Številka: U-I-199/07-11, Up-2214/07-11

Datum: 27. 5. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude, v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo, in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Marjana Pogačnika, Ljubljana, ki ga zastopa Nevenka Šorli, odvetnica v Ljubljani, na seji 27. maja 2009

1. Točka 1 drugega odstavka 67. člena, prvi odstavek 68. člena in 69. člen Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 11/01 in 42/06) niso bili v neskladju z Ustavo.
2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 91. člena Zakona o revidiranju se zavrne.
3. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Slovenskega poslovnofinančnega standarda 1 Slovenskih poslovnofinančnih standardov (Uradni list RS, št. 56/01) se zavrne.
4. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. G 6/2006 z dne 13. 3. 2007 v zvezi z odločbo Slovenskega inštituta za revizijo št. OD-OCP-01/06-2 z dne 11. 4. 2006 se ne sprejme.

1. Z izpodbijano odločbo je Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) na podlagi 1. točke drugega odstavka 67. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-1) pobudniku oziroma pritožniku (v nadaljevanju pobudnik) izrekel ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, ker naj bi bila zaradi kršitev določb Slovenskega poslovnofinančnega standarda 1 – Ocenjevanje vrednosti podjetij (v nadaljevanju SPS 1) mnenje o ocenjeni vrednosti banke oziroma njegova obrazložitev napačna in zavajajoča. Vrednost, ocenjena v pobudnikovem poročilu, naj bi bila zaradi storjenih kršitev popolnoma drugačna oziroma bistveno višja. Inštitut je v navedeni odločbi kršitve natančno opredelil in obrazložil ter za vsako kršitev navedel standard oziroma pravilo SPS 1, ki naj bi bila pri tem kršena. Razlogov za pogojni odvzem dovoljenja naj ne bi bilo, ker naj bi šlo za hujšo obliko kršitev standardov, poleg tega pa naj bi pobudnik s svojimi stališči izkazoval, da bo kršitve ponavljal.
2. Odločbo Inštituta je pobudnik izpodbijal s tožbo na Vrhovnem sodišču (v nadaljevanju sodišče). Sodišče je ugotovitvam o pobudnikovih kršitvah Inštituta pritrdilo v celoti in se do njih tudi posebej opredelilo. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje v postopku dovolj razjasnjeno, zato naj tudi neodločitev o predlaganih dokazih (zunanji neodvisni strokovnjak) ne bi pomenila upoštevne postopkovne kršitve. Poudarilo je, da ima Inštitut, ki je pooblaščen za sprejem standardov kot strokovnih pravil, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Z njihovim drugačnim razlaganjem naj bi pobudnik uspel le, če bi izkazal, da jih je Inštitut v konkretnem primeru razlagal na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, ali v nasprotju z njegovo lastno razlago v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki predmetnemu, ali če bi (drugačno) razlago teh pravil zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena strokovna literatura. Inštitut naj bi pozneje zgolj konkretiziral prvotno očitane kršitve, ne pa razširil preiskave na nove kršitve. Sodišče je pritrdilo Inštitutu glede izreka ukrepa odvzema dovoljenja, saj naj bi šlo za hujše kršitve standardov, ki naj bi imele za posledico napačno mnenje o ocenjeni vrednosti. Ta naj bi bila zaradi storjenih kršitev popolnoma drugačna (tj. bistveno višja), poleg tega pa naj bi stališča pobudnika kazala, da bo kršitve ponavljal. V konkretnem primeru naj bi pravilnost izbranega ukrepa potrjevala že okoliščina, da je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih. Zato naj bi bila pri izbiri ukrepa nadzora potrebna večja strogost. Po oceni sodišča nepogojen odvzem dovoljenja ni potreben, če to ni nujno potrebno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti in zaupanja uporabnikov podatkov, vendar pa naj to ne bi bil pritožnikov primer. Odvzem dovoljenja naj bi bil predviden zgolj za hujše kršitve opravljanja nalog pooblaščenega ocenjevalca. Milejši ukrep se po mnenju sodišča lahko izreče, če se oceni, da je s tem dosežen namen ukrepa nadzora.
3. Pobudnik v ustavni pritožbi izpodbijanima odločbama očita kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 34., 35., 39. in 49. člena Ustave. Inštitut naj bi ravnal arbitrarno, ker naj ne bi navedel razlogov, zakaj v ugotovitvenem postopku ni izvedel predlaganega dokaza s postavitvijo (tujega) izvedenca. Sodišče naj bi pri tem kršilo njegovo pravico do izjave, ker naj bi na podlagi vnaprejšnje negativne dokazne ocene odločilo, da postavitev izvedenca ni potrebna. Pravico do izjave naj bi mu kršil tudi Inštitut s tem, ko naj bi v odločbi o odvzemu dovoljenja navedel kršitve, ki naj ne bi bile navedene v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Sodišče pa naj bi pri tem zavzelo arbitrarno stališče, da gre zgolj za konkretizacijo kršitev. Inštitut in sodišče naj se ne bi opredelila do pritožnikovih navedb, pomembnih za odločitev, ki jih pritožnik v ustavni pritožbi konkretizira. Odločitev Inštituta naj bi bila arbitrarna, ker naj bi se opirala na pavšalno ugotovitev, da je bila zaradi očitanih kršitev ocenjena vrednost v poročilu popolnoma drugačna oziroma bistveno višja, kot bi bila ob spoštovanju SPS 1. Glede članov komisije (t. i. nadzornikov), ki so preverjali pobudnikovo delo, pa naj bi obstajal dvom v njihovo nepristranskost zaradi konflikta interesov, saj naj bi šlo za ocenjevanje konkurenčnega ocenjevalca. Sicer pa naj se Inštitut v izpodbijani odločbi ne bi dovolj natančno opredelil do trditev in očitkov glede pravilnosti in ustreznosti poročila. S temi pomanjkljivostmi naj se sodišče sploh ne bi ukvarjalo. Tako Inštitut kot sodišče naj bi pobudniku zato kršila pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Sodišče naj se tudi ne bi jasno opredelilo glede sporne razlage določb SPS 1, saj naj bi zgolj pojasnilo, da mora biti sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil revizijskih standardov nujno zadržan, ker gre za pravila stroke, pri katerih ima odločilno vlogo institucija, ki je za njihov sprejem pooblaščena. S tem pa naj bi bila po pobudnikovem mnenju nujno zadržana tudi presoja ustreznosti in pravilnosti obrazložitve ugotovljenih kršitev SPS 1 in ocene izvedenih dokazov, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Ker naj se sodišče ne bi ustrezno seznanilo s tožbo in z njenimi razlogi, naj bi prišlo do očitno napačnih in arbitrarnih zaključkov, saj naj bi presojalo očitane kršitve z vidika revidiranja. Njegovo ravnanje naj bi bilo arbitrarno tudi zato, ker naj bi na razloge iz nove tožbe odgovorilo z obrazložitvijo iz prejšnje sodbe in naj se torej s tožbo in z njenimi razlogi ne bi ukvarjalo, s tem pa naj se ne bi opredelilo do očitanih pomanjkljivosti. Očitane kršitve naj bi obravnavalo v paketu, ukvarjalo pa naj se tudi ne bi z dejanskim stanjem, zato naj sodba v tem delu ne bi imela razlogov. Stališče Inštituta, da je pogojni odvzem dovoljenja predviden le za tiste subjekte, ki se v postopku odpovedo procesnim jamstvom, priznajo napake in se pokesajo za storjene napake, naj bi pobudnika postavljalo v neenakopraven položaj z drugimi (drugi odstavek 14. člena Ustave). To stališče naj bi namreč od pritožnika zahtevalo odpoved procesnim jamstvom, zato naj bi bilo arbitrarno. Zaradi arbitrarnega odvzema dovoljenja naj bi bile z izpodbijanima odločbama kršene tudi pravice iz 34., 35., 39. in 49. člena Ustave. Pobudnik utemeljuje kršitev pravice iz 49. člena Ustave tudi z zatrjevanjem neskladja 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1 s 120. in 153. členom Ustave.
