Na podlagi drugega odstavka 1. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju Občine Sevnica (Uradni list RS, št. 41/09), ter 8. in 16. člena Statuta Občine Sevnica (Uradni list RS, št. 78/05 – UPB) je Občinski svet Občine Sevnica na 21. redni seji dne 21. 5. 2009 sprejel

1. S tem pravilnikom se urejata tehnična izvedba in uporaba objektov in naprav za odvajanje in čiščenje komunalnih in industrijskih odpadnih ter padavinskih vod na območju Občine Sevnica.
2. Določila tega pravilnika se morajo upoštevati pri upravnih postopkih, načrtovanju, projektiranju, gradnji novih in rekonstrukciji obstoječih objektov, stavb ter naprav, komunalnem opremljanju, upravljanju in uporabi kanalizacijskega sistema ter tudi drugih komunalnih vodov, ki s svojim obstojem, delovanjem ali s predvideno gradnjo neposredno vplivajo na kanalizacijski sistem.
3. Poleg določil tega pravilnika je treba obvezno upoštevati tudi:
– vse veljavne zakone, predpise, odloke in pravilnike za tovrstno dejavnost,
– slovenske (SIST, SIST EN, SIST ISO), evropske (EN) in mednarodne (ISO) standarde, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika,
– organizacijske predpise in navodila za delo, ki so navedeni v posameznih poglavjih tega pravilnika.

1. Kanalizacijski sistemi so objekti, naprave in omrežja, namenjeni zbiranju in odvajanju odpadnih in padavinskih vod z določenega območja v naprave za čiščenje odpadnih voda ali v naravni odvodnik padavinskih vod. Po namenu uporabe se delijo na javne kanalizacijske sisteme in zasebne kanalizacijske sisteme. Po namenu odvajanja je lahko kanalizacijski sistem mešan, če se po kanalizacijskem sistemu odvajata odpadna in padavinska voda skupaj, ter ločen, če se v kanalizacijski sistem odvaja komunalna odpadna voda ločeno od padavinske vode, ki se odvaja po posebni cevi v naravni odvodnik ali pa ponika na zemljišču uporabnika.
2. Primarno kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije (v nadaljnjem besedilu: primarno omrežje) so kanali ter z njimi povezani tehnološki sklopi (npr. črpališča in druge naprave za prečrpavanje odpadnih voda v takšnih kanalih oziroma vodih), ki so namenjeni odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode iz dveh ali več sekundarnih kanalizacijskih omrežij na posameznih območjih naselja, lahko pa tudi za odvajanje industrijske odpadne vode iz ene ali več naprav, ki so na območju takšnega naselja in ki se zaključijo v komunalni ali skupni čistilni napravi.
3. Sekundarno kanalizacijsko omrežje javne kanalizacije (v nadaljnjem besedilu: sekundarno omrežje) je sistem kanalov in jarkov ter z njimi povezanih tehnoloških sklopov (npr. peskolovi, lovilci olj in maščob, črpališča za prečrpavanje odpadne vode in podobno), ki so namenjeni odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode v naselju ali njegovem delu. Sekundarno omrežje se zaključi v mali komunalni čistilni napravi ali z navezavo na primarno kanalizacijsko omrežje.
4. Kanalizacijski priključek je del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do vključno prvega revizijskega jaška na parceli, na kateri stoji stavba ali več stavb, ki so priključene na javno kanalizacijo ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti.

Sestavni deli kanalizacijskih sistemov so:
– javno kanalizacijsko omrežje in objekti na omrežju (jaški, padavinski požiralniki, lovilci peska, lovilci lahkih tekočin, lovilci maščob, lovilci olja, črpališča, razbremenilniki, združitveni objekti, zadrževalni bazeni, regulacijski objekti telemetrijske postaje, nadzorni centri), ter objekti in naprave za čiščenje odpadne vode (komunalne čistilne naprave, male komunalne čistilne naprave od 50 do 2000 PE). Javna kanalizacija so infrastrukturni objekti in naprave kanalizacije, namenjeni izvajanju javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. So praviloma v lasti Občine Sevnica, z njimi pa upravlja izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih vod na območju Občine Sevnica.
– zasebna kanalizacija, kanalizacijski priključki, male čistilne naprave do 50 PE(MČN) in nepretočne greznice kot sestavni del objekta v lasti in upravljanju uporabnika.

Kanalizacijski sistem mora biti projektiran in grajen tako, da zagotavlja optimalno odvajanje in čiščenje odpadne in padavinske vode ob najmanjših stroških izgradnje, vzdrževanja in obratovanja. Pri načrtovanju, gradnji in obnovi kanalizacijskih sistemov se mora zagotavljati zaščito zdravja ljudi in obratujočega osebja, zaščito odvodnika in čistilne naprave pred hidravlično in okoljsko preobremenitvijo, zaščito podtalnice, zagotovitev primerne zmogljivosti kanalizacije in naprav za čiščenje, zagotovitev varnih delovnih pogojev, trajnost, pravilno delovanje in vzdrževanje ter nadzorovanje, statično in dinamično nosilnost kanalizacije, vodotesnost, ter omejitev pogostosti preplavitve na predpisano vrednost.

Izbira vrste sistema za odvod komunalne odpadne in padavinske vode po namenu odvajanja je odvisna od vrste sistema, ki na določeni aglomeraciji že obstaja, od zmogljivosti in kakovosti naravnega odvodnika, vrste dotokov v sistem, potrebe po čiščenju, topografije zemljišča, obstoječih čistilnih naprav ter drugih lokalnih pogojev.

V fazi projektiranja je potrebno z geomehanskimi raziskavami pridobiti podatke o obtežbah kanalov in objektov na njih, nevarnosti drsin, posedanju, toku in gladini podtalnice, obremenitvah bližnjih objektov in cest, poprejšnji uporabi zemljišča (vključujoč rudarstvo) ter na podlagi izsledkov določiti možnost gradnje z alternativnimi vrstami gradnje, uporabe posameznih vrst cevi, možnost uporabe peščene posteljice cevi ter načine stabilizacije brežin jarkov in zasipa gradbenih jarkov. Od pristojnih vodnogospodarskih služb je potrebno pridobiti podatke o nivojih in pogostostih poplav ter biološkem in hidrološkem stanju vodotoka.

Osnovo za dimenzioniranje kanalizacijskih sistemov in naprav za čiščenje odpadne in padavinske vode predstavljata količina in kakovost odvedene vode. Pri sušnemu odtoku predstavlja količina odpadne vode osnovo za dimenzioniranje kanalizacije za odpadno vodo in za izračun sušnega odtoka pri dimenzioniranju zbiralnikov mešanega sistema. Količina sušnega odtoka se izračuna ob upoštevanju predvidenega števila uporabnikov in normirane porabe vode v višini 250 l/os/dan za prebivalce in 80 l/os/dan za zaposlene. Količina tehnološke odpadne vode in odpadne vode iz obrti se določi na podlagi merjenih ali ocenjenih vrednosti iz porabe vode. Količina tuje vode se upošteva kot 100% sušni odtok ali kot specifična infiltracija zemljišča 0,15 l/s/ha. Urni maksimum za določitev sušnega odtoka je odvisen od števila prebivalcev in zaposlenih na obravnavanem območju, izražen v % dnevnega pretoka in navadno znaša 1/10–1/18 dnevne potrošnje. Pri hidravličnem dimenzioniranju padavinske in mešane kanalizacije se mora upoštevati pogostnost nalivov iz tabele 1.
Intenzivnost in trajanje naliva za posamezno območje se določi tako, da je trajanje naliva enako trajanju odtoka. Koeficient odtoka se določi glede na pozidavo, nagib in vrsto zemljišča. Upoštevati je treba zmanjšanje odtoka zaradi podaljšanja časa zbiranja (zakasnitve) ali akumulacijske sposobnosti kanalske mreže in objektov za zadrževanje odtoka. Kanalizacija mora biti načrtovana tako, da pri določenem nalivu ne poplavlja.
Tabela 1: Upoštevane pogostosti pri zasnovi kanalskega omrežja in spremljajočih objektov (po standardu SIST EN 752-2)

