Na podlagi 11. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. maja 2009 sprejel

Nasilje v družini se pojavlja ne glede na socialno-ekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine družinskih članic in članov (v nadaljnjem besedilu: članov). Po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, št. 16/08) je nasilje vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje družinskega člana. Gre za vprašanje zlorabe družbene moči, potrebe po prevladi in nadzorovanju ene osebe nad drugo. Tovrstni vedenjski vzorci so posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma ter med starši in otroki. Nasilje v družini je pogosto v razmerjih, v katerih ga dovolijo ali celo jemljejo za družbeno sprejemljivo vedenje.
Družina kot temeljna skupnost naj bi bila varno okolje, ki omogoča potešitev osnovnih bioloških, duševnih in socialnih potreb. Kadar ne deluje kot varno okolje, utrpijo največjo škodo njeni najranljivejši člani, med katere gotovo sodijo otroci. Ti nimajo razvitih obramb, s katerimi se obvarujejo destruktivnih vplivov okolja odrasli ljudje. Prav tako otroci nimajo socialne moči, da bi si poiskali pomoč zunaj družine ali si celo izbrali drug dom. V podobnem položaju so velikokrat tudi najstarejši člani družin in invalidi. Statistika dokazuje še, da so pogosteje izpostavljene nasilju v družini ženske. K temu prispeva patriarhalno usmerjena družba, v kateri imajo moški višji socialno-ekonomski položaj.
Nasilje v družini zajema različne oblike: fizični (telesni) napad, prisiljevanje v spolne odnose, spolno zlorabo, posilstvo, grožnje, ustrahovanje, ekonomsko nasilje, opustitev dolžne skrbi oziroma zanemarjanje in podobno. Še vedno se to nasilje velikokrat dojema izključno kot zasebna zadeva. »Zapoved molka« oziroma pretirane lojalnosti pa je izjemno škodljiva in neetična, ko se znotraj družine dogajajo zlorabe oziroma nasilje. Nesprejemljivost zapovedi molka je predvsem v tem, da zahteva lojalnost žrtev, s čimer se krog nasilja v družini oži ter onemogoča pomoč okolice in pristojnih organov.
Nasilje v družini je splošni družbeni problem, saj posega v temeljne človekove pravice. Tak pogled nanj je izražen tudi v Kazenskem zakoniku (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/08 in 66/08-popr.), ki je začel veljati prvega novembra 2008. V poglavju Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke je nasilje v družini določeno kot samostojno kaznivo dejanje.
Mednarodno pravo človekovih pravic mora biti v celoti preneseno v domačo zakonodajo, tako da omogoča tudi učinkovite preventivne in kurativne ukrepe v zvezi z nasiljem v družini. Dolžnost države je med drugim, da ozavešča, preprečuje, raziskuje, rešuje in kaznuje nasilje. Države, ki dovoljujejo, da kršitve človekovih pravic v zasebni sferi niso obravnavane in kaznovane, kršijo dolžnost ščititi človekove pravice, ki izhajajo iz mednarodnega prava.
Bistveno pri opredelitvi nasilja v družini torej je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo, s katero je ali je bila v posebnem duševnem razmerju. Ta njun čustveni odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali partnerske zveze (zakonska, zunajzakonska, istospolna skupnost). Čeprav raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, se nacionalni program ne omejuje samo na njihovo varstvo, ampak zajema tudi varstvo moških žrtev, nasilje nad starejšimi družinskimi člani ter zlorabe nad osebami z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami.
Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program) je strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do 2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Konkretne naloge in dejavnosti za doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov bodo opredeljene v akcijskih načrtih (12. člen ZPND), ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali časovne roke in izvedbene načine.

Temeljni akt za pripravo nacionalnega programa je Ustava Republike Slovenije (Ustava, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06). Ustava opredeljuje Republiko Slovenijo kot demokratično, pravno in socialno državo, ki zagotavlja uživanje in uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem, ne glede na narodnost, raso, spol, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Otroci v Republiki Sloveniji po ustavi uživajo posebno varstvo in skrb, človekove pravice in temeljne svoboščine pa v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Neposredno pravno podlago za sprejetje nacionalnega programa je Republika Slovenija dobila z ZPND, ki poudarja tri temeljne namene:
1) Opredelitev nasilja v družini – strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja, so doslej pogrešali jasno pravno opredelitev tega pojava, ki naj bi bila izhodišče njihovega dela.
2) Določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini – jasna opredelitev pravil in postopkov, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij pri obravnavanju teh primerov.
3) Določitev ukrepov za varstvo žrtev nasilja v družini – polnoletne žrtve se same odločajo, ali bodo ukrepe uveljavljale na sodišču. Nekateri so določeni že v drugih področnih zakonih, npr. Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08), Zakonu o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo in 14/07 – ZVS), KZ-1 in Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07 – ZSKZDČEU, 68/08). Ukrepi v ZPND tako le dopolnjujejo že obstoječe in jih ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena. Ta poudarek je pomemben predvsem pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, med katere sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo in 101/07 – odločba US) ter je ne glede na vrsto ali vir ogrožanja sistemsko urejeno v družinski zakonodaji. Varstvo otrok pa zahteva tudi drugačne prijeme, saj je dolžnost države slediti otrokovim koristim ne glede na njegovo željo ali pričakovanja. Zato se ZPND glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakonodajo, ki ureja družinska razmerja.

Nasilje kot vsesplošni problem je splošna kršitev temeljnih človekovih pravic, med drugim: pravice do življenja, varnosti, dostojanstva, zaščite pred telesnimi in duševnimi poškodbami, pravice do enakosti v družini ter do najvišjega možnega standarda telesnega in duševnega zdravja. Leta 1993 je Generalna skupščina ZN sprejela Deklaracijo o odpravi nasilja nad ženskami, prvi mednarodni instrument človekovih pravic, ki se ukvarja izključno z vprašanjem nasilja nad ženskami. Poudarja, da to nasilje krši človekove pravice in temeljne svoboščine žensk, ter postavlja v ospredje odgovornost vlad za njihovo zaščito. Nasilje se dogaja v družini (nasilje v družini, spolno pohabljanje, poškodovanje spolnih organov, kastracija) in v družbi nasploh (posilstvo, spolni napad, spolno nadlegovanje, suženjstvo v gospodinjstvu, prisilna prostitucija, trgovina z ženskami in otroki, seksualni turizem). Nasilje moških nad ženskami je bilo dolgo časa »neviden pojav«, a je v sedemdesetih in osemdesetih letih v zahodnih državah postal viden. Zlasti ustanavljanje zatočišč, nevladnih ženskih organizacij in svetovalnic za ženske, ki želijo sebe in otroke obvarovati pred spolnim nasiljem (posilstvom v partnerski zvezi in zunaj nje, spolnimi zlorabami otrok), je prineslo v domove sporočilo, da je takšno nasilje kršitev posameznikove celovitosti. Do takrat je bilo namreč razumljeno kot zasebni socialni in ne kot temeljni družbeni problem.
Republika Slovenija se je zavezala, da bo spoštovala Splošno deklaracijo človekovih pravic, Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92 in MP, št. 9/92), Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW, Uradni list SFRJ – MP, št. 11/81, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradnem listu RS – MP, št. 9/92), Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, Uradni list RS – MP, št. 7/94), Evropsko socialno listino (Uradni list RS, št. 24/99 in 7/99) ter Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja (Uradni list RS – MP, št. 1/94).
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 18. členu poudarja spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, v 16. in 17. členu Evropske socialne listine pa je posebej opredeljena pravica družine do socialne, zakonske in ekonomske zaščite, s poudarkom na pravici mater in otrok do socialne in ekonomske varnosti. Na Konvencijo ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk se nanaša sklep Vlade Republike Slovenije, št. 56000-1/2008/3, z dne 24. 12. 2008, s katerim je bilo pristojnim ministrstvom in vladnim službam naloženo, da preučijo priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk ter sprejmejo ukrepe za njihovo pravočasno in učinkovito uresničevanje.
Evropski parlament je januarja 2008 sprejel resolucijo (INI/2007/2093 – Towards an European Union Strategy on the Rights of the Child), ki na podlagi KOP predlaga državam članicam, da iz svojih medijskih programov izključijo vse škodljive vsebine za otroke in mladino, ki spodbujajo k nasilju, vključno s trženjem nasilnih videoiger in dostopnostjo do pornografskih spletnih strani (posledično spolne zlorabe otrok).
Zaščita otrok pred trpinčenjem je vključena v številne dokumente Sveta Evrope, ki zadevajo otroke kot posebno ranljivo skupino, pa tudi odnos do žrtev. Iz priporočil izhaja načelno soglasje, da zahteva problematika nasilja v družini ukrepanje v državah članicah in širše, na mednarodni ravni. Priporočilo št. R (90) 2 o družbenih ukrepih v zvezi z nasiljem v družini vključuje splošno preprečevanje in posebne ukrepe. Na obeh ravneh poudarja potrebo po posebni obravnavi otrok in starejših oseb zaradi njihove večje ranljivosti in manjših možnosti dejanskega reševanja problema nasilja v družini. Tudi v Sloveniji so strokovne razprave pogosto spregledale starejše prebivalstvo, ki se srečuje z nasiljem, praviloma znotraj družine. Nedavno je bila pri Svetu Evrope ustanovljena skupina strokovnjakov za uresničevanje in nadaljevanje priporočila iz leta 2002 (Recommendation (2002) 5 of the Committee of Ministers to Member States on the protection of women against violence), ki obravnava vse vidike nasilja nad ženskami, vključno s spolnim. Začela se je pripravljati Konvencija Sveta Evrope o ukrepih proti nasilju nad ženskami in v družini.
V državah članicah Evropske unije je razmeroma malo zakonov, ki se ukvarjajo neposredno z nasiljem v družini. Kljub temu pa obstajajo, čeravno ne pravno zavezujoča, tovrstna priporočila in smernice,(1) ki jih je sprejel Svet Evrope, ter resolucije, ki jih je sprejel in objavil Evropski parlament(2); ki nakazujejo, da je kriminaliziranje nasilja v družini splošno sprejeto in potrebno, če naj posamične države članice izpolnjujejo obveznosti do Evropske Unije. Tako je poudarjeno, da mora biti nasilje v družini določeno in obravnavano kot kaznivo dejanje ter da mora biti osebam z izkušnjo nasilja zagotovljena primerna pravna, finančna in psihološka pomoč (Recommendation 1582, 2002). V splošnem je bila nasilju v družini v Evropskem svetu posvečena še posebna pozornost, saj je bilo prvo priporočilo št. R (85) 4 o nasilju v družini sprejeto že leta 1985 ter se nanaša na psihološke, socialne, kriminološke in pravne vidike s tega področja.
Svet Evrope in Organizacija združenih narodov predlagata državam spremembe obstoječih nacionalnih zakonodaj, saj te določajo celoten okvir obravnave nasilja v družini in pomembno vplivajo na odzivanje na nasilje. Priporočeno je tudi, da se v državah spodbujajo policija, zdravstvo, šolstvo in centri za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: CSD) k oblikovanju usklajenega akcijskega načrta, ki bo opredeljeval dejavnosti za preprečevanje nasilja v družini in v podporo žrtvam nasilja.
Pravna določila, ki urejajo nasilje v družini, morajo biti čim jasnejša, usmerjena k takojšnji fizični ločitvi žrtve od povzročitelja in morebitni odstranitvi tega iz skupnega gospodinjstva. Predstavniki policije, ki pogosto prvi pridejo posredovat na kraj nasilja v družini, morajo dajati natančna in jasna navodila o tovrstnih ukrepih, prav tako pa se morajo v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi in organizacijami izvajati nadaljnji ukrepi, ki so usmerjeni v zaščito osebe z izkušnjo nasilja. Pomembna je tudi uvedba nadzora izvajanja ukrepov.
Sistemskost obravnavanja nasilja v družini je prijem, naravnan k celovitemu pregledu pristojnosti in učinkovitemu sodelovanju različnih institucij. Državi, ki sta poleg usklajenih zakonodajnih sprememb med prvimi uspešno uvedli celovitejše in sistemske rešitve problematike nasilja v družini tudi z medinstitucionalnim sodelovanjem, sta Avstrija in Nemčija.
Akcijski načrt kot operacionalizacija nacionalnega programa navadno določa konkretne cilje. Sprejetje tega načrta, kot nadaljevanje nacionalnega programa, je predlagano tudi v priporočilih Evropske Unije in v nekaterih državah so ga že sprejeli (Finska, Španija, Norveška, Belgija, Velika Britanija). Največkrat se oblikuje s sodelovanjem nevladnih organizacij in dopolnjuje zakonodajo, ki se nanaša na nasilje v družini. V Belgiji kot primeru dobre prakse s tega področja je preprečevanje nasilja v družini nacionalna prednostna naloga – v svoj akcijski načrt (2001) so sprejeli različne ukrepe za preprečevanje, kaznovanje in podporo žrtvam ter ukrepe, ki se nanašajo na nasilne osebe.
Eden večjih problemov v razviti družbi je nedosledno izvajanje veljavnih zakonov ali priporočil oziroma velik razkorak med zakoni in njihovim izvajanjem. Poleg samih sprememb zakonodaje je državam v velik izziv prav zagotavljanje njenega učinkovitega izvajanja. Kot dober ukrep v tem pogledu se je izkazala ustanovitev posebnega organa, v Avstriji npr. intervencijskih centrov za preprečevanje nasilja v družini. Ti dajejo žrtvam nasilja v družini pomoč in podporo ter povezujejo vse vključene stranke – policijo, sodstvo, organizacije za mladostnike, zavetišča za ženske idr. Intervencijski center kot nevladna organizacija tesno sodeluje z državnimi organi (predvsem s policijo), ki zagotavljajo pomoč osebam z izkušnjo nasilja, in tako pripomore k izvajanju ukrepov, ki se nanašajo na pravice žrtev nasilja. Druga funkcija, ki jo ti centri opravljajo, je pomoč in podpora žrtvam med samim sodnim procesom.
Po vzoru Norveške, ki je leta 2000 vzpostavila akcijski program za preprečevanje nasilja v družini, bi bilo v Sloveniji smiselno ustanoviti intermediarno skupino, ki bi poskrbela za spremembe na tem področju. Norveška skupina, ki vključuje tudi predstavnike ministrstev, usklajuje splošne akcije za preprečevanje nasilja v družini in številne iz akcijskega programa. Ena od njih je bila uvedba delovne skupine, katere cilj so tudi nekatere spremembe v zakonodaji. Nekoliko več pozornosti je namenjeno izobraževanju strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, in delu s povzročitelji nasilja.
Podobno funkcijo ima irski Nacionalni odbor za preprečevanje nasilja nad ženskami, ki je bil ustanovljen leta 1997. V njegovem okviru poskušajo vzpostavljati, razvijati in izvajati medijske kampanje na regionalnih in lokalnih ravneh ter znotraj regionalnih in lokalnih struktur. Predvsem ženske spodbujajo, da se odločajo za iskanje pomoči ter prijavljajo nasilje in njegove povzročitelje. Odbor ima tudi usklajevalno in svetovalno vlogo pri razdelitvi sredstev ter vodi razvoj različnih politik in deluje na tem področju.