4. Pobudnik v pobudi zatrjuje, da je bil SPS 1 v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, ker naj bi bila Inštitutu prepuščena vsebina standardov ocenjevanja, ne da bi zakonodajalec določil vsaj okviren namen in merila za podzakonsko urejanje. Na Inštitut naj bi zakonodajalec prenesel pristojnost urejanja zakonske materije, ki naj bi jo sicer moral urejati ZRev-1. Sicer pa naj ZRev-1 sploh ne bi zavezoval k ravnanju v skladu s standardi. Ker naj ne bi vseboval jasnih in določnih norm, naj bi bil SPS 1 v neskladju s členi 2, 3 in 87 Ustave.
5. Pobudnik meni, da so bili 1. točka drugega odstavka 67. člena, prvi odstavek 68. člena in 69. člen ZRev-1 nejasni in nedoločni in zato v neskladju z 2. členom Ustave kakor tudi s 3. členom in z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Zakonodajalec naj namreč ne bi nedvoumno in določno navedel razlogov za izrek posameznega ukrepa, zato naj ne bi bilo jasno, kdaj se je kateri ukrep lahko izrekel. Določba 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1 naj bi bila nejasna in nedoločna tudi zato, ker naj ne bi določala, kdaj gre za kršitev standardov ter kdaj je mnenje napačno in zavajajoče, in ker naj bi bili nejasni in nedoločni tudi standardi, na katere se je sklicevala. Nejasnost in nedoločnost prvega odstavka 68. člena in 69. člena ZRev-1 naj bi omogočila tudi, da so se za bistveno različne kršitve izrekali isti ukrepi, zato naj bi bila v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Posledica tega naj bi bila kršitev načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave, saj naj bi izpodbijana ureditev s tem omogočala izrek istega ukrepa (tj. nepogojni odvzem) v primerih z različnimi dejanskimi stanji brez upoštevanja razmerja med naravo in težo kršitve. Ker naj ne bi bilo znano, ali in kakšna sankcija pride v poštev v posameznem primeru, naj bi bili posamezniki v pravni negotovosti, Inštitutu pa naj bi bilo s tem omogočeno arbitrarno odločanje. Razlaga nadzornika naj bi bila namreč odločilna, v pravilnost njegovega ravnanja pa naj sodišče ne bi smelo posegati. Izpodbijane določbe naj bi bile tako v neskladju tudi z 22., s 23. in s 25. členom Ustave, 1. točka 67. člena ZRev-1 pa tudi s 35. in z 49. členom Ustave. Glede na navedeno naj bi bil 69. člen ZRev-1 v neskladju še s 33., s 34. členom in z 49. členom Ustave, saj naj bi arbitrarno izrečeni opomin povzročil zmanjšanje posameznikovega potenciala na trgu storitev in s tem manjšo možnost za zaslužek ter zmanjšanje posameznikovega ugleda v poslovnih krogih, vplival pa naj bi tudi na njegovo možnost zaposlitve in poklicni razvoj.
6. Ker naj ZRev-1 sploh ne bi zavezoval k ravnanju v skladu s standardi (ta zaveza naj bi izhajala le iz uvoda SPS 1), naj bi bila 1. točka drugega odstavka 67. člena ZRev-1 v neskladju tudi s 87. členom, z drugim odstavkom 120. člena Ustave, pa tudi s členi 35 in 49 Ustave. To naj bi popravil Zakon o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/08 – v nadaljevanju ZRev-2), ki naj bi v prvem odstavku 88. člena določil, da mora ocenjevanje vrednosti potekati po pravilih ocenjevanja vrednosti. Ta zakon naj bi v 32. točki 3. člena opredelil tudi pojem ocenjevanja vrednosti, kar naj bi bila pomanjkljivost ZRev-1, ki naj bi povzročila, da naj bi bila 1. točka drugega odstavka 67. člena ZRev-1 nejasna in nedoločna. Poleg tega naj bi bil odvzem dovoljenja na podlagi navedene določbe prekomeren ukrep glede na to, da naj bi ZRev-2 uveljavil trajno prepoved opravljanja poklica. Nova ureditev naj ne bi dopuščala izdaje dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega cenilca osebi, ki naj bi ji bilo v preteklosti že kdaj odvzeto dovoljenje. S tem naj bil odvzem dovoljenja po ZRev-1 pomenil poseg v 49. člen Ustave, za kar pa naj ne bi bilo stvarno upravičenega razloga. Pri tem pobudnik za primerjavo navaja odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04 in OdlUS XIII, 61).
7. Pobudnik nadalje zatrjuje neskladje drugega odstavka 91. člena ZRev-1 z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Izpodbijana določba naj bi namreč privilegirala pooblaščene ocenjevalce, ki imajo pravico opravljanja nadzora, v primerjavi s pooblaščenimi ocenjevalci, ki so subjekt nadzora in ki nimajo pravice opravljati nadzora nad nadzorniki. Ta ureditev naj bi vnašala tudi konflikt interesov pri osebah, ki so hkrati pooblaščeni ocenjevalci in nadzorniki pooblaščenih ocenjevalcev, saj naj bi jim omogočala izboljšanje njihovega tržnega položaja na račun drugih pooblaščenih ocenjevalcev. Subjekt nadzora naj bi sicer imel pravico zahtevati izločitev nadzornika, vendar pa naj bi bil ta institut po ZRev-1 neučinkovit, ker naj subjekt nadzora ne bi bil z nadzornikom v neposrednem stiku. Zato naj tudi ne bi mogel izkazati okoliščin, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Pobudnik meni, da bi zato moral nadzor opravljati nekdo, ki je nevtralen in ki se s to dejavnostjo ne ukvarja. Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju s členi 22, 23 in 25 Ustave, ker naj subjekt nadzora ne bi imel realnih možnosti, da bi se uprl morebitnim napačnim in zavajajočim ugotovitvam, do katerih pridejo nadzorniki. Trditve o neustavnosti izpodbijane ureditve pobudnik še dodatno podkrepljuje z novo ureditvijo v ZRev-2. Navaja, da so v novi ureditvi pogoji za izvajanje nadzora nad pooblaščenimi cenilci še strožji. Z ustanovitvijo Agencije za javni nadzor nad revidiranjem kot nadzornim organom, ki naj bi bil izključno pristojen za izrekanje ukrepov nadzora, naj bi bili namreč funkciji sprejemanja strokovnih pravil in izrekanja ukrepov nadzora ločeni, možnost arbitrarnega odločanja pa zmanjšana.
8. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, Vlada pa meni, da je pobuda neutemeljena. Pri tem navaja, da je Inštitut na podlagi drugega odstavka 91. člena ZRev-1 strokovno usposobljene osebe pooblastil zgolj za opravljanje posameznih nalog, nadzor pa je izvajal Inštitut sam. Učinkovit nadzor naj bi zagotavljali le poznavalci področja, tj. osebe z ustreznim teoretičnim in s praktičnim znanjem. Zgolj na podlagi dejstva, da se tudi sami ukvarjajo z isto dejavnostjo kot nadzorovani subjekt, pa naj ne bi bilo mogoče dvomiti v njihovo objektivnost oziroma nepristranskost, še posebej ne zato, ker naj bi šlo pri nadzoru za preveritve z izsledki. Subjekt nadzora naj bi imel na voljo institut izločitve in pravna sredstva, morebitna nepristranskost pa naj bi se odrazila tudi v pisnih listinah in ukrepih nadzora, ki bi morali biti obrazloženi. Vlada meni, da izpodbijane določbe ZRev-1 niso bile nejasne in nedoločne, saj naj bi jih bilo treba presojati skupaj z določbami, ki določajo pogoje za opravljanje nalog pooblaščenega cenilca. Pri tem razlaga, v kakšnem primeru se izreče ukrep odvzema dovoljenja, kdaj opomin ter kdaj pride v poštev pogojni odvzem dovoljenja. Inštitut naj bi za izdajo SPS 1 imel pooblastilo v ZRev-1, ki naj bi naslovnike tudi napotil na njihovo uporabo. SPS 1 naj bi vseboval strokovna pravila, ki naj bi bila rezultat strokovnih dognanj, odstopanje od teh pravil pa naj bi pomenilo kršitev, ki naj bi privedla do napačnega oziroma zavajajočega menja o ocenjeni vrednosti.
9. Inštitut meni, da je imel za sprejem SPS 1 pooblastilo v ZRev-1, saj naj bi šlo za strokovna pravila, ki jih zakonska norma ne more zajeti. Ta pravila naj bi konkretno opredeljevala obvezno vsebino ocenjevalnega poročila. Sicer pa naj bi iz izpodbijanih določb ZRev-1 jasno izhajalo, v katerih primerih se je izrekel kateri od predvidenih ukrepov. Zato naj bi ravnanje Inštituta ne moglo biti arbitrarno. Subjekt nadzora naj bi imel možnost sodelovati v postopku, odločbo Inštituta pa naj bi nato lahko izpodbijal v sodnem postopku. Glede na navedeno naj bi bilo neutemeljeno pobudnikovo zatrjevanje o ustvarjanju dveh kategorij ocenjevalcev vrednosti, ki naj bi ga omogočal drugi odstavek 91. člena ZRev-1, saj naj bi pobudnik imel na razpolago institut izločitve. V nadaljevanju mnenja Inštitut obširno razlaga, kako je potekal celotni postopek na podlagi ZRev-1 in kakšne pravice je imel subjekt nadzora v tem postopku. Pri tem poudarja, da je bil celotni postopek dokumentiran, kot naj bi izhajalo iz SPS 1. Zato naj bi tudi stranke v postopku svoje izjave praviloma podajale pisno in pri tem imele vse možnosti izpodbijati morebitne napačne in zavajajoče ugotovitve, do katerih naj bi prišel Inštitut s pomočjo pooblaščenih nadzornikov. Inštitut še navaja, da je tudi sicer ukrep odvzema dovoljenja skrajna sankcija, ki naj bi se uporabila le takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti sankcioniranja ali če subjekt nadzora napak ne priznava ali ne pokaže pripravljenosti, da bi jih pri nadaljnjem delovanju odpravil.

10. Pobudnik izpodbija določbe ZRev-1, ki so z uveljavitvijo ZRev-2 prenehale veljati po vložitvi pobude. O ustavnosti zakona, ki je prenehal veljati med postopkom, lahko Ustavno sodišče odloča pod pogoji iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 67/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), torej če niso bile odpravljene posledice neustavnosti. Pobudnik je skupaj s pobudo vložil ustavno pritožbo zoper odločitvi Vrhovnega sodišča in Inštituta, s katero mu je bilo na podlagi določb ZRev-1 odvzeto dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca zaradi kršitev SPS 1. S tem glede izpodbijanih določb ZRev-1 izkazuje pravovarstveno potrebo za oceno ustavnosti izpodbijanega predpisa, saj bi morebitna ugoditev pobudi lahko vplivala na njegov pravni položaj.

11. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke drugega odstavka 67. člena, prvega odstavka 68. člena in 69. člena ZRev-1 sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
Presoja 1. točke drugega odstavka 67. člena, prvega odstavka 68. člena in 69. člena ZRev-1
12. Točka 1 drugega odstavka 67. člena ZRev-1 je določala, da Inštitut odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja premoženja krši standarde ocenjevanja in sta zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev napačna oziroma zavajajoča. Prvi odstavek 68. člena ZRev-1 je dal Inštitutu možnost, da je z odločbo o odvzemu dovoljenja hkrati izrekel, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Inštitut, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Inštitut je imel možnost pooblaščenemu ocenjevalcu na podlagi 69. člena ZRev-1 izreči opomin, če je kršil določbe ZRev-1 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki so urejali ocenjevanje premoženja oziroma standarde ocenjevanja, in ni bilo pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja.
13. Izpodbijane določbe so bile po mnenju pobudnika nejasne in nedoločne ter zato v neskladju z 2. členom, s 3. členom in z drugim odstavkom 120. člena Ustave. V skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave) je, da so predpisi jasni in določni, kar zahteva, da so (splošne in abstraktne) zakonske rešitve jasne in nedvoumne. Pri zakonskih določbah, ki se glede na naravo vprašanja, ki ga urejajo, nanašajo na vnaprej določen oziroma določljiv krog fizičnih ali pravnih oseb, je toliko pomembnejše, da je vpliv takih določb na položaj teh oseb čim bolj predvidljiv. Nedopustno je, če zakonodajalec prepušča določitev vsebine norme drugemu organu. Če norma ni jasno opredeljena, je dana možnost različne uporabe zakona in s tem možnost arbitrarnosti državnih organov (tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 72/98 in OdlUS VII, 187). Ustavno sodišče je glede na navedeno najprej presojalo skladnost izpodbijanih določb z 2. členom Ustave.
