Številka: Up-2215/08-15

Datum: 16. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku ustavne pritožbe Alexandra Nesterova in Anastasie Koyusheve, oba Ruska federacija, ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, ter Arine Nesterove, Ruska federacija, ki jo po pooblastilu njenih zakonitih zastopnikov Alexandra Nesterova in Anastasie Koyusheve zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 16. aprila 2009

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 286/2008 z dne 26. 6. 2008 se zavrne.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da jo morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti. Upravno sodišče je tožbi pritožnikov ugodilo in odpravilo odločbo MNZ. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo pritožnikov zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo pritožnikov.
2. Pritožniki zatrjujejo kršitev 22. in 25. člena Ustave. Ker je Vrhovno sodišče samo odločilo o tožbi, naj bi bili tožbeni ugovori zavrnjeni samo enkrat. Zato naj pritožniki ne bi več imeli možnosti ugovarjati novim stališčem Vrhovnega sodišča. S tem naj bi jim bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. V konkretnem primeru naj bi bila ta kršitev še bolj očitna, ker naj bi Vrhovno sodišče šele v svoji sodbi navedlo neresnične trditve o vsebini izjav pritožnikov na zaslišanju, in sicer, da pritožnika nista želela odgovarjati na zastavljena vprašanja pri osebnem razgovoru. Pritožniki v nadaljevanju podrobneje opisujejo potek osebnega razgovora. Pritožniki naj bi v tožbi obrazloženo navajali, da je 26. člen Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev in s Protokolom o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Ženevska konvencija). Vrhovno sodišče naj bi ta najpomembnejši tožbeni zahtevek zavrnilo »skrajno formalistično«. Navedlo naj bi, da tožbeni ugovor o protiustavnosti 26. člena ZMZ ni tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Sodišču naj ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj določeno zakonsko določbo šteje za ustavno skladno. Ker Vrhovno sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predloga za prekinitev postopka na podlagi 156. člena Ustave zaradi neskladnosti 26. člena ZMZ z Ustavo, naj bi kršilo 22. člen Ustave. Če naj bi bil kriterij odločanja (26. člen ZMZ) ustavno sporen, potem ni mogoče brez presoje ustavnosti te določbe ugotoviti, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito iz 26. člena ZMZ. Zato bi moralo Vrhovno sodišče najprej argumentirano zavrniti očitke o neustavnosti izpodbijane zakonske določbe in šele potem odločiti o drugih tožbenih in pritožbenih ugovorih. Vrhovno sodišče naj ne bi odgovorilo na tožbeni ugovor o neupoštevanju splošnih informacij o izvorni državi, ki si jih je MNZ samo priskrbelo. Pritožniki tudi menijo, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem dejstva in okoliščine, o katerih pritožnikom v upravnem sporu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, niso bili pomembni za odločitev, napačno. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo 22. člen Ustave. Pritožniki tudi predlagajo začasno zadržanje izvršitve upravne odločbe.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2215/08 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do dokončne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču in MNZ.