Nasilje v družini se dogaja v zasebnih prostorih, zaradi česar laže ostaja skrito in ga je teže prepoznati kakor nasilje, ki poteka na javnih krajih. Na različne oblike nasilja v družini strokovne službe zato praviloma naletijo šele, ko traja dalj časa in se nemalokrat pokaže v usodnih posledicah.
Najpogostejše težave pri ugotavljanju obsega in vrst nasilja v družini so:
– premajhna družbena občutljivost za to nasilje;
– nedoslednost prijavljanja nasilnih dejanj (zaradi sramu, strahu, samoobtoževanja, slabe dostopnosti do služb in strahu pred odzivom), zaradi česar jih veliko ni zaznanih in ni kaznovanih;
– neusklajeno delovanje pristojnih služb in neustrezna povezanost njihovih evidenc;
– prepočasno odzivanje pristojnih služb v posameznih primerih;
– starejši se še zlasti bojijo in sramujejo prijaviti in priznati pristojnim organom, da so žrtve nasilja v lastni družini, saj so fizično odvisni od povzročiteljev zaradi zadovoljevanja telesnih potreb;
– neusklajenost pristojnih organov v prizadevanju za večjo ozaveščenost in občutljivost glede nasilja v družini;
– nezadostna programska ponudba glede na potrebe uporabnikov;
– neenakomerna pokritost slovenskega prostora s programi pomoči osebam z izkušnjo nasilja v družini in s programi za povzročitelje nasilja;
– neučinkovita porazdelitev sredstev na nacionalni in lokalni ravni za celostno financiranje programov za osebe z izkušnjo nasilja v družini.
Na nacionalni ravni so žrtvam na voljo različne oblike pomoči (CSD, nevladne organizacije, telefoni, internet), vendar je njihova dostopnost (zlasti programov nevladnih organizacij) po območjih razporejena neenakomerno. Vprašanje dostopnosti ustreznih programov pomoči je pomembno zlasti za:
– invalide: dvomijo, da jim bodo drugi verjeli (bržkone zato, ker po splošnem prepričanju nihče ne bi izvajal nasilja nad invalidno osebo), lahko imajo težave s komuniciranjem ali s fizičnim dostopom do služb, ki bi jim lahko pomagale, odvisni so od pomoči drugih družinskih članov;
– prebivalce kmetijskih predelov: težave z dostopom do pristojnih služb zaradi geografske izoliranosti (problem mobilnosti in nadzor s strani povzročitelja nasilja);
– socialno ogrožene: slabši dostop do služb zaradi pomanjkanja denarja;
– priseljence in begunce (ki so lahko žrtev moških iz lastne ali gostiteljske skupnosti oziroma oboroženih moških): zaradi omejenega znanja jezika, kulture in razpoložljivih služb;
– osebe, katerih status bivanja je vezan na partnerjevega.

Edini organ v Sloveniji, ki je do sprejetja ZPND zbiral uradne statistike na tem področju, je bilo Ministrstvo za notranje zadeve – Policija. Ukrepanje policistov pri posredovanju zaradi nasilja je kompleksno. Prvič zato, ker družina v vseh svojih oblikah pripada zasebni in hkrati javni sferi. Državni poseg mora zato spoštovati pravico do zasebnega življenja. Drugič, ker je nasilje v družini trdno zakoreninjeno v tradicijah patriarhalne slovenske skupnosti.
Policija, ki je navadno prva poklicana k posredovanju, mora žrtev nasilja v družini zaščititi pred neposredno ogroženostjo in jo seznaniti z možnimi oblikami pomoči. Zpol v 39. a členu daje policiji možnost, da povzročitelju prepove približevanje določenemu kraju ali osebi. Ta ukrep lahko izreče ob utemeljenem sumu, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek z elementi nasilja, ali če je bil zaloten pri tem kaznivem dejanju ali prekršku ali če obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozil življenje, osebno varnost ali svobodo druge osebe, s katero je ali je bil v bližnjem razmerju. Takšno policijsko dejanje ima tudi simbolični pomen, saj kaže na težo nasilnega dejanja in poudarja povzročiteljevo odgovornost. Pomembno je zagotoviti trajno spremembo vedenja nasilneža, pomagati žrtvi (z otroki) z izkušnjo nasilja, da predela travmatično izkušnjo in zagotoviti, da celotna družba dojame nasilje kot nesprejemljivo obliko vedenja.
Od leta 1999 policija pri vsakem zaznanem kaznivem dejanju opredeli tudi razmerje med povzročiteljem in žrtvijo nasilja. Tako je zaznala 1502 kaznivi dejanji nasilja v družini v letu 2000, 1952 v letu 2001, 2224 v letu 2002, 2837 v letu 2003, 2607 v letu 2004, 3009 v letu 2005, 2999 v letu 2006 in 4329 v letu 2007. Iz podatkov je razvidno, da število zabeleženih oziroma prijavljenih tovrstnih kaznivih dejanj strmo narašča. Razlog je najbrž večja ozaveščenost in pozornost javnosti, ne pa več nasilja v družini. V zadnjem obdobju se namreč veliko govori o nasilju, poudarja se nedopustnost takšnih dejanj, organizirane so številne konference in mediji o tem izčrpno poročajo. V skladu z naraščanjem števila kaznivih dejanj nasilja v družini narašča tudi število osumljencev in žrtev (preglednica 1).
Preglednica 1: Število osumljencev in žrtev kaznivih dejanj nasilja v družini v obdobju 2000–2007

+----------------------+----------------------+----------------+
|         Leto         |  Štev. osumljencev   |  Štev. žrtev   |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2000         |         1199         |      1392      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2001         |         1447         |      1670      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2002         |         1656         |      1974      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2003         |         1878         |      2251      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2004         |         1941         |      2284      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2005         |         2110         |      2413      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2006         |         2103         |      2450      |
+----------------------+----------------------+----------------+
|         2007         |         2289         |      2714      |
+----------------------+----------------------+----------------+

CSD, katerih javno pooblastilo in naloge izhajajo iz Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr. in 41/07 – popr.) so z ZPND dobili dodatno nalogo, da na zakonski podlagi zbirajo podatke, ki jih potrebujejo za obdelavo osebnih podatkov in zbiranje po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Za pripravo nacionalnega programa je pomembna tudi statistika CSD. Iz nje je razvidno število vodenih obravnav otrok v letu 2007, prve socialne pomoči, stanje v varnih hišah, materinskih domovih ter kriznih centrih za otroke in mladostnike.
V letu 2007 so CSD obravnavali 4012 otrok z izkušnjo nasilja v celotni Sloveniji: 1316 zaradi suma o neustreznem ravnanju, 1098 zaradi zanemarjanja, 814 je bilo med njimi žrtev psihičnega in 369 žrtev telesnega nasilja, 266 otrok so obravnavali zaradi prijave suma kaznivega dejanja in 149, ker so bili žrtve spolne zlorabe. Podrobni podatki po regijah so prikazani v preglednici 2.
Preglednica 2: Pregled podatkov CSD o primerih nasilja – vodene obravnave otrok v letu 2007

V Sloveniji imamo 24 varnih hiš za ženske in materinskih domov, v katerih je skupaj na voljo približno 110 sob in 330 ležišč, treba pa je poudariti, da materinski domovi v osnovi niso namenjeni reševanju problematike nasilja v družini. Poleg naštetih programov (preglednici 3 in 4) v okviru preprečevanja nasilja delujejo še nekateri, ki vključujejo psihosocialno pomoč posameznikom in družinam. Vsi se financirajo iz programov socialnega varstva. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva v obdobju 2006–2010 (Uradni list RS, št. 39/06) predvideva do leta 2010 širitev mreže po vseh statističnih regijah do okvirno 350 mest.
V preglednici 3 so na voljo podatki o številu uporabnic oziroma uporabnikov materinskih domov. Ti kažejo, da se je zasedenost v decembru 2008 glede na december 2007 povečala za 30 %.
Preglednica 3: Število uporabnic oziroma uporabnikov materinskih domov (MD) v Sloveniji

Preglednica 4: Število uporabnic oziroma uporabnikov varnih hiš (VH) v Sloveniji

V preglednici 4 so podatki o številu uporabnic oziroma uporabnikov varnih hiš v Sloveniji. Razlika v zasedenosti varnih hiš je v decembru 2007 in decembru 2008 manjša kakor pri materinskih domovih, saj se je zasedenost v varnih hišah povečala le za 1,6 %.
Pri programih materinskih domov in zavetišč za ženske se kot merilo upošteva število uporabnikov, raznovrstnost dejavnosti posameznega izvajalca in nujni materialni stroški, potrebni za izvajanje programa. Pri materinskih domovih in pri zavetiščih za ženske se pri dodeljevanju sredstev upoštevata tudi prostorska zmogljivost in specifičnost programa (npr. delovanje na več lokacijah, zagotavljanje dežurstva pri kriznih namestitvah).
V Sloveniji imamo sedem kriznih centrov za mladostnike, in sicer v Celju, Krškem, Lj. Bežigradu, Mariboru, Murski Soboti, Radovljici in Slovenj Gradcu, ter enega za otroke do starosti šest let v Grosupljem, ki deluje od prvega septembra 2007. Preglednica 6 prikazuje, da so prvo socialno pomoč v letu 2008 skupno ponudili 1228 otrokom in mladostnikom, 420 otrok in mladostnikov pa je v letu 2008 prebivalo v kriznem centru za mladostnike. Skupno število vseh prenočitev v letu 2008 je bilo 5912, povprečna dolžina bivanja v kriznem centru za mladostnike je bila 14,47 dneva; po visokem številu povprečnih dni bivanja otroka izstopa Krizni center za mladostnike v Murski Soboti.
Glede na statistične podatke iz leta 2007 (preglednica 5) se je število uporabnikov prve socialne pomoči v letu 2008 povečalo za več od polovice, in sicer za 60,02 %, naraslo je tudi število vseh prenočitev v kriznem centru za mladostnike (za 14 %) in povprečno število dni bivanja otroka (za 27 %). Število otrok in mladostnikov, ki so prebivali v kriznem centru za mladostnike, se je od leta 2007 do 2008 sicer zmanjšalo, vendar le za 1,90 %.
Preglednica 5: Statistika uporabnikov kriznih centrov za mladostnike (KCM) v letu 2007

+------+--------------+---------------+-------------+----------+
| Leto |    Štev.     |Štev. otrok in |  Štev. vseh |Povprečno |
|      | uporabnikov  | mladostnikov, |  prenočitev |štev. dni |
|      |prve socialne |ki so bivali v |             | bivanja  |
|      |    pomoči    |      KCM      |             |  otroka  |
+------+--------------+---------------+-------------+----------+
|2007  |           491|            428|         5103|     10,59|
+------+--------------+---------------+-------------+----------+

Preglednica 6: Statistika uporabnikov kriznih centrov za mladostnike (KCM) v letu 2008

+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|2008       |    Štev.    | Štev. otrok | Štev. vseh|  Povprečno   |
|           | uporabnikov |     in      | prenočitev|  štev. dni   |
|           |prve socialne|mladostnikov,|           |   bivanja    |
|           |   pomoči    |ki so bivali |           |  otroka in   |
|           |             |    v KCM    |           | mladostnika  |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|CELJE      |          175|           56|       1088|            19|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|GROSUPLJE  |            4|           40|        546|         13,65|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|KRŠKO      |           87|           60|        890|         14,83|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|LJ.        |          159|           72|        772|         10,72|
|BEŽIGRAD   |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|MARIBOR    |          122|           89|       1107|         12,44|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|MURSKA     |          171|           32|        950|            30|
|SOBOTA     |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|RADOVLJICA |          110|           43|        388|          9,02|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|SLOVENJ    |          400|           28|        171|           6,1|
|GRADEC     |             |             |           |              |
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+
|SKUPAJ     |         1228|          420|      5.912|        115,76|
+-----------+-------------+-------------+-----------+--------------+

Glede podatkov o kriznih centrih za mladostnike je treba poudariti, da so zajeti vsi uporabniki, ki se zatečejo v krizni center za mladostnike za kratkotrajno namestitev, čeprav ni vedno vzrok nasilje, temveč tudi vzgojne težave in primeri, ko otroci ostanejo brez staršev – za prehodno obdobje pred namestitvijo v rejniško družino ali zavod.

