Številka: Up-2512/06-28

Datum: 18. 6. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vladimirja Kučiša, Rogaška Slatina, ki ga zastopa mag. Mitja Tajnšek, odvetnik v Žalcu, na seji 18. junija 2009

1. Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 se zavrne.
2. Ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 263/2007 z dne 26. 4. 2007 v zvezi s sklepom Delovnega sodišča v Celju št. Pd 512/2001 z dne 22. 12. 2006 se zavrne.
3. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
4. Nasprotna udeleženka sama nosi stroške odgovora na ustavno pritožbo.

1. Delovno sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe prve tožene stranke: z dne 26. 6. 2001 o razrešitvi pritožnika z delovnega mesta in s funkcije direktorja družbe, o takojšnjem prenehanju vseh pooblastil in o predaji poslov z novim direktorjem (v nadaljevanju drugo tožena stranka), z dne 5. 7. 2001 o potrditvi sklepa začasnega nadzornega sveta o razrešitvi pritožnika in z dne 30. 7. 2001 o zavrnitvi pritožnikovega ugovora. Zavrnilo je podrejen tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o imenovanju druge tožene stranke za direktorja. V celoti je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta prve tožene stranke o tožnikovi razrešitvi, o odvzemu pooblastil in o predaji poslov drugi toženi stranki, o imenovanju druge tožene stranke za direktorja ter za ugotovitev, da je imel pritožnik tudi po izdaji navedenih sklepov status direktorja in zato pravico do zastopanja. Zahtevek zoper drugo toženo stranko je v celoti zavrnilo. Prvi toženi stranki je naložilo, naj pritožniku povrne stroške postopka, in sklenilo, da se pritožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Zoper navedeno odločitev so se pritožile vse tri stranke. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi pritožnika delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je razveljavilo v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepov o imenovanju druge tožene stranke za direktorja družbe, in v delu, v katerem je bil zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnjen, ter tožbo v tem delu zavrglo, ker niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. V celoti je ugodilo pritožbi druge tožene stranke glede odločitve o stroških postopka, v tem delu razveljavilo sodbo prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sicer je pritožbo pritožnika in v celoti pritožbo prve tožene stranke zavrnilo. Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča sta vložila revizijo pritožnik in prva tožena stranka. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika v delu, ki se nanaša na oprostitev sodnih taks, zavrglo, sicer je revizijo zavrnilo. Reviziji prve tožene stranke je ugodilo in je sodbo druge stopnje delno spremenilo tako, da je pritožbi prve tožene stranke ugodilo in zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov prve tožene stranke z dne 26. 6. 2001 v zvezi s sklepoma z dne 5. 7. 2001 in z dne 30. 7. 2001. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in stroške revizijskega postopka.
2. Z odločitvijo, navedeno v drugi točki izreka te odločbe, je delovno sodišče prve stopnje pritožniku odmerilo stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 742.101,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to odločitev so se pritožile vse tri stranke. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo, pritožbi prve tožene in druge tožene stranke je ugodilo. Sklep sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je naložilo pritožniku, naj povrne prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 1.566,87 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 1.716,79 EUR.
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da v sodnem postopku ni mogoče uveljavljati ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta ne na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) ne na podlagi Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR). Vrhovnemu sodišču očita, da je odstopilo od sodne prakse, ne da bi to obrazložilo. V utemeljitev svojih navedb prilaga številne vsebinske odločitve Vrhovnega sodišča kot tudi odločitve Vrhovnega sodišča o sporih glede pristojnosti. Odločitev naj bi bila tudi arbitrarna. Vrhovno sodišče naj bi pritožnika obravnavalo neenako v primerjavi z direktorji in z delničarji tistih družb, ki nimajo nadzornih svetov in kjer sklepe o razrešitvi in imenovanju uprave sprejema skupščina, zoper katere je možno uveljavljati ničnost in izpodbojnost. Če je razumeti ZGD tako, kot ga je revizijsko sodišče, pa pritožnik uveljavlja tudi neustavnost ZGD. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na nekatere njegove revizijske navedbe.