4. Ustavno sodišče je že večkrat navedlo, da pristojnost pritožbenega sodišča za spremembo sodbe nižjega sodišča, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, ni v neskladju s pravico do pravnega sredstva. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava. Navedbe Vrhovnega sodišča, da pritožnika na svojem zaslišanju nista hotela odgovarjati na zastavljena vprašanja in da nista pojasnila vsebine in pomena predloženih člankov, ne pomenijo, da je Vrhovno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot MNZ. Že MNZ je v odločbi pojasnilo, kako je potekalo zaslišanje pritožnika 12. 12. 2007 in 19. 12. 2007. Zato je očitek pritožnikov o kršitvi 25. člena Ustave neutemeljen.
5. Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev 22. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na obrazložene tožbene in pritožbene očitke o neustavnosti 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo in z Ustavo. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, jih pretehtati in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.
6. Pritožniki so v tožbi zatrjevali, da je drugi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker dejanja preganjanja našteva taksativno. Iz odločbe MNZ in sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da prošnje pritožnikov za mednarodno zaščito niso bile zavrnjene, ker bi pritožniki v njih navajali oblike dejanj, ki niso navedena v citirani določbi. Njihove prošnje za mednarodno zaščito so bile zavrnjene, ker dejanja preganjanja, ki so jih navajali, niso dosegala potrebne stopnje intenzivnosti, ki jo določa prvi odstavek 26. člena ZMZ. Dejanja preganjanja, ki so jih opisovali pritožniki v prošnji za mednarodno zaščito, so sodila v okvir možnih dejanj, ki so določena v drugem odstavku 26. člena ZMZ. Iz navedenega izhaja, da odločitev MNZ in Vrhovnega sodišča ne temelji na navedeni določbi ZMZ. Tako tudi morebitna ugotovitev njene neustavnosti ne bi vplivala na pravni položaj pritožnikov. Zato se Vrhovnemu sodišču do teh navedb ni bilo treba opredeliti in so neutemeljeni očitki pritožnikov o kršitvi 22. člena Ustave.
7. Drugačen pa je položaj glede tožbenih očitkov o neskladnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ z Ženevsko konvencijo in z Ustavo. Pritožnikom je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ker za dejanja, ki so jih pritožniki navajali, niso izkazali, da bi bila storjena iz razlogov iz 27. člena ZMZ oziroma nimajo lastnosti iz prvega odstavka 26. člena ZMZ. Zato bi ugotovitev morebitne neustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ lahko vplivala na položaj pritožnikov.
8. Ustavno sodišče je v sklepu št. št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07 in OdlUS XVI, 79) obširno obrazložilo svoje stališče, da se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti takšnih pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni neustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Iz navedenega zato tudi izhaja, da so sodišča dolžna obrazložene trditve o neustavnosti zakonske ureditve, na kateri temelji izpodbijani posamični akt, ali obrazloženo zavrniti, če menijo, da so očitki o neustavnosti neutemeljeni, ali prekiniti postopek in na podlagi 156. člena Ustave začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če menijo, da so očitki utemeljeni. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ni pristojno odločati o oceni skladnosti zakonskih določb z Ustavo, temveč je to pristojno opraviti Ustavno sodišče, zato mu tudi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj šteje posamezno zakonsko določbo za ustavno skladno in zakaj v zvezi s predlogom stranke ne bo začelo postopka pred Ustavnim sodiščem. Takšno stališče Vrhovnega sodišča ni sprejemljivo z vidika prvega odstavka 15. člena in 125. člena Ustave ter je tudi v neskladju z 22. členom Ustave (odločba št. U-I-50/08 in Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009, Uradni list RS, št. 30/09).
9. Izpodbijano sodno odločbo, s katero so bile kršene človekove pravice, Ustavno sodišče praviloma razveljavi. Vendar lahko posebne okoliščine konkretnega primera narekujejo odstop od tega pravila posebej takrat, ko to zahteva upoštevanje načel procesne ekonomike.(1) Pritožniki so v tožbi zatrjevali, da je prvi odstavek 26. člena ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker naj bi pojem dejanja preganjanja razlagal v smislu dejanj, ki so bila že izvršena, in ne v smislu dejanj, pred katerimi je prosilca utemeljeno strah. Te očitke je Ustavno sodišče že zavrnilo v odločbi št. U-I-50/08 in Up-2177/08.(2) Iz navedenega izhaja, da so očitki pritožnikov o neustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ neutemeljeni. Zato je na podlagi takega stanja stvari mogoče ugotoviti, da razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča zgolj zaradi tega, ker Vrhovno sodišče ni obrazloženo zavrnilo očitkov o neustavnosti prvega odstavka 26. člena ZMZ, s čimer je kršilo 22. člen Ustave, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve. Zato Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe ni razveljavilo.
10. Pritožniki tudi zatrjujejo, da jim je bil kršen 22. člen Ustave, ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na tožbeni ugovor o neupoštevanju splošnih informacij o izvorni državi, ki si jih je MNZ priskrbelo samo. Ta očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče je v sodbi navedlo, da iz izjav in dokazov, ki so jih predložili pritožniki, in tudi iz dokumentacije, ki jo je pridobilo MNZ, izhaja, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito. Navedlo je, da je očitek pritožnikov, da se MNZ ni opredelilo do vseh za odločitev pomembnih dokazov, neutemeljen. S tem je zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave. Ne gre torej za to, da bi Upravno in Vrhovno sodišče prezrli navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in s stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev.
11. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem Vrhovnega sodišča, da dejstva in okoliščine, o katerih pritožnikom v upravnem postopku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, niso bili pomembni za izdajo odločbe. S temi navedbami pritožniki zatrjujejo kršitev procesnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pritožnikom v upravnem postopku niso bile kršene procesne pravice. Pritožniki v ustavni pritožbi ne pojasnijo, zakaj naj bi bili sporna dejstva in okoliščine pomembni za odločitev. Zgolj dejstvo, da se pritožniki s takšnim stališčem sodišč ne strinjajo, za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadošča.
12. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

(1)Primerjaj z 12. točko obrazložitve odločbe št. Up-758/06 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 119/07 in OdlUS XVI, 118) in z 8. točko obrazložitve odločbe št. Up-393/02 z dne 22. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04).
(2)Ustavno sodišče je navedlo: »Namen pridobitve statusa begunca zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da sta vsako dejanje ali situacija, za katera se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, preganjanje v pomenu Ženevske konvencije. Dejanja ali situacije, ki jih prosilec sicer lahko dojema kot preganjanje in z njimi utemeljuje svoj strah pred vrnitvijo v izvorno državo, morajo objektivno izpolnjevati pogoje, določene v prvem odstavku 26. člena ZMZ, da prosilec za mednarodno zaščito lahko izpolni pogoje za pridobitev statusa begunca«.