+------------------------+--------------------+----------------+
|Pogostost               |Kraj                |Pogostost       |
|nalivov 1 (1x v ”n”     |                    |poplav (1x v    |
|letih)                  |                    |”n” letih)      |
+------------------------+--------------------+----------------+
|1 v 1                   |Podeželje           |1 v 10          |
+------------------------+--------------------+----------------+
|1 v 2                   |Stanovanjska        |1 v 20          |
|                        |območja             |                |
+------------------------+--------------------+----------------+
|1 v 2                   |Mestni centri,      |1 v 30          |
|1 v 5                   |industrijska in     |                |
|                        |obrtna območja:     |                |
|                        |– s preskusom       |                |
|                        |poplavljanja        |                |
|                        |– brez preskusa     |                |
|                        |poplavljanja        |                |
+------------------------+--------------------+----------------+
|1 v 10                  |Podzemni prometni   |1 v 50          |
|                        |objekti Podvozi     |                |
+------------------------+--------------------+----------------+
|1 Pri nalivih ne sme priti do preobremenitve.                 |
+--------------------------------------------------------------+

Najmanjša dovoljena hitrost odpadne vode v kanalu je 0,4 m/s pri sušnem pretoku. Največja dovoljena hitrost odpadne vode je 3 m/s. Občasno je ta hitrost lahko tudi višja (do 6 m/s), če izbrani material to omogoča brez poškodb ostenja.

Najmanjša začetna globina kanalov za odpadno vodo mora omogočati priključitev odtokov iz pritličja bližnjih objektov gravitacijsko odvajanje in znaša 1,20 m. Najmanjša začetna globina kanalov za padavinsko vodo mora omogočati priključitev cestnih požiralnikov in dvorišč bližnjih objektov in znaša 0,80 m. Pri projektiranju je potrebno slediti naravnemu padcu terena. Najmanjši padci javne kanalizacije so določeni z upoštevanjem najmanjših dovoljenih hitrosti in morajo preprečevati odlaganje in zastajanje trdnih delcev. Če to ni mogoče, je treba predvideti ukrepe za stalno čiščenje kanalov.

1. Cevi javne kanalizacije se označujejo v mm (DN), kar pomeni nazivni notranji premer glede na notranji premer cevovoda, in so standardnih dimenzij: 250, 300, 400, 500, 600, 700, 800, 900, 1000, 1100, 1200, 1400, 1800, 2100 in 2400. Premer cevi kanalizacije se določi na podlagi hidravličnih zahtev, pogojev glede vzdrževanja in najmanjše možnosti zamašitve. Najmanjši premer cevi javne kanalizacije znaša 250 mm. Najmanjši premer cevi tlačnih vodov iz črpališč znaša 80 mm. Ustreznost dimenzij cevi kanalizacije je treba dokazati s hidravličnim računom, pri katerem se za največje vrednosti polnitev upoštevajo naslednje vrednosti:
– kanal za odpadno vodo – do 50% polnitev pri največjem sušnem odtoku,
– kanal za padavinsko vodo – do 70% polnitev pri projektiranem nalivu,
– kanal mešanega tipa – do 70% polnitev pri projektiranem nalivu in maksimalnem sušnem odtoku.
2. Za gradnjo kanalov javne kanalizacije se lahko uporabljajo cevi, ki:
– zagotavljajo vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim, biološkim in drugim vplivom,
– so izdelane vključno s tesnili iz materialov, ki v stiku z odpadno vodo ne smejo spreminjati kakovosti vode glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti,
– zagotavljajo stabilnost in funkcionalnost cevovoda minimalno 50 let,
– so v skladu s projektno dokumentacijo,
– so standardnih dimenzij (DN), kar pomeni nazivni notranji premer glede na notranji premer cevovoda,
– so bile dane v promet skladno s predpisi o gradbenih proizvodih,
– zagotavljajo izdelavo kanalizacije v skladu s SIST EN 1610.

Kanalizacijske cevi morajo biti vgrajene tako, da so zaščitene pred mehanskimi vplivi kot so obtežbe, vibracije, posedanje tal. Kanalizacija za odpadne vode šteje za najbolj globoko zakopani komunalni vod, zato morajo biti cevi kanalizacije lokacijsko vgrajene po principu prioritete tako, da je v primeru okvare možen strojni izkop s strojem z orodjem za izkop s širino najmanj 30 cm. Na mestih, kjer zaradi objektivnih razlogov ni možna poznejša intervencija z izkopom, morajo biti cevi kanalizacije položene v prehodnih kolektorjih ali kinetah. Odločitev o obbetoniranju kanala mora bazirati na statični presoji kanala. S statičnim izračunom je treba dokazati stopnjo varnosti pred porušitvijo po veljavnih standardih. Najmanjša nazivna obodna togost ostenja cevi mora znašati SN 8 kN/m2. Cevi morajo biti izdelane po standardu EN 1401-1.

Objekti in naprave javnega kanalizacijskega omrežja morajo biti projektirani in izvedeni tako, da v normalnih pogojih ni možen pristop ali kakršnokoli delovanje nepooblaščenih oseb in živali. Fizično ali tehnično se varujejo vsa črpališča in čistilne naprave. Vse naprave in objekti na omrežju se varujejo tehnično in samo v posebnih primerih tudi fizično, kar se posebej določi v tehnični dokumentaciji.

1. Material, iz katerega je izdelano ostenje cevovodov, mora zagotavljati vodotesnost in odpornost proti mehanskim, kemijskim in drugim vplivom (npr. pri čiščenju kanalov). Materiali, iz katerih so izdelani elementi kanala, vključno s tesnili, ki pridejo v stik z vodo, glede fizikalnih, kemijskih ali mikrobioloških lastnosti, ne smejo spreminjati kakovosti vode. Material, iz katerega so izdelane cevi, se izbere glede na namen, obtežbo, hidravlične zahteve in pričakovano življenjsko dobo kanala, ki mora znašati najmanj 50 let.
2. Za gradnjo novih ter obnove obstoječih kanalizacij je dovoljeno uporabiti naslednje materiale:
– za odvod odpadne vode in mešano kanalizacijo: polivinil klorid, polietilen, armirani poliester, nodularna litina, keramika, jeklo,
– za odvod padavinske vode: poleg navedenih je možno uporabiti tudi betonske cevi z integriranim tesnilom.

1. Pri križanju kanalizacije z drugimi podzemnimi vodi kanalizacija poteka horizontalno in brez vertikalnih lomov. Križanja morajo potekati pravokotno, izjemoma lahko znaša kot prečkanja osi kanalizacije in drugega podzemnega voda največ 45°.
2. Ker se mora pri gradnji kanalizacije zagotavljati padec, ima njena lega glede na druge komunalne instalacije prednost, zato se morajo drugi vodi prilagajati kanalizaciji. Praviloma kanalizacija poteka pod drugimi komunalnimi vodi, obvezno pa to velja za vodovodno napeljavo.

1. V primerih, ko vodovod poteka pod kanalizacijo, mora biti vodovodna cev vgrajena v zaščitno cev, ustji zaščitne cevi pa morata biti odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije najmanj 3 m. V primeru možnosti nadzora drenirane vode sta ustji zaščitne cevi lahko odmaknjeni od zunanje stene cevi kanalizacije, 0,8 m na vsako stran. V izjemnih primerih je lahko kanalizacija zaščitena s PVC folijo ali glinenim nabojem, vse po dogovoru z upravljavcem. Vertikalni odmik ne sme biti manjši od 0,4 m.
2. V primeru, ko vodovod poteka nad kanalizacijo, na vodoprepustnem zemljišču, mora biti vodovod vgrajen v zaščitni cevi, ustji zaščitne cevi pa odmaknjeni od zunanje stene kanalizacije, najmanj 2 m. Vertikalni odmik ne sme biti manjši od 0,4 m.

