Datum: 2. 7. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Krškem, na seji 2. julija 2009

Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 55/08 in 66/08 – popr.) ni bil v neskladju z Ustavo.

1. Okrožno sodišče v Krškem je vložilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) glede njegove veljavnosti za mladoletnike – glede na 375., 380., 381. člen, drugi odstavek 1. člena, prvi odstavek 4. člena in drugi odstavek 5. člena KZ-1. Navaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Krškem na Okrožno sodišče v Krškem vložilo zahtevo za pripravljalni postopek proti mladoletniku zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Prilaga kopijo navedene zahteve in kopijo sklepa o prekinitvi pripravljalnega postopka proti mladoletniku. Zatrjuje kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Meni, da je 1. 11. 2008 na podlagi 380. in 381. člena KZ-1 prenehal veljati Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), po 375. členu KZ-1 pa se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike uporabljajo le točno določene določbe splošnega dela KZ (70. do 94. člen, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena KZ). Ker naj bi KZ-1 v skladu z njegovim drugim odstavkom 1. člena veljal le za uveljavitev kazenske odgovornosti polnoletnih oseb in naj bi v skladu s prvim odstavkom 4. člena veljal enako za vse polnoletne osebe, kazensko odgovornost mladoletnikov pa naj bi v skladu z drugim odstavkom 5. člena določal poseben kazenski zakon, naj v KZ-1 ne bi bilo določbe, ki bi določala prehodno uporabo posebnega dela KZ-1 za mladoletnike. Meni, da je pravni interes za oceno ustavnosti Zakona izkazan s 156. členom Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da je KZ-1 glede veljavnosti za mladoletnike v neskladju z Ustavo »in ugotovljeno neskladje odpravi« oziroma to naloži zakonodajalcu.
2. Državni zbor v odgovoru meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je bil 14. 5. 2009 sprejet Zakon o spremembi Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 39/09 – v nadaljevanju KZ-1A), s katerim je bil 375. člen KZ-1 spremenjen. Sprejet naj bi bil na podlagi ocene Vlade, da različna razlaga določb, ki se pojavlja v praksi sodišč po uveljavitvi KZ-1, kaže na potrebo po jasnejši opredelitvi besedila prehodne ureditve ugotavljanja kazenske odgovornosti mladoletnikov kot storilcev kaznivih dejanj. Meni, da so s prvim odstavkom 1. člena KZ-1 opredeljeni pogoji za uveljavljanje kazenske odgovornosti, ki jim morajo slediti vsi kazenski zakoni v pravnem redu Republike Slovenije. Kljub določbam drugega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena KZ-1 naj materialnopravne ureditve kazenskega prava, ki jo vsebuje KZ-1, ne bi bilo mogoče razumeti tako, da ne zajema mladoletnikov kot storilcev kaznivih dejanj. Pri tem se sklicuje na 21. člen KZ-1, iz katerega izhaja, da tisti, ki je storil kaznivo dejanje, ko še ni bil star štirinajst let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja. Po mnenju nasprotnega udeleženca to pomeni, da je storilec protipravnega dejanja, ki je starejši od štirinajst let, lahko storilec kaznivega dejanja oziroma, da je kot tak zajet s sistemom kaznovanja storilcev kaznivih dejanj. Vključitev mladoletnikov v KZ-1 naj bi bila opravljena tudi s sklicevanjem na posebni kazenski zakon za mladoletnike, do njegove uveljavitve pa s prehodno določbo 375. člena KZ-1. Del te prehodne določbe naj bi bile tudi posamezne in izrecno navedene določbe KZ, ki je sicer v celoti prenehal veljati, vendar je po mnenju nasprotnega udeleženca treba te določbe vsebinsko šteti kot del novega zakona. To naj bi izhajalo tudi iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 11. 5. 2009.(1)
3. Stališče o navedbah zahteve je predložilo Ministrstvo za pravosodje. Navedlo je, da reakcija sodišč ob uporabi KZ-1 kaže na to, da prehodna ureditev po 375. členu KZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 1. člena in s prvim odstavkom 4. člena tega zakona ne določa veljavnosti kazenske materialne zakonodaje za mladoletnike v skladu z načeli določnosti in zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Glede na primere iz sodne prakse pa navedena ureditev po mnenju Ministrstva hkrati ne zagotavlja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj dopušča različno obravnavo mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Ministrstvo opozarja, da Služba Vlade za zakonodajo(2) in Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora(3) nasprotno menita, da KZ-1 jasno določa veljavnost materialne kazenske zakonodaje za mladoletnike v prehodnem obdobju.