Za preprečevanje nasilja, zagotavljanje učinkovitejše pomoči v primerih nasilja nad otroki in uspešno ozaveščanje o tej problematiki je bil v partnerstvu med ministrstvoma za delo, družino in socialne zadeve ter za šolstvo in šport marca 2006 prvič izveden skupen projekt z naslovom »Odrasli smo tu, da ti pomagamo« za vse osnovnošolce v Sloveniji.
Kot del projekta so vsi osnovnošolci prejeli informativno zloženko s ključnimi informacijami o tem, katere oblike nasilja obstajajo, v njej so navedeni stiki za svetovanje in pomoč ter ključno sporočilo, da naj se ob morebitnem nasilju obrnejo na odraslo osebo, ki ji zaupajo, da jim bo pomagala iz tega položaja. Poleg tega je bila ena razredna ura posvečena izključno osvetlitvi problematike nasilja, vzrokov in posledic nasilnih odnosov ter oblikam pomoči. Tako so učenci dobili informacije o svojih temeljnih pravicah in o spoštovanju pravic drugih, znanje, kako prepoznati nasilje in kako ravnati, če doživljajo, opazujejo ali izvajajo nasilje, ter informacije, na koga se obrniti po pomoč ob morebitnem nasilju, bodisi da se dogaja v šoli bodisi na igrišču ali doma.
Pomembno je, da otrokom in mladostnikom država zagotovi različne, njim poznane in dostopne možnosti, da o svojih težavah in stiskah obvestijo odrasle, ki jim lahko in so jim dolžni pomagati. Zato je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru projekta z naslovom »Odrasli smo tu, da ti pomagamo« sprejelo tudi odločitev, da odpre in financira brezplačno anonimno modro številko (080 1552) – telefon Petra Klepca, na katero lahko otroci in mladostniki pokličejo ob morebitnem nasilju. S to možnostjo so bili seznanjeni tudi v omenjeni zloženki in razredni uri. Poleg dostopnosti takšna oblika pomoči otroku ali mladostniku omogoča, da ostane anonimen, kar povečuje občutek varnosti. Čeprav ne gre za osebni stik, se vzpostavi neposreden dialog z usposobljenim strokovnjakom, ki usmerja pogovor in spodbuja otroka ali mladostnika k iskanju možnih rešitev. Pri tem ima ta možnost soodločati pri načrtovanju pomoči, kar pomembno prispeva k njegovi dejavni vlogi pri iskanju izhoda iz nastalega položaja.
Ker so krizni centri za mlade namenjeni otrokom in mladostnikom, ki se iz različnih razlogov (zlasti nevzdržnih razmer v družini, pogosto povezanih z nasiljem in zlorabo) znajdejo v stiski, ter so jim dostopni 24 ur na dan, je telefonski klic urejen s preusmerjanjem z omenjene brezplačne modre številke na najbližjega od sedmih kriznih centrov za mlade. Prednost vključevanja teh centrov v takšno obliko pomoči je tudi, da otrokom in mladostnikom poleg strokovne podpore in svetovanja po potrebi lahko ponudijo takojšnjo varno namestitev.

Od konca 80. let so se z nasiljem nad ženskami in otroki kot najpogostejšimi žrtvami nasilja v družini in žrtvami nasilja nasploh ukvarjale predvsem nevladne organizacije ter so zanje prve razvile posebne strokovne oblike pomoči. Nasilje v družini vse do sredine 90. let ni bila klasična tema socialnovarstvenih institucij. Država je začela financirati te programe prek rednih javnih razpisov socialnega varstva in jih danes financira v obsegu, predvidenem z Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva 2006–2010. V mreži pomoči žrtvam nasilja delujejo različni programi: materinski domovi (ki prvotno niso namenjeni tem žrtvam), varne hiše, zatočišča in krizni centri za žrtve nasilja. Država sofinancira deset materinskih domov, 13 varnih hiš in tri krizne centre. Za žrtve nasilja se izvaja več programov psihosocialne pomoči in krizni telefoni, za storilce nasilnih dejanj pa poseben program svetovanja.
Prihodnji razpisi bodo usmerjeni v spodbujanje novih oblik pomoči za žrtve nasilja s posebnimi potrebami in programov za delo s povzročitelji nasilja. Naslednja socialnovarstvena resolucija bo sledila nadaljnjemu razvoju mreže nevladnih organizacij za potrebe preprečevanja nasilja v družini.

V zvezi z nasiljem v družini so bile opravljene redke raziskave nekaterih tipov nasilja, ki so geografsko, časovno, vsebinsko ali disciplinarno omejene. Edino obsežnejšo empirično tako raziskavo sta po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v letu 2005 izvedla Znanstveno-raziskovalno središče Koper Univerze na Primorskem in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. V okviru projekta »Analiza družinskega nasilja v Sloveniji – predlogi preventive in ukrepov« sta pripravila in izvedla javnomnenjsko raziskavo »Nasilje v družinah« na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Republike Slovenije. Velikost končnega (anketiranega vzorca) je bila 1006 anketirancev. Fakulteta za družbene vede pa je opravila analizo medijske predstavitve nasilja v družini. Z namenom ugotoviti kakšne so potrebe žrtev nasilja, kakšne so vrste nasilja, kakšen je prag nasilja, kdo so posebej ranljive skupine, kakšna je pogostost nasilja, oceniti ustreznost in učinkovitost odzivnosti pristojnih institucij ter posledično vzpostavitev sistema zbiranja podatkov sta Urad za enake možnosti in Policija sofinancerja projekta Pojavnost nasilja in odzivnost na nasilje v zasebni sferi in v partnerskih odnosih v okviru Ciljno-raziskovalnega programa, ki se je začel izvajati leta 2008 in se bo zaključil leta 2011.

Strokovnjaki Znanstveno-raziskovalnega središče Koper Univerze na Primorskem so oblikovali anketni vprašalnik, sestavljen iz osmih vsebinskih sklopov in 67 vprašanj.
Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je odgovorilo pritrdilno 23,7 % anketiranih, nikalno pa 76,3 %. Med tistimi, ki so osebno doživeli izkušnjo nasilja v družini, je 73 % vprašanih izjavilo, da se je to zgodilo v družini, v kateri so odraščali, 38,6 % pa, da v družini, v kateri so živeli kot odrasli (nekaj jih ima torej izkušnjo nasilja iz otroštva in nekaj iz partnerskega odnosa). Statistično značilne razlike v odgovorih glede na spol anketiranih nakazujejo, da je bilo med tistimi, ki so osebno doživeli nasilje v družini, v kateri so živeli kot odrasli, bistveno več žensk (71,4 %; moških 28,6 %).
Med anketiranci je 33,1 % takih, ki poznajo vsaj eno družino, v kateri je klofuta otrokom običajno kaznovanje; 56,1 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri je vsakdanji način komunikacije kričanje na otroka; 22,4 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri se izvaja vsaj ena izmed oblik nasilja nad ženo, in 7,5 % jih pozna vsaj eno družino, v kateri se nasilje izvaja nad možem. Velika večina anketirancev (86,4 %) pa ne pozna niti ene družine, v kateri bi se izvajalo nasilje nad starejšimi.
Preglednica 7: Stališča o nasilnosti posameznih dejanj

+--------------------------------+--------+--------+
|Ali je naslednje dejanje nasilno|Da (v %)|Ne (v %)|
|ravnanje?                       |        |        |
+--------------------------------+--------+--------+
|Klofuta                         |    63,6|    36,4|
+--------------------------------+--------+--------+
|Pregledovanje žepov             |    49,3|    50,7|
+--------------------------------+--------+--------+
|Grožnja                         |    83,0|    17,0|
+--------------------------------+--------+--------+
|Besedno poniževanje posameznika |    87,4|    12,6|
+--------------------------------+--------+--------+
|Odpiranje pisem                 |    67,9|    32,1|
+--------------------------------+--------+--------+
|Nadzor nad finančnimi sredstvi  |    61,9|    28,1|
|partnerja                       |        |        |
+--------------------------------+--------+--------+
|Siljenje v spolnost             |    92,4|     7,6|
+--------------------------------+--------+--------+
|Ustrahovanje                    |    93,1|     6,9|
+--------------------------------+--------+--------+
   Vir: Luthar, B., in Jontes, D., 2006.

Po mnenju anketirancev so najpogostejše žrtve nasilja ženske (77,9 %) in otroci (71,4 %), redkeje pa starejši (24,5 %), starši (19,4 %) in moški (2,6 %). Na prvo mesto po pogostosti so anketiranci postavili fizično nasilje, na drugo psihično, na tretje spolno in na četrto ekonomsko nasilje. Vprašani so se v raziskavi tudi izrekali, ali gre pri posameznih dejanjih za nasilje ali ne. Odgovori so predstavljeni v preglednici 7.
Ugotavljalo se je še, kdaj bi anketiranci zagotovo poklicali policijo: 55,7 % bi jih to storilo, če bi njihov sosed pretepal otroka, 48,5 %, če bi vedeli za izvajanje duševnega nasilja nad otrokom, 40,7 %, če bi vedeli za fizično nasilje nad možem ali ženo, 70,6 % pa ob fizičnem nasilju nad starejšo osebo. Po mnenju anketirancev so pri ozaveščanju družbe o resnosti problematike nasilja v družini zelo pomembni mediji, saj jih kar 87,7 % odgovarja, da informacije o tem pridobivajo iz medijev. 58,5 % anketirancev meni, da imajo mediji pri obveščanju javnosti o nasilju v družini pozitivno vlogo, saj razkrivajo probleme, ki bi sicer ostali zamolčani, in povzročitelje nasilja. Po prepričanju nekaterih javna obravnava primerov hitreje privede do kaznovanja povzročiteljev nasilja. 13,4 % anketirancev pa meni, da imajo mediji pri teh temah negativno vlogo, saj pretiravajo, pišejo senzacionalistično, da bi pritegnili občinstvo in dvignili naklado oziroma gledanost. Dobra tretjina (39 %) odgovorov razkriva mnenje, da mediji dovolj upoštevajo pravico varovanja osebnih podatkov žrtve, tretjina pa se jih s tem ne strinja (29,3 %).
V raziskavi so preverjali tudi, kako učinkoviti se zdijo anketirancem načini izvedbe preventivnih akcij. Daleč najučinkovitejša se jim zdi uvedba strožjih kazni za povzročitelje (81,1 % vprašanih), najmanj učinkoviti pa so po njihovem mnenju: razdeljevanje biltenov in letakov, veleplakati, radijski oglasi in spletno oglaševanje. Večina jih je seznanjena z obstojem anonimnega telefona (97,9 %), društev za pomoč žrtvam nasilja v družini (94,8 %), vendar pa je zelo malo takih, ki poznajo koga, za katerega vedo, da je poklical po anonimnem telefonu (9,7 %) ali poiskal pomoč pri katerem od društev (9,2 %). Če bi anketiranci postali žrtve nasilja v družini, bi se najprej obrnili na svoje prijatelje (39,1 %), policijo (36,7 %), drugega družinskega člana (30,8 %), CSD ali svetovalno službo (26,5 %), anonimni telefon (22,2 %), osebnega zdravnika ali specialista (13,8 %).
Anketiranci, ki ne odobravajo razveze zakonske skupnosti, kažejo večjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih ravnanj, kakršna so klofuta, pregledovanje žepov, besedno poniževanje, odpiranje pisem, kontrola nad finančnimi sredstvi partnerja oziroma partnerke in siljenje v spolni odnos, ter so bolj nagnjeni k viktimizaciji žrtev (ženska, ki jo mož udari, si je včasih tudi sama kriva), opravičevanju oziroma upravičevanju nasilja (udarec iz ljubosumja pomeni resnično ljubezen) in relativiziranju nasilnih dejanj (prepovedovanje stikov z drugimi osebami ni nasilno dejanje).
Tisti, ki menijo, da bi moral imeti glavno besedo v družini zgolj mož, izražajo v anketi višjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih dejanj. Hkrati se v odgovorih nakazujejo razlike med tistimi, ki so verni in redno obiskujejo verske obrede, tistimi, ki so verni in ne obiskujejo verskih obredov, ter tistimi, ki niso verni; prvi izražajo višjo stopnjo dopuščanja posameznih nasilnih dejanj, predvsem onih, pri katerih ne gre za neposredno fizično, temveč za psihično nasilje ali poseganje v zasebnost (npr. pregledovanje žepov, odpiranje pisem, kontrola nad finančnimi sredstvi, ustrahovanje).
Anketiranci, ki se strinjajo z izjavo, da je skrb za dom bolj žensko opravilo, izražajo višjo stopnjo strpnosti do posameznih nasilnih ravnanj v primerjavi s tistimi, ki se z izjavo ne strinjajo (npr. besedno poniževanje posameznika je nasilno dejanje za 78,7 % tistih, ki se z izjavo strinjajo, in za 92 % tistih, ki se z izjavo ne strinjajo; siljenje v spolni odnos je nasilno dejanje za 85 % tistih, ki se z izjavo strinjajo, in za 96,8 % tistih, ki se z izjavo ne strinjajo).

