Številka: Up-1186/08-15

Datum: 23. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe JAKOB'S center, d. o. o., Sežana, ki jo zastopa Igor Trebec, odvetnik v Sežani, na seji 23. aprila 2009

Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 389/2007 z dne 7. 2. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnice kot nedovoljeno. Odločitev o zavrženju revizije je oprlo na ugotovitev, da v njej pritožnica ni niti zatrjevala niti obrazložila niti dokazovala, da bi bil za njeno dovoljenost podan katerikoli od razlogov iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča je takó trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta.
2. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 v tožbi zoper dokončni upravni akt vrednost spora izrecno označila in utemeljila. Ta naj bi očitno presegala mejni znesek za dovoljenost revizije. Meni, da navedba spornega predmeta v tožbi zadostuje kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato naj bi odločitev o zavrženju revizije temeljila na očitno napačnem stališču Vrhovnega sodišča, ki v zvezi z uveljavljanjem vrednostnega pogoja zahteva izrecno označitev in utemeljitev vrednosti spornega predmeta tudi v reviziji, čeprav ta nesporno izhaja iz tožbenih navedb. S tem naj bi ji bili kršeni tudi pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1186/08 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za finance, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Iz upravnega spisa št. U 129/2005 izhaja, da je pritožnica v tožbi zoper dokončni upravni akt kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 10,952.250,00 SIT (45.702,93 EUR). Po tožbenih navedbah pritožnice ta pomeni seštevek odmerjenega davka od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leti 1997 in 1998 v skupnem znesku 8,180.324,00 SIT (34.135,89 EUR) in pripadajočih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dneva zamude do 17. 1. 2007 v skupnem znesku 2,024.365,00 SIT (8.447,53 EUR), ter zamudnih obresti iz naslova premalo plačanih akontacij DDPO za leto 1999, obračunanih od prvega dneva zamude do 17. 1. 2000 in od 17. 1. 2000 do dneva plačila 28. 9. 2000 v skupnem znesku 750.561,00 SIT (3.132,03 EUR). Pritožnica je v izračunu vrednosti spornega predmeta (poleg glavnice naloženih davčnih obveznosti iz naslova odmerjenega DDPO za leti 1997 in 1998) upoštevala tudi znesek pripadajočih zamudnih obresti, obračunanih do dne izdaje prvostopenjske odmerne odločbe (tj. do 17. 1. 2000), čeprav je o neutemeljenosti njihove odmere odločil že upravni organ druge stopnje. Ta je skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04 in OdlUS XIII, 58) izrek prvostopenjske odločbe spremenil tako, da zamudne obresti tečejo od dneva njene izvršljivosti, tj. od 18. 2. 2000, v preostalem delu pa je pritožbo pritožnice zavrnil kot neutemeljeno. Upravno sodišče je tožbo pritožnice v celoti zavrnilo ter s tem potrdilo pravilnost odmere zneska glavnice iz naslova DDPO za leti 1997 in 1998. Pritožnica v reviziji ni izrecno označila vrednosti spornega predmeta, navedla pa je, da revizijo vlaga zoper sodbo Upravnega sodišča v celoti.
5. Pritožnica nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča, da si z vloženo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča ni zagotovila pravice do revizije. Vrhovnemu sodišču s tem očita nepravilno uporabo prava. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve materialnega in procesnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da izpodbijani sklep temelji na očitno napačnem stališču sodišča, po katerem si stranka revizijo po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 lahko zagotovi le z izrecno označitvijo in utemeljitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji sami, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi, ali je izpodbijani sklep tako očitno napačen in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljnega oziroma arbitrarnega. V tem primeru bi bilo z njim kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
6. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja zahteva, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. Navedeno izhaja tudi iz ureditve revizije, po kateri je prepuščeno stranki, da vloži revizijo in tudi izkaže obstoj pogojev za njeno dovoljenost, saj revizije ni mogoče niti uvesti niti voditi po uradni dolžnosti. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dopustnost revizije na strani revidenta. Takšen restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (glej npr. sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08).
7. Takšnemu stališču pritožnica sicer ne nasprotuje, meni pa, da kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zadostujeta že navedba in utemeljitev vrednosti spornega predmeta v tožbi zoper dokončni upravni akt. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je revidentka dolžna izkazati izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, temveč, ali je to dolžna storiti na način, kot izhaja iz izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča, tj. z izrecno označitvijo in utemeljitvijo vrednosti spornega predmeta tudi v reviziji.
