Številka: Up-2229/08-10

Datum: 28. 5. 2009

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Osman Đogić, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 28. maja 2009

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 367/2006 z dne 3. 4. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 101/2006 z dne 1. 2. 2006 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2474/2005 z dne 8. 12. 2005 se ne sprejme.

1. Okrožno sodišče je zavrglo tožbo pritožnika (v pravdi enega od tožnikov). Z njo je zahteval dvoje. Primarno, naj sodišče ugotovi, da je odlok Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji o razrešitvi pritožnika s položaja muftija te skupnosti in o imenovanju koordinatorja poslov do imenovanja novega muftija neveljaven in brez pravnih učinkov. Podrejeno pa, naj sodišče isti odlok razveljavi. Sklep temelji na presoji, da za odločanje o sporu ni podana pristojnost sodišča. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper ta sklep zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Slednje je v obrazložitvi zapisalo, da meri tožbeni zahtevek na uresničitev pritožnikove »aspiracije«, pravila za dosego tega cilja pa so locirana zunaj posvetnega in s sodno oblastjo obsegajočega pravnega reda. Zato ni izpolnjen pogoj za sodno varstvo, to je na razumen temelj oprto uveljavljanje tega, da v pravnem redu obstaja pravica, katere varstvo zahteva tožnik. Sodnooblastni nadzor izvedenega postopka po pravilih verske skupnosti bi bil po oceni Vrhovnega sodišča v neskladju z ustavnim načelom o ločenosti države in verskih skupnosti.
2. S to odločitvijo so sodišča po pritožnikovem mnenju kršila njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta ustavna pravica v povezavi z zakonsko opredelitvijo verskih skupnosti kot pravnih oseb civilnega prava po njegovi oceni izraža namen zagotoviti sodno presojo zakonitosti aktov verskih skupnosti, s katerimi se posega v pravice posameznikov. Pojasnjuje, zakaj je postopek njegove razrešitve očitno nasprotoval internim pravilom Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji, določenim s statutom te skupnosti. Po njegovem mnenju naj namreč ne bi bilo razvidno, ali so bili izpolnjeni statutarni pogoji za sklic seje in za odločanje o razrešitvi, prav tako naj statut ne bi določal funkcije koordinatorja poslov. Pritožnik meni, da kršitev notranjih pravil verske skupnosti posamezniku onemogoča uveljavljanje svobode veroizpovedi znotraj pravil skupnosti. Poudarja, da bi izvzetost verskih skupnosti iz sodnega odločanja dopuščala anarhijo oziroma samovoljno kršenje internih pravil, s čimer bi bila v skrajni meri zmanjšana varnost ljudi in premoženja.

3. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave med drugim zagotavlja, da o posameznikovih pravicah in dolžnostih meritorno odloči sodišče. Pravice in dolžnosti opredeljuje pravni red države.
4. Sodišča so ocenila, da je želel pritožnik z intervencijo sodišča doseči neučinkovitost oziroma razveljavitev akta verske skupnosti o njegovi razrešitvi z vodstvenega položaja zaradi domnevne neskladnosti tega akta z internimi pravili verske skupnosti. Položaja, katerega varstvo je zahteval, pravni red države ne opredeljuje in ga tudi ne more opredeljevati. Ustavno sodišče je že v mnenju št. Rm-1/02 z dne 19. 11. 2003 (Uradni list RS, št. 118/03 in OdlUS XII, 89) obrazložilo, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave), vključeno v demokratično ureditev, ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju (drugi odstavek 7. člena Ustave). Poudarilo je, da to načelo hkrati preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Imenovanje in razreševanje vodstva verske skupnosti je tipično notranja zadeva verske skupnosti, ki ne presega polja njene z Ustavo zagotovljene avtonomije.(1) Ker država na to področje ne sme posegati, na njem tudi ne more oblikovati upravičenj (pravic, obveznosti, pravnih koristi), ki bi terjala sodno varstvo. Stališče o nedopustnosti tožbe, s katero je pritožnik zahteval ugotovitev, da na področju, ki skladno z Ustavo ne sega na polje državne pristojnosti, niso nastali pravni učinki, podrejeno pa, naj sodišče na tem področju konstitutivno preoblikuje neko razmerje, zato ni nezdružljivo s pravico do sodnega varstva.
5. Pritožnik neutemeljeno enači odsotnost sodnega varstva v njegovem primeru s splošno izvzetostjo verskih skupnosti iz sistema sodnega nadzora. Ustavno zagotovljena svoboda delovanja verske skupnosti namreč ne pomeni njene popolne osvobojenosti od državne sodne oblasti. Dolžnost zagotavljati sodno varstvo se namreč skladno z načelom državne suverenosti razteza na vse zahtevke, ki se presojajo po državnem pravu; pri tem ni sámo po sebi pomembno, kdo je zatrjevani nosilec s takšnim zahtevkom uveljavljanih pravic oziroma obveznosti. Prav tako sodno varstvo ne more biti izključeno samo zato, ker bi bila odločitev o zahtevku, ki se presoja po državnem pravu, odvisna od odgovora na kakšno predhodno vprašanje, urejeno z avtonomnimi akti verske skupnosti. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da pritožnikov primer ni takšen.
6. Pritožnik smiselno trdi, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče kršilo njegovo svobodo izpovedovanja vere. Vendar svoboda veroizpovedi države ne zavezuje k nadzoru skladnosti postopkov imenovanja oziroma razrešitve vodij verskih skupnosti z avtonomnimi pravili teh skupnosti. Zato je tudi ta očitek neutemeljen.
7. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8. Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

(1)Da je notranja organizacija verske skupnosti njena notranja zadeva, je tudi stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča, glej S. Magen, Art. 140, v D. C. Umbach in T. Clemens (ur.), Grundgesetz, Mitarbeiterkommentar und Handbuch, Band II, C. F. Müller Verlag, Heidelberg 2002, str. 1649 in 1650.