Strokovnjaki Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani so izdelali poročilo, v katerem so analizirali pojavnost nasilja družini v slovenskih medijih med letoma 1985 in 2006. V poročilu navajajo te ugotovitve:
– število člankov o nasilju v družini se je od leta 1985 do leta 2005 povečalo skoraj za trikrat;
– tri četrtine zgodb v tiskanih medijih je objavljenih na straneh kronike ali podobnih rubrik, o nasilju pa se največkrat poroča kot o dogodku (npr. umor, pretep, posilstvo) in le izjemoma kot o pomembnem družbenem problemu s širšim ozadjem. S tem mediji sicer prispevajo k večji ozaveščenosti o nasilju v družini, a ne omogočajo oziroma celo zavirajo kritiko in razmišljanje o vzrokih zanj;
– spolno nasilje je v vseh analiziranih obdobjih v medijih predstavljeno izrazito premalo. Prav tako je v javnih občilih malo strokovnih člankov o tej problematiki;
– posamezne zgodbe z jezikovnimi sredstvi pogosto legitimirajo nasilno dejanje (večinoma moškega) povzročitelja ali pa se namesto s povzročiteljem bolj ukvarjajo z vprašanjem krivde ali nekrivde pri (večinoma ženski) žrtvi, s čimer ustvarjajo vtis, da bi ta tako ali drugače lahko vplivala na nasilništvo, medtem ko samo nasilno dejanje in vzroki zanj niso ustrezno analizirani;
– anketa, opravljena med novinarkami in novinarji, potrjuje ugotovitve, pridobljene z analizo člankov, saj so ob siceršnji nizki podpori najočitnejšim mitom dosegle precej višje vrednosti od povprečja trditve, da nasilje povzročata alkohol in droge, da je povezano s slabim ekonomskim položajem v družini, da bi se za prenehanje nasilja morali spremeniti vsi družinski člani (ne le povzročitelj nasilja) in da ženska nosi del krivde, ker partnerja preprosto ne zapusti, kar zelo pogosto odseva tudi v člankih o nasilju v družini.
Strokovnjaki navajajo nekaj pomembnih smernic za to področje. Pri poročanju medijev o nasilnem dogodku bi bilo treba spremeniti prakso, da ga prevečkrat povezujejo z zunanjimi vzroki in ne s povzročiteljem nasilja v družini. Prav zaradi dokazano močnega medijskega vpliva na oblikovanje vedenjskih vzorcev, oblikovanje spolnih vlog in posledično stereotipnega vedenja bi bilo treba zlasti televizijske hiše spodbujati k ponazarjanju pozitivnih družbenih vrednot. V televizijski produkciji za otroke (risanke, otroški filmi) se nasilje ne bi smelo prikazovati. Ozaveščanje širše javnosti o problemu nasilja v družini povečuje posameznikovo občutljivost do tega pojava. Poseben napor širše javne razprave je treba usmeriti v ranljive družbene skupine ter jih ustrezno opremiti in informirati.

Nacionalni program je dokument, ki pokriva široko problematiko nasilja v družini. Posebno pozornost namenja nasilju nad skupinami, ki so mu še zlasti izpostavljene: otroci, ženske, starejši, invalidi in osebe, ki zaradi posebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase. Dokument upošteva posebne potrebe žrtev in njihove osebne okoliščine. Osnovna načela in izhodišča za delovanje proti nasilju v družini, ki jih s tem dokumentom sprejema Državni zbor Republike Slovenije, so:
– nasilje nad drugo osebo je kršenje temeljnih človekovih pravic ter mora biti obravnavano in ustrezno sankcionirano, saj ne obstaja sprejemljiva ali dopustna meja nasilja;
– nasilje v družini je družbeni problem, ki temelji na neenaki porazdelitvi družbene moči med spoloma, med šibkejšimi in močnejšimi;
– država bo pri obravnavanju nasilja v družini, ki ga povzročajo večinoma zakonski, zunajzakonski ali nekdanji partnerji in starši oziroma skrbniki, upoštevala, da je zaradi posebnih odnosov med družinskimi člani (ljubezen, zaupanje, odvisnost …) in zlorabe teh okoliščin s strani storilca treba obravnavati to nasilje z enako strogostjo kakor tisto, ki ga storijo neznane osebe;
– država bo sprejemala ukrepe za preprečevanje nasilja (due diligence ali obvezna skrb države) in zagotovila sistemsko zaščito za žrtve, ne glede na povzročitelja nasilnega dejanja.
Država si bo prizadevala za pripravljanje in načrtovanje, odločanje, izvajanje in za ovrednotenje nacionalnih politik proti nasilju v družini in nasilju v družbi nasploh, ki bodo temeljile na:
– najvišji možni zaščiti in varnosti za žrtve nasilja;
– krepitvi moči žrtev nasilja in preprečevanju sekundarne viktimizacije;
– zagotavljanju dostopa do informacij ter hitre, kakovostne pomoči in podpore;
– obveščanju in ozaveščanju vseh državljanov o njihovih pravicah s posebnim poudarkom na ranljivih družinskih članicah in članih (v nadaljnjem besedilu: družinski člani);
– vzpostavitvi kazenskega in civilnega prava, ki bo polno upoštevalo pravice in dostojanstvo žrtev ter bo dolgoročno prispevalo k rehabilitaciji žrtev oziroma njihovih družinskih članov;
– zagotavljanju posebnega usposabljanja za strokovne delavce, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, s posebnim poudarkom na strokovnih delavcih na CSD, policiji, tožilstvih, v sodstvu, šolstvu ter zdravstvu in vzgoji;
– ozaveščanju javnosti ter izobraževanju otrok, mladine in odraslih;
– preventivi za vse družbene skupine;
– usklajeno vodenem in žrtvam prijaznem postopku reševanja problematike nasilja v družini.
Država mora s svojimi institucijami (predvsem CSD in drugimi socialnovarstvenimi zavodi, državnimi uradi, policijo, sodišči in tožilstvom, vrtci, šolami, vzgojno-izobraževalnimi zavodi, zavodi za prestajanje zaporne kazni, prevzgojnimi domovi in zdravstvenimi zavodi) in zaposlenimi delovati preventivno in kurativno ter narediti vse, da nasilja sploh ni. Če pa so kršitve, mora zagotoviti, da se obravnavajo po predpisanih postopkih. Država bo tudi v prihodnje s sofinanciranjem spodbujala razvoj programov nevladnih organizacij za preprečevanje nasilja v družini.

Temeljni namen nacionalnega programa je usmeriti prizadevanje državnih institucij in civilne družbe v ustvarjanje pogojev in okoliščin, ki bodo prebivalkam in prebivalcem Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: prebivalci) omogočili življenje v varnem okolju, s tem pa kakovostno in učinkovito individualno in družinsko življenje. Dokument poudarja pomen načrtnega in usklajenega izvajanja programov za zmanjševanje nasilja v družini za žrtve in tudi za povzročitelje nasilja. Dobro organizirano delovanje glede na pristojnosti posameznih državnih institucij in civilne družbe, ki lahko kakor koli prispevajo k zmanjševanju nasilja v družini, bo nedvomno prispevalo tudi k pogostejšemu prijavljanju nasilnih dejanj.
Eden od pomembnih ciljev nacionalnega programa je dvig splošne občutljivosti za problematiko nasilja, še posebno če so temu izpostavljeni otroci znotraj družine. Prizadevanje organov in organizacij se mora nadgrajevati z ozaveščanjem, da smo vsi soodgovorni za družbo, v kateri živimo, ter da dajemo vso možno pomoč otrokom in odraslim, ki želijo izstopiti iz kroga nasilja.
Cilji so:
1. zmanjšati nasilje v družini in širši družbi nasploh;
2. povečati občutljivost za problematiko nasilja v družini;
3. zagotoviti usklajeno delovanje pristojnih organov in organizacij;
4. spodbujati raznovrstnost, enakomerno dostopnost, razvoj in kakovostno izvajanje programov za pomoč žrtvam;
5. spodbujati raznovrstnost, enakomerno dostopnost, razvoj in kakovostno izvajanje programov dela s povzročitelji nasilja;
6. zagotoviti sistematično ozaveščanje otrok, mladine in odraslih o njihovih temeljnih človekovih pravicah in dolžnostih ter vzgajanje za življenje v družbi brez nasilja, za sožitje med generacijami in spoštovanje vseh ljudi;
7. spodbujati ozaveščanje zlasti tistih, ki so izpostavljeni nasilju v družini, o možnih oblikah pomoči in zagotavljati njihovo dostopnost po vsej državi;
8. zagotavljati redne vire financiranja programov pomoči.

Nasilno vedenje povzroča veliko škodo ne le posameznikom, ki se z njim srečujejo, temveč tudi širši družbi, saj spodjeda temeljne človekove vrednote in pušča dolgotrajne posledice – psihične, socialne in ekonomske, hkrati pa znižuje kakovost življenja. S sprejetjem ZPND je problematika nasilja v družini postala še prepoznavnejši problem družbe kot celote in tako odgovornost vseh državljanov. Nihče si ne sme več zatiskati oči pred stiskami družin, prav vsak državljan mora po svojih zmožnostih prispevati k zmanjšanju nasilja v družini in k prekinitvi sklenjenega kroga nasilja, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Temeljni namen nacionalnega programa je zmanjšati pojavnost nasilja. Da bi to dosegli, je nadvse pomemben dosleden in hiter odziv vsakega posameznika ter seveda institucij in organov, ko pridejo v stik s primerom nasilnega dejanja v družini. Velik napor je treba usmeriti tudi v čas, preden se nasilje sploh lahko pojavi, torej v preventivne akcije in ozaveščanje. Osebam z izkušnjo nasilja je pogosto onemogočeno, da bi normalno opravljale svoje vsakdanje delo ter dostojno živele v krogu svojih najožjih in družbi nasploh. Otrokom, ki se srečujejo z nasiljem v družini, je otežen socializacijski proces, ki je prvi pogoj, da mlad človek odraste v celovito osebnost. Zato tisti, vzgojeni v nasilnem družinskem okolju, takšno vedenje v svojem odraslem življenju pogosto ponavljajo, saj internalizirajo družinske vedenjske vzorce. Strah, pomanjkanje samozavesti ter nagnjenost k samomoru in odvisnosti od alkohola oziroma ilegalnih drog so pogosto spremljajoče posledice nesrečnega otroštva, ki so ga preživeli v nasilnem družinskem okolju. Če želimo pretrgati verigo nasilja, ni dovolj samo ukrepati ob njegovem izbruhu, ampak delovati preventivno.
Ker je nasilje v družini celovit problem, je tudi njegovo preprečevanje odvisno od številnih dejavnikov, ki zahtevajo celovit družbeni prijem, pri čemer igra ključno vlogo partnerstvo med akterji. V sedanji praksi sodelovanje med državnimi organi (CSD, svetovalne službe na šolah, policija, tožilstvo, zdravstvene službe) in nevladnim sektorjem že poteka, vendar je bilo doslej pogosto premalo učinkovito. Zlasti preventiva na izobraževalnem področju je prepuščena individualni presoji in prepričanju posameznikov (vodstvenega, vodilnega osebja vrtcev ali šol, pedagogov), ali se bo problematika nasilja v vrtcih in šolah obravnavala ali ne. Osnovnošolski otroci so tista skupina, ki ji je treba pomagati zgraditi zdrave temelje za kakovostne medčloveške odnose, v katerih ne bo prostora za nasilje. Krepiti je treba preventivne akcije za miroljubno družbo, s katerimi bomo prispevali k dvigu kakovosti življenja družin in njihovih članov, posledično pa celotne družbe.
Pri razvijanju preventivnih programov je treba upoštevati tudi posebnost družine. To je tisti človekov prostor, ki predstavlja najintimnejšo točko, prostor, v katerega nima dostopa nihče drug. In prav zato, ker se večina nasilnih dejanj zgodi prav v družinskem krogu, je med ljudmi toliko teže vzbuditi zavest, da morajo ukrepati po svojih močeh, tudi če niso neposredno vpeti v nasilna razmerja. Strah pred morebitnim pričanjem na sodišču je po anketah najpomembnejši vzrok, da se ljudje ne odzovejo, kakor bi se morali – s prijavo. S sprejetjem ZPND ima vsak posameznik, ki ve za nasilje, dolžnost prijaviti ga na CSD, policijo ali državno tožilstvo. Pomembna nadgradnja preprečevanja oziroma zmanjševanja nasilja je bila v kazenskem pravu narejena z novim KZ-1, ki v 191. členu določa dejanje »nasilje v družini« za kaznivo.(3)
Pri preventivnem delovanju zoper nasilje v družini so pomemben dejavnik oblikovanja javnega mnenja o nekem družbenem pojavu mediji. Pogosto namreč poročajo o nasilnem dejanju v družini brez pojasnil o ozadju zgodbe, kaj šele, da bi imel prispevek ozaveščevalno noto. Identiteta žrtev, med katerimi so nemalokrat tudi mladoletniki, je bila doslej v medijskem poročanju pogosto popolnoma razgaljena. Ko gre za otroka, je to kršitev temeljnega določila KOP: vsi družbeni akterji morajo delovati izključno in predvsem v otrokovo korist. Tudi ZPND v 9. členu, v katerem govori o varstvu identitete žrtve, določa, da morajo starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj v okviru izvajanja skrbi zanj varovati otroka pred izpostavljanjem javnosti. Posebno varstvo pred tem izpostavljanjem vključuje tudi KZ-1, ki določa kaznivo dejanje »kršitev tajnosti postopka«, in sicer v drugem odstavku 287. člena: kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali kakršnem koli drugem postopku, ali druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.
Pomembnosti preventivnega delovanja se morajo zavedati vsi strokovni delavci na vseh področjih, ki se srečujejo z družino. Prek svojih dejavnosti imajo možnost posredovati zasnovo ničelne strpnosti do kakršne koli oblike nasilja. Prav tako preprečevalno deluje vsak strokovni delavec, ki se neprestano izpopolnjuje in izobražuje na svojem področju ter je čedalje bolj usposobljen za pomoč pri nasilju in preventivnem delovanju. Slednje je zelo težko obravnavati ločeno, saj je odvisno predvsem od zavestne odločitve posameznika za preprečevanje. V skladu s tem nasilja v družini tudi nacionalni program preventivne dejavnosti ne obravnava posebej, ampak jo dosledno vpleta v vsa področja in jo lahko najdemo v vseh predlaganih strategijah.