14. Ocenjevanje vrednosti je ocenitev vrednosti podjetja, strojev in opreme ali nepremičnin na podlagi standardov ocenjevanja, ki jo lahko izvede pooblaščeni ocenjevalec na podlagi dovoljenja, ki ga izda Inštitut (prim. 63. in 64. člen, drugi odstavek 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. člena, 67. in 68. člen ZRev-1).(1) To strokovno področje je povezano z revidiranjem.(2) Tako kot revidiranje je tudi ocenjevanje vrednosti – še posebej podjetij – zaradi njegove pomembnosti izjemno občutljivo področje. Na ocenjeni vrednosti podjetij, ki je v denarju izražena vrednost podjetja, njegovih sredstev in dolgov, ki jih je mogoče pričakovati pri poslovni transakciji, tj. nakupu oziroma prodaji, namreč temeljijo poslovne odločitve podjetij.(3) Eden od glavnih namenov te ocenitve naj bi bil namreč usmerjati poslovodstvo k preudarni poslovni odločitvi.(4) Zato mora biti delo pooblaščenih ocenjevalcev takò kot delo revizorjev opravljeno strokovno in na visoki ravni kakovosti, da se ohranja visoka raven zaupanja v njihovo delo.(5) To pa pomeni, da je treba za izvajanje nalog pooblaščenega ocenjevalca dosledno upoštevati tudi predpise, ki to področje urejajo.(6) K obveznemu upoštevanju strokovnih standardov (med katerimi so tudi SPS 1) pri opravljanju nalog pooblaščenega ocenjevalca je zavezoval že ZRev-1 (kar bo podrobneje opredeljeno v nadaljevanju). Nadzor nad kvaliteto in strokovnostjo pooblaščenih ocenjevalcev tako kot revizorjev ter s tem tudi nad dosledno uporabo standardov ocenjevanja, ki so plod strokovnih dognanj, je na podlagi ZRev-1 opravljal Inštitut, ki je razpolagal z ustreznimi sredstvi, s katerimi se je zagotavljala učinkovitost tega nadzora.(7) Pri opravljanju nadzora je lahko izrekal ukrepe iz 67., 68. in 69. člena ZRev-1.
15. Člen 67 ZRev-1 je določal, v katerih primerih je bilo mogoče pooblaščenemu ocenjevalcu odvzeti dovoljenje za opravljanje njegovih nalog. Po prvem odstavku te določbe se je dovoljenje odvzelo, če je bilo pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov ali če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper premoženje oziroma gospodarstvo. Drugi odstavek iste določbe je urejal primere odvzema dovoljenja, če je pooblaščeni ocenjevalec ob izvajanju ocenjevanja premoženja zagrešil določene kršitve oziroma so bili izpolnjeni pogoji po tej določbi. Tako sta morala biti za odvzem dovoljenja po 1. točki drugega odstavka 67. člena ZRev-1 izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je pooblaščeni ocenjevalec kršil standarde ocenjevanja in da sta bila mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma njegova obrazložitev zaradi tega napačna oziroma zavajajoča.(8) Odgovor na vprašanji, kdaj je šlo za kršitev teh standardov in kdaj sta bila mnenje oziroma njegova obrazložitev napačna oziroma zavajajoča in zakaj, pa je lahko v vsakem konkretnem primeru posebej podala le stroka, ki je te standarde, tj. strokovna pravila, tudi sprejela. Zato je bila naloga nadzora nad izvajanjem nalog ocenjevanja na podlagi prej navedene določbe ZRev-1 zaupana Inštitutu (glej 66. člen ZRev-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZRev-1).
16. V primeru, ko so bili podani pogoji za odvzem dovoljenja iz 67. člena ZRev-1, je imel Inštitut na podlagi prvega odstavka 68. člena ZRev-1 možnost izreči, da se ta odvzem pod določenimi pogoji ne izvrši. To pa pomeni, da se je pogojni odvzem dovoljenja lahko izrekel le v primeru, ko so bili sicer izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja iz 67. člena ZRev-1. Inštitut je tako lahko pod določenimi pogoji izrekel pogojni odvzem dovoljenja tudi v primeru, ko so bili izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja iz 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1, tj. kršitev standardov ocenjevanja, ki je povzročila napačno oziroma zavajajoče mnenje oziroma obrazložitev. Iz izpodbijanih določb tudi izhaja, da je bil ukrep pogojnega odvzema dovoljenja milejši ukrep, ki je imel preventivno funkcijo. Iz prvega odstavka 68. člena ZRev-1, ki je določal možnost izreka tega ukrepa, je namreč izhajalo, da se je ta ukrep lahko izrekel v primeru, če je bilo mogoče oceniti, da v času, ki ga je določil Inštitut, ne bo storjena nova kršitev, zaradi katere bi bilo mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Namen izreka tega ukrepa je bil torej preprečiti morebitne prihodnje kršitve, ki bi lahko povzročile hujše posledice.(9) Ali je bilo mogoče pričakovati, da bo ta namen uresničen že z izrekom milejšega ukrepa, pa je bila stvar presoje okoliščin konkretnega primera. Dovoljenje se ni odvzelo, če iz teh okoliščin ni izhajalo, da to ni nujno za varstvo stroke ter naročnikov.(10) Isti cilj kot pri pogojnem odvzemu dovoljenja (preprečiti morebitne prihodnje kršitve, ki bi lahko povzročile resnejše posledice) se je zasledoval tudi z ukrepom opomina, ki je v bistvu blažji ukrep od pogojnega odvzema dovoljenja, saj gre za drugačne okoliščine. Iz 69. člena ZRev-1 namreč izhaja, da se je ta ukrep lahko izrekal v primeru, ko je pooblaščeni ocenjevalec kršil določbe ZRev-1 in predpise, ki so urejali ocenjevanje premoženja oziroma standarde ocenjevanja, vendar pa pri tem niso smeli biti izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja. To pomeni, da v primeru, ko je šlo za kršitev standardov ocenjevanja in je to imelo za posledico napačno oziroma zavajajoče mnenje, tega ukrepa ni bilo mogoče izreči. Iz navedenega izhaja, da izpodbijane določbe niso nejasne in nedoločne, saj je z razlago teh določb ZRev-1 mogoče ugotoviti, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa pogojnega odvzema dovoljenja, kdaj za izrek nepogojnega odvzema dovoljenja in kdaj za izrek opomina.(11) Nejasnosti in nedoločnosti izpodbijanih določb pa ni mogoče utemeljiti z navedbo, da so takšne zaradi nejasnosti in nedoločnosti SPS 1.
