Številka: Up-2343/08-9

Datum: 11. 6. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Leka, d. o. o., Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 11. junija 2009

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 77/2008 z dne 10. 7. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnice kot nedovoljeno. Odločitev o zavrženju revizije temelji na ugotovitvi, da v njej pritožnica ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) naj bi bil izpolnjen. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč takó trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta. Zgolj navedba vrednosti spornega predmeta, brez kakršnekoli navedbe v zvezi z dovoljenostjo revizije, pa po mnenju Vrhovnega sodišča za dovolitev revizije ne zadostuje.
2. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča izrecno označila vrednost spornega predmeta. Ta naj bi očitno presegla mejni znesek za dovoljenost revizije. Meni, da navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji zadostuje kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato naj bi odločitev o zavrženju revizije temeljila na očitno napačnem stališču Vrhovnega sodišča, ki v zvezi z uveljavljanjem vrednostnega pogoja, poleg navedbe vrednosti spornega predmeta v reviziji, ki očitno izhaja iz podatkov v spisu, zahteva še izrecno uveljavljanje obstoja pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S takšno razlago določb ZUS-1 naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2343/08 z dne 18. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za finance, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Davčni urad Ljubljana po opravljenem postopku inšpiciranja pritožnici naložil plačilo premalo plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčna obdobja od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 v skupnem znesku 24.636.647,00 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Drugostopenjski davčni organ je skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04 in OdlUS XIII, 58) delno ugodil pritožbi pritožnice in izrek prvostopenjske odločbe spremenil v delu, ki se nanaša na čas začetka teka zamudnih obresti. Sicer je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Upravno sodišče je tožbo pritožnice v celoti zavrnilo ter s tem potrdilo pravilnost odmere zneska glavnice iz naslova DDV za zadevna davčna obdobja. Pritožnica je v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 102.806,90 EUR (ki pomeni preračunano vrednost seštevka naloženih davčnih obveznosti iz naslova naknadno odmerjenega DDV za davčna obdobja leta 2000 v skupnem znesku 24.636.647,00 SIT) ter navedla, da revizijo vlaga zoper sodbo Upravnega sodišča v celoti.
5. Pritožnica nasprotuje presoji Vrhovnega sodišča, da si z vloženo revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča ni zagotovila pravice do revizije. Vrhovnemu sodišču s tem očita nepravilno uporabo prava. Ustavna pritožba sicer ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve materialnega in procesnega prava same po sebi. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vsebina navedb v ustavni pritožbi o tem, da izpodbijani sklep temelji na očitno napačnem stališču sodišča, po katerem si stranka revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne more zagotoviti z izrecno označitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji, pa zadošča za to, da Ustavno sodišče preizkusi, ali je izpodbijani sklep tako očitno napačen ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljnega oziroma arbitrarnega. V tem primeru bi bilo z njim kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
6. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja zahteva, da mora vlagatelj tega sredstva – revident izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. Navedeno izhaja tudi iz ureditve revizije, po kateri je prepuščeno stranki, da vloži revizijo in tudi izkaže obstoj pogojev za njeno dovoljenost, saj revizije ni mogoče niti uvesti niti voditi po uradni dolžnosti. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta. Takšen restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (glej npr. sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08 in odločbo št. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Uradni list RS, št. 31/09).
7. Takšnemu stališču pritožnica sicer ne nasprotuje, meni pa, da kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v primerih, kot je njen, zadostuje že navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je revidentka dolžna izkazati izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1, temveč gre za vprašanje, ali je to dolžna storiti na način, kot izhaja iz izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča, tj. ne le z označitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji, temveč tudi z izrecnim uveljavljanjem obstoja pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
8. Kot enega od razlogov za dovoljenost revizije ZUS-1 določa tudi t. i. vrednostni pogoj. Z določitvijo višine mejnega zneska za dovoljenost revizije se namreč predpostavlja takšna stopnja prizadetosti pravnega interesa posameznika, ki utemeljuje presojo pred Vrhovnim sodiščem. V skladu s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da zakon za uspešno izkazovanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije izrecno zahteva izpolnitev naslednjih predpostavk: da sta pravica ali obveznost stranke izraženi v denarni vrednosti, da vrednost spornega predmeta izhaja iz izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodbe, če sodišče odloči meritorno, in da ta presega znesek 20.000 EUR. Ker so naložene obveznosti iz naslova premalo plačanih davkov izražene v denarni vrednosti, je v primeru izkazanega pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizija v davčnih zadevah lahko dovoljena že iz tega razloga.
9. V zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ZUS-1 v prvem odstavku 30. člena zahteva označitev vrednosti spora v tožbi zoper dokončni upravni akt, medtem ko takšna izrecna zahteva po označitvi vrednosti spornega predmeta v reviziji iz določb ZUS-1 ne izhaja. Označitev vrednosti spornega predmeta v tožbi sicer ni obvezna sestavina tožbe, vendar pa lahko že njena navedba in utemeljitev v tožbi, brez izrecne navedbe vrednosti spornega predmeta v reviziji, pod določenimi predpostavkami pomeni trditveno podlago za uveljavljanje in odločanje o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009, Uradni list RS, št. 38/09). V obravnavani zadevi sicer ne gre za tak primer. Pritožnica v tožbi zoper dokončni upravni akt, ki jo je vložila pred uveljavitvijo ZUS-1, vrednosti spornega predmeta ni označila. To je storila v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča.
10. Pritožnica je ves čas postopka (tako pred upravnimi organi kakor tudi v nadaljnjem postopku pred sodišči) v celoti izpodbijala odmero glavnice naloženih davčnih obveznosti iz naslova DDV za davčna obdobja od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 v skupnem znesku 24.636.647,00 SIT (102.806,90 EUR), ki izhaja iz prvostopenjske odmerne odločbe.(1) Ker sta tako drugostopenjski upravni organ kot Upravno sodišče v celoti potrdila pravilnost odmere izpodbijanih davčnih obveznosti, pritožnica pa je vložila revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča v celoti, ne more biti dvoma, da v reviziji izrecno navedeni izpodbijani znesek glavnice v višini 24.636.647,00 SIT (102.806,90 EUR) v obravnavanem primeru pomeni tisto vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki je upošteven za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dopustnost revizije.
11. Glede na zakonsko določene predpostavke za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (glej točki 8 in 9) ter upoštevajoč dejstva, da je pritožnica v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča vrednost spornega predmeta izrecno označila, da se ta med postopkom ni spreminjala in je glede na revizijske navedbe pritožnice ostala enaka tudi v reviziji, Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči zgolj zato, ker pritožnica v njej ni izrecno navedla, da uveljavlja obstoj vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije. Ker v reviziji navedena vrednost spornega predmeta nedvomno pomeni vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta in očitno presega mejni znesek 20.000 EUR, Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo o njej meritorno odločiti.
12. Glede na okoliščine obravnavanega primera je zato odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna in pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
13. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.
14. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu pritožnice za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)V času izdaje odmerne odločbe je sestavine odmerne odločbe urejal Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 108/99 in 97/01 – ZDavP), ki je v 16. členu določal: »da mora izrek odločbe o odmeri davka vsebovati davčno osnovo, stopnjo davka in znesek odmerjenega davka ter rok plačila, če ni s tem zakonom drugače določeno«.