4. Vlada je poslala Ustavnemu sodišču v vednost svoje mnenje o zahtevi, ki ga je poslala Državnemu zboru. V njem v pretežnem delu povzema stališče Ministrstva za pravosodje in dodaja, da je posebni kazenski zakon za mladoletnike predviden le za določbe splošnega dela, kar jasno izhaja iz 5. in 9. člena KZ-1.
5. Na zaprosilo Ustavnega sodišča je mnenje o zahtevi predložilo Vrhovno sodišče. Meni, da je zahteva neutemeljena. Zgolj dejstvo, da zakon nečesa ne inkriminira, naj ne bi pomenilo kršitve 28. člena Ustave. Določbe, ki urejajo veljavnost KZ-1 za mladoletnike, po mnenju Vrhovnega sodišča niso v nasprotju z načelom legalitete. Tudi različne razlage zakona naj ne bi bile kriterij za oceno morebitne kršitve navedenega načela. Po mnenju Vrhovnega sodišča so posebne določbe KZ, ki se na podlagi 375. člena KZ-1 uporabljajo za mladoletnike, del notranjega sistema kazenskega zakona, zato jih ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanašajo na celoten zakon in ne samo na njegov posebni ali splošni del. Zato naj bi se za mladoletnike, ob upoštevanju navedene izjeme, uporabljal celotni KZ-1, tako splošni kot posebni del.
6. Odgovor nasprotnega udeleženca, stališče Ministrstva za pravosodje ter mnenji Vlade in Vrhovnega sodišča so bili poslani predlagatelju. Ta je odgovoril, da vztraja pri vloženi zahtevi, ker meni, da KZ-1 do uveljavitve novele ni urejal svoje veljavnosti za mladoletnike.

7. Po 156. členu Ustave mora sodišče, ki meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sodišče v tem primeru z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Zato je Ustavno sodišče predlagateljevo vlogo obravnavalo kot zahtevo.
8. KZ-1 je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen. člen 375 KZ-1 je bil spremenjen tako, da je 1. člen KZ-1A določil novo besedilo 375. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – v nadaljevanju KZ-1/09).(4) Navedeno spremembo je zakonodajalec utemeljil z namenom rešitve različnih razlag glede veljavnosti KZ-1 za mladoletnike v sodni praksi. S tem je 375. člen KZ-1, ki se izpodbija z zahtevo, prenehal veljati. Ustavno sodišče odloča praviloma o ustavnosti veljavnih zakonskih določb. V primeru, ko zakon med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu preneha veljati, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti le, če predlagatelj izkaže, da s prenehanjem veljavnosti niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti (drugi odstavek 47. člen ZUstS). V tem primeru so pogoji za odločanje o ustavnosti KZ-1, kot je veljal pred uveljavitvijo KZ-1A, izpolnjeni. KZ-1 je začel veljati 1. 11. 2008, KZ-1A pa 27. 5. 2009. V zahtevi se zastavlja vprašanje, ali je bilo na podlagi KZ-1 v besedilu pred uveljavitvijo novele dopustno voditi kazenske postopke proti mladoletnikom. Po drugem odstavku 28. člena Ustave se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.(5) Ob morebitni ugotovitvi, da kazenskih postopkov proti mladoletnikom po KZ-1 ni bilo dopustno voditi, bi se ta v primeru mladoletnih storilcev kaznivih dejanj štel za milejši zakon od KZ in od KZ-1/09. Zato bi se kot tak moral uporabiti v vseh kazenskih postopkih proti mladoletnikom zaradi storitve kaznivih dejanj pred začetkom uveljavitve KZ-1A, torej tudi v postopku, ki je bil z odločitvijo predlagatelja prekinjen. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da s spremembo izpodbijane zakonske ureditve niso bile odpravljene posledice njene morebitne neustavnosti in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti izpodbijanega zakona.