1. Odmik od spodnjega roba podzemnih temeljev ali podzemnih objektov ne sme biti manjši od 1,5 m, merjeno po horizontalni kateti pravokotnega trikotnika, ki ima začetek 30 cm pod dnom kanala v osi kanala in oklepa z diagonalo, ki se konča na robu temelja ali objekta, kot 35°.

Najmanjši odmik od dreves znaša 2 metra in okrasnega grmičevja 1 meter.

+-----------------------+----------------------------+---------+
|Komunalni vod          |Globina kom. voda           |Odmik    |
|                       |v odvisnosti od kanala      |         |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Plinovodi,             |Večja ali enaka             |0,5 m    |
|elektrokabli, kabli    |                            |         |
|javne razsvetljave ali |                            |         |
|PTT napeljave          |                            |         |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Toplovod               |Večja ali enaka             |0,5 m    |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Vodovod                |Manjša ali enaka(sanitarni  |1,0 m    |
|                       |in mešani kanal)            |         |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Vodovod                |Manjša ali enaka            |0,5 m    |
|                       |(padavinska kanalizacija)   |         |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Plinovodi,             |Manjša                      |1,0 m    |
|elektrokabli, kabli    |                            |         |
|javne razsvetljave ali |                            |         |
|PTT napeljave          |                            |         |
+-----------------------+----------------------------+---------+
|Toplovod               |Manjša                      |0,5 m    |
+-----------------------+----------------------------+---------+

2. Horizontalni odmiki so, v posebnih primerih in v soglasju z upravljavci posameznih komunalnih vodov, lahko tudi drugačni, vendar ne manjši, kot jih določa standard SIST EN 805 v točki 9.3.1, in sicer:
– horizontalni odmiki od podzemnih temeljev in podobnih naprav ne sme biti manjši od 0,4 m,
– horizontalni odmiki od obstoječih (drugih) podzemnih napeljav ne sme biti manjši od 0,4 m,
– v izjemnih primerih, ko je gostota podzemnih napeljav velika, odmiki ne smejo biti manjši od 0,2 m, v tem primeru je potrebno med izkopom zagotoviti stabilnost prisotnih naprav in podzemnih napeljav.
Pri načrtovanju objektov in stavb je potrebno upoštevati varovalni pas gospodarske javne infrastrukture, kot je opredeljeno v uredbi o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

1. Nadzemno prečkanje se lahko izvede preko samostojne mostne konstrukcije ali preko cestne mostne konstrukcije. Cevovod kanalizacije je lahko vidno obešen na mostno konstrukcijo, lahko pa je vgrajen v kineti. V primeru, ko je kanal vgrajen v kineti, mora imeti montažne pokrove po celi dolžini konstrukcije. V obeh primerih je treba upoštevati dilatacije mostne konstrukcije in kanala ter temu primerno izbrati način pritrditve kanala, kompenzacijo dilatacij ter toplotno izolacijo cevovodov z zaščito pred UV žarki.
2. Pri podzemnem prečkanju vodotoka se cevi polagajo po navodilih upravljavca vodotoka. Cevi morajo biti pod strugo in brežino vodotoka obbetonirane z AB debeline najmanj 15 cm. Prečkanje struge mora biti označeno z označevalnimi tablicami, ki jih predpisujejo upravljavci vodotoka. Pred in za prečkanjem vodotoka morata biti načrtovana revizijska jaška za čiščenje cevi.
3. Na poplavnih območjih morajo biti pokrovi revizijskih jaškov vodotesni, najmanj na 100 metrov mora biti pokrov dvignjen nad koto poplav in izveden s prezračevalnimi odprtinami.
4. Prečkanje železnice mora biti izvedeno v zaščitni cevi, pri čemer morata biti ustji zaščitne cevi izven gradbenega nasipa železniškega tira, in se na obeh koncih zaključiti v revizijskem jašku. V primeru jeklenih cevovodov je potrebno predvideti zaščito proti blodečim električnim tokovom.
5. Podzemno prečkanje krajevnih, lokalnih in regionalnih cest se praviloma izvaja brez uporabe zaščitnih cevi, če je kanal vgrajen v globini, ki jo predpisuje proizvajalec cevi in upravljavec javne ceste. Podzemno prečkanje avtocest se izvaja enako kot podzemno prečkanje železnic.

Objekti na kanalizacijskem omrežju so namenjeni zagotovitvi odvajanja, ročnega ali strojnega vzdrževanja cevovodov, čiščenju in izvajanju nadzora nad delovanjem kanalizacijske mreže, čistilnih naprav in drugih objektov. V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje.

1. Revizijski jaški (RJ) se gradijo na mestih, kjer cevovod menja smer, naklon ali prečni prerez kanala, in na mestih združitve dveh ali več kanalov. Največje dovoljene razdalje med RJ znašajo za kanale DN 250 do DN 300 – 40,0 m, za kanale DN 400 do DN 500 – 60,0 m, za kanale DN 600 do DN 1400 – 80,0 m in za kanale nad DN 1500 – 100,0 m.
2. V primeru, ko je višinska razlika med koto dotočnega in iztočnega kanala večja od 0,5 m, se izvede prepadni oziroma kaskadni RJ. V kaskadnem RJ se izvede stopnjo iz kolena, ravnega dela cevi in iz odcepnega kosa. Stopnja se izvede iz istega materiala ali iz materiala z boljšimi lastnostmi, kot je osnovni kanal. V primeru, ko hitrosti odpadne vode v kanalu prekoračijo 6 m/s, je na vertikalnih lomih treba izvesti umirjevalne elemente. Z umirjevalnimi elementi se zmanjša energija curka na stene RJ.
3. RJ se izvajajo premera najmanj DN 1000 mm, pri čemer se vgradita prehodni kos in vstopni del premera DN 800 mm. Pokrovi na RJ morajo biti iz litega železa, dimenzij 600 mm in na obtežbo načrtovani po standardu EN 124. Vstopne lestve iz nerjavečega jekla je treba vgraditi v RJ na kanalih prereza več kot 1400 mm. Armiranibetonski venec pokrova jaška javne kanalizacije na prometnih površinah mora imeti ustrezen certifikat oziroma izjavo o skladnosti. Pri združevanju kanalov s premerom nad DN 400 mm morata kanala na vtoku oklepati kot, ki je enak ali manjši od 45°, pri kanalih manjšega premera pa je izvedena priključitev pod kotom v loku v koritnici. V RJ na javnem kanalizacijskem omrežju preseka nad DN 500 mm niso dopustne priključitve hišnih priključkov.

1. Razbremenilniki visokih vod (RVV) so objekti za odvod padavinske vode iz kanalske mreže v naravni vodonosnik. Grajeni morajo biti tako, da se odvod padavinske vode v naravni vodonosnik začne šele po zadržanju čistilnega vala. Pretežni del onesnažene padavinske odpadne vode, predvsem prvi močno onesnaženi val, je treba namreč zadržati v zadrževalnih bazenih in ga po končanem nalivu postopno odvajati na očiščenje v centralno čistilno napravo. RVV je treba dimenzionirati na podlagi biološkega in ekološkega stanja naravnega vodnega odvodnika ter ustreznih predpisov. RVV morajo vsebovati razbremenilno komoro s prelivno steno, dušilno komoro z vgrajeno dušilko (dušilna zapornica, težnostna dušilka ipd.), dotočni in iztočni kanal iz dušilne komore, ter iztočni kanal za odvod prelite vode iz razbremenilne komore v odvodnik.
2. V RVV se po potrebi vgrajujejo tudi zapornice, regulacijske prelivne stene in njim primerne inštalacije. V takšnih primerih je treba objekt RVV oskrbeti z nizkonapetostnim električnim priključkom z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata. V tem primeru je potrebno poleg osnovnega krmilja na samem objektu zagotoviti tudi prenos signalizacije vstopa, nivoja, položajnih signalizacij in napak delovanja v nadzorni center.

