Številka: U-I-195/08-8

Datum: 9. 7. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Jožefa Pezdirja, Ljubljana, ki ga zastopa Miran Moškotevc, odvetnik v Ljubljani, na seji 9. julija 2009

1. Člen 7 Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/05), kolikor pod zaporedno številko 226 kategorizira javno pot s številko odseka 713935, Slodnjakova ul., od 0358 do h. št. 9, v delu, ki poteka po zemljiščih s parc. št. 201/246, 201/248 in 201/249, k. o. Podsmreka, je v neskladju z Ustavo.
2. Mestna občina Ljubljana mora ugotovljeno neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije tako, da z lastnikom sklene pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začne postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izpelje postopek za ukinitev javne poti.

1. Pobudnik izpodbija 7. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kolikor pod zaporedno številko 226 kategorizira javno pot s številko odseka 713935, Slodnjakova ul., od 0358 do h. št. 9. Zatrjuje, da javna pot poteka po parc. št. 201/246 (sedaj 201/304), 201/248 in 201/249, vse k. o. Podsmreka, katerih lastnik naj bi bil. Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju Mestna občina) naj z njim ne bi sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč, niti ga naj ne bi razlastila. Pobudnik meni, da je 7. člen Odloka o kategorizaciji v izpodbijanem delu v neskladju s 33. in z 69. členom Ustave, s 37. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ) in z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS, št. 49/97 – v nadaljevanju Uredba).
2. Mestna občina odgovarja, da Slodnjakova ulica izpolnjuje merila za kategorizacijo javne ceste in da je pri njeni kategorizaciji zasledovala javno korist, ki naj bi bila v tem, da se vsakemu lastniku omogoči neoviran dostop do lastnine z javne površine. Navedeno cesto naj bi asfaltirala ter skrbela za njeno vzdrževanje. Navaja tudi, da lastništvo na zemljiščih, po katerih potekajo kategorizirane ceste na njenem območju, ureja postopoma in da ga zaradi obsega dela ter višine potrebnih sredstev do sedaj še ni v celoti uredila.
3. Pobudnik v odgovoru na navedbe nasprotne udeleženke vztraja pri očitkih, ki jih je navedel že v pobudi.

4. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je pobudnik lastnik zemljišč s parc. št. 201/246, 201/248 in 201/249, k. o. Podsmreka. Pobudnik sicer navaja, da je parc. št. 201/246, k. o. Podsmreka, ukinjena in da je na novo nastala parc. št. 201/304, vendar je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da vpis poočitve spremembe izmer v zemljiški knjigi še ni opravljen, zato je Ustavno sodišče upoštevalo, da je pobudnik lastnik zemljišča s parc. št. 201/246, k. o. Podsmreka. Pobudnik izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti 7. člena Odloka o kategorizaciji, kolikor na njegovih zemljiščih kategorizira javno pot. Očitek pobudnika, da je Odlok o kategorizaciji v neskladju z Uredbo, je pavšalen, zato Ustavno sodišče pobude v tem delu ni moglo preizkusiti. V ostalem delu je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
5. Odlok o kategorizaciji v 1. členu določa občinske ceste po njihovih kategorijah in namenu uporabe glede na vrsto cestnega prometa, ki ga prevzemajo, ter občinske kolesarske poti. V 7. členu med javne poti v naseljih in med naselji pod zaporedno številko 226 kategorizira javno pot s številko odseka 713935 Slodnjakova ul., od 0358 do h. št. 9., ki poteka po zemljiščih v lasti pobudnika.
6. Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu zahteva, da zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev, in v katerem so zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina.
7. Pojem in status javnih cest ureja 2. člen Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nasl. – v nadaljevanju ZJC). Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. V prvem odstavku 3. člena ZJC je določeno, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občine. V primerih, ko obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena ZJC, prehodna ureditev iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju ZJC-B) predvideva, da se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, ki je urejen z navedeno določbo ZJC-B.
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04 in OdlUS XIII, 36) tudi presodilo, da občina po ugotovitvi, da je posamezna javna cesta grajena na zemljišču, ki je v zasebni lasti, zgolj zaradi tega ne sme opustiti njene kategorizacije, ker je dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest. V primeru, da cesta izpolnjuje ta merila, je občina dolžna cesto ustrezno kategorizirati in s pravnim poslom ali po navedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena.
9. V obravnavanem primeru Mestna občina s pobudnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč. Zoper njega tudi ni bil izveden postopek razlastitve. Zato je 7. člen Odloka o kategorizaciji v izpodbijanem delu v neskladju z 19. členom ZJC-B in z 69. členom Ustave. Ker 7. člen Odloka o kategorizaciji v tem delu nedopustno posega v lastninsko pravico, je v neskladju tudi s 33. členom Ustave.
10. Gre za primer iz 48. člena ZUstS, zato je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Kadar Ustavno sodišče izda ugotovitveno odločbo, določi organu, ki je izdal protiustaven oziroma nezakonit predpis, rok, v katerem mora ugotovljeno neustavnost oziroma nezakonitost odpraviti (drugi odstavek 48. člena ZUstS). Izpodbijana določba Odloka o kategorizaciji je v neskladju z Ustavo, ker je Mestna občina opustila dolžno ravnanje. Zato je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 48. člena v povezavi z drugim odstavkom 40. člena ZUstS naložilo Mestni občini, naj v roku šestih mesecev z lastnikom sklene pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začne razlastitveni postopek ali pa v primeru ugotovitve, da javna pot ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, v skladu z ZJC izpelje postopek za njeno ukinitev.
11. Ustavno sodišče v obravnavani zadevi ponovno sprejema vsebinsko enako odločitev, kot že v mnogih drugih primerih, ko so bili izpodbijani občinski odloki o kategorizaciji javnih cest. Ustavno sodišče je tako že večkrat ponovilo stališče, da takšni predpisi niso v skladu z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma ga ni razlastila. Ustavno sodišče ob enakih okoliščinah odloči enako, če za spremembo stališča ni jasnih vsebinskih ustavnopravnih razlogov. Takšno odločanje Ustavnega sodišča lahko utemeljeno pričakujejo tudi drugi nosilci oblasti, saj sicer ni mogoče govoriti o pravni predvidljivosti kot enem izmed pomembnih elementov pravne države. Zato ustavnopravna stališča zavezujejo ne le sámo Ustavno sodišče, temveč tudi druge nosilce oblasti, vse dokler nimajo resnih ustavnopravnih razlogov, ki lahko narekujejo drugačne rešitve. Zavedanje o nujnosti spoštovanja odločb Ustavnega sodišča med drugim omogoča, da je Ustavno sodišče poklicano k odgovorom na ustavnopravna vprašanja le tedaj, ko glede njih še ni sprejelo jasnih ustavnopravnih stališč.
12. Spoštovanje odločitev Ustavnega sodišča v pravni državi bi torej narekovalo, da občine same odpravijo neustavne predpise o kategorizaciji javnih cest, ne da bi bil sploh potreben poseg Ustavnega sodišča, saj gre za povsem jasne in identične primere, ko občine s takšnimi predpisi dejansko brez podlage nacionalizirajo zasebna zemljišča. Kljub temu, da je preteklo že nekaj let, odkar je Ustavno sodišče izdalo prve takšne odločbe, posamezniki še vedno vlagajo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti občinskih odlokov o kategorizaciji javnih cest. Gre za očitno dokaj razširjeno neustavno ravnanje, glede katerega bi bilo na mestu ustrezno opozorilo pristojnega ministrstva, ne pa da je potrebno obremenjevanje Ustavnega sodišča, da posamezniki lahko zagotovijo spoštovanje svoje lastnine, ki jo Ustava varuje kot človekovo pravico.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.