17. Določbe 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1, prvega odstavka 68. člena in 69. člena ZRev-1 torej niso bile v neskladju z 2. členom Ustave, s tem pa tudi ne v neskladju s členi 3, 22, 23, 25, 35 in 49 ter z drugim odstavkom 120. člena Ustave, prvi odstavek 68. člena ZRev-1 pa tudi ni bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in z načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave, saj pobudnik tudi pri utemeljevanju teh neskladij izhaja iz trditev o nejasnosti in nedoločnosti izpodbijanih določb.
18. Pobudnik ne more utemeljiti neskladja 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1 s 87. členom, z drugim odstavkom 120. člena, ter s členoma 35 in 49 Ustave z navedbo, da naj ZRev-1 ne bi zavezoval k ravnanju v skladu s SPS, saj ta trditev ne drži. Dolžnost upoštevanja standardov je izhajala že iz določb ZRev-1, ki urejajo njihov sprejem in uveljavitev (12. 14. in 19. člen), kakor tudi iz drugega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 51. člena ZRev-1, ki sta določala, da nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci z namenom preverjanja, ali se pri opravljanju ocenjevanja podjetij, strojev in opreme ter nepremičnin ravna v skladu s pravili oziroma s standardi ocenjevanja (ki vključujejo tudi metode oziroma načine izvedbe ocenjevanja), opravlja Inštitut. K njihovemu spoštovanju pa je še posebej zavezovala že sama 1. točka drugega odstavka 67. člena ZRev-1, ki je zaradi njihove kršitve predvidevala celo ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Neutemeljene pa so tudi pobudnikove trditve o neskladnosti 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1 z 49. členom Ustave, ker naj bi šlo za prekomeren ukrep glede na to, da nova ureditev v ZRev-2 tistim, ki so v preteklosti izgubili dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, onemogoča pridobitev novega dovoljenja. S tem zatrjevanega neskladja ne more utemeljiti, saj ZRev-1 te omejitve ne postavlja, pač pa jo postavlja ZRev-2. Vendar pa pobudnik te ureditve iz ZRev-2 ne izpodbija.
19. Glede na navedeno je Ustavo sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka.

Drugi odstavek 91. člena ZRev-1
20. Drugi odstavek 91. člena ZRev-1 določa, da lahko direktor Inštituta za izvajanje posameznih nalog v zvezi s pregledi poslovanja pooblasti pooblaščenega revizorja ali drugo strokovno usposobljeno osebo. Pobudnik tej določbi očita neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi brez razumnega in stvarnega razloga dopuščala nastanek dveh kategorij pooblaščenih ocenjevalcev, in sicer kategorijo privilegiranih pooblaščenih ocenjevalcev, ki naj bi imeli pravico opravljati nadzor, ter kategorijo subjektov, ki so le subjekt nadzora. Ta očitek je neutemeljen, saj izpodbijana določba tega kategoriziranja ni omogočala. Pooblaščenih ocenjevalcev, ki jih je Inštitut pooblastil za izvedbo posameznih nalog (in ne za opravljanje celotnega nadzora, ki je v pristojnosti Inštituta), namreč iz tega nadzora ni izvzela. Tega pa ni določala niti katera od drugih določb ZRev-1. To pomeni, da so bili pooblaščeni ocenjevalci, ki so opravljali nadzor nad delom drugega pooblaščenega ocenjevalca, prav tako lahko subjekt nadzora in jih je Inštitut lahko preverjal v postopku, določenem v ZRev-1. Iz izpodbijane določbe tudi izhaja, da je direktor Inštituta lahko pooblastil kateregakoli izmed pooblaščenih ocenjevalcev za opravljanje posameznih nalog, kar pomeni, da ni šlo za trajno pooblastilo, ki bi bilo dano posameznim pooblaščenim ocenjevalcem.
21. Pobudnik zatrjuje, da je bila izpodbijana določba v neskladju tudi z 22., s 23. in s 25. členom Ustave, ker naj subjekt nadzora ne bi imel nobenih realnih možnosti, da bi se uprl napačnim in zavajajočim ugotovitvam nadzornika. Ta očitek je neutemeljen. Pooblaščeni cenilec je bil namreč zavezan k spoštovanju standardov stroke tako kot drugi pooblaščeni ocenjevalci, še posebej pa pri opravljanju posameznih nalog nadzora, za katere je bil pooblaščen. V primeru dvoma v nepristranskost nadzornika pa je imel subjekt nadzora na podlagi 35. in 37. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZRev-1, kot ugotavlja že sam pobudnik, pravico zahtevati njegovo izločitev. Sicer pa je očitek splošen, saj pobudnik ne pojasni, zakaj bi bil za ugotovitev okoliščin izločitve potreben neposreden stik z nadzornikom. Postopek nadzora na podlagi ZRev-1 je namreč potekal v pisni obliki, v vseh fazah postopka do izdaje odločbe pa so udeleženci svoje izjave dajali pisno (prvi odstavek 71. člena ZRev-1). Če se subjekt nadzora ni strinjal z ugotovitvami v pripravljalnem postopku, je imel možnost podati pripombe že na sam zapisnik, v postopku do izdaje odločbe pa možnost podati izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 72. člena ZRev-1). Ker se je torej postopek nadzora odvijal v pisni obliki in je bil dokumentiran, so bili vsi izsledki in ugotovitve nadzornikov zato preverljivi.(12) Če so bile nadzornikove ugotovitve napačne in zavajajoče in s tem pristranske, je imel subjekt nadzora tako možnost na podlagi okoliščin, ki so izhajale neposredno iz dokumentacije, pisno zahtevati njegovo izločitev. Navedenega očitka pobudnik tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na strožjo ureditev v ZRev-2.
22. Ker je pobuda glede drugega odstavka 91. člena ZRev-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka).

SPS 1
23. Ker so SPS prenehali veljati pred vložitvijo pobude, s tem pa tudi SPS 1, morajo biti v takšnem primeru za njegovo presojo izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS. To pomeni, da jih Ustavno sodišče lahko presoja, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti. Kot je bilo pojasnjeno že v 10. točki te obrazložitve, je pobudnik skupaj s pobudo vložil ustavno pritožbo zoper odločitvi Vrhovnega sodišča in Inštituta, s katerima mu je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca podjetij zaradi kršitev SPS 1. Pobudnik zato izkazuje pravovarstveno potrebo, saj bi morebitna ugoditev pobudi glede SPS 1 tako lahko vplivala na pobudnikov pravni položaj.
24. Izpodbijani SPS 1 so bili del Slovenskih poslovnofinančnih standardov (v nadaljevanju SPS), ki so prenehali veljati pred vložitvijo pobude z uveljavitvijo novih Slovenskih poslovnofinančnih standardov (Uradni list RS, št. 54/05). Za sprejem in objavo SPS je bil na podlagi 1. točke drugega odstavka 12. člena ZRev-1 pristojen Inštitut. Na podlagi te določbe je bil pristojen tudi za sprejem in objavo standardov revidiranja, standardov notranjega revidiranja, standardov revidiranja informacijskih sistemov, standardov na področju ocenjevanja vrednosti podjetij, nepremičnin ter strojev in opreme ter računovodskih standardov. Glede slednjih standardov je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-251/00 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02 in OdlUS XI, 86) ugotovilo, da gre za strokovna pravila, namenjena ožjemu krogu naslovljencev, ki so bili na obstoj teh pravil in na to, da jih morajo upoštevati, opozorjeni v zakonih, ki urejajo njihovo poslovanje, ter da so splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki je lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem (peta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave). To velja tudi za SPS, ki jih je Inštitut sprejel in objavil na enak način kot računovodske standarde.