Črpališča so objekti za prečrpavanje odpadne vode na višji nivo, če tega ni možno zagotoviti težnostno. Gradijo se na zemljiščih, ki morajo biti dostopna mehanizaciji za vzdrževanje in čiščenje. Imeti morajo zagotovljeno parkirišče za eno večje in eno manjše vozilo. Biti mora ograjeno, pokrov mora biti nad poplavnim nivojem. Črpališče se izvede klasične vodnjaške oblike (okroglo), premera najmanj 200 cm. Gradnja nadzemnega objekta je potrebna pri črpališčih z grabljami, sicer pa se pokrije le s pokrovom z zaklepanjem. Objekt črpališča mora biti opremljen s sistemom prisilnega prezračevanja. Električna omarica z inštrumenti in opremo za kontrolo delovanja in napajanja objekta mora biti postavljena v neposredni bližini črpalnega bazena, na betonski podstavek, izveden po predpisih oziroma zahtevah dobavitelja električne energije. Akumulacijski bazen mora biti primeren za sprejemanje odpadne vode tudi pri najmanjšem in največjem dotoku, čas akumuliranja med vklopoma črpalke je največ 2 uri. Pri izračunu najmanjše črpalne prostornine akumulacijskega bazena se mora upoštevati največje dovoljeno število vklopov črpalk na uro glede na karakteristike črpalk. Premer tlačnega voda mora biti najmanj DN 80 mm. Najmanjše potrebne hitrosti v tlačnih kanalih pri predvideni zmogljivosti črpalke znašajo za vertikalne vode v = 1 m/s, in za horizontalne vode: v = 0,7m/s. Največja hitrost v tlačnem vodu pri delovanju obeh črpalk hkrati znaša: vmax = 2 m/s. Avtomatske grablje je treba nameščati pri črpališčih z dotokom, večjim od 30 l/s, medtem ko se stiskalnice odpadkov namešča le izjemoma, pri večjih črpališčih. Zmogljivost črpalk se določi na podlagi največjega dotoka v akumulacijski bazen. Črpališče z rezervnimi črpalkami mora biti krmiljeno tako, da se rezervne črpalke izmenjujejo z aktivnimi (alternujoče). Oprema za krmiljenje, nadzor in prenos podatkov mora vključevati števec obratovalnih ur (ali števec števila vklopov) za vsako črpalko. Ob objektu je treba postaviti antene za prenos podatkov o meritvah, stanjih in alarmih v nadzorni center. Krmiljenje prezračevalnega sistema se izvede preko krmilnika tehnologije, signal delovanja pa se prenaša preko sistema daljinskega prenosa podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe. Električno napajanje, upravljanje in kontrola delovanja naprav morajo biti izvedeni v prostostoječi ali stenski električni omarici, postavljeni v nadzemnem delu ali na betonskem podstavku ob črpališču (zaščita IP 55). Če je dolžina tlačnega voda večja od 20 m, je treba na dostopnem mestu na polovici trase predvideti jašek s čistilnim kosom za nujne primere čiščenja. Globina vkopa tlačne cevi znaša najmanj 0,8 m. Zaradi ustavljanja in zaganjanja črpalk morajo biti s hidravličnim izračunom ugotovljena tlačna nihanja za vsak vod, daljši od 20 m in predviden način varovanja tlačnega voda pred vodnim udarom.

Zadrževalni bazeni so objekti na kanalski mreži za začasno zadržanje dela padavinskega odtoka in odvod ostale padavinske vode z namenom zmanjšanja največjega padavinskega odtoka, zmanjšanja presekov cevi dolvodnih kanalov ter zadržanja in delnega čiščenja prvega vala močno onesnažene padavinske vode. Pri dimenzioniranju je potrebno upoštevati določila ATV 128. Zadrževalni bazeni vsebujejo enote na dotoku v bazen (dotočni kanal, dotočna komora), akumulacijo (pokrita/nepokrita, peskolov, korito za sušni pretok, akumulacijski prostor, prelivna stena, potopljene stene in drugo), enote na iztoku iz bazena (iztočni kanal, kanal za prelito vodo z iztokom v odvodnik in drugo). V bazene je treba vgraditi čistilne elemente (avtomatske grablje, naprava za kompaktiranje odpadkov s kontejnerjem, prekucniki za izpiranje dna akumulacije, črpalke in mešala za usedline ter drugo), regulacijski elementi (senzorji za merjenje pretoka in nivoja, dušilke, zapornice in drugo), ter opremo za nadzor delovanja naprav (brezžični ali kabelski sistem zveze s prenosom podatkov v nadzorni center vzdrževalne službe, skupaj z anteno). Za normalno obratovanje mora imeti zadrževalni bazen zagotovljen tlačni sistem za izpiranje sten bazena, vodovodni priključek iz javnega vodovoda, nizkonapetostni električni priključek iz omrežja z možnostjo rezervnega napajanja iz mobilnega agregata ter pri pokritih akumulacijah, sistem za prisilno prezračevanje akumulacijskega prostora.

Čistilni prekucniki so objekti za samodejno izpiranje kanalske mreže v primerih, kadar se kanalska mreža zaradi hitrosti, ki so manjše od 0,3 m/s, sama po sebi ne izpira dovolj. Delovanje jaška s prekucnikom mora omogočiti, da v kanalu pride večkrat na dan do kratkotrajnih čistilnih pretokov s hitrostjo, višjo od 0,7 m/s. Objekt, v katerega je postavljen prekucnik, mora prenesti vse predvidene obtežbe (zemeljski pritisk, prometna obtežba, hidrostatični pritisk in drugo) in mora biti vodotesen. Imeti mora vstopno odprtino pokrito s primernim pokrovom. Tla v objektu morajo biti nagnjena proti vtoku v kanal, ki se izpira. V objekt se namesti posoda-prekucnik. Prekucnik je posoda iz nerjaveče debelejše pločevine, ki se vseskozi polni in prazni. Predvidoma se polni z vodo iz vodovoda, kjer to ni mogoče, pa z odpadno vodo. Princip delovanja je zasnovan na spremembi težišča polne posode glede na težišče prazne. Pri polni posodi se skupno težišče posode in akumulirane vode postavi v točko, v kateri je omogočena prevrnitev posode. Močan vodni tok izplakne usedline v kanalu. Tečaji prekucnika morajo biti iz primernega materiala, ki v odpadni vodi ne oksidira.

Lovilci peska so objekti za preprečevanje vnašanja peska in drugih hitro usedljivih snovi v kanalizacijski sistem. Vgrajeni morajo biti tudi na vtoku v objekte (črpališča, razbremenilniki, deževni bazeni, čistilne naprave) na mešanem ali padavinskem sistemu kanalizacije kot samostojne enote ali v kombinaciji z izločevalniki lahkih tekočin ali maščob. Dimenzionirajo se tako, da izločajo hitro usedljive snovi pri največjem možnem pretoku. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja usedlin. Lovilci peska, ki se vgrajujejo kot predfabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti.

Lovilci lahkih tekočin so objekti za izločanje lahkih tekočin s specifično težo, manjšo od 0,95 kg/l, ki jih po predpisih ni dovoljeno spuščati v kanalizacijo in v padavinsko kanalizacijsko omrežje. Vgrajujejo se pred izpustom v vodonosnik, če se odvaja padavinska voda s površin, kjer obstaja možnost razlitja lahkih tekočine. Vgrajujejo se tudi v interno kanalizacijsko omrežje pred priključkom na mešano ali ločeno kanalizacijsko omrežje. Izdelani in dimenzionirani morajo biti v skladu s standardom SIST EN 858. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih lahkih tekočin. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje ter skrbi za odstranjevanje izločenih snovi uporabnik, mora biti omogočen nadzor upravljavca javnega sistema. Lovilci lahkih tekočin, ki se vgrajujejo kot prefabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Gradnja je obvezna na varstvenih pasovih vodnih virov in na območjih, ki ležijo na vplivnih območjih vodarn, v primeru, ko se padavinska voda odvaja v ponikalnico, v garažah in na pralnih ploščadih, ter na parkiriščih za tovorna vozila in avtobuse.