9. Predlagatelj meni, da KZ-1 za mladoletnike ne velja, zaradi česar naj bi bil kršen 28. člen Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu). Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Navedena ustavna določba zahteva, da je zakon, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, vnaprej določen, jasen in predvidljiv. Smisel te zahteve je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo dejanje.(6) Zakon mora zato vnaprej jasno opredeliti, kdo je možni storilec kaznivega dejanja, v čem je izvršitveno dejanje, kakšna je prepovedana posledica in kakšna je predpisana kazen. Če drži predlagateljevo izhodišče, da KZ-1 za mladoletnike ne velja, opustitev opredelitve nekega ravnanja kot kaznivega sama po sebi ne more biti razlog neskladja s prvim odstavkom 28. člena Ustave, na kar opozarja tudi Vrhovno sodišče. Navedeni očitek pa bi bil lahko upošteven, če bi se izkazalo, da KZ-1 velja za mladoletne storilce kaznivih dejanj (kar zatrjuje nasprotni udeleženec), njegove določbe pa so tako nejasne, da bi bile zato v neskladju s prvim odstavkom 28. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej ugotoviti, ali določbe KZ-1 veljajo za mladoletnike ali ne.
10. KZ-1 je v primerjavi s KZ uveljavil spremembe tako v zasnovi splošnega dela kot tudi v posebnem delu zakonika. Med drugim ne predvideva popolne kodifikacije vseh kazenskopravnih določb v enem zakonu, saj je poleg zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, tudi za kazensko odgovornost mladoletnikov predvidel poseben zakon. Tako KZ-1 ni izključni vir kazenskega prava, vendar pa ostaja njegov temeljni vir, saj njegove splošne določbe veljajo za vse posebne in stranske zakone.(7) Iz drugega odstavka 5. člena KZ-1 je razvidno, da bo kazenski zakon za mladoletnike določal njihovo kazensko odgovornost. Njegov namen je torej ureditev tistih institutov splošnega dela, ki jih je smiselno urediti drugače za mladoletnike. Posebni del KZ-1 pa je veljal (in bo veljal tudi z uveljavitvijo kazenskega zakona za mladoletnike) enako za mladoletne in polnoletne storilce kaznivih dejanj, saj ni nikjer omejen na polnoletne storilce, razen glede predpisanih kazni, ki so za čas prehodnega obdobja kot kazenske sankcije za mladoletnike določene v določbah KZ, ki se uporabljajo na podlagi 375. člena KZ-1. Sicer pa je treba ugotoviti, da je KZ-1, ki obsega splošni del, posebni del ter prehodne in končne določbe, celota. Posebni del KZ-1 zajema kazenskopravne norme, iz katerih izhajajo opisi posameznih kaznivih dejanj in zanje zagrožene kazni. Splošni del KZ-1 obsega splošna pravila o pogojih, ob katerih se neko ravnanje šteje za kaznivo dejanje, o krivdi in kaznivosti storilcev ter o kaznih in gre v bistvu za kazenskopravne norme, ki so v pravno obliko odeta splošna načela, splošna pravila in splošni pogoji, ob katerih se kako dejanje sme šteti za kaznivo in ob katerih se storilcu sme izreči kazenska sankcija.(8) Zato se morajo te določbe uporabljati za vsa kazniva dejanja v posebnem delu KZ-1 in za kazniva dejanja, določena z drugimi zakoni. Prehodne in končne določbe pa urejajo vprašanja prehoda iz ene v drugo pravno ureditev, prenehanje veljavnosti KZ in začetek veljavnosti KZ-1. Posebni kazenski zakon za mladoletnike ni začel veljati hkrati s KZ-1, zato je KZ-1 v 375. členu določil, da se v prehodnem obdobju do uveljavitve posebnega kazenskega zakona za mladoletnike uporabljajo posebne določbe za mladoletnike iz KZ. člen 375 KZ-1 je torej tista določba, ki je ključnega pomena za odgovor na vprašanje o veljavnosti KZ-1 za mladoletnike v prehodnem obdobju.