25. Pobudnik zatrjuje, da je bil SPS 1 v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave, ker naj bi ZRev-1 zgolj formalnopravno napotil na njegov sprejem, ne da bi določil njegov okviren namen in merila. SPS 1 naj bi tako urejal zakonsko materijo s področja ocenjevanja vrednosti premoženja, njegove določbe pa naj bi bile zelo ohlapne in v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave). Takšna ureditev naj bi bila tudi v neskladju z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave) in z zakonsko pristojnostjo Državnega zbora (87. člen Ustave). Poleg tega pa naj ZRev-1 k uporabi teh standardov sploh ne bi zavezoval. Očitek o nejasnosti in nedoločnosti norm SPS 1 pobudnik zgolj pavšalno zatrjuje, ga pa ne utemelji. Navaja le, da je bil SPS 1 bolj podoben etičnemu kodeksu kot strokovnim pravilom, njegove določbe pa naj bi bile ohlapne. Zato je ta očitek očitno neutemeljen. Očitno neutemeljen je tudi očitek, da je SPS 1 urejal zakonsko materijo. ZRev-1 je namreč v drugem odstavku 12. člena določal naloge in pristojnosti Inštituta in v 1. točki te določbe naštel, katere strokovne standarde Inštitut sprejema in objavlja. Na podlagi prvega odstavka 19. člena ZRev-1 je te naloge v okviru Inštituta opravljal strokovni svet, ZRev-1 pa je, kot je bilo pojasnjeno že v 18. točki te obrazložitve, zavezoval k njihovemu upoštevanju. Ustavno sodišče je v že citirani odločbi št. U-I-251/00 glede računovodskih standardov, ki so tako kot SPS, v njihovem okviru pa SPS 1, strokovni standardi iz 1. točke 12. člena ZRev-1, ocenilo, da gre za strokovna pravila, ki niso primerna za zakonsko urejanje, ker gre za dognanja stroke. To velja tudi za SPS 1. Zakon zato ni mogel določiti meril za njihov sprejem. Namen teh (in drugih) strokovnih pravil pa je bil jasen, tj. zagotoviti strokovnost in enotno uporabo pravil ter s tem najvišjo možno kakovost, razvoj in ugled stroke ter zaupanje strank vanjo.
26. Ker je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti SPS 1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (3. točka izreka).

Ustavna pritožba
27. Pobudnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitvi Vrhovnega sodišča in Inštituta, s katerima je bilo odločeno o odvzemu dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca podjetij. V njej zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 34., 35., 39. in 49. člena Ustave.
28. Pobudnik Inštitutu očita, da ni izvedel dokaza s tujim izvedencem, pri čemer naj v izpodbijani odločbi ne bi navedel razlogov za takšno odločitev. Pravica stranke, da v dokaznem postopku sodeluje in predlaga dokaze, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Organ odločanja je dolžan dokazne predloge pretehtati in izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno upoštevna. Ni pa dolžan slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaza mora biti ustrezno obrazložena. Res je, da Inštitut v izpodbijani odločbi zavrnitve dokaza ni obrazložil, vendar je to napako popravilo sodišče, ki je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da zato izvedba predlaganega dokaza za odločitev Inštituta ni bila potrebna. Pri tej obrazložitvi sodišča ne gre za negativno dokazno oceno, kot zatrjuje pobudnik, in tudi ne za kršitev pravice do izjave, pač pa zgolj za upoštevanje določbe prvega odstavka 189. člena ZUP, ki določa, da se opravi dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga.
29. Iz pravice do izjave izhaja tudi zahteva, da se stranki v postopku zagotovi možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Zato bi bil lahko pomemben pobudnikov očitek, da mu je Inštitut odrekel pravico do izjave s tem, ko naj bi v odločbi o odvzemu dovoljenja navedel kršitve, ki naj ne bi bile navedene v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Vendar pa ta očitek ne drži. Iz primerjave vsebin obeh odločb Inštituta je namreč razvidno, da v odločbi o odvzemu dovoljenja Inštitut očitkov ni razširil na nove kršitve. Res je izrek odločbe konkretnejši (širši), vendar ne navaja ničesar, kar ne bi obravnavala že odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja. Šlo je zgolj za prenos določenih vsebin iz obrazložitve te odločbe v izrek odločbe o odvzemu dovoljenja. Zato tudi ugotovitev sodišča, da gre za konkretizacijo kršitev, ni arbitrarna. Sicer pa je že iz pobudnikovih pisnih izjav v postopku pred Inštitutom, ki jih je predložil ustavni pritožbi, razvidno, da ne gre za t. i. »novote«, saj se je pobudnik do teh »novot« v navedenih izjavah opredeljeval. Tudi zato mu pravica do izjave v postopku pred Inštitutom ni mogla biti kršena.
30. Neutemeljen je tudi pobudnikov očitek o kršitvi 22. člena Ustave, ker naj se Inštitut ne bi opredelil do posameznih konkretnih navedb. Kot je bilo že pojasnjeno, ima stranka v postopku pravico do izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Obveznost organa odločanja pa je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno upoštevnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Vendar organu odločanja ni treba odgovarjati na tiste navedbe, ki za odločitev niso bistvene. Takšne so tudi pobudnikove navedbe, da je opravljal post-akvizicijsko ocenjevanje, da ni nikomur nastala škoda, da ni utrpel ugled stroke, da pri njem ni bila nikoli ugotovljena nobena kršitev … Izpodbijani odločitvi sta namreč temeljili na ugotovitvi o izpolnjevanju pogojev za odvzem dovoljenja iz 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1, s tem pa na ugotovljenih kršitvah standardov ocenjevanja, konkretno SPS 1, in na ugotovitvi, da je bilo zaradi tega mnenje o ocenjeni vrednosti banke napačno oziroma zavajajoče. Tako Inštitut kot sodišče sta torej ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz navedene določbe ZRev-1, pobudnikove navedbe pa se na te pogoje ne nanašajo. Inštitut je vsako kršitev SPS 1 navedel in jo razumno obrazložil ter pri tem ugotavljal, kakšne posledice ima takšna kršitev za ocenjeno vrednost. Zato ne drži pobudnikova trditev, da vsebine SPS 1 ni upošteval, kakor tudi ne očitek, da je zgolj pavšalno ugotovil, da je zaradi kršitev standardov ocenjena vrednost v poročilu napačna oziroma bistveno višja. Inštitut je namreč pri vsaki očitani kršitvi pojasnil metodo pravilnega izračuna, tako da je mogoče pritožnikove izračune vrednosti v njegovem poročilu preveriti.