Lovilci maščob so objekti za izločanje maščobe iz odpadne vode in se vgrajujejo v mešano in ločeno kanalizacijsko omrežje povsod tam, kjer jih po predpisih ni dovoljeno izpustiti v kanalizacijo. Biti morajo dostopni za vzdrževanje in morajo imeti predviden način odstranjevanja izločenih maščob. Če so vgrajeni v kanalizacijski priključek in jih vzdržuje uporabnik, mora biti upravljavcu omogočen nadzor nad delovanjem. Lovilci maščob, ki se vgrajujejo kot prefabricirani izdelki, morajo imeti spričevalo o ustreznosti. Vgradnja lovilcev maščob v gostinskih lokalih je obvezna.

1. Komunalna čistilna naprava je naprava za čiščenje odpadne vode po veljavnih predpisih in standardih. Objekti in naprave morajo biti projektirani na uporabno dobo 50 let za gradbene objekte ter 30 let za električno in strojno opremo, ki mora zagotavljati varno in ekonomično odstranjevanje zgoščin, trdnih odpadkov in odvečnega blata. Pri zasnovi čistilne naprave mora projektant upoštevati podatke o sestavi odpadne vode, iz katerih je razvidna tudi prisotnost agresivnih in korozivnih snovi, podatke o klimatskih razmerah in značilnostih lokacije, kot so nivo podtalnice, poplavna območja naravnih vodonosnikov, temperatura, vlažnost, smer, jakost in pogostost vetrov.
2. Komunalna čistilna naprava mora zagotavljati predpisane učinke glede odstranjevanja ogljikovih, dušikovih in fosforjevih spojin, ter varno in ekonomično odstranjevanje odvečnega blata in drugih odpadkov. Za ČN zmogljivosti nad 5000 PE je treba pravilnost dimenzioniranja dokazati z računalniško simulacijo. Na ČN mora biti vzpostavljeno vzorčenje odpadne vode na dotoku in na iztoku iz naprave oziroma iz kateregakoli elementa ČN na mestih, ki so pomembna za kontrolo procesa in emisij.
3. Konstrukcija objektov na ČN mora delovati skupaj z vgrajenimi napravami kot funkcionalna celota, dosežena mora biti odpornost proti kemičnim in biološkim obremenitvam snovi iz vode, blata, atmosfere, plinov ter proti temperaturi oziroma temperaturnim spremembam, dosežena mora biti varnost proti vzgonu, ko so objekti prazni, ter vodotesnost. Vsi vgrajeni materiali morajo biti iz nerjavečega jekla, oprema kot so grablje, puhala, zračni paneli, črpalke, ožemalci, pralci, strgala, merilno-regulacijska oprema in električna ter elektronska oprema, pa mora biti iz najvišjih kakovostnih razredov. Zagotovljena morajo biti avtomatska merjenja pretokov, nivojev, temperatur, vsebnosti kisika ter drugih parametrov za avtomatsko regulacijo procesov.
4. Prve meritve, obratovalni monitoring in evidence izvaja upravljavec čistilne naprave, kot to določa Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje. Mejne vrednosti parametrov odpadne vode pri sekundarnem in terciarnem čiščenju morajo ustrezati določilom Uredbe o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz komunalnih čistilnih naprav. Blato iz komunalne čistilne naprave je odpadek. V primeru uporabe blata v kmetijstvu je potrebno upoštevati Uredbo o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu.

1. Mala komunalna čistilna naprava je naprava za čiščenje komunalne odpadne vode z zmogljivostjo čiščenja, manjšo od 2000 populacijskih ekvivalentov, v kateri se komunalna odpadna voda zaradi njenega čiščenja obdeluje z biološko razgradnjo na naslednji način:
– s prezračevanjem v naravnih ali prezračevanih lagunah v skladu s standardom SIST EN 12255-5,
– v bioloških reaktorjih s postopkom z aktivnim blatom v skladu s standardom SIST EN 12255-6,
– v bioloških reaktorjih s pritrjeno biomaso v skladu s standardom SIST EN 12255-7,
– z naravnim prezračevanjem s pomočjo rastlin v rastlinski čistilni napravi z vertikalnim tokom.
2. Za malo komunalno čistilno napravo z zmogljivostjo čiščenja do 50 populacijskih ekvivalentov (PE) (v nadaljnjem besedilu: MČN) se šteje tudi naprava za čiščenje komunalne odpadne vode, ki je izdelana v skladu s standardi od SIST EN 12566-1 do SIST EN 12566-5 in iz katere se v skladu s temi standardi odvaja očiščena odpadna voda neposredno v površinsko vodo preko filtrirne naprave za prej očiščeno komunalno odpadno vodo ali posredno v podzemno vodo preko sistema za infiltracijo v tla.
3. Prve meritve, obratovalni monitoring in evidence izvaja izvajalec javne službe po posebni tarifi, kot je to določeno v Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav.

1. Kanalizacijski priključek je del stanovanjske stavbe ali drugega objekta, ki je v lasti uporabnika in je namenjen odvajanju komunalne odpadne in padavinske vode do javnega kanalizacijskega omrežja ali naravnega odvodnika. Vsebuje priključni spoj na javni in interni cevovod kanalizacije ter priključni cevovod. Priključni spoj na cevovod javne kanalizacije se izvede z vtočnim fazonskim kosom pod kotom 45° v smeri toka vode v javnem kanalu, in sicer praviloma nad niveleto gladine stalnega pretoka v javnem kanalu. Priključni spoj priključne cevi na interno kanalizacijo se izvede v revizijskem jašku, praviloma na parcelni meji med javnim in zasebnim zemljiščem, oziroma na zunanji strani stene stavbe, če revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku ni ali ga ni možno izvesti. Revizijski jaški na kanalizacijskih priključkih do globine dna priključne cevi 1,30 m pod zemljiščem so lahko notranjega premera 800 mm, globlji jaški pa morajo biti notranjega premera 1000 mm. Najmanjši presek kanalizacijskega priključka je DN 160 mm. Priporočljiv najmanjši padec kanalizacijskega priključka je 20 ‰.
2. V primeru, da razmere ne omogočajo izvedbe priporočljivega najmanjšega padca, se lahko padci nivelet kanalizacijskih priključkov določajo po naslednji metodologiji:

+-------------+--------------+---------------------------------+
|      DN     | Odpadne vode |   Padavinske vode ali mešani    |
|             |              |             sistem              |
+-------------+--------------+---------------------------------+
|150          |     1: DN    |              1: DN              |
+-------------+--------------+---------------------------------+
|Prek 200     |     1: DN    |              1: DN              |
+-------------+--------------+---------------------------------+
|Polnitev h/d |     0,5 *    |             0,7 **              |
|DIN 1986     |              |                                 |
|Drugi del    |              |                                 |
+-------------+--------------+---------------------------------+