1. Večja ozaveščenost in povečanje izbire praktičnega znanja iz mirnega in konstruktivnega reševanja sporov.
2. Večja ozaveščenost celotnega prebivalstva o človekovih pravicah, prepoznavanju oblik nasilja in ukrepanju zoper njega.
3. Preventivna, informativna in odgovorna vloga medijev pri preprečevanju nasilja v družini.
4. Spreminjanje družbenih in kulturnih vzorcev vedenja obeh spolov za odstranitev predsodkov, običajev in druge prakse, ki temelji na ideji nadrejenosti oziroma podrejenosti spolov ter na stereotipnih vlogah moških in žensk.
5. Zmanjšanje tvegane in škodljive rabe alkohola in prepovedanih drog, ki lahko vpliva na nasilno vedenje.

Zagotoviti je treba pogoje, da bodo etične usmeritve vrtca, šole oziroma celotno delovanje šole naravnani tako, da bodo spodbujali prosocialno vedenje, v katerem bosta nenasilna komunikacija in konstruktivno reševanje sporov postala samoumevna praksa in način delovanja vseh, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje.
Ključne naloge:
– v kurikule vrtcev, osnovnih in srednjih šol vključiti vsebine, ki bodo prispevale k preseganju stereotipov, predsodkov, vsebine, povezane s problematiko nasilja, ter vsebine za pridobivanje prosocialnih veščin in znanja o nenasilju ter mirnem reševanju sporov;
– v programe nadaljnjega strokovnega izpopolnjevanja vključiti programe o nenasilju in o mirnem reševanju sporov;
– v programe izobraževanja učiteljev vključiti programe za njihovo ozaveščanje o problematiki nasilja v družini;
– v izobraževalne programe zdravstvenih delavcev na srednji, visoki in univerzitetni stopnji vključiti tudi vsebine o preprečevanju, prepoznavanju in obravnavanju nasilja v družini.
Nosilec: Ministrstvo za šolstvo in šport

Za dosego ničelnega dopuščanja nasilja v družini mora javnost predvsem dobro poznati njegove razsežnosti, vzroke in posledice za posameznika in družbo na splošno. Seznanjena naj bo tudi s strokovnimi pogledi na problematiko, z zakonodajo ter z delovanjem državnih institucij in nevladnih organizacij na tem področju. Treba je pripravljati javne dogodke, povezane s problematiko nasilja, ter sprožati strokovne in javne razprave.
Ključne naloge:
– pripraviti in razširiti izobraževalno, ozaveščevalno in informativno gradivo (knjige, študije, dokumentacija, zloženke itd.) v zvezi s problematiko nasilja v družini ter izboljšati ozaveščanje o temeljnih pravicah posameznika (nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti);
– podpirati je treba javne dogodke, ki se osredotočajo na ozaveščanje o nasilju in na spreminjanje slabih praks v dobre;
– sodelovati in podpreti meddržavne pobude in dogodke na ravni Evropske Unije, Sveta Evrope in OZN;
– spodbujati medije, da namenijo brezplačni prostor za oglaševanje programov proti nasilju in poročanje o nekaterih dejavnostih;
– priprava kampanj in drugih dejavnosti v sodelovanju z različnimi mediji, ki bodo dosegle določene cilje.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za kulturo, Urad za enake možnosti

Evropski parlament je januarja 2008 sprejel resolucijo (INI/2007/2093), ki na podlagi KOP predlaga državam članicam, da iz svojih medijskih programov izključijo vse škodljive vsebine za otroke in mladino, ki spodbujajo k nasilju, vključno s trženjem nasilnih videoiger in dostopnostjo do pornografskih spletnih strani (posledična spolna zloraba otrok). Glede na resolucijo Evropskega parlamenta je medije treba spodbuditi k objektivnemu poročanju o problemu nasilja v družini ter o obvezni zaščiti pred medijskim izpostavljanjem otrok in mladoletnih oseb ne glede na stališče staršev (INI/2007/2093, 9. člen ZPND); množični mediji imajo poslanstvo hkrati z informiranjem izobraževati javnost o vzrokih in posledicah pojavnih oblik nasilja. Zlasti vizualne medije je treba spodbujati, da uveljavljajo pravico otrok do zdravega in uravnoteženega razvoja ter da zlasti v produkciji, ki je namenjena otrokom, ne prikazujejo nasilja, ampak ponazarjajo pozitivne družbene vrednote. Pri vodenju javne razprave o spremembah Zakona o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPomK-1) bo posebna pozornost namenjena izboljšavam zakona, ki bodo jasneje določale pravila za poročanje o otrocih v medijih in ostreje sankcionirali senzacionalistično poročanje (npr. razkrivanje zasebnosti otrok in družinskih tragedij v medijskih prispevkih).
Ključne naloge:
– informirati javnost o delu v zatočiščih in kriznih centrih, starševski odgovornosti in službah, na katere se lahko obrnemo;
– medijsko objektivno in strokovno predstavljati vlogo strokovnih služb, ki obravnavajo nasilje v družini;
– informacije o problematiki nasilja v družini je treba širiti po medijih v oblikah, ki so na voljo tudi odraslim in otrokom s posebnimi potrebami ter osebam, ki govorijo manjšinski jezik;
– doseči ozaveščanje z mediji, ki imajo zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja o (ne)dopuščanju nasilja, ozavestiti ljudi, da ima sleherni človek pravico do življenja brez nasilja ter do osebne nedotakljivosti in dostojanstva, hkrati pa spodbujati prijavljanje nasilnih ravnanj;
– ozaveščati javnost o obsegu, resnosti ter pojavnih oblikah in drugih značilnostih nasilja v družini zlasti, da se pridobi podpora javnosti za boj proti njemu;
– podpora programom in projektom za spodbujanje in usposabljanje medijev, da delujejo odgovorno pri prikazovanju medijskih vsebin, povezanih z nasiljem;
– z medresorskim sodelovanjem in aktivno vlogo medijev kot partnerjev izdelati komunikacijske kampanje za sistematično osveščanje javnosti glede te problematike.
Nosilca: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Pomembno je spodbujati zakonske in zunajzakonske pare k odgovornejšemu in kakovostnejšemu partnerstvu. Ponuditi jim je treba kakovostne in strokovno pripravljene programe, da se bodo ob njih lahko jasneje zavedali lastnih prepričanj, stereotipov in vzorcev obnašanja ter spoznali njihove alternativne vzorce, ki bodo temeljili na medsebojnem spoštovanju ter oblikovanju odgovornejšega in kakovostnejšega partnerstva.
Enako je treba starše spodbujati k odgovornejšemu in kakovostnejšemu starševstvu. Prav oni so tisti, ki lahko največ naredijo za prekinitev verige stereotipov in destruktivnih vzorcev obnašanja. Treba jim je ponuditi kakovostne in strokovno pripravljene programe, s katerimi jim bo predstavljeno konstruktivno obnašanje ter zasnova nedopuščanja telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi. Vsi ti programi bodo zajemali tudi učenje nenasilnega oziroma mirnega reševanja sporov.
Ključne naloge:
– spodbujati in razširiti izobraževalne programe za odgovornejše in kakovostnejše partnerstvo (priprava na zakon, šola za partnerstvo);
– spodbujati in financirati izobraževalne programe za odgovornejše in kakovostnejše starševstvo (šola za starše);
– v okviru spodbujanja programov medijske in kulturne vzgoje bodo podprte vse tiste vsebine, ki zadevajo sistematično osveščanje mladih in njihovih staršev v zvezi s problematiko medijskih prestavitev nasilja v družini.
Nosilca: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za kulturo

Odnos med uživanjem alkohola in nasiljem je znan že dolgo,(4) a šele v zadnjih 25 letih potekajo sistematične raziskave, ki prispevajo k razumevanju vzrokov zanj in procesov v ozadju.(5)
Poznavanje in razumevanje narave odnosa med tema pojavoma je pomembno za razvoj učinkovitih strategij preprečevanja z alkoholom in uporabo prepovedanih drog povezanega nasilja, pa tudi s tem povezanih socialnih problemov.(6)
Ključne naloge:
– ozaveščati javnost o škodljivosti pitja alkohola ter podpora programom za zmanjševanje tveganega in škodljivega pitja alkohola;
– ozaveščati javnost o škodljivosti uporabe prepovedanih drog in podpora programom za zmanjševanje te rabe.
Nosilca: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Otroci imajo tako kakor odrasli enake pravice do spoštovanja človeškega dostojanstva in telesne nedotakljivosti. Vseh 47 držav članic Sveta Evrope, med katerimi je tudi Slovenija, je v skladu z mednarodnimi in regionalnimi listinami o človekovih pravicah neposredno zavezanih k prilagoditvi svojih zakonov ter izvajanju izobraževalnih in drugih ukrepov za prepoved in odpravo vseh oblik kaznovanja otrok, vključno s telesnim kaznovanjem in ponižujočim ravnanjem v družini.
Telesno kaznovanje in ponižujoče ravnanje je opredeljeno kot vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otroka, ki bi veljalo za nezakonit napad, če bi bilo usmerjeno na odraslo osebo. To dejanje pa po ZPND predstavlja nasilje nad otrokom. Pravna podlaga za prepoved telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi je KOP, ki določa dolžnost varovati otroka z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja v obdobju, ko je pod skrbništvom staršev ali druge osebe, ki zanj skrbi (19. člen KOP). Tudi Odbor za otrokove pravice Organizacije združenih narodov je Sloveniji priporočil, da še okrepi svoje prizadevanje za rešitev problema zlorabe otrok in slabega ravnanja z njimi v družini. Telesno kaznovanje otrok in ponižujoče ravnanje z njimi je v nasprotju z enakimi in neodtujljivimi pravicami otrok do spoštovanja njihovega človeškega dostojanstva in telesne nedotakljivosti. Njihova posebna narava, odvisnost in razvoj, njihove edinstvene človeške zmožnosti in ranljivost zahtevajo višnjo raven pravne zaščite pred vsemi oblikami nasilja. Prizadevanje za odpravo široko razširjenega odobravanja ali strpnosti do telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi znotraj družine je hkrati pomembna strategija za zmanjšanje in preprečevanje vseh oblik nasilja v družbi.

1. Uzakoniti in v praksi odpraviti vsakršno telesno kaznovanje otrok in ponižujoče ravnanje z njimi.
2. Zagotoviti celovito ozaveščanje otrok in vseh, ki živijo in delajo z njimi, ter splošne javnosti o prepovedi vseh oblik telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi.

