Na podlagi petega odstavka 110.b člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08-ZFO-1A in 70/08) izdaja minister za okolje in prostor

(1) Ta pravilnik določa podrobnejša merila za ugotavljanje večjih škodljivih vplivov na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja določenih zavarovanih prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, zaradi ugotavljanja okoljske škode.
(2) Habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju (v nadaljnjem besedilu: habitatni tipi), zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste (v nadaljnjem besedilu: zavarovane vrste) in njihovi habitati, ki so predmet okoljske škode, so določeni v uredbah, ki določajo zavarovane vrste in habitatne tipe.
(3) Ta pravilnik prenaša Prilogo 1 Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 56), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES (UL L št. 102 z dne 11. 4. 2006, str. 15).

V tem pravilniku uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. Posebno varstveno območje (območje Natura 2000; v nadaljnjem besedilu: Natura območje) je ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. Natura območja in potencialna Natura območja so določena z uredbo, ki določa Natura območja.
2. Okoljska škoda, povzročena zavarovanim vrstam, njihovim habitatom ali habitatnim tipom, je škoda, ki ima večji škodljiv vpliv na doseganje ali ohranjanje njihovega ugodnega stanja v skladu s predpisi o ohranjanju narave. Škoda je merljiva negativna sprememba zavarovane vrste, njenega habitata ali habitatnega tipa ali večja merljiva prizadetost njihovih funkcij, ki je lahko povzročena neposredno ali posredno.
3. Referenčno stanje je stanje zavarovane vrste, njenega habitata ali habitatnega tipa in njihovih funkcij v času poškodovanja, ki bi obstajalo naprej, če ne bi prišlo do škode. Ugotavlja se na podlagi najboljših razpoložljivih podatkov.
4. Funkcija zavarovane vrste, njenega habitata ali habitatnega tipa je koristna vloga, ki jo ima ta posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost.
5. Stanje vrste opredeljuje skupek vplivov, ki delujejo na vrsto in lahko dolgoročno vplivajo na razširjenost in številčnost njenih populacij na evropskem ozemlju držav članic EU ali na ozemlju države članice ali na naravnem območju razširjenosti take vrste.
6. Stanje vrste je ugodno, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo, in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo dovolj veliki tudi v prihodnje.
7. Stanje habitatnega tipa opredeljuje skupek vplivov, ki delujejo na habitatni tip in njegove značilne vrste in ki lahko vplivajo na njegovo dolgoročno naravno razširjenosti, strukturo in funkcije ter dolgoročno preživetje njegovih značilnih vrst na evropskem ozemlju držav članic EU, ali na ozemlju države članice ali na naravnem območju razširjenosti takega habitatnega tipa.
8. Stanje habitatnega tipa je ugodno, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezen habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali specifična struktura habitatnega tipa in naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje značilnih vrst habitatnega tipa.

Obstoj okoljske škode se v konkretnem primeru ugotavlja s primerjavo ugotovljenih škodljivih posledic nastalega škodnega dogodka na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov z referenčnim stanjem teh vrst ali habitatnih tipov, ob upoštevanju njihovih funkcij, ocenjenih glede na koristno vlogo, ki jo zagotavljajo, in zmožnostjo naravne obnovitve.

(1) Za določitev referenčnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov se uporabijo javno dostopni podatki (registri, evidence, rezultati monitoringov, znanstveni in strokovni članki in prispevki, poročila in podobno), ki so bili na razpolago pred škodnim dogodkom in so dovolj podrobni za ugotavljanje tega stanja.
(2) Če podatki iz prejšnjega odstavka ne obstajajo oziroma niso primerni za določitev referenčnega stanja, se lahko uporabijo:
– na Natura območjih in potencialnih Natura območjih podatki iz Standardnega obrazca, določenega z Odločbo Komisije z dne 18. decembra 1996 o obliki informacij za predlagana območja Nature 2000 (UL L 107, 24. 4. 1997, str. 1),
– za zavarovane vrste ali habitatne tipe iz Priloge 2 Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04, 110/04, 59/07 in 43/08), podatki iz zadnjega poročila Republike Slovenije o izvajanju Direktive Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic oziroma zadnjega poročila Republike Slovenije o izvajanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljnjem besedilu: Poročilo).
(3) Sestavni del določitve referenčnega stanja zavarovane vrste ali habitatnega tipa je ugotovitev o ugodnem ali neugodnem stanju zavarovane vrste ali habitatnega tipa.

(1) Podrobnejša merila za ugotavljanje večjih škodljivih vplivov škodnega dogodka se nanašajo na elemente ugodnega stanja zavarovane vrste ali habitatnega tipa, pri čemer se uporabljajo merljivimi podatki, kakršni so na primer:
– število osebkov, njihova gostota ali površina območja,
– vloga posameznih osebkov ali območja, ki ga je prizadela škoda, glede na ohranitev zavarovane vrste ali habitatnega tipa, redkost zavarovane vrste ali habitatnega tipa (ocenjeno na lokalni, regionalni in višji ravni, tudi na ravni države oziroma EU),
– sposobnost zavarovane vrste za razmnoževanje (glede na značilno dinamiko za to vrsto ali populacijo), sposobnost za preživetje ali sposobnost habitatnega tipa za naravno obnavljanje (glede na dinamiko za habitatni tip značilnih vrst ali za populacije teh značilnih vrst),
– zmožnost zavarovane vrste ali habitatnega tipa, da se po nastali škodi v kratkem času in brez drugih posegov, razen okrepljenega izvajanja ukrepov varstva v skladu s predpisi o ohranjanju narave, povrne v stanje, ki samo zaradi dinamike zavarovane vrste ali habitatnega tipa vodi v stanje enakovredno referenčnemu stanju ali boljše od njega.
(2) Pri ugotavljanju večjih škodljivih vplivov se ne upoštevajo:
– negativne variacije, manjše od naravnih nihanj, ki veljajo kot normalne za zavarovano vrsto ali habitatni tip,
– negativne variacije, nastale zaradi naravnih vzrokov ali kot posledica posegov, ki spadajo v normalno rabo ali opravljanje dejavnosti, kakršna je opredeljena v popisu habitatnega tipa ali v operativnem programu, pripravljenem za upravljanje Natura območij oziroma v načrtu upravljanja zavarovanega območja ali kakršno so predhodno izvajali lastniki zemljišča ali izvajalci dejavnosti na zemljišču,
– škode, povzročene zavarovani vrsti ali habitatnemu tipu, za katerega je ugotovljeno, da se bo v kratkem času in brez posegov obnovi ali do referenčnega stanja ali do stanja, ki samo zaradi dinamike vrste ali habitatnega tipa vodi v stanje, šteto kot enakovredno referenčnemu stanju ali v stanje boljše od njega.