Padci nivelet kanalizacijskih priključkov ne smejo biti večji od 5%. Pri večjih padcih se izvedejo višinske stope (kaskade).
3. Odvod odpadnih komunalnih voda se lahko izvede neposredno, če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, najmanj 10 cm nad koto pokrova bližjih revizijskih jaškov na javnem kanalu. Če je kota dna kleti objekta uporabnika, v kateri so ali bodo nameščeni sanitarni elementi, nižja od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu, povišane za 10 cm, se odpadne vode iz više lociranih prostorov ali objektov prek interne kanalizacije vodijo ločeno do zunanjega revizijskega jaška na kanalizacijskem priključku. Iz kletnih prostorov pa se ločeno odvaja odpadne vode preko ustrezno dimenzioniranega internega črpališča do istega zunanjega revizijskega jaška. Odsek tlačnega voda iz internega črpališča mora potekati višje od kote pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu. Če to ni možno, mora biti v tlačni vod vgrajena nepovratna zaklopka z vsaj dvema med seboj neodvisnima zaporama, pri čemer mora zapirati ena zapora samodejno pri zajezitvah (povratna loputa), drugo zaporo pa je možno nadzorovano odpreti oziroma zapreti. Izjemoma je pri ločenih sistemih javne kanalizacije možna neposredna priključitev odvoda odpadnih voda iz kletnih prostorov, katerih kota tal je do 50 cm pod koto pokrova najbližjega revizijskega jaška na javnem kanalu – kota temena javnega kanala na tem mestu pa je najmanj 80 cm pod koto tal kleti z uporabo nepovratnih zaklopk, kot je to navedeno v prejšnjem odstavku. Tovrstne rešitve se lahko predvidijo in izvedejo le v zasebnih stavbah, kjer je to v osebnem interesu lastnika stavbe. V tem primeru mora biti sestavni del dokumentacije tudi podpisana izjava uporabnika, da v celoti krije stroške ob morebitni preplavitvi objekta. Za skupinske kanalizacijske priključke veljajo isti tehnični pogoji projektiranja in izvedbe, kot za javno kanalizacijo.
4. Če je zaradi potreb uporabnika in vrste javne kanalizacije možno izvesti odvod odpadnih in tudi padavinskih voda, se interna kanalizacija za odpadne komunalne in padavinske vode obvezno izvede ločeno, tako da se združita v zadnjem revizijskem jašku pred priključitvijo na javni kanal.
5. Kanalizacijski priključek se mora izvesti po projektni dokumentaciji in ob upoštevanju projektnih pogojev in soglasja k priključitvi. Ob končani gradnji upravljavec izvede pregled kanalizacijskega priključka in napiše zapisnik o prevzemu, oziroma zapisnik o odpravi pomanjkljivosti. Po prejemu pisne izjave investitorja o odpravi pomanjkljivosti upravljavec izvede vnovični pregled. Sestavni del zapisnika je geodetski elaborat kanalizacijskega priključka, izdelan po veljavni zakonodaji in potrjen od pooblaščenega geodeta ter zapisnik o tlačni preizkušnji cevovodov in revizijskih jaškov.

Nepretočna greznica je nepretočna greznica iz predpisa, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo, in je zgrajena kot nepropusten zbiralnik za komunalno odpadno vodo, iz katerega se odvaža komunalna odpadna voda v čiščenje oziroma obdelavo na komunalno čistilno napravo. Usedalnik je gradbeni proizvod, namenjen izločanju usedljivih snovi zaradi predčiščenja komunalne odpadne vode v mali komunalni čistilni napravi.
Greznica mora biti postavljena na takšnem mestu, da lahko izvajalec javne službe s posebnim vozilom za praznjenje grezničnih muljev do nje dostopa in prazni vsebino usedalnika. Od stojnega mesta vozila ne sme biti oddaljena več kot 20 metrov. Z greznico upravlja uporabnik, greznične mulje pa redno, in najmanj enkrat na štiri leta na čiščenje na ČN odvaža izvajalec javne službe. Stroške odvzema, prevoza in čiščenja po posebni tarifi plača uporabnik po izvedeni storitvi izvajalcu javne službe.

1. Količina odpadne vode se določi na podlagi količin odvzete pitne vode iz javnega ali zasebnega vodovoda ter količin odvzete pitne vode iz drugih virov pitne ali tehnološke vode. Količina odpadne vode se lahko določi tudi na podlagi neposredne meritve odvedene vode v javno kanalizacijo na enega od predpisanih načinov iz tega pravilnika. Pavšalnih količin odpadnih vod ni dovoljeno določati. Količina padavinske vode se določi na podlagi meritve prispevnih tlakovanih površin in podatkov o izdatnosti padavin, kot je predpisano v državnih predpisih.
2. Merjenje količin in parametrov onesnaženosti odpadnih voda iz virov onesnaževanja se izvaja na stalnih merilnih mestih, nameščenih na vseh iztokih tehnoloških odpadnih voda pred vtokom v kanalizacijski sistem, na komunalnih čistilnih napravah, na vseh pomembnejših iztokih komunalnih voda v odvodnik ter na mestih, ki so pomembne za določitev parametrov na samem kanalskem omrežju. Glede na količino tehnoloških odpadnih voda in zmogljivosti čiščenja komunalne čistilne naprave so meritve lahko trajne ali občasne. V kanalizacijskih sistemih in na čistilnih napravah se lahko uporabljajo naslednji načini merjenja pretoka odpadne vode:
– merjenje v odprtem sistemu, kjer je pretok funkcija globine vode, nagiba ter omočenega preseka v merilnem kanalu: Q = f (h, s, A). Odprt sistem merjenja se uporablja v odprtem kanalu, kjer voda odteka gravitacijsko;
– merjenje v zaprtem sitemu, kjer je pretok funkcija hitrosti vodnega toka in preseka cevi Q = f (v, A). Cev, v kateri teče vodni tok, je popolnoma zaprta in napolnjena z vodo. Zaprt sistem merjenja se uporablja tam, kjer odpadno vodo črpamo po ceveh;
– merjenje s sledili, kjer se pretok izračuna iz znane množine dodanega sledila. Za meritev s sledili mora uporabnik pripraviti poseben načrt izvajanja meritve. Merjenje pretoka s sledili se izvaja le v posebnih primerih (kalibracija merilnih korit, meritev dotoka na čistilne naprave).
3. Merjenje pretoka odpadne vode se mora izvajati v skladu s standardi in tehničnimi predpisi. Merilno mesto mora biti dovolj veliko, dostopno in opremljeno tako, da je meritve mogoče izvajati tehnično ustrezno in brez nevarnosti za izvajalca meritev. Merilno mesto mora biti prilagojeno vrsti dejavnosti onesnaževalca. V primeru spremembe dejavnosti je treba ustrezno prilagoditi tudi merilno mesto. Izvajalcu meritev mora biti omogočen dostop do merilnega mesta. V merskem koritu mora biti preprečen rinjeni in plavajoči transport snovi (pesek, krpe ipd.). V primerni bližini merilnega mesta mora biti posebno varno mesto, prirejeno za postavitev avtomatskega vzorčevalnika za odpadno vodo, ki ga postavi izvajalec javne službe, kadar izvaja kontrolne in raziskovalne meritve na kanalizacijskem omrežju in za to potrebuje podatke z določenega merilnega mesta.
4. Merilno mesto mora biti varno osvetljeno, tako da je delo možno tudi ponoči. Ker v kanalizacijskih napravah lahko nastajajo strupeni in zdravju škodljivi plini, je potrebno omogočiti neovirano (naravno ali prisilno) prezračevanje merilnega mesta in pri tem upoštevati ustrezne tehnične predpise in standarde.
5. Meritev je lahko ultrazvočna, z vpihovanjem zraka in s posrednim merjenjem tlaka, z merjenjem globine vode z neposrednim merjenjem tlaka, s kombinacijo merjenja globine vode in hitrosti vodnega toka. Upravljavec javne kanalizacije lahko na stroške uporabnika javne kanalizacije preveri ustreznost naprave.
6. Merilna naprava mora biti izdelana tako, da je mogoče na enem ali na večjih prikazovalnikih neposredno odčitati višino vodne gladine v merilni točki, vrednost pretoka, v predpisanih enotah, ter kumulativni pretok. Možen mora biti kontinuiran zapis vrednosti pretoka, v predpisanih enotah na posebnem tiskalniku (registratorju), ali zapis na tiskalniku nadzornega sistema (računalnika). Zapisovanje količine pretoka mora biti tako pogosto, da je s primerno natančnostjo mogoče izdelati dnevne in letne krivulje pretoka.
7. Gladine vode in oblika profila morata ustrezati tipu merilnega mesta. Merjenje nivoja se izvaja na 3-4 vrednosti Hmax gor vodno od preliva. Dotočno korito mora biti daljše od 2 m oziroma 10Hmax. Pri izdelavi korita je potrebna čim večja dimenzijska natančnost. Dimenzije dotočnega in odtočnega kanala morajo biti izvedene tako, da je omogočen neoviran tok vode (npr. neovirano prelivanje pri merskih prelivih). Padec korita mora omogočati najmanjšo hitrost pri srednjem dnevnem dotoku 0,4 m/s (samodejno izpiranje). Širina dotočnega korita mora znašati vsaj 3 širine preliva, merjeno pri največji višini. Zaradi varnosti morajo biti vsi kovinski deli, ki so vgrajeni v merilnem mestu in služijo dostopu, ter varovalne ograje iz nerjavečega jekla ali iz drugega obstojnega materiala. Merilni inštrumenti morajo biti montažni, da se v primeru poškodbe zamenjajo in po uporabi očistijo.