Odprava vseh oblik telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi zahteva kombinacijo dosledne, enopomenske pravne forme, varovalnih in preventivnih politik. Zelo pomembno vlogo igrajo tudi pozitivni vzgojni ukrepi, ki bodo dvignili kakovost življenja vseh ljudi na raven, ko nihče več ne bo dopustil poniževalnega kaznovanja otrok. Zakonska prepoved je zato pomemben korak k pravnemu varstvu otrokovih pravic, saj kaže odnos države do problema telesnega kaznovanja otrok. Uresničevanje te strategije je zajeto v predlogu družinskega zakonika, ki izrecno določa, da otroci ne smejo biti izpostavljeni nobeni obliki telesnega kaznovanja ali ponižujočega ravnanja.
Ključne naloge:
– v zakonodajo z družinskega področja vključiti izrecno prepoved telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi;
– zagotoviti ustrezno izobraževanje o družinski dinamiki in nasilju v družini za sodnike in sodnice v družinskih in kazenskih oddelkih oziroma za sodnike in sodnice, ki so jim ti primeri dodeljeni na sodiščih, na katerih ni specializiranih družinskih oddelkov, pa tudi za tožilce;
– poskrbeti za ustrezno izobraževanje drugih skupin, katerih delo se nanaša na ciljno skupino otrok in mladoletnih;
– zagotoviti izobraževanje staršev, kako se spopasti z omenjeno tematiko.
Nosilca: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje

Problem telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi je treba prenesti iz zasebne v javno sfero. Treba je ustvariti prostor za razpravo o težavah ter poiskati pozitivne zglede in rešitve. Brez širšega ozaveščanja javnosti bo težko doseči trajne vedenjske spremembe pri vzgoji otrok brez nasilja. Telesno kaznovanje otrok in ponižujoče ravnanje z njimi je bilo doslej deležno malo medijske pozornosti v primerjavi s temami, kakršni sta spolno nasilje in izkoriščanje otroške delovne sile. Študija Združenih narodov o nasilju nad otroki poudarja, da mediji igrajo ključno vlogo pri oblikovanju mnenj in splošnih družbenih norm, ki vplivajo na vedenje ljudi.
Ključne naloge:
– spodbujati nastajanje in izvajanje različnih programov in organizacij za izobraževanje in usposabljanje, hkrati pa pridobivanje primerne podpore za vse starše, še posebno za tiste, ki se srečujejo z večjimi težavi pri vzgoji otrok.
Nosilca: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport

Praksa odkrivanja nasilnih dejanj v družini, priprave obtožnih aktov in sodnih postopkov zoper povzročitelje kaznivih dejanj nasilja kaže, da so postopki, v celoti gledano, dolgotrajni in zato bistveno manj učinkoviti, kakor bi lahko bili. Manjša učinkovitost se kaže pri postopkih državnih organov, pa tudi pri pravnem varstvu oškodovancev in zagotavljanju splošne varnosti. Število prijavljenih kaznivih dejanj nasilja v družini iz leta v leto narašča. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave narekujeta institucijam, da si trajno prizadevajo opravljati svoje delo in naloge tako, da sta ti pravici vsakomur kar najbolj zagotovljeni in v čim krajšem času.
Žrtve nasilja v družini, ki se odločijo spremeniti svoj način življenja, kar pomeni prekiniti nasilni odnos, morajo začeti ali predlagati številne pravne postopke (civilne, kazenske, upravne). Dostopnost pravne pomoči žrtvam nasilja v družini je zato zelo pomembna. Različne oblike nasilja v družini (telesno, duševno, spolno) so praviloma močno prepletene z ekonomskim nasiljem; nasilnež zmanjšuje svoj prispevek za preživljanje družine in omejuje žrtvi celo razpolaganje z njenimi lastnimi dohodki. Tudi zaradi teh okoliščin (poleg duševne nemoči) si žrtve same ne morejo zagotoviti pravne pomoči, posledica pa je, da zaradi svoje pravne nepoučenosti ne izkoristijo ponujene pomoči države za zagotavljanje varnosti in dolgoročnega reševanja družinskih razmer (sprožanje ustreznih pravnih postopkov). To spoznanje je treba upoštevati kot okoliščino pri določanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči v okviru »utemeljenih družinskih razmer prosilca«. Poleg tega je nasilje v družini takšna okoliščina, ki upravičuje prednostno obravnavanje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (25. člen ZPND).
Zavedanje o nujnosti načrtnega in usklajenega medinstitucionalnega sodelovanja kot pomembne oblike in metode dela za zatiranje ter predvsem za preprečevanje nasilja v družini, pa tudi usposabljanje za ponovno vključitev povzročiteljev in obsojencev v domače, širše socialno in delovno okolje je premalo zastopano, ali pa ga v posameznih skupinah državnih organov in ustanov sploh ni.
Pomembni problemi na tem področju so:
– odločanje pristojnih organov v nerazumnem roku (dolgotrajnost sodnih postopkov);
– nedosledno izvajanje postopkov, ki jih določajo posebni zakoni;
– slaba organizacija dela in nezadostna izkoriščenost razpoložljivih virov;
– informatizacija sodnih postopkov;
– slab informacijski pretok med organi in institucijami;
– nezadostna usposobljenost preiskovalcev, tožilcev in sodnikov glede nasilja v družini;
– žrtev kaznivega dejanja je prepuščena sama sebi, zato izgublja zaupanje v delovanje pravne države in učinkovitost tistih, ki bi ji morali v danem položaju pomagati;
– medinstitucionalno sodelovanje pri preprečevanju in zmanjševanju nasilja v družini ter resocializaciji povzročiteljev nasilnih dejanj med organi in ustanovami ni enotno urejeno in protokolirano;
– premalo je začrtanih dejavnosti in ukrepov, ki bi bili medinstitucionalno dogovorjeni in usklajeni;
– ni načrtnega, sistematičnega, konkretnega in medinstitucionalno usklajenega ukvarjanja s povzročitelji nasilja po prestani kazni oziroma odpustu s prestajanja kazni.

1. Skrajšati čas prijavljanja in odkrivanja povzročiteljev nasilnih dejanj ter zagotoviti učinkovito medinstitucionalno sodelovanje.
2. Skrajšati trajanje sodnih postopkov.
3. Dodatno izobraževati strokovne delavce, ki se pri svojem delu srečujejo z nasiljem v družini.

Vzpostaviti sistematično, načrtno in stalno medinstitucionalno sodelovanje ter sodelovanje institucij z nevladnimi organizacijami. Pomembno bodo k učinkovitejšemu sodelovanju prispevali postopki sodelovanja med različnimi organi, ki jih bo določal podzakonski predpis.
Ključne naloge:
– izdelava enotnih smernic za delovanje regijskih koordinatorjev za preprečevanje nasilja;
– oblikovanje in sprejetje načrta skupnih in usklajenih institucionalnih nalog in ukrepov za zmanjševanje in preprečevanje nasilja v družini ter delo s povzročitelji (načrt mora jasno opredeljevati vlogo, pričakovane dejavnosti posameznih institucij in načine medsebojnega sodelovanja tudi glede zdravstvene politike, socialne in družinske politike, šolske in izobraževalne politike, medijske politike, stanovanjske politike, politike zaščite otrok in mladostnikov oziroma mladostnic ter etničnih manjšin);
– izvajanje protokolov ravnanja institucij (zdravstvo, sociala, šolstvo, policija) in nevladnih organizacij;
– izdelava in sprejetje enotnega medinstitucionalnega protokola.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo in šport

Za povečanje učinkovitosti pravosodja je treba standardizirati sodne postopke in poenostaviti zakonodajo, informatizirati sodišča, dodatno usposobiti sodnike in državne tožilce, doseči reorganizacijo in boljše upravljanje sodišč ter sprejemati ukrepe, ki povečujejo učinkovitost pravosodja.
Ključne naloge:
– izvajanje projekta »e-pravosodje« in projekta odprave sodnih zaostankov do leta 2010, t.i. projekt Lukenda;
– vzpostavitev specializiranih oddelkov za obravnavo civilnih in kazenskih vidikov nasilja v družini pri okrožnih sodiščih.
Nosilec: Ministrstvo za pravosodje

Treba je vzpostaviti primerljivo metodologijo zbiranja podatkov o žrtvi in povzročitelju nasilja ter podatkov o vrsti obravnave nasilja. Podatki se zdaj pridobijo neposredno pri posamezniku in iz uradnih zbirk v Republiki Sloveniji.
Ključne naloge:
– vzpostaviti primerljivo metodologijo evidentiranja nasilnih dejanj in povezanost evidenc;
– evidentirati nasilna ravnanja po vsebini odnosov in spolu, saj bi bilo takšno zbiranje podatkov preglednejše in bi olajšalo proučevanje te problematike;
– enkrat na leto predstaviti javnosti skupno statistiko nasilnih dejanj;
– dopolniti programe usposabljanja in izpopolnjevanja vseh, ki sodelujejo v predkazenskem in kazenskem postopku.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravje

Treba je razviti in periodično izvajati nacionalno usposabljanje za strokovno javnost in načrtovalce politike na nacionalni ravni za podporo njihovemu delu, vključujoč zaposlene v pravosodju, policiji, osebe, ki izvajajo usposabljanje med pogojnim odpustom, osebje v zaporih, zaposlene na socialnem področju, v psihiatriji, psihologiji, zdravstvu, šolstvu, osebe, ki se ukvarjajo z begunci in priseljenci, državne uslužbence in poslance. Usposabljanje naj obsega opredelitev pojmov, oblike nasilja in njihov obseg, vpliv na tiste, ki so še posebno izpostavljeni nasilju v družini, posledice, stroške nasilja, potrebe vseh vpletenih in strokovne odzive ciljne populacije usposabljanja. Začetno in nadaljnje usposabljanje strokovnih delavcev, zaposlenih v oskrbnih centrih in drugih institucijah, zdravstvenega osebja, policije ter zaposlenih v vzgoji in izobraževanju naj poleg naštetega vključuje učenje multidisciplinarnega in medinstitucionalnega dela.
Ključne naloge:
– razvoj in izvajanje izobraževalnih modulov o problematiki nasilja v družini za strokovno javnost in načrtovalce politike na nacionalni ravni;
– ozaveščanje in strokovno usposabljanje svetovalcev, ki se ukvarjajo z družinami, o nujnosti zaznave in zgodnje ocene primerov nasilja v družini;
– ministrstva morajo zagotoviti razvoj, strokovno usposabljanje in nadaljnje izobraževanje strokovnjakov, ki imajo stik z osebami z izkušnjo nasilja v družini. Programi usposabljanja morajo vključevati tematiko zlorabe in varstva otrok, seznanjanja s protokoli delovanja na tem področju, z načini in multidisciplinarnimi oblikami ukrepanja, razviti pa morajo tudi usposobljenost dela z otroki, ki so morda zlorabljeni. Programi morajo biti oblikovani multidisciplinarno in medresorsko, saj delovanje in sodelovanje med strokami le tako lahko učinkovitejše;
– strokovnim delavcem morajo biti pri njihovem delu zagotovljeni: supervizija, inštrukcije, konzultacije in inšpektorski nadzor ter dodatno usposabljanje, da bi lahko učinkovito delali in hitro prepoznali različne oblike nasilja v družini;
– organizacija strokovnih srečanj, ki bi enkrat na leto potekala po regijah z vsemi izvajalci zakona, in sicer kot dodatno izobraževanje, medsebojno informiranje in krepitev medsebojnega sodelovanja;
– zagotoviti varnost strokovnega delavca pri obravnavi posameznega primera nasilja v družini;
– uvajanje supervizije za vse strokovne delavce, ki se vključujejo v obravnavo nasilja.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za pravosodje

Nasilje v družini je, zaradi umestitve v zasebni prostor posameznikov, v primerjavi z drugimi »javnimi« oblikami nasilja teže prepoznati in evidentirati. Z različnimi oblikami nasilja v družini se strokovne službe zato pogosto srečajo šele, ko trajajo že zelo dolgo in so v svojih posledicah izrazito krute oziroma usodne.
Zaradi posebnosti problematike nasilja se žrtve pogosteje obračajo na nevladne organizacije, zato je nujno potrebno spodbujanje širjenja mreže obstoječih ali nastajanja novih nevladnih organizacij tudi zunaj osrednje Slovenije in večjih središč. Zlasti je treba zagotoviti, da bodo enakomerno razporejene in dostopne tudi različne oblike pomoči (pravna, psihosocialna, psihoterapevtska pomoč, krizne nastanitve, krizno posredovanje, varne hiše).
Ne le na ravni institucij, ampak tudi na ravni nevladnih organizacij, ki preprečujejo nasilje v družini, je treba vzpostaviti sistemsko multiinstitucionalno usklajenost. To pa zahteva osebje, ki bo sistem sposobno vzpostaviti, ga vzdrževati in usklajevati. Zaradi posebnosti problematike je vedno večja potreba po visoki strokovni usposobljenosti, kar je povezano z visokimi stroški. Tako je v nevladnem sektorju nujno zaposlovanje dodatnih strokovnjakov (pravniki, psihoterapevti, strokovnjaki za odvisnosti, pedagogi, vzgojitelji, zdravstveno osebje). Da bi se del finančnega bremena počasi prenesel na donatorje in sponzorje, je v nevladnih organizacijah treba spodbujati zaposlovanje takih, ki jih bodo vodili menedžersko in bodo usposobljeni za pridobivanje sredstev.
Pomemben razlog, da žrtve tudi po več let vztrajajo v življenjski skupnosti s povzročiteljem nasilja, je stanovanjsko vprašanje. S stanovanjsko problematiko žrtev nasilja v družini se srečuje tudi varuh človekovih pravic, kar izhaja iz njegovih letnih poročil.
Ministrstvo za okolje in prostor je leta 2004 za izpeljavo javnih razpisov sprejelo Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljnjem besedilu: pravilnik),(7) ki določa možnost kandidiranja na razpisih v kraju začasnega prebivališča ženskam, začasno bivajočim v materinskih domovih, varnih hišah, zavetiščih in centrih za pomoč žrtvam kaznivih dejanj.
Obstaja tudi možnost izjemne dodelitve neprofitnega stanovanja neposredno na podlagi odločitve župana oziroma direktorja javnega stanovanjskega sklada – po poprejšnjem mnenju CSD – za določen čas družini, ki ji je začasna preselitev potrebna zaradi varstva interesov otrok(a). Po mnenju pravne stroke vključuje ta razlog nedvomno tudi žensko z otroki, ki so izpostavljeni nasilju v družini; tudi nasilje partnerja nad partnerko predstavlja nasilje nad otroki – s preselitvijo otrok in ženske od nasilnega očeta oziroma partnerja se upošteva interes in korist otrok.
Zaradi pomanjkanja prostora v varnih hišah in kriznih centrih (ni problem celotna zmogljivost mreže, temveč bližina zaradi čim bolj normalnega življenja matere in otrok – služba, vrtec, šola …) ženske z izkušnjo nasilja sprejemajo tudi materinski domovi, čeprav niso bili ustanovljeni s tem namenom, ampak za nosečnice, porodnice z dojenčki in matere z mlajšimi otroki, pri katerih prevladuje socialna in ekonomska ogroženost. Tudi priporočilo Odbora za pravice žensk in enake možnosti pri Evropskem parlamentu, v skladu s katerim naj bi država zagotovila najmanj eno posteljo v varnih hišah na 10 000 žensk, ne omenja postelj v materinskih domovih.
V Sloveniji v tem trenutku nobena varna hiša ali krizni center ni prilagojen za gibalno ovirane ženske. To pomeni, da ženske na invalidskih vozičkih in tiste, ki so starejše in gibalno ovirane, nimajo možnosti umika v varno hišo ali krizni center.
Slovenija tudi nima enakomerno porazdeljenih oblik pomoči. Na ravni države so CSD in policija porazdeljeni enakomerno, medtem ko so nevladne organizacije zgoščene v osrednji Sloveniji in večjih središčih, kar žrtvam ne zagotavlja možnosti izbire. Podatki iz analize stanja (Nasilje nad ženskami v družini: Analiza stanja; Robnik, Skornšek - Pleš, Veselič in Strokovni svet za nasilje, 2001) kažejo, da se je v obravnavanih letih obrnilo po pomoč na nevladne organizacije bistveno več uporabnic kakor na uradne institucije.
Žrtve je treba seznaniti z možnostjo pridobiti odškodnino po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj,(8) ki ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj in njihovim svojcem, če je bila posledica tega dejanja žrtvina smrt.