31. S kršitvami SPS 1 se je podrobno ukvarjalo tudi sodišče in jih utemeljilo z razumnimi pravnimi razlogi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je odgovarjalo pritožniku na posamezne očitke iz tožbe in utemeljevalo vsako kršitev posebej ter pri tem izrazilo strinjanje z razlogi Inštituta. Zato ne drži pobudnikov očitek o arbitrarnem ravnanju sodišča, ker naj bi kršitve obravnavalo v paketu, kakor tudi ne očitek, da je zgolj povzelo pavšalne ugotovitve Inštituta. Sodišče pa ni ravnalo arbitrarno niti v primeru, ko je na razloge iz tožbe, ki so se nanašali na očitane kršitve, odgovorilo z obrazložitvijo stare sodbe. V ponovljenem postopku Inštitut namreč glede teh kršitev ni ugotavljal novih dejstev in tudi ni izvajal novih dokazov.(13) Sodišče je pojasnilo, da je zato v tem delu vezano na dejstva in pravno presojo, na katero se opira njegova prejšnja sodba, saj glede na navedeno pobudnik, upoštevajoč določbo 81. člena ZRev-1, v tožbi ni mogel navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (torej tistih, ki jih ni navajal in predlagal že v postopku pred Inštitutom). Pobudnik tem ugotovitvam ni oporekal in tudi ni zatrjeval, da bi sodišče zaradi povzemanja obrazložitve prejšnje sodbe ne odgovorilo na katero od njegovih konkretnih tožbenih navedb, bistvenih za odločitev. Pri tem sta pobudnikova očitka, da se sodišče do SPS 1 ni jasno opredelilo in da ni odgovorilo na navedbo, ali veljajo omejitve, ki veljajo za revizijske standarde, tudi za SPS 1, splošna in ju ni mogoče preizkusiti.
32. Tudi pobudnikov očitek o kršitvi 23. in 25. člena Ustave, ker naj se Inštitut v izpodbijani odločbi ne bi dovolj natančno opredelil, sodišče pa naj se sploh ne bi opredelilo glede pobudnikovih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in ustreznost ocenitvenega poročila, pomeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Kot je bilo pojasnjeno že v 30. in 31. točki te obrazložitve, sta tako Inštitut kot sodišče odgovorila na vse, za odločitev bistvene navedbe pobudnika in pri tem izčrpno pojasnila pomen vsake očitane kršitve ter vpliv storjenih kršitev na poročilo. Inštitut je med drugim v izpodbijani odločbi pojasnil, kako je izračunal 60-procentno napako pri izračunu preostale vrednosti. Pojem preostale vrednosti v postopku pred Inštitutom očitno ni bil sporen in je bil pobudnik z njim seznanjen glede na to, da je v izjavi v postopku pred Inštitutom z dne 31. 7. 2003 pojasnjeval, kako je preostalo vrednost računal in zakaj se ne strinja z ugotovitvijo Inštituta. Konkretnih zneskov glede izračuna čistega denarnega toka in diskontne mere Inštitut v odločbi res ni navedel, je pa natančno opisal način in metode, ki se pri tem uporabijo, izčrpno je tudi razložil, zakaj sporni kazalniki za banke ne bi smeli biti uporabljeni. Na podlagi tega je mogoče priti tudi do konkretnih zneskov. Sodišče je vsem tem razlogom Inštituta v celoti pritrdilo in jih še dodatno podkrepilo. Zato je neutemeljen pobudnikov očitek, da se sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo, pač pa zgolj povzelo razloge Inštituta. Tudi sicer sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, kadar je že obrazložitev organa dovolj izčrpna in popolna.
33. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo 23. in 25. člen Ustave, ker je zavzelo stališče, da je njegov nadzor nad normativno konkretizacijo strokovnih pravil nujno zadržan. Kaj pomeni ta zadržanost, je namreč sodišče razumno obrazložilo, zgolj pobudnikovo sklepanje o tem, kaj bi to lahko sicer pomenilo za presojo kršitev SPS 1 v konkretnih primerih pred sodiščem, pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Glede očitka o pristranskosti nadzornikov, ki so sodelovali pri ugotavljanju kršitev, in s tem uveljavljano kršitev pravice iz 23. člena Ustave je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnik bi moral ta ugovor podati že v postopku pred Inštitutom, v katerem je imel na podlagi 35. in 37. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZRev-1 možnost uveljavljati izločitev, vendar te zahteve ni podal, navedenega pa ni uveljavljal niti v tožbi. Ker ni materialno izčrpal pravnih sredstev, te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.
34. Z ustavnopravnega vidika bi bil lahko pomemben pobudnikov očitek, da je stališče Inštituta glede razlogov za neizpolnjevanje pogojnega odvzema dovoljenja arbitrarno. Inštitut je namreč zavzel stališče, da se pogojni odvzem dovoljenja lahko izreče le, če se ocenjevalec zaveda teže kršitev in če izrazi pripravljenost, da bo v prihodnje deloval v skladu s standardi ocenjevanja, ter pri tem pojasnil, da pobudnik tega ni izkazal, pač pa s svojimi ugovori sprožil utemeljen sum, da bo kršitve ponavljal tudi v prihodnje. To stališče bi bilo z ustavnopravnega vidika lahko sporno. Vendar, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, odločitev Inštituta o tem, da ni pogojev za pogojni odvzem dovoljenja, primarno ne temelji na tem stališču, pač pa na ugotovitvi, da gre za kršitve, ki pomenijo hujšo obliko kršitev standardov. S spornim stališčem je Inštitut zgolj dodatno podkrepil utemeljenost izrečenega ukrepa. Tudi sodišče je poudarilo težo kršitev, ki jih je izpostavil že Inštitut, in v celoti pritrdilo navedenim razlogom Inštituta. Navedlo je še dodaten razlog za izrek ukrepa. Pojasnilo je namreč, da je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih, zaradi česar je bila pri izbiri ukrepa nadzora (s katerim se ohranja visoka raven zaupanja v delo ocenjevalcev vrednosti, zaupanja v to, da je njihova ocena vrednosti opravljena strokovno in na visoki ravni kakovosti) potrebna večja strogost. Izpodbijanima odločitvama tako ni mogoče očitati arbitrarnosti (22. člen Ustave), s tem pa tudi ne kršitve 34., 35., 39. in 49. člena Ustave.
35. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (4. točka izreka).

36. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Te določbe ZRev-1 so opredeljevale pojem vrednosti ocenjevanja, kot ga opredeljuje tudi 32. točka 3. člena ZRev-2.
(2)Tako 5. člen ZRev-1. Zato je ZRev-1 urejal obe področji (tako EPA št. 773 – II, Poročevalec DZ, št. 24/99, str. 43.), takšno ureditev pa je ohranil tudi ZRev-2.