Preizkusi in presoje kanalizacijskega omrežja obsegajo preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z vodo po standardu SIST EN 1610 – poglavje 10 ali DIN 4033, preizkuse tesnosti cevovodov in revizijskih jaškov z zrakom po standardu SIST EN 1610 – preizkusni postopek LC, preizkus infiltracije, preizkus s pregledom pohodnih kanalov, pregled s TV kamero, določitev sušnega odtoka, nadzor dotokov v sistem, nadzor nad kakovostjo, količino in pogostostjo emisij na izpustnih mestih v odvodnik, nadzor nad strupenostjo in eksplozivnostjo plinov (mešanic plinov z zrakom) v sistemu, nadzor nad dotokom na čistilno napravo. Izbira vrste preizkusov in presoj je odvisna od stanja in starosti kanalizacije. Preizkus tesnosti se opravi na vsakem novozgrajenem, rekonstruiranem ali obnovljenem kanalu. Po opravljenem preizkusu tesnosti se sestavi zapisnik, ki ga podpišeta nadzorni organ in vodja gradbišča. Zapisnik o uspešno opravljenem preizkusu tesnosti je sestavni del investicijsko-tehnične dokumentacije.

1. Lastnosti industrijske odpadne vode, način meritve odvedenih količin in faktorja onesnaženosti ter ceno storitve opredelita izvajalec javne službe in uporabnik s posebno pogodbo. Kolikor pogodba ni sklenjena, lahko izvajalec javne službe onemogoči uporabniku odvajanje industrijske odpadne vode v javno kanalizacijo. Za uporabnike s komunalno odpadno vodo se neposredno uporabljata odlok in pravilnik in se zato pogodbe ne sklepajo.
2. Parametri onesnaženja odpadne vode morajo ustrezati določilom uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, ki določa najvišje dopustne koncentracije snovi, ki jih je dovoljeno izpustiti v javno kanalizacijo. Za posamezne industrijske onesnaževalce veljajo določila posebnih panožnih uredb in pravilnikov. V primeru, da odpadne vode na uporabnikovem priključku ne ustrezajo navedenim zahtevam, mora uporabnik s predhodnim čiščenjem, s spremembo tehnologije ali z drugimi ukrepi doseči izpolnjevanje kriterijev za zadostitev najvišjih dopustnih koncentracij za izpust v javno kanalizacijo. Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico.
3. V javno kanalizacijo je dovoljeno odvajati odpadno vodo samo v primeru, da ta ne vpliva škodljivo na naprave za odvajanje in čiščenje odpadne vode in na njihovo delovanje. Odpadna voda, ki se odvaja v javno kanalizacijo, sme vsebovati škodljive snovi le v mejnih koncentracijah, navedenih v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo. Za ostale snovi veljajo predpisi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaževanja. Za dosego mejnih koncentracij se odpadne vode ne sme redčiti s čisto, hladilno ali drugo vodo. Odpadna voda ne sme imeti izrazito neprijetnega vonja za okolico. Odpadna voda iz infekcijskih oddelkov zdravstvenih ustanov mora biti pred odvodom v javno kanalizacijo dezinficirana.
4. Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi pa normativi, določeni v predpisih o emisijah snovi in toplote.

1. Za komunalne odpadne vode velja faktor onesnaženja f=1. Lastnosti industrijske odpadne vode se ugotavljajo z rednimi analizami vzorcev industrijske odpadne vode. Uporabniki javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju svoje dejavnosti v tehnološkem postopku ali uporabljajo večje količine čistilnih sredstev, odpadnih kuhinjskih olj in maščob ali drugih nevarnih snovi, morajo najmanj 1x letno izvajati preiskave fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti svojih industrijskih odpadnih voda. Ti uporabniki morajo en izvod vsake analize dostaviti izvajalcu javne službe v osmih dneh po prejemu rezultatov analiz. Analize morajo biti izvajane na kriterije, opisane v šestem odstavku tega člena, tako da se na podlagi njih lahko izračuna oziroma določi faktor onesnaženosti. Izračunani faktor služi izvajalcu javne službe za določitev cene storitve in velja najmanj pol leta oziroma do naslednje opravljene analize. Če uporabniki analiz industrijskih odpadnih vod ne izvedejo, mu upravljavec določi faktor onesnaženosti na podlagi izredne analize oziroma v višini najmanj 3-kratnika faktorja za komunalne odpadne vode.
2. Odvzem in analiziranje vzorcev lahko opravlja samo pravna ali fizična oseba, ki ima pooblastilo pristojnega ministrstva. Pooblaščena pravna ali fizična oseba mora vse rezultate analize industrijske odpadne vode, ki se izvajajo pri uporabnikih, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijo, s katero upravlja izvajalec javne službe, dostaviti izvajalcu javne službe istočasno kot uporabniku.
3. Pogostost ugotavljanja lastnosti industrijske odpadne vode se določa glede na letno porabo vode. Pri porabi vode večji od 4000 m3/leto se ugotavljajo lastnosti industrijske odpadne vode dvakrat letno, pri porabi, manjši od 4000 m3, pa enkrat letno. Upravljavec lahko na osnovi rezultatov analiz zaradi ugotovitve nejasnosti oziroma odprave nepravilnosti pri analiziranju vzorcev odredi zmanjšanje ali povečanje število ugotavljanj lastnosti industrijske odpadne vode pri posameznem onesnaževalcu.
4. Zaradi nadzora vsebnosti škodljivih snovi v industrijski odpadni vodi, ki se odvaja v javno kanalizacijo, izvajalec javne službe odvzema kontrolne analize odpadne vode. Vzorec odpadne vode za kontrolno analizo se praviloma vzame v prisotnosti predstavnika uporabnika javne kanalizacije in predstavnika izvajalca javne službe. O odvzemu vzorca se napravi zapisnik. Kadar se s kontrolno analizo ugotovi, da odpadna voda vsebuje škodljive snovi nad določenimi mejnimi koncentracijami, mora uporabnik javne kanalizacije takoj pristopiti k sanaciji razmer in izvajalcu javne službe povrniti morebitno nastalo škodo na objektih javne kanalizacije ter stroške kontrolne analize. Za ugotavljanje lastnosti odpadne vode je odločilna analiza reprezentativnega vzorca, za ugotavljanje mejnih koncentracij škodljivih snovi, pa meje, določene v predpisih o emisijah snovi in toplote.
5. V primeru večjih okvar na napravah posameznega uporabnika javne kanalizacije, ki bi lahko povzročile izpust odpadne vode, ki po predpisih ne sodi v javno kanalizacijo, se opravijo izredne analize odpadne vode na stroške uporabnika. V takih primerih se takoj obvesti inšpektorat za varstvo okolja.
6. Onesnaženost odpadne vode se ugotavlja po njenih fizikalnih, kemijskih in biokemijskih lastnostih. Onesnaženost odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo, se ugotavlja po naslednjih kriterijih:
– usedljivost (U) po Imhoffu v ml/l v 120 minutah,
– kemijska potreba po kisiku (KPK) s K-bikromatom (K2 Cr2 O7),
– strupenost (S) za bakterije kot faktor potrebne razredčenosti odpadne vode, da ta ne delujejo več zaviralno na razvoj bakterij,
– vsebnost težkih kovin (K) in drugih snovi, ki presegajo mejne vrednosti v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
7. Pri uporabnikih javne kanalizacije, ki uporabljajo vodo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se ugotavlja faktor onesnaženosti industrijske odpadne vode. Faktor onesnaženosti (F) je razmerje med onesnaženostjo odpadne vode (i) uporabnika in onesnaženostjo komunalne odpadne vode (f).
Faktor onesnaženosti je eno od meril za določitev prispevka za čiščenje odpadne vode.
Za izračun faktorja onesnaženosti se uporablja naslednja formula:
F = 0,40xUi/ Uf + 0,60xKPKi/ KPKf+ 0,15x Si/Sf+ 0,15x Ki/ Kf.
V formuli uporabljeni izrazi pomenijo:
– F = faktor onesnaženosti
– Ui = usedljivost industrijske odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah
– Uf = usedljivost komunalne odpadne vode po Imhoffu v 120 minutah, ki je določena kot konstanta 5 ml/l
– KPKi = izmerjena kemijska potreba po kisiku izmerjene odpadne vode s K-bikarbonatom
– KPKf = kemijska potreba po kisiku komunalne odpadne vode s K-bikromatom, ki je določena kot konstanta 250 mg O2/l
– Si = strupenost industrijske odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
– Sf = strupenost komunalne odpadne vode kot faktor razredčenosti, da odpadna voda ne deluje več zaviralno za razvoj bakterij (test po Offhausovi metodi)
– Ki = vsebnost težkih kovin in snovi, ki presegajo mejne vrednosti določene v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo
– Kf = mejne koncentracije težkih kovin in snovi, ki so določene v državnih predpisih o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo.
Kadar je onesnaženost odpadne vode (i) po posameznih kriterijih manjša, kot je določena za komunalno odpadno vodo (f), se v števcu uporabi konstanta, določena za komunalno odpadno vodo. Kriterija S in K se prištevata samo, kadar je količnik ulomka večji od ena. Za izračun faktorja onesnaženosti se uporabljajo podatki iz analiz reprezentativnih vzorcev. Za kontrolno analizo se lahko uporabi tudi trenutni vzorec, vendar se faktor onesnaženosti uporabi samo za mesec, v katerem je bil vzorec odvzet. Kadar se faktor ugotovi z analizo reprezentativnega vzorca, se tako izračunan faktor onesnaženosti uporablja do naslednjega rednega odvzema takega vzorca. Podatki iz kontrolne analize se uporabijo samo, če so ugotovljene koncentracije višje kot pri analizi reprezentativnega vzorca. Faktor onesnaženosti se uporablja za izračun cene za čiščenje industrijske odpadne vode.
8. Pri določanju količin odpadne vode, mejnih koncentracij škodljivih snovi ali potrebnih učinkov predčiščenja lahko izvajalec javne službe za določenega uporabnika predpiše namesto najvišjih dopustnih koncentracij škodljivih snovi najvišjo dovoljeno dnevno količino onesnaženja, strožje pogoje, kot so predpisani, ter določi izjemne pogoje za izpuščanje odpadnih voda v skladu s predpisi.