1. Rešiti problematiko začasnih namestitev za žrtve.
2. Rešiti problematiko začasnih namestitev za povzročitelje nasilja, ki jim je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi.
3. Zagotoviti zadostna sredstva prek javnih razpisov, da bodo imele nevladne organizacije možnost izvajati že utečene programe pomoči in razvijati nove oblike.
4. Povečati število raznovrstnih ukrepov in dejavnosti za učinkovito pomoč žrtvam in povzročiteljem nasilja.
5. Prilagoditev ali ustanovitev novih varnih hiš in kriznih centrov starejšim, gibalno oviranim, uporabnikom s težavami v duševnem zdravju in takim s posebnimi potrebami.

Bivalne enote niso nadomestek za »socialna stanovanja« po stanovanjskem zakonu, temveč rešitev stanovanjskega problema v vseh primerih, ko je zaradi socialne stiske prosilca, obvezno začasno bivanje. Nasilje v družini bi morali upoštevati kot okoliščino, ki zahteva hitro in začasno rešitev stanovanjskega vprašanja. V Sloveniji je velika potreba po dodatnih prehodnih bivalnih enotah, v katere bi se lahko umaknile uporabnice po preteku bivanja v varnih hišah, ker zaradi obstoječih okoliščin še nimajo urejenega stanovanjskega problema in so v slabem socialno-ekonomskem položaju, bodisi zaradi slabih zaposlitvenih možnosti ali dolgotrajnih sodnih postopkov. Možnost nastanitve v bivalnih enotah je potrebno zagotoviti tudi za primere, ko se morajo pred nasiljem umakniti ženske s sinovi, starimi 15 let ali več (v varnih hišah smejo bivati fantje le do 14. leta starosti), ter tistimi, ki imajo posebne potrebe, zaradi katerih ne morejo bivati skupaj z drugimi.
Ključne naloge:
– urediti možnost prehodnih bivalnih enot za čim širši krog prosilcev.
Nosilci: Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Izdelati je treba različne programe za pomoč žrtvam kaznivih dejanj nasilja v družini.
Ključne naloge:
– povečati obseg sredstev iz javnega proračuna za javni razpis za programe pomoči žrtvam nasilja kot dolgoročno financiranje;
– preveriti učinkovitost izrabe zmogljivosti v varnih hišah in materinskih domovih;
– zagotoviti programe obravnave in pomoči za otroke, mladostnice in mladostnike, žrtve nasilja v družini;
– zagotoviti programe obravnave in pomoči za starejše osebe, invalide in osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase;
– zagotoviti zmogljivosti za intervencijsko namestitev žrtev nasilja.
Nosilec: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Zagotoviti je treba učinkovito pomoč družinam, v katerih je prihajalo oziroma prihaja do nasilja, zaščititi žrtve nasilja in si prizadevati za spremembo vedenja povzročiteljev nasilja. Pri tem se je treba izogibati vsem interpretacijam, ki bi kakor koli porazdeljevale krivdo za povzročeno nasilje med povzročitelje in žrtve nasilja. Od povzročitelja nasilja je treba zahtevati, da sprejme odgovornost za povzročeno nasilje, in njegova dejanja sankcionirati.
Ključne naloge:
– pripraviti celovito informacijo o poteku postopkov pred državnimi organi in o pravicah, ki jih imajo v postopkih žrtve, pa tudi drugi udeleženci (družinski člani, priče …);
– analizirati vzroke in posledice nasilja v posamezni družini, analizirati mehanizme pomoči žrtvam nasilja (pristojnih institucij, nevladnih organizacij) in njihovo učinkovitost.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za zdravje

Izdelati je treba različne programe za delo s povzročitelji nasilja v družini in spodbujati vključevanje v obstoječe programe.
Ključne naloge:
– vzpostaviti mrežo programov za pomoč povzročiteljem nasilja;
– kadar se nasilje v družini pojavlja v povezavi s čezmernim uživanjem alkohola, je povzročitelj usmerjen na zdravljenje odvisnosti od alkohola in v programe na področju nasilja;
– kadar se nasilje v družini pojavlja v povezavi s čezmernim uživanjem prepovedanih drog, je smiselno napotiti povzročitelja na zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog in v programe na področju nasilja;
– povečanje obsega sredstev iz državnega proračuna za javni razpis za programe dela s povzročitelji nasilja;
– vzpostaviti programe pomoči nasilnim otrokom in mladostnikom v šolah, da nasilje opustijo ter ostanejo v šolskem sistemu in zaključijo šolanje.
Nosilci: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport

V Sloveniji v tem trenutku nobena varna hiša ali krizni center ni prilagojen za gibalno ovirane ženske. V praksi to pomeni, da ne ženske na invalidskih vozičkih ne starejše gibalno ovirane nimajo možnosti umika tja.
Ključne naloge:
– prilagoditev varnih hiš in materinskih domov ali ustanovitev novih za gibalno ovirane osebe in osebe s posebnimi potrebami;
– sistemsko urediti pomoč tujim državljanom;
– ureditev intervencijskih postelj v domovih upokojencev oziroma posebnih socialnih in vzgojnih zavodih.
Nosilec: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

V Sloveniji nimamo celovite periodične raziskave o nasilju v družini, na kar nas opozarjajo tudi mednarodne organizacije (priporočilo Odbora Organizacije združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk). Za celostno lotevanje te problematike je raziskovanje nadvse pomembno. Treba je sistematično pridobivati kvantitativne in kvalitativne podatke (longitudinalne raziskave), ki bodo pripomogli k izoblikovanju jasnih in konkretnih ciljev ter k učinkoviti pomoči in uspešni preprečitvi nasilja v družini. Prav tako take raziskave lahko pokažejo stopnjo uspešnosti organizacij in organov pri preprečevanju nasilja v družini. Uporabnost in smiselnost same raziskave je seveda odvisna od povezanosti strokovnjakov z različnih področij.

1. Razvoj raziskovalnih programov na temo nasilja v družini s poudarkom na ovrednotenju različnih področij in pristopov.
2. Vzpostaviti nacionalne in primerljive kazalnike.
3. Primerjava nacionalnih statističnih podatkov, pristopov in programov, ki jih zbirajo sodelujoče organizacije na področju nasilja v družini.

Izvesti je treba nacionalno raziskavo o nasilju v družini in jo nato izvajati vsakih pet let. Njen namen je pokazati, kakšna je uspešnost doseganja ciljev, določenih v nacionalnem programu, ter kakšno je gibanje pri zaznavanju in zmanjševanju nasilja v družini.
Ključna naloga:
– izvesti raziskavo in zagotoviti sredstva za njeno periodično izvajanje na pet let.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za pravosodje

Vzpostaviti nacionalne in mednarodne zbirke podatkov (uporabni naslovi, seznami nevladnih organizacij in institucij, primeri dobre prakse, zakonodaja, statistika) ter uporabiti nove informacijske tehnologije (svetovni splet), da bi povezali pomembne institucije. Izvesti analizo sistema preventive in obravnave ter pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih. Za nadaljnje sistematično in kontinuirano spremljanje nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih se bo s sodelovanjem vseh pristojnih institucij pripravil načrt sistema zbiranja podatkov o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih glede kazalnikov, ki jih je sprejela Evropska Unija.
Ključne naloge:
– vzpostaviti zbirko podatkov;
– zagotoviti sredstva v državnem proračunu iz vseh pristojnih organov;
– analiza sistema preventive in obravnave ter pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih.
Nosilci: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za pravosodje, Urad za enake možnosti

Alkohol, prepovedane droge in nasilje
Da bi omejili porabo alkohola, je bil sprejet Zakon o omejevanju porabe alkohola (ZOPA, Uradni list RS, št. 15/03). ZOPA določa ukrepe in načine omejevanja ter ukrepe za preprečevanje škodljivih posledic rabe alkohola, kamor spada tudi nasilje. Med te ukrepe se štejejo tudi spremljanje porabe alkohola in obsega njenih škodljivih posledic za zdravje, informiranje, izobraževanje in ozaveščanje javnosti in posameznih skupin prebivalstva o teh posledicah, usklajevanje dejavnosti za čim zgodnejše prepoznavanje oseb, ki imajo težave z alkoholom, da bi jih vključili v preventivne programe, potem strokovno svetovanje in podpora institucijam, združenjem, nevladnim organizacijam, lokalnim skupnostim in posameznikom pri izvajanju preventivnih programov ter pri reševanju problemov, povezanih z rabo alkohola idr. Ministrstvo za zdravje v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi, institucijami, strokovnjaki in nevladnimi organizacijami pripravlja akcijske programe omejevanja porabe alkohola in zmanjševanja njenih škodljivih posledic, ki vključujejo omenjene ukrepe.
Področje drog v Sloveniji urejata dva temeljna zakona, in sicer Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (ZPUPD, Uradni list RS, št. 98/99 in 2/04 – ZPNNVSM) ter Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD, Uradni list RS, št. 108/99, 44/00, 2/04 in 47/04 – ZdZPZ). ZPUPD določa ukrepe in dejavnosti, ki naj prispevajo k zmanjševanju povpraševanja po drogah. Sem sodijo različne informativne kampanje in preventivni programi, zdravstvene in socialne dejavnosti, programi zmanjševanja škode ter dejavnosti, povezane s spremljanjem in analizo problematike uporabe drog. Lotevanje tega področja mora biti celostno, z upoštevanjem uporabe in zlorabe drog kot posledice sočasnega večplastnega dogajanja na individualnem in širšem socialnem področju, pri čemer so vključeni različni akterji ter različne ravni delovanja in usklajevanja. S problematiko drog se ukvarjajo različni sektorji socialnega varstva, zdravstva, šolstva, pravosodja, notranjih zadev in financ ter posledično različni deli civilne družbe in splošne (laične) javnosti. V letu 2004 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu na področju drog 2004–2009 (ReNPPD, Uradni list RS, št. 28/04), ki vsebinsko pokriva vse – od primarnega preprečevanja in zdravljenja do različnih represivnih ukrepov policije in carine.
Ključne naloge:
- analiza stanja na področjih alkohola in prepovedanih drog ter nasilja v družini (skupen projekt pristojnih organov v obliki ciljnoraziskovalnih programov);
- na podlagi znanstveno preverjenih učinkovitih ukrepov pripraviti predlog za zmanjševanje nasilja v družini, ki je povezan z alkoholom oziroma prepovedanimi drogami;
- vzpostaviti programe pomoči za skupine otrok in mladostnikov, katerih starši so uporabniki alkohola oziroma prepovedanih drog.
Nosilci: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za šolstvo in šport

Nacionalni program določa cilje in ukrepe za sledenje strateškim usmeritvam v zvezi z zmanjševanjem in preprečevanjem nasilja, preventivnimi dejavnostmi in ozaveščanjem na tem področju. Da cilji in ukrepi, načrtovani za celotno petletno obdobje, ne bi ostali neuresničene programske usmeritve, ZPND določa, da se vsaki dve leti pripravi akcijski načrt, ki opredeli dejavnosti za naslednji dve leti. To je izvedbeni akt nacionalnega programa, s katerim se določijo prednostne naloge in dejavnosti za uresničitev ciljev in ukrepov na posameznih področjih.
Vsakokratni akcijski načrt bo pripravljen na podlagi poročil o izvedenih dejavnostih v preteklem dveletnem obdobju ter dodatnih predlogov usmeritev in nalog posameznih ministrstev in nevladnih organizacij. Predlog besedila bo oblikovala delovna skupina, ki jo bo za ta namen ustanovilo ministrstvo, pristojno za delo, družino in socialne zadeve. Potem bo ministrstvo poslalo predlog novega akcijskega načrta v sprejetje vladi.
Akcijski načrti bodo natančneje opredeljevali tudi potrebna sredstva za izvedbo dejavnosti in dodano vrednost ukrepov za dosego ciljev nacionalnega programa. Hkrati bosta natančneje določena rok in način izvedbe posameznih dejavnosti ter njihovi nosilci oziroma izvajalci.