11. Člen 375 KZ-1 se je glasil: »Do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike se uporabljajo določbe 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek, 23/99, 40/04 in 95/04, v nadaljnjem besedilu: Kazenskega zakonika).«
12. Člen 375 KZ-1 ureja uporabo KZ in KZ-1 za mladoletnike do uveljavitve, kazenskega zakona za mladoletnike. V tem času se uporablja najprej 70. člen KZ, torej tudi njegov prvi odstavek, poleg tega pa je 375. člen izrecno določil še uporabo nekaterih drugih določb KZ v funkciji uveljavitve splošnega dela KZ-1 za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Prvi odstavek 70. člena KZ se je glasil: »Za mladoletne storilce kaznivih dejanj veljajo določbe tega poglavja, druge določbe tega zakonika pa le, če ne nasprotujejo posebnim določbam, ki veljajo zanje.« Z nadaljnjo uporabo te določbe je zakonodajalec za prehodni čas predvidel uveljavitev pravila, po katerem veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj nekatere posebne določbe, druge določbe pa veljajo le, če jim ne nasprotujejo. Pri tem je zakonodajalec zajel določbe KZ-1, saj iz tega, da je izrecno določil še uporabo nekaterih drugih določb KZ, jasno izhaja, da je nameraval ohraniti v nadaljnji uporabi le tiste določbe KZ, ki jih je izrecno navedel. To izhaja tudi iz tega, da je v 380. členu KZ razveljavil, v prehodnih določbah, med katere sodi tudi 375. člen, pa izrecno zapovedal uporabo taksativno naštetih določb KZ. Jezikovna razlaga te določbe pokaže, da besedilo »druge določbe tega zakonika« iz prvega odstavka 70. člena KZ pomeni določbe KZ-1. Tudi ob upoštevanju ustaljenih nomotehničnih pravil, ki določajo, da vsako sklicevanje pri normiranju pomeni sklicevanje na vsakokratni zakon, ki to materijo ureja,(9) je treba ugotoviti, da je navedena besedna zveza lahko pomenila le veljavnost in s tem uporabo določb KZ-1 in uporabo, v 375. členu izrecno navedenih, določb KZ.
13. Zakonodajalec tako z uveljavitvijo KZ-1 ni izključil kazenske odgovornosti mladoletnikov kot storilcev kaznivih dejanj. Namen zakonodajalca urediti možnost vodenja kazenskih postopkov proti mladoletnim storilcem kaznivih dejanj izhaja že iz samega 375. člena KZ-1. Poleg tega zakonodajalec v 21. členu KZ-1 izrecno govori le o tem, da otrok (oseba, mlajša od štirinajst let) ne more biti storilec kaznivega dejanja. Niti drugi odstavek 1. člena KZ-1, ki določa, da se po tem zakoniku kazenska odgovornost uveljavi s kaznovanjem polnoletnih oseb zaradi storjenih kaznivih dejanj na podlagi ugotovljene krivde, niti prvi odstavek 4. člena KZ-1, ki določa, da velja kazenski zakonik praviloma enako za vse polnoletne osebe, ne moreta biti razlog za drugačno razlago 375. člena KZ-1. Če slednje določbe zakonodajalec ne bi uzakonil, bi to pomenilo, da KZ-1 ne ureja kazenske odgovornosti mladoletnih oseb, ki bi storile dejanja, ki jih opredeljuje kot kazniva. Drugi odstavek 1. člena in prvi odstavek 4. člena KZ-1 pomenita namreč logični del ureditve, po kateri bodo poleg KZ-1 sprejeti posebni kazenski zakoni, med njimi tudi kazenski zakon za mladoletnike, ki bo vseboval določbe v zvezi s kazensko odgovornostjo mladoletnikov. Dokler ta zakon ni uveljavljen, pa je za odgovor na vprašanje, ali KZ-1 velja za mladoletne storilce kaznivih dejanj, bistven 375. člen KZ-1 in ne tiste njegove določbe, ki so prilagojene bodoči ureditvi po uveljavitvi kazenskega zakona za mladoletnike.
