. člen ZMZ), postopki na letališčih in pristaniščih (58. člen ZMZ), postopek v zvezi z nacionalnim konceptom varne tretje države (60. člen v zvezi s 63. členom ZMZ), postopek v zvezi s konceptom evropske varne tretje države (65. člen v zvezi s 63. členom ZMZ), postopek v zvezi s konceptom države prvega azila (67. člen v zvezi s 63. členom ZMZ).
(2)V 54. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ odloči v pospešenem postopku le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona. Člen 23 ZMZ določa: »Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem:
– podatke in izjavo iz prošnje;
– informacije, pridobljene v osebnem razgovoru;
– dokaze, ki jih predloži prosilec;
– dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje;
– dokaze, ki jih pridobi pristojni organ;
– uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ;
– dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje;
– splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;
– specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države;
– dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.«
(3)Pojem splošna verodostojnost uporablja tudi Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki ga je izdal Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (1. nova izdaja, Ženeva 1992 – UNHCR 1979, točke 37–50 in 195–204).
(4)Povzeto po S. Rakočevič, Predpisi o tujcih in azilu, Uradni list RS, Ljubljana 1999, str. 239.
(5)Takšno stališče izhaja tudi iz Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13. 12. 2005, str. 13–34 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva). V prvem odstavku 8. člena Postopkovne direktive je določeno, da brez poseganja v točko i) četrtega odstavka 23. člena te direktive države članice zagotovijo, da se prošnja za azil ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker bi ni bila vložena v najkrajšem možnem času.