Zaradi opazovanja napredka ter oblikovanja novih in ustreznih ukrepov za zmanjševanje in preprečevanje nasilja, pa tudi za zagotavljanje preventive je potrebno, da se sistematično spremljajo različne oblike nasilja v družini. Institucije, pristojne za spremljanje statističnih podatkov (tj. podatkov, ki se stalno zbirajo v resornih ministrstvih, policiji in drugih organizacijah), oblikujejo svoje zbirke, ki med seboj pogosto niso primerljive. Usklajeni in primerljivi mednarodni podatki so prav tako eden od ciljev nacionalnega programa. Enotni kazalci spremljanja so pomembni še za umeščanje Slovenije v analizo drugih držav članic Evropske Unije na področju nasilja.
Poleg kazalcev so pomembno sredstvo za spremljanje položaja in napredka tudi analize in raziskave. V Sloveniji nimamo celovite raziskave o problematiki nasilja v družini, na kar opozarjajo mednarodne organizacije (priporočilo Odbora Organizacije združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk). Za celostno lotevanje te problematike je raziskovanje nadvse pomembno. Prav tako lahko pokaže stopnjo uspešnosti vladnih organov in nevladnih organizacij pri preprečevanju nasilja v družini. Namen nacionalnega programa je uvesti periodično nacionalno raziskavo, ki bo to področje analizirala vsakih pet let.
V nacionalnem programu so določeni kvantitativni in kvalitativni kazalci, s katerimi bomo spremljali različne oblike nasilja v družini v Sloveniji. Kazalci izhajajo iz obstoječih podatkovnih zbirk, ki se vodijo v Sloveniji, in iz sprejetih kazalcev Evropske Unije, ki se jim te zbirke prilagajajo.
CSD za poročilo o uresničevanju nacionalnega programa brezplačno pridobivajo podatke iz uradnih zbirk, ki jih vodijo pooblaščeni organi in organizacije.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pristojno za spremljanje izvajanja nacionalnega programa, in sicer na podlagi opravljenih dejavnosti v okviru akcijskih načrtov, in za redno poročanje Državnemu zboru Republike Slovenije vsaki dve leti.
Izvajanje nacionalnega programa bo spremljalo tudi celostno informiranje javnosti na spletni strani Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Predlagani ukrepi za doseganje ciljev nacionalnega programa so načrtovani večinoma kot sestavni del oblikovanja in izvajanja politik na zadevnih družbenih področjih, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev in vladnih služb ter nevladnih organizacij. Pri tem se zahteva preusmeritev pozornosti na takojšnje ukrepanje in dajanje pomoči pristojnih organov in organizacij oziroma učinkovitejše in pospešeno vključevanje preprečevanja nasilja v družini v procese, ki že potekajo. Ministrstva in vladne službe bodo zato ukrepe izvajali predvsem v okviru rednih zakonskih pristojnosti, programov in nalog. Na nekaterih področjih pa bo treba predvideti posebne dejavnosti (skupna kampanja ministrstev in vladnih služb, združenih v prizadevanju za preprečevanje nasilja v družini), za katere bodo ministrstva in vladne službe iz svojih proračunov namenila posebna sredstva.
V predvidenih sredstvih niso vključeni stroški plač in stroški zaposlenih v ministrstvih in vladnih službah, saj so ukrepi nacionalnega programa načrtovani kot sestavni del rednega izvajanja politik in programov pristojnih ministrstev in vladnih služb.

Pomembno je, da se ozaveščanje o človekovih pravicah in dejavnosti za preprečevanje nasilja v družini vključijo v vse politike in programe rednega dela ministrstev in vladnih služb. Vendar pa je na nekaterih področjih nujno okrepljeno delovanje ter sprejetje in izvajanje ukrepov, za katere je treba predvideti posebna sredstva.
Za celotno obdobje veljavnosti nacionalnega programa je oceno okvirnih sredstev za izvajanje posebnih ukrepov mogoče opredeliti na podlagi že predvidenih sredstev, s katerimi se izvajajo oziroma se bodo izvajali programi in ukrepi na posameznih področjih.
V ciljnoraziskovalnih programih se bodo spodbujale raziskave pojavnosti nasilja in analize primerov dobrih praks na tem področju. Zanje bo v celotnem obdobju izvajanja nacionalnega programa namenjenih okvirno 254.000 eurov.
Za nadaljnje usposabljanje strokovnjakov za obravnavo in preprečevanje nasilja v družini je predvidenih 445.000 eurov, za ozaveščanje in informiranje širše javnosti o tej problematiki pa 291.000 eurov ter 400.000 eurov za skupno kampanjo ministrstev zoper nasilje v družini.
Sofinanciranje projektov oziroma dejavnosti nevladnih organizacij na področju nasilja v družini, dela z žrtvami in povzročitelji nasilja ter svetovanja spada med naloge Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve znotraj javnega razpisa »Dopolnilni programi socialnega varstva« in ministrstvo bo zanj v celotnem obdobju namenilo okvirno 8 milijonov eurov.
Natančen načrt poteka dejavnosti za doseganje ciljev nacionalnega programa in natančna opredelitev sredstev (proračunska postavka; vir: državni proračun, sredstva Evropske Unije) za izvedbo teh dejavnosti bosta določena v akcijskih načrtih, sprejetih za vsakokratno dveletno obdobje izvajanja tega programa.
Preglednica 8: Viri sredstev za posebne ukrepe po področjih za obdobje 2009–2014, v tisočih eurov

+-----------------------------------+--------------------------+
|                                   |     Državni proračun     |
+-----------------------------------+--------------------------+
|Izobraževanje strokovnih delavcev  |           445            |
+-----------------------------------+--------------------------+
|Preventivne akcije                 |           291            |
+-----------------------------------+--------------------------+
|Skupna kampanja ministrstev zoper  |           400            |
|nasilje                            |                          |
+-----------------------------------+--------------------------+
|Sofinanciranje nevladnih           |           8000           |
|organizacij                        |                          |
+-----------------------------------+--------------------------+
|Raziskave                          |           254            |
+-----------------------------------+--------------------------+
|SKUPAJ                             |           9390           |
+-----------------------------------+--------------------------+

Preglednica 9: Viri sredstev za posebne ukrepe po področjih za obdobje 2009–2014, po posameznih ministrstvih oziroma vladnih službah, v tisočih eurov

+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|            |Izobraževanje |Ozaveščanje |Raziskave|  Skupna   |
|            | strokovnih   |posameznih  |         |nacionalna |
|            |  delavcev    |  ciljnih   |         | kampanja  |
|            |              |  skupin    |         |           |
|            |              |(preventiva)|         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Ministrstvo |30            |40          |30       |400(na 1)  |
|za delo,    |              |            |         |           |
|družino in  |              |            |         |           |
|socialne    |              |            |         |           |
|zadeve      |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Ministrstvo |30(na 2)      |/           |/        |/          |
|za          |              |            |         |           |
|pravosodje  |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Ministrstvo |180(na 7)     |200(na 3)   |210(na 4)|/          |
|za šolstvo  |              |            |         |           |
|in šport    |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Ministrstvo |5(na 5)       |5(na 6)     |/        |/          |
|za notranje |              |            |         |           |
|zadeve      |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Ministrstvo |200(na 9)     |20–30(na 8) |/        |/          |
|za zdravje  |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+
|Urad za     |/             |16(na 10)   |14(na 11)|/          |
|enake       |              |            |         |           |
|možnosti    |              |            |         |           |
+------------+--------------+------------+---------+-----------+

(na 1) Sredstva za skupno nacionalno kampanjo bodo ministrstva rezervirala za proračunsko leto 2010 v proporcionalno enakih deležih; Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – PP 5550.
(na 2) 5250 – Sredstva Center za izobraževanje v pravosodju.
9264 – Izobraževanje v pravosodju-07-13-Evropska Unija.
9280 – Izobraževanje v pravosodju-07-13-Evropska Unija – slovenska udeležba.
(na 3) Financirano iz sredstev ESS (85 % – PP 9240) in nacionalnih sredstev (15 % – PP 9252). Gre za sredstva, namenjena projektom prepoznavanja in preprečevanja nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
(na 4) 100 iz proračunske postavke Ministrstvo za šolstvo in šport (PP 7169), 110 financirano iz sredstev ESS (85 % – PP 9240) in nacionalnih sredstev (15 % – PP 9252). Gre za raziskave nasilja v šolskem prostoru.
(na 5) Financirano iz proračunske postavke 5572.
(na 6) Financirano iz proračunske postavke 5572.
(na 7) Gre za sredstva, namenjena programu profesionalnega usposabljanja Prepoznavanje in preprečevanje nasilja, ki vključuje naslednje vsebine: prepoznavanje in preprečevanje nasilnega vedenja v šolskem prostoru; žrtve vrstniškega nasilja – prepoznavanje in možnosti za pomoč; nenasilna komunikacija za boljše medsebojne odnose; načini nenasilnega reševanja konfliktov; novi načini dela z otroki in mladostniki z vedenjsko manj sprejemljivimi oblikami vedenja; nasilje in spolne zlorabe v družini – prepoznavanje in možnosti za pomoč; trgovina z ljudmi in spolno izkoriščanje zaradi prostitucije in pornografije, ozaveščanje in informiranje; spolno nasilje – ozaveščanje, informiranje in preprečevanje. Program je financiran iz sredstev ESS (85 % – PP 9243) in nacionalnih sredstev (15 % – PP 9255).
(na 8) Ministrstvo za zdravje PP 7083 (pri skupni vsoti je upoštevana zgornja meja predvidenih sredstev)
(na 9) Ministrstvo za zdravje PP 7083
(na 10) Urad za enake možnosti PP 4390
(na 11) Urad za enake možnosti PP 1310
KAZALCI O NASILJU V DRUŽINI
Na vseh področjih, ki jih zajema nacionalni program, so določeni kazalci, s katerimi bomo spremljali izvajanje posameznih ukrepov za doseganje opredeljenih ciljev preprečevanja nasilja v družini v obdobju izvajanja nacionalnega programa, od leta 2009 do 2014.
Poleg kazalcev za spremljanje izvajanja ukrepov za preprečevanje nasilja v družini, kakršne določa nacionalni program, je treba natančno in sistematično spremljati tudi odnos do problematike nasilja v družbenem in zasebnem življenju. Kazalci se po posameznih področjih spremljajo na podlagi nacionalnih zbirk podatkov oziroma sprejetih kazalcev Evropske unije, ki se jim prilagaja nacionalni sistem zbiranja podatkov.
V nadaljevanju so za vsa področja družbenega življenja, na katerih nacionalni program določa cilje in ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti žensk in moških, opredeljeni kazalci za spremljanje položaja žensk in moških.
1. Informacije o žrtvah nasilja
a) Spol
b) Starost
c) Razmerje do povzročitelja
d) Državljanstvo
e) Drugi pomembni podatki (npr. izobrazba)
2. Informacije o povzročitelju nasilja
a) Spol
b) Starost
c) Razmerje do povzročitelja
d) Državljanstvo
e) Drugi pomembni podatki (npr. izobrazba)
3. Podpora žrtvi in povzročitelju nasilnega dejanja
a) Število uporabnikov za pomoč povzročitelju
b) Vrste pomoči (svetovanje, psihološko oziroma psihiatrično zdravljenje, programi resocializacije v zaporih, število napotitev na zdravljenje odvisnosti od alkohola)
4. Usposabljanje strokovnega osebja
a) Število strokovnih delavcev, ki so se izobraževali na področju nasilja v družini
b) Obseg izobraževanja po urah na strokovnega delavca
5. Kazalci policije
a) Število prijav kaznivih dejanj nasilja v družini
b) Število kazenskih ovadb zaradi nasilja v družini, poslanih okrožnim državnim tožilstvom
c) Število izrečenih prepovedi približevanja po 39.a členu Zakona o policiji
d) Število odvzemov prostosti in privedb k preiskovalnemu sodniku po 157. členu Zakona o kazenskem postopku
6. Kazalci šolstva
a) Število projektov, ki jih izvajajo šole za preprečevanje nasilja v družini
b) Število vključenih učencev v projekte preprečevanja nasilja
7. Kazalci pravosodja
a) Število prejetih ovadb
b) Število vloženih obtožnih aktov
c) Število obsodilnih sodb
d) Število oprostilnih sodb
e) Število zavrnilnih sodb
f) Število odrejenih priporov
g) Število izrečenih prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po Zakonu o kazenskem postopku
h) Število ukrepov, izrečenih na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini

(1)Npr.: 2000: Recommendation 1450. Violence against women in Europe; 2002: Recommendation 1582. Domestic violence against women; 2004: Recommendation 1681. Campaign to combat domestic violence against women in Europe; 2002: Parliamentary Assembly, Domestic violence, Doc 9525, Report, idr.
(2)Npr.: Resolution on the report from the Commission to the Council, the European Parliament, the Economic and Social Committee and the Committee of the Regions on the state of women`s health in the European Community.
(3)(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v kaki drugi trajnejši življenjski skupnosti.
(3) Če je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(4)Vsebina poglavja povzeta po: Škrila, Darja. 2005. Alkohol, agresija in nasilje. Zdravstveni vestnik. 2005. 74: 535–7.
(5)Graham, K., Leonard, K. E., Room, R., Wild, T. C., Phil, R. O., Bois, C., in Single, E. Current directions in research on understanding and preventing intoxicated aggression. Addiction 1998, 93: 659–76.
(6)National Institute on Alcohol Abuse and Alcoholism. Alcohol, violence, and aggression – Alcohol alert No. 38-1997. Dostopno na: www.niaaa.nih.gov/publications/aa38.htm.
(7)Uradni list RS, št. 14/04, 34/04, 62/06 in 11/09.
(8)Uradni list RS, št. 101/05.