Datum: 18. 6. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Darke Brumat, Izola, ki jo zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 18. junija 2009

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 274/2007 z dne 20. 3. 2008 se v delu, v katerem je bilo odločeno o dovoljenosti revizije glede primarnega zahtevka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožničino revizijo. Ugotovilo je, da je pritožnica v tožbi s tedaj še edinim zahtevkom za ugotovitev pravice stvarne služnosti sicer navedla (za dovoljenost revizije zadostno) vrednost spornega predmeta v znesku 1.740.000,00 SIT (sedaj 7.260,89 EUR), vendar je prvotno postavljeni ugotovitveni zahtevek, oprt na stvarnopravno podlago, naknadno eventualno kumulirala še z dajatvenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, oprtim na obligacijskopravno podlago, pri tem pa vrednosti spornega predmeta ni spremenila. Zavzelo je stališče, da nediferencirana vrednost spornega predmeta, ker gre za zahtevka z različno dejansko in pravno podlago, ki sta oba predmet v revizijskem postopku izpodbijane odločitve, ne zadošča. Pri tem se je sklicevalo na svoje že večkrat izraženo stališče, po katerem ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. Zato je odločilo, da je revizija v celoti nedovoljena.
2. Pritožnica takšnemu stališču Vrhovnega sodišča nasprotuje. Poudarja, da sodišče v primeru eventualne kumulacije zahtevkov vedno najprej odloča o primarnem in le pogojno o podrejenem zahtevku. Zato naj bi bilo očitno, da v primeru takšne kumulacije zahtevkov navedba zgolj ene, skupne vrednosti spornega predmeta zadošča vsaj za dovoljenost revizije zoper odločitev o primarnem zahtevku. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča naj bi bilo očitno napačno.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1771/08 z dne 24. 2. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam v pravdi. Na ustavno pritožbo niso odgovorile.

4. Pritožnica utemeljuje domnevno kršitev človekovih pravic s trditvijo, da je odločitev Vrhovnega sodišča o nedovoljenosti revizije, kolikor se ta nanaša na tisti del revizijskih očitkov, s katerimi je izpodbijala odločitev nižjih sodišč o primarnem zahtevku, očitno napačna. Sprejem takšne odločitve pomeni po ustaljeni ustavnosodni presoji kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato sklep v izpodbijanem delu preizkusilo z vidika morebitne kršitve te človekove pravice.
5. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da nediferencirana vrednost spornega predmeta v primeru eventualnega združevanja več nedenarnih zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago za dovoljenost revizije, vložene zoper odločitev o teh zahtevkih, ne zadošča. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče oprlo na drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).(*1) Dodatno jo je utemeljilo še s sklicevanjem na svoje, že večkrat izraženo stališče, po katerem ima navedba zgolj ene, skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta.
6. Vrhovno sodišče je torej na podlagi smiselne uporabe drugega odstavka 41. člena ZPP sprejelo stališče, po katerem je treba tudi dovoljenost revizije v primeru kumulacije zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago presojati za vsak posamezen zahtevek posebej. Temu stališču pritožnica ne nasprotuje. Pritožnica prav tako ne nasprotuje stališču, po katerem imata zahtevka, ki ju je v pravdi eventualno kumulirala, različno dejansko in pravno podlago. Pritožnica nasprotuje le stališču, po katerem nediferencirana vrednost spornega predmeta v primeru eventualne kumulacije zahtevkov ne zadošča niti za dovoljenost revizije zoper odločitev o primarnem zahtevku. Ker meni, da je to stališče očitno napačno, je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je Vrhovno sodišče zanj navedlo razumne razloge.
7. Sporno pravno stališče je Vrhovno sodišče oprlo na že navedeni drugi odstavek 41. člena ZPP. Dodatno ga je utemeljilo s (sicer pavšalnim) sklicevanjem na argument precedensa. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali to stališče res pomeni ustaljeno stališče sodne prakse v enakih primerih. Le v tem primeru bi bilo namreč mogoče zavzeti stališče, da je odločitev, iz katere stvarno ustrezni in razumni razlogi neposredno ne izhajajo, kljub temu utemeljena s takšnimi razlogi. Le če sporno pravno stališče pomeni ustaljeno stališče sodne prakse, se je namreč mogoče z razlogi zanj, kljub temu, da v izpodbijani odločbi niso izrecno navedeni, brez težav seznaniti in na ta način preizkusiti, da sodišče ni odločalo na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar zgolj dejstvo, da je izpodbijana odločitev utemeljena na pravnem stališču, ustaljenem v sodni praksi, samo zase sklepa o razumni pravni obrazloženosti odločitve še ne utemeljuje. Utemeljuje ga le, če je tudi stališče, ustaljeno v sodni praksi, utemeljeno s stvarno ustreznimi in razumnimi razlogi (tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09).
8. Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča, dostopne prek elektronske podatkovne zbirke IUS INFO, pokaže, da je Vrhovno sodišče v zadnjih letih večkrat zavzelo sporno pravno stališče v primerih kumulativnega združevanja tožbenih zahtevkov ter v nekaterih primerih subjektivne kumulacije zahtevkov.(*2) Zato je mogoč sklep, da gre za stališče, ki je vsaj glede teh primerov združevanja zahtevkov v sodni praksi ustaljeno. To stališče utemeljuje Vrhovno sodišče z argumentom, da se ne ve, na katerega od kumuliranih zahtevkov se vrednost spornega predmeta, ki ni diferencirana, nanaša oziroma v katerem delu se nanaša na posamezni zahtevek. Glede na to, da v primerih navedenih združevanj zahtevkov sodišče odloča o vseh zahtevkih hkrati, se razlogi za takšno stališče zdijo logično sprejemljivi.
9. Vendar je obravnavani primer drugačen. V obravnavanem primeru je pritožnica zahtevke kumulirala eventualno. Podrejeni zahtevek je postavila le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen.(*3) Pregled judikatov Vrhovnega sodišča pa pokaže, da je Vrhovno sodišče v primerih tovrstne kumulacije zahtevkov izoblikovalo drugačno pravno stališče. Vrhovno sodišče v teh primerih šteje, da je vrednost spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede primarnega (oziroma glavnega) zahtevka ter da stranka vrednosti spornega predmeta ni opredelila le glede podrejenega zahtevka.(*4) V sklepu št. II Ips 306/2006 z dne 13. 3. 2008 je Vrhovno sodišče tudi izrecno zapisalo, da pomeni to stališče novejše in milejše stališče sodne prakse pri objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP.(*5) Ni torej dvoma, da je stališče, ki je glede dovoljenosti revizije v primeru eventualne kumulacije zahtevkov ustaljeno v sodni praksi, drugačno od izpodbijanega stališča.
10. V elektronski podatkovni zbirki judikatov Vrhovnega sodišča je sicer zaslediti tudi primere, v katerih je Vrhovno sodišče v primeru eventualne kumulacije zahtevkov revizijo zaradi nediferencirane vrednosti spornega predmeta zavrglo v celoti.(*6) Vendar iz razlogov teh odločb izhaja, da je šlo v navedenih zadevah za primere, ko je bil tudi primarni zahtevek sestavljen iz več kumulativno združenih zahtevkov, ki so temeljili na različni dejanski in/ali pravni podlagi, oziroma da je šlo za primere kumulativnega združevanja več primarnih in več podrejenih zahtevkov. Zato bi bilo lahko stališče, po katerem se ne ve, na katerega od kumuliranih zahtevkov se v primeru nediferencirane vrednosti spornega predmeta ta nanaša oziroma v katerem delu se nanaša na posamezni zahtevek, tudi v teh primerih logično sprejemljivo. Vendar izpodbijani sklep enakih pravno upoštevnih ugotovitev oziroma razlogov za odločitev ne vsebuje.
11. Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča je torej pokazal, da sporno pravno stališče ne pomeni ustaljenega stališča sodne prakse v primerih, ki so v pravno upoštevnih okoliščinah, pomembnih za presojo dovoljenosti revizije, enaki obravnavanemu primeru. Sklep, da je Vrhovno sodišče sporno odločitev s pavšalnim sklicevanjem na argument precedensa razumno utemeljilo, že zato ni mogoč. Nerazumnost obrazložitve v izpodbijani odločbi zadosti v ustavnosodni presoji uveljavljenemu standardu očitne napačnosti in s tem pomeni kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(*1)Drugi odstavek 41. člena ZPP se glasi:
»Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.«
(*2)Prim. sklepe VS RS št. II Ips 699/2003 z dne 10. 2. 2005, št. II Ips 193/2005 z dne 7. 12. 2006, št. II Ips 768/2005 z dne 31. 1. 2008, št. II Ips 346/2006 z dne 13. 7. 2006, št. II Ips 662/2004 z dne 12. 10. 2006, št. II Ips 136/2007 z dne 25. 9. 2008 in številne druge.
(*3)Zahtevke je kumulirala na način, ki je določen v tretjem odstavku 182. člena ZPP:
»Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.«
(*4)Prim. odločbe VS RS št. II Ips 259/2005 z dne 11. 6. 2007, št. II Ips 815/2007 z dne 8. 10. 2007, št. II Ips 306/2006 z dne 13. 3. 2008, po izdaji izpodbijane odločbe pa še odločbe VS RS št. II Ips 537/2007 z dne 27. 3. 2008, št. II Ips 718/2006 z dne 18. 6. 2008, št. II Ips 395/2008 z dne 19. 6. 2008, št. II Ips 627/2008 z dne 10. 7. 2008 in druge.
(*5)Enako je Vrhovno sodišče zapisalo tudi v sklepu št. II Ips 395/2008 z dne 19. 6. 2008, ki ga je izdalo po izdaji izpodbijanega sklepa. Tudi navedeno kaže na to, da sporno stališče ne more pomeniti morebitnega novejšega stališča sodne prakse pri tovrstni objektivni kumulaciji tožbenih zahtevkov.
(*6)Tako je Vrhovno sodišče na primer odločilo v sklepih št. II Ips 364/2007 z dne 3. 4. 2008, št. II Ips 223/2006 z dne 19. 6. 2008, št. II Ips 830/2006 z dne 10. 7. 2008 in št. II Ips 799/2007 z dne 10. 9. 2008.