Izvajalec javne službe ima po predhodnem obvestilu lastnika zemljišča ob vsakem času pravico dostopa do vseh javnih kanalizacijskih objektov in naprav zaradi njihovega vzdrževanja, meritev ali snemanj, zaznamovanj in drugih dejavnosti. Pri tem mora skrbeti, da lastniku ne povzroča škode. Če škoda nastane, jo mora oceniti in lastniku zemljišča izplačati odškodnino.

1. Vsakdo, ki namenoma ali iz malomarnosti povzroči materialno škodo na kanalizacijskem omrežju, objektih in napravah oziroma povzroči škodo zaradi škodljivosti in neustreznosti odpadnih voda, mora to škodo izvajalcu povrniti na podlagi cenitve.
2. Vsakemu, ki mu zaradi malomarnosti izvajalca javne službe kanalizacija povzroči škodo, mora izvajalec javne službe škodo povrniti na podlagi cenitve.

1. Izvajalec javne službe mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in uporabe javne kanalizacije. O obratovanju, vzdrževanju in nadzoru objektov javne kanalizacije mora voditi predpisane evidence. Pri vzdrževanju javne kanalizacije mora izvajalec javne službe zagotavljati tekoči nadzor stanja na objektih javne in interne kanalizacije, ki obsega sistematične letne preglede revizijskih jaškov, kontrolo iztokov in priključkov, zasledovanje in analiziranje podatkov iz kontrolnih instrumentov ter zbiranje predlogov in pripomb uporabnikov javne kanalizacije, sistematično čiščenje in vzdrževanje objektov javne kanalizacije, letno deratizacijo ter čiščenje in popravilo javne kanalizacije.
2. Izvajalec javne službe mora redno, najmanj enkrat na štiri leta, prazniti greznično blato in mulje iz vsedalnikov greznic uporabnikov oziroma malih čistilnih naprav uporabnikov in jih ustrezno očistiti v ČN.
3. Izvajalec javne službe mora redno odvažati komunalno odpadno vodo iz nepretočnih greznic uporabnikov na ustrezno čiščenje v ČN.
4. Izvajalec javne službe mora izvajati meritve ali podajati oceno delovanja MČN uporabnikov ter voditi predpisane evidence.
5. Za redno obratovanje in vzdrževanje črpališč in ČN mora izvajalec javne službe sprejeti poslovnik o obratovanju za posamezen objekt, za druge objekte pa letni plan vzdrževanja.
6. Uporabnik mora skrbeti za nemoteno obratovanje, vzdrževanje ter nadzor delovanja in uporabe zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka. Pri vzdrževanju zasebne kanalizacije in kanalizacijskega priključka mora uporabnik zagotavljati tekoči nadzor stanja, ki obsega občasne preglede revizijskih jaškov, čiščenje priključnih cevi ter popravilo in obnavljanje kanalizacijskega priključka in zasebne kanalizacije.
7. Uporabnik mora vzdrževati objekte za čiščenje komunalne odpadne vode ter dopustiti izvajalcu javne službe praznjenje, odvoz in čiščenje blata in gošč iz usedalnikov pretočnih greznic in MČN ter redno odvažanje komunalne odpadne vode iz nepretočnih greznic. Opravljene storitve mora izvajalcu javne službe plačati po veljavni tarifi.
8. Kataster javne kanalizacije se mora izvajati po predpisu o katastru gospodarske javne infrastrukture.

Nadzor nad gradnjo kanalizacije ali kanalizacijskega priključka izvaja v okviru gradnje nadzornik investitorja. Upravljavec kanalizacije lahko izvaja dodatni nadzor.

Tehnični pregled v smislu teh določil je preverjanje izpolnitve zahtev upravljavca, danih s soglasji in pogoji na podlagi tega pravilnika in ga opravi pooblaščeni predstavnik na ogledu, razpisanem s strani upravnega organa.

Upravljavec prevzame v upravljanje samo tisto omrežje in objekte na omrežju, za katere so pridobljene služnostne pravice, veljavno upravno dovoljenje, projektno tehnična dokumentacija in izvedbena dokumentacija, posnetek s TV kamero, ki je skladen s sistemom GIS in dokumentnim sistemom upravljavca javne kanalizacije, kataster gospodarske javne infrastrukture, meritve in druga s predpisi zahtevana dokumentacija ter je zagotovljeno pokrivanje stroškov obratovanja, vzdrževanja in reprodukcije. O prevzemu v upravljanje se sklene pogodba.

Ta pravilnik začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.