14. Ob ugotovitvi, da določbe KZ-1 veljajo in se uporabljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, je bilo treba oceniti še njihovo skladnost s prvim odstavkom 28. člena Ustave. Ker uporabo KZ-1 za mladoletne storilce kaznivih dejanj v prehodnem obdobju ureja prav 375. člen KZ-1, je bilo treba oceniti prav ustavnost te določbe. Ne glede na to, da gre za prehodno določbo zakona, je njena pravna narava kazenskopravna, saj je njena vsebina ureditev kazenske odgovornosti mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Za takšno določbo morajo zato veljati ustavne zahteve iz navedene določbe Ustave.
15. Ustava v prvem odstavku 28. člena opredeljuje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je v Ustavi uveljavljeno kot ena od človekovih pravic.(10) Načelo zakonitosti je mogoče razčleniti na štiri elemente, ki konkretizirajo njegovo vsebino. Eden od teh je tudi zahteva, da mora biti kazenski zakon določen. To pomeni, da morajo biti kazenskopravne določbe oblikovane tako, da so ljudem razumljive in ne puščajo dvoma kaj je kaznivo.(11) Gre za načelo lex certa ali načelo določne opredelitve kaznivega dejanja, ki pomeni eno izmed temeljnih jamstev v kazenskem pravu in izhaja iz temeljne opredelitve, po kateri ni kaznivega dejanja, če to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo (nullum crimen sine lege praevia). Varstvo posameznika pred obsodbo zaradi dejanja, ki v času, ko je bilo storjeno, ni bilo določeno kot kaznivo dejanje, zagotavlja tudi prvi stavek prvega odstavka 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).(12)
16. V kazenskem pravu je treba še posebej poudariti tisto funkcijo načela zakonitosti, ki državljane varuje pred zlorabo oblasti, ki ima na svoji strani fizično moč in pred katero posameznika varuje le splošna, pa čeprav zapisana pravna norma.(13) Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni.(14) Njegov namen pa je, kot je bilo že navedeno, tudi v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo dejanje.