8. Drugi odstavek 83. člena ZUS-1 določa predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je revizija dovoljena. Izpolnjevanje katerega od zakonsko določenih razlogov za dovoljenost revizije je predpogoj za nadaljnjo vsebinsko obravnavo revizije v okviru revizijskih razlogov iz 85. člena ZUS-1 ter v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizija je dovoljena, če je izpolnjen vsaj eden od razlogov za dovoljenost revizije. V nasprotnem primeru senat Vrhovnega sodišča revizijo zavrže kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.
9. Kot enega od razlogov za dovoljenost revizije ZUS-1 določa tudi t. i. vrednostni pogoj. Z določitvijo višine mejnega zneska za dovoljenost revizije se namreč predpostavlja takšna stopnja prizadetosti pravnega interesa posameznika, ki utemeljuje presojo pred Vrhovnim sodiščem. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da zakon za uspešno izkazovanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije izrecno zahteva izpolnitev naslednjih predpostavk: da sta pravica ali obveznost stranke izraženi v denarni vrednosti, da vrednost spornega predmeta izhaja iz izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodbe, če sodišče odloči meritorno, in da ta presega znesek 20.000 EUR. Ker so naložene obveznosti iz naslova premalo plačanih davkov izražene v denarni vrednosti, je v primeru izkazanega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija v davčnih zadevah lahko dovoljena že iz tega razloga.
10. V zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ZUS-1 v prvem odstavku 30. člena zahteva označitev vrednosti spora v tožbi zoper dokončni upravni akt, medtem ko takšna izrecna zahteva po označitvi vrednosti spornega predmeta v reviziji iz določb ZUS-1 ne izhaja. Navedba spornega predmeta v tožbi ima, poleg vpliva na sestavo sodišča pri odločanju v upravnem sporu, neposreden pomen tudi za odločanje o dovoljenosti revizije, saj se glede na besedilo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovolitev revizije upošteva vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta (oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno). Če revident vloži revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča v celoti, z njo pa je bil v celoti zavrnjen njegov tožbeni zahtevek, v katerem je opredelil in utemeljil vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, je vrednost spornega predmeta v reviziji enaka vrednosti spornega predmeta, označenega v tožbi. Tudi v zadevi pritožnice gre za takšen primer.
11. V konkretnem primeru je pritožnica ves čas postopka (tako pred upravnimi organi kakor tudi v nadaljnjem postopku pred sodišči) v celoti izpodbijala odmero glavnice naloženih davčnih obveznosti iz naslova DDPO za leti 1997 in 1998 v skupnem znesku 8,180.324,00 SIT (34.135,89 EUR), ki izhaja iz prvostopenjske odmerne odločbe.(1) Ker sta tako drugostopenjski upravni organ kot Upravno sodišče v celoti potrdila pravilnost odmere izpodbijanih davčnih obveznosti, pritožnica pa je vložila revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča v celoti, ne more biti dvoma, da izpodbijani znesek glavnice v višini 8,180.324,00 SIT (34.135,89 EUR) v obravnavanem primeru pomeni tisto vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je upošteven tudi za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dopustnost revizije.
12. Glede na zakonsko določene predpostavke za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (glej točki 9 in 10) ter upoštevajoč dejstva, da se vrednost spornega predmeta med postopkom ni spreminjala, da je pritožnica v tožbi zoper dokončni upravni akt vrednost spora izrecno utemeljila in je glede na revizijske navedbe pritožnice ta ostala enaka tudi v reviziji, Vrhovno sodišče revizije pritožnice ne bi smelo zavreči zgolj zato, ker pritožnica v njej ni izrecno zatrjevala in utemeljevala obstoja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije. Ker vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi, očitno presega mejni znesek 20.000 EUR, Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo o njej meritorno odločiti.
13. Glede na okoliščine obravnavanega primera je zato po presoji Ustavnega sodišča stališče Vrhovnega sodišča, po katerem bi si pritožnica v konkretnem primeru revizijo lahko zagotovila le z izrecno označitvijo in utemeljitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji sami, očitno napačno. Ker je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru z razlago dalo 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 vsebino, ki je nezdružljiva z ustavnoprocesnimi jamstvi iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
14. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)V času izdaje odmerne odločbe je sestavine odmerne odločbe urejal Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 108/99 in 97/01 – ZDavP), ki je v 16. členu določal: »da mora izrek odločbe o odmeri davka vsebovati davčno osnovo, stopnjo davka in znesek odmerjenega davka ter rok plačila, če ni s tem zakonom drugače določeno.«