(1) Vplivi škodnega dogodka se ocenjujejo na podlagi ugotovljenih posledic tega dogodka na doseganje in ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov.
(2) Vplivi se ocenjujejo na podlagi naslednjih ugotovljenih posledic:
1. izguba habitata, ki vključuje delež ali velikostni razred trajne ali začasne izgube območja habitata zavarovane vrste oziroma habitatnega tipa;
2. sprememba kakovosti habitata, ki vključuje velikostni razred spremembe posebnih struktur ali rabe (primeroma: intenzifikacija ali opustitev) ali naravnih procesov, potrebnih za dolgoročno ohranitev zavarovane vrste ali habitatnega tipa;
3. sprememba abiotskih dejavnikov, ki vključuje:
– velikostni razred spremembe ključnih indikativnih kemikalij (vključno z onesnaženjem), spremembe sevanja, osvetljevanja, hrupa in
– velikostni razred spremembe vodnega režima, naravne dinamike vodotoka (vključno s poplavljanjem);
4. razdrobitev oziroma izguba osebkov, ki vključuje:
– velikostni razred znižanja uspeha razmnoževanja in preživetja zaradi fragmentacije habitata v krajini,
– velikostni razred znižanja uspeha razmnoževanja in preživetja oziroma spremembo v stopnji smrtnosti zaradi nastanka ovir v habitatu zavarovane vrste in
– velikostni razred zmanjšanja površine zaplat habitata zavarovane vrste ali habitatnega tipa;
5. sprememba populacijske dinamike zavarovane vrste, ki vključuje delež ali velikostni razred trajnega ali začasnega upada velikosti populacije zavarovane vrste.
(3) Kumulativni vplivi se ocenjuje na podlagi:
– velikostnega razreda znižanja uspeha razmnoževanja in preživetja zavarovane vrste zaradi seštetih učinkov ugotovljenih posledic iz prejšnjega odstavka z učinki že dovoljenih posegov v naravo in
– velikostnega razreda trajne izgube območja habitata zavarovane vrste oziroma habitatnega tipa zaradi seštetih učinkov ugotovljenih posledic iz prejšnjega odstavka z učinki že dovoljenih posegov v naravo.
(4) Škodljivost vplivov se ugotavlja na podlagi ocen iz drugega in tretjega odstavka tega člena za zavarovane vrste in habitatne tipe, pri čemer se pri vsakem vplivu določi njegova pomembnost v odstotku ali v velikostnem razredu, kot je določeno v 7. členu tega pravilnika.
(5) Če ocenjevanje vplivov na način, določen s prejšnjim odstavkom ni možno, se navedejo razlogi, zaradi katerih ugotavljanje značilnosti vpliva v konkretnem primeru ni možno, pri čemer se to lahko nanaša samo na posamične vplive.
(6) Obrazec prikaza ocen vplivov iz drugega in tretjega odstavka tega člena in ocen posledic učinkov na doseganje in ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov je določen v Prilogi 1, ki je sestavni del tega pravilnika.

(1) Ocena škodljivosti vplivov na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovane vrste ali habitatnega tipa glede na referenčno stanje te vrste ali habitatnega tipa se ugotavlja v naslednjih velikostnih razredih:
A – ni vpliva / pozitiven vpliv
B – nebistven vpliv
C – nebistven vpliv pod pogoji (ob izvedbi ukrepov varstva iz tretje alinee prvega odstavka 5. člena tega pravilnika)
D – bistven vpliv
E – uničujoč vpliv.
(2) Če ugotavljanje vplivov ni možno se tak vpliv označi z oznako X.
(3) Vplivi škodnega dogodka na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovane vrste ali habitatnega tipa niso škodljivi, če se ocene iz prvega odstavka tega člena za katerikoli vpliv iz prejšnjega člena ne uvrstijo v velikostni razred D ali E.
(4) Vplivi škodnega dogodka na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovane vrste ali habitatnega tipa so škodljivi, če se ocene iz prvega odstavka tega člena za katerikoli vpliv iz prejšnjega člena uvrstijo v velikostni razred D ali E.

(1) Ob nastanku škodnega dogodka ministrstvo, pristojno za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), o tem obvesti upravni organ, pristojen za zdravje ljudi, in od njega pridobi mnenje o vplivu nastale škode na zdravje ljudi.
(2) Škoda, za katero je dokazano, da vpliva na zdravje ljudi, je okoljska škoda.

V postopku ugotavljanja okoljske škode in odločanja o sanacijskih ukrepih ministrstvo pridobi strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave o večjih škodljivih vplivih škodnega dogodka na doseganje ali ohranjanje ugodnega stanja zavarovanih vrst ali habitatnih tipov.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.