17. Določba kazenskega materialnega prava izpolnjuje zahteve iz prvega odstavka 28. člena Ustave, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja.(15) V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. jezikovna, logična in sistematična razlaga). Tudi v kaznovalnem pravu je namreč pri razlagi treba izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota.(16) Za razlago gre dotlej, dokler se gibljemo znotraj možnega besednega pomena, ki ga imajo jezikovni znaki zakona, ko pa besedni pomen presežemo, gre že za dopolnjevanje (nadaljnje oblikovanje) vsebine zakona. Glede na to merilo je razširjujoča razlaga še v mejah dovoljenega, medtem ko je zakonska analogija že v območju prepovedanega.(17)
18. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil z uveljavitvijo KZ-1 razveljavljen KZ (380. člen KZ-1), vendar je KZ-1 v prehodnih določbah določil, da se do uveljavitve ustreznih zakonov še uporabljajo nekatere določbe KZ. Tako je tudi v 375. členu določil, da se do sprejema kazenskega zakona za mladoletnike še uporabljajo izrecno navedene določbe KZ za mladoletnike, katerih vsebine KZ-1 ne ureja več, ker je predvideno, da jih bo urejal poseben zakon. S sklicevanjem na uporabo določb KZ se je zakonodajalec izognil ponavljanju besedila določb iz KZ v prehodnih določbah KZ-1, kar ni nedopustno. Te določbe KZ so tako postale sestavni del KZ-1.(18) Med drugim je bila za mladoletnike tako zapovedana tudi nadaljnja uporaba prvega odstavka 70. člena KZ. S tem, ko je bila zapovedana njena nadaljnja uporaba, je navedena določba (kot tudi druge izrecno navedene določbe KZ) do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike postala sestavni del prehodne ureditve KZ-1, urejene v 375. členu. Njena vsebina je prikazana v 12. točki te obrazložitve. Do nje pripelje jezikovna razlaga zakonskega besedila, ki jo potrjuje tudi logična razlaga, in jasno opredeljuje vsebino te kazenskopravne norme. Po njej določbe KZ-1 veljajo tudi za mladoletne storilce kaznivih dejanj, s tem, da se zanje poleg tega uporabljajo izrecno navedene določbe KZ. Glede na uporabo pravila iz prvega odstavka 70. člena KZ pa je treba tudi določbe KZ-1 uporabljati le, kadar ne nasprotujejo vsebinski ureditvi, za katero je predvidena izrecna uporaba KZ. Določbe prvega odstavka 70. člena KZ, s prehodno določbo prevzete v KZ-1, namreč ni mogoče razlagati tako, da bi se na tej podlagi lahko uporabljale določbe KZ v celoti za mladoletnike, določbe KZ-1 pa sploh ne. Takšna razlaga bi bila nelogična. Najprej bi zakonodajalec, če bi hotel uzakoniti takšno ureditev, to lahko zelo jasno in kratko povedal, za tem bi bilo nelogično, da bi v tem primeru poleg prvega odstavka 70. člena KZ v nadaljevanju našteval še druge določbe KZ, katerih vsebino povzema v 375. členu KZ-1.
19. Člen 375 KZ-1 na podlagi navedenega izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 28. člena Ustave glede določnosti njegove opredelitve, zato z njim tudi ni v neskladju. Ker je predlagatelj zahteval oceno ustavnosti KZ-1 kot celote, je Ustavno sodišče v izreku te odločbe opredelilo, da KZ-1 ni bil v neskladju z Ustavo, čeprav je, kot je razvidno iz te obrazložitve, ocena ustavnosti bistveno odvisna od ocene ustavnosti 375. člena KZ-1. Vendar to glede na ustaljeno ustavnosodno presojo pomeni zgolj to, da je Ustavno sodišče KZ-1 presojalo le v okviru navedb predlagatelja in v tem delu ni ugotovilo neustavnosti. V presojo drugih določb KZ-1 kot tudi v presojo navedene določbe z vidika morebitnih drugih ustavnopravnih vidikov se seveda ni spuščalo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena in drugega odstavka 47. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Tratnik.

(1)Občna seja Vrhovnega sodišča je v svojem obsežno argumentiranem načelnem pravnem mnenju presojala zakonsko ureditev z vidika skladnosti z 28. členom Ustave in ugotovila, da je zakonska ureditev prehodnega obdobja glede veljavnosti KZ-1 za mladoletnike jasna in da se za mladoletnike uporabljajo KZ-1 ter določbe 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in v četrtem odstavku 49. člena ter tretji odstavek 100. člena KZ.
(2)Služba Vlade za zakonodajo je v stališču do Predloga KZ-1A navedla, da je obstoječa zakonska ureditev pravilno pravno urejena in dosledna, hkrati pa tudi povsem razumljiva in jasna v vseh tistih delih, glede katerih naj bi se s predlagano novelo zaradi domnevne nejasnosti spremenila.