(3)Poslovodstvo družb se nenehno sooča z dilemo, kako se odločiti, da ne bi prišlo do oslabitve, pač pa da bi prišlo do okrepitve vrednosti blaga ali storitve. To ocenjevanje vrednosti je zato navzoče pri pridobivanju denarnih virov in vhodnih opredmetenih in neopredmetenih sredstev ter drugih prvin (osnovna in obratna sredstva, delavci ...), preoblikovanju vhodnih sredstev in prvin v poslovne učinke (tj. proizvode in storitve), trženju proizvodov in storitev, prodaji opredmetenih in neopredmetenih sredstev in vračilu denarnih virov, nakupu ali prodaji podjetja, njegovih organizacijskih enot ipd. Uporablja se za pravne, lastniške in poslovodne potrebe, kot so ustanovitev poslovne osebe, sprememba lastništva in kapitala, združitev in delitev podjetij, sprememba pravno organizacijske oblike podjetja, prenosi premoženja podjetja, kriza in sanacija podjetja, prenehanje poslovne osebe, nacionalizacija ter prisilna razdelitev podjetja in lastniških deležev, pravna presoja podjetniških pogodb, poslovnih koristi in oškodovanj, poravnalni predlog za izločene družbenike ali izključene manjšinske delničarje, dedovanje podjetij in poslovnih deležev v njem, uveljavljanje poslovnih deležev s stvarnimi vložki v podjetje. Podjetje se ocenjuje tudi za druge potrebe, kot so najem, povečanje ali podaljšanje kreditov ali posojil (odobravanje kreditov in posojil na podlagi zastavne pravice ipd), notranje proučevanje gospodarskega položaja in uspeha podjetja (premoženjski in finančni položaj ter poslovna in denarna uspešnost podjetja), ugotavljanje vrednosti za davčne in zavarovalne potrebe. Pri tem pa ne gre za ovrednotenje zgolj računovodskih kategorij, pač pa je treba vključiti tudi nekatere kategorije, ki v tradicionalne računovodske izkaze niso vključeni (npr. ugled podjetja, raziskava trga, organizacijska sestava podjetja.) Povzeto po F. Koletnik, Ocenjevanje vrednosti podjetij, gradivo za izobraževanje za pridobitev strokovnega naziva pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij, Slovenski inštitut za revizijo, Ljubljana 2008, str. 3, 9, 10, 11, 13.
(4)Prav tam.
(5)Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88), 16. točka obrazložitve.
(6)B. Praznik, Priročnik za ocenjevanje vrednosti podjetij, Slovenski inštitut za revizijo, Ljubljana 2004, 2. poglavje.
(7)Podobno tudi že cit. odločba št. U-I-219/03 (16. točka obrazložitve) v zvezi z nadzorom nad revizorji.
(8)Poleg razloga iz izpodbijane 1. točke drugega odstavka 67. člena ZRev-1 se dovoljenje lahko odvzame tudi v primeru, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja premoženja krši dolžnost zaupnih podatkov in če ponavljajoče krši določbe ZRev-1 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja, in mu je bil zaradi teh kršitev že izrečen opomin oziroma pogojni odvzem dovoljenja.
(9)Tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-308/07 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 31/09) v primeru obravnavanja ukrepa opomina iz 36. člena ZRev-1 (revizorji), 18. točka obrazložitve.
(10)Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, ki jih pobudnik izpodbija z ustavno pritožbo št. Up- 2214/07, pa to ni bil njegov primer. Ugotovljeno je namreč bilo, da je šlo za hujšo obliko kršitev standardov, ki naj bi imele za posledico napačno mnenje o ocenjeni vrednosti, ki naj bi bila popolnoma drugačna (tj. bistveno višja), poleg tega pa naj bi stališča pritožnika kazala, da bo kršitve ponavljal. Po oceni sodišča naj bi pravilnost izbranega ukrepa potrjevala že okoliščina, da je skrb za stabilnost poslovanja bank, za njihovo dolgoročno in kratkoročno plačilno sposobnost ter za zmerno stopnjo tveganja, ki se nanaša na njihove posle, bistveno večja kot pri podjetjih. Zato naj bi bila pri izbiri ukrepa nadzora potrebna večja strogost. Po mnenju sodišča nepogojen odvzem dovoljenja ni potreben, če to ni nujno potrebno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti in zaupanja uporabnikov podatkov, vendar pa naj to glede na navedeno ne bi bil pritožnikov primer.
(11)Podobno je ugotovilo Ustavno sodišče v že cit. odločbi št. U-I-219/03, s katero je presojalo 36. člen ZRev-1, ki je urejal ukrep opomina za revizorje. Pobudnik je tej določbi prav tako očital nejasnost in nedoločnost. Ustavno sodišče je ugotovilo, da zatrjevanega neskladja ni, in pojasnilo, da je mogoče z razlago 2. točke drugega odstavka 34. člena (odvzem dovoljenja), 35. člena (pogojni odvzem dovoljenja) in 36. člena (opomin) ZRev-1 ugotoviti, na podlagi katerih pogojev Inštitut izreče ukrep odvzema dovoljenja pooblaščenemu revizorju oziroma revizorju in na podlagi katerih pogojev izreče opomin. Ti ukrepi nadzora, ki so se izrekali zaradi kršitve pravil oziroma standardov revidiranja pooblaščenemu revizorju oziroma revizorju, so vsebinsko enaki ukrepom zoper pooblaščenega ocenjevalca, določenim v izpodbijanih določbah.
(12)Na podlagi drugega odstavka 70. člena ZRev-1 so se v teh postopkih upoštevale določbe ZUP, če ZRev-1 ni določal drugače. Po določbah ZUP je treba v postopku o pomembnejših dejanjih sestaviti zapisnik (74. do 80. člen ZUP), v njem pa se navedejo vse listine in drugi dokazi, ki so bili v kakršenkoli namen uporabljeni pri dejanju (drugi odstavek 76. člena ZUP). Udeleženci postopka lahko zapisnik pregledajo in nanj dajo pripombe (prvi odstavek 78. člena ZUP). Kadar se zapisnik piše v obliki knjige ali druge evidence ali v elektronski obliki, se mora pisni odpravek zapisnika sestaviti in v osmih dneh poslati udeležencem postopka, da nanj v roku osem dni podajo pripombe (peti do deseti odstavek 76. člena ZUP). Sicer pa udeleženci v postopku do izdaje odločbe svoje izjave dajejo pisno (prvi odstavek 71. člena ZRev-1).
(13)Sodišče je v prejšnjem postopku odločitev Inštituta razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker prejšnja odločba Inštituta ni vsebovala razlogov o tem, zakaj ni bil izrečen ukrep pogojnega odvzema dovoljenja. V izpodbijani (novi) odločbi pa je Inštitut te razloge dodal, glede na pobudnikove očitke v tožbi pa se je do njih posebej opredelilo tudi sodišče.