(3)Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je v mnenju o Predlogu KZ-1A navedla, da 375. člen KZ-1, ob pravilnem upoštevanju pravil sklicevanja in nomotehnike, ni nejasen glede vprašanja, ali se v prehodnem obdobju zaradi njega za mladoletnike uporablja celoten KZ-1, seveda z omejitvijo, če njegove določbe ne nasprotujejo tistim, ki so v 375. členu KZ-1 posebej naštete.
(4)Po uveljavitvi KZ-1A se 375. člen glasi: »Do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike iz drugega odstavka 5. člena tega zakonika se za mladoletnike uporabljajo določbe drugega odstavka 70. člena, določbe 71. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določbe tretjega odstavka 100. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek, 23/99, 40/04 in 95/04, v nadaljnjem besedilu: Kazenski zakonik), določbe tega zakonika, kot sicer veljajo za polnoletne, pa le, kolikor ne nasprotujejo navedenim določbam Kazenskega zakonika.«
(5)Tudi prvi odstavek 7. člena KZ-1 določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 7. člena KZ-1 pa se v primeru, ko se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
(6)Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58).
(7)I. Bele, M. Deisinger, V. Jakulin, Kazenski zakonik (KZ-1 in KZ-UPB1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 57.
(8)L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 98 in 99.
(9)B. Šinkovec in drugi, Nomotehnične smernice, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2008, str. 87.
(10)Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 195).
(11)L. Bavcon in drugi, cit. delo, str. 124 in 125.
(12)Prvi stavek prvega odstavka 7. člena EKČP se glasi: »Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno.«
(13)B. M. Zupančič, Nekaj misli o načelu zakonitosti, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 31, 1980, 1, str. 29.
(14)Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-332/98 z dne 18. 4. 2002 (Uradni list RS, št. 39/02 in OdlUS XI, 117).
(15)Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pri presoji, ali je bila oseba obsojena za kaznivo dejanje na podlagi nejasnih predpisov, upošteva tudi razvoj pravil kazenske odgovornosti prek sodne razlage. Tako je na primer v sodbi v zadevi C. R. proti Združenemu kraljestvu z dne 27. 10. 1995, 34 tč., navedlo: »V vsakem pravnem sistemu, vključno s kazenskim pravom, neizogibno obstaja element sodne razlage, ne glede na to, kako jasno je lahko izražena pravna določba. Vedno bo obstajala potreba, da se razjasni dvomljive vidike in da se prilagodi spreminjajočim se okoliščinam. Vsekakor je v pravno tradicijo tako v Veliki Britaniji kot tudi v drugih državah podpisnicah Konvencije trdno ukoreninjeno, da sodna praksa kot pravni vir neizogibno prispeva k progresivnemu razvoju kazenskega prava. Ni mogoče razlagati 7. člena Konvencije kot prepovedi, da se pravila kazenske odgovornosti postopoma razjasnijo skozi sodno razlago v posameznih zadevah, če je razvoj, ki iz tega izhaja, skladen z bistvom kaznivega dejanja in ga je mogoče razumno predvideti.«
(16)Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-213/98.
(17)M. Pavčnik, Vprašanje analogije v kazenskem pravu, Pravnik, Ljubljana, let. 41 (1986), 3–4, str. 136.
(18)»Sklicevanje v predpisih je način normiranja in sredstvo nomotehnike, s katerim se zlasti izognemo ponavljanju v predpisu (…) in s tem zmanjšamo obseg predpisa. Za sklicevanje v navedenem smislu gre, če se predpis sklicuje na uporabo (določb) drugega predpisa, tako da tak predpis (ali njegove posamezne določbe) postane sestavni del predpisa, ki se na drug predpis sklicuje. (…) Sklicevanje se lahko nanaša tudi na predpis, ki ne velja več.« B. Šinkovec in drugi, cit. delo, str. 87 in 91.