4. Pritožnik zatrjuje kršitev 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ker mu sodišča niso nudila pravnega varstva niti kot razrešenemu direktorju niti kot delničarju. Odrekla so mu pravico do vrnitve na funkcijo ter pravico do sodnega varstva zoper sklep o imenovanju nove uprave. Vrhovno sodišče naj bi mu odreklo tudi pravico do obrambe v postopku razrešitve pred organi družbe. Vrhovnemu sodišču očita, da je spremenilo zakonsko določeno pristojnost okrožnih sodišč za odločanje o gospodarskih sporih, med katere spadajo tudi korporacijskopravni sklepi organov družbe. Ker je sojenje trajalo tako dolgo, da mu je medtem mandat potekel, zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sprejme ustavno pritožbo v obravnavo in razveljavi izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Priglaša stroške z ustavno pritožbo po odvetniški tarifi.
5. Pritožnik je z vlogo z dne 29. 5. 2007 razširil ustavno pritožbo še na odločitev sodišča o povrnitvi stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Z enakimi razlogi, s katerimi utemeljuje neustavnost izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča, utemeljuje tudi neustavnost izpodbijane odločitve sodišč o stroških postopka. Dodatno zatrjuje, da sta sodišči kršili ustaljeno sodno prakso odmerjanja stroškov v tovrstnih sporih, kršili pa naj bi tudi načelo vezanosti na pravnomočne sodbe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodni odločbi odpravi oziroma razveljavi. Priglaša stroške z ustavno pritožbo po odvetniški tarifi.
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2512/06 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. Zaradi povezanosti odločitve o stroških z odločitvijo o glavni stvari je sprejelo v obravnavo tudi ustavno pritožbo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča. Ustavno pritožbo v delu, ki se je nanašala na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je zavrglo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo sta bila v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščena Vrhovno sodišče ter Višje delovno in socialno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana prvi toženi in drugi toženi stranki v delovnem sporu. Druga tožena stranka nanjo ni odgovorila. Prva tožena stranka pa se z navedbami pritožnika ne strinja. Meni, da pritožnikovo nestrinjanje z materialnopravnimi zaključki Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožnik naj tudi ne bi izkazal hujših posledic, zato naj bi bila ustavna pritožba že s tega vidika nedovoljena. Opozarja, da pritožnik sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002 o stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o tem sporu ni izpodbijal pred Ustavnim sodiščem. Ustavna pritožba je zato v tem delu prepozna. Zlasti pa ne soglaša s trditvijo pritožnika, da gre v konkretnem primeru za samovoljen odstop od ustaljene sodne prakse. Sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožnik, glede odločilnih okoliščin niso primerljive z njegovim primerom. Nanašajo se namreč na disciplinski postopek, na odškodninske zahtevke zaradi nezakonite razrešitve, na razmerja med upravo in družbo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 45/01 – v nadaljevanju ZGD-F) ter na izpodbijanje skupščinskih sklepov. Navedene odločitve po mnenju prve tožene stranke zato ne potrjujejo stališča pritožnika, da pravo ne izključuje zahtevka na ničnost in izpodbojnost sklepov nadzornega sveta o imenovanju in odpoklicu direktorja oziroma uprave. V vseh naštetih primerih je šlo za predhodno vprašanje oziroma za vmesni ugotovitveni zahtevek. Pritožnik pa je uveljavljal primarno ničnost sklepov nadzornega sveta, podrejeno pa njihovo razveljavitev. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne in naloži pritožniku plačilo stroškov odgovora na ustavno pritožbo.
7. Ustavno sodišče je odgovor prve tožene stranke v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku, ki v celoti prereka navedbe prve tožene stranke in vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi. Zlasti pa se ne strinja z ugotovitvijo prve tožene stranke, da izpodbijana odločitev ne posega pomembno v njegov pravni položaj in da zanj nima hujših posledic. Z izpodbijano odločitvijo je bilo poseženo v njegov korporacijski položaj direktorja in na ta položaj vezan delovnopravni status, pri čemer mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo zoper ta poseg. Nastale so mu hujše posledice, vendar ne zgolj v statusnopravnem položaju, temveč tudi v premoženjskem položaju. Naloženi so mu bili stroški tega postopka in postopka, ki se vodi pred istim sodiščem, v katerem uveljavlja izplačilo neizplačanih direktorskih plač oziroma nadomestilo plač in odpravnine zaradi nezakonite razrešitve. Sodišče je v navedeni zadevi zaradi izpodbijane odločitve že zavrnilo njegov denarni zahtevek. Vztraja pri navedbi, da je Vrhovno sodišče samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Vsekakor pa zavrača navedbo prve tožene stranke, da v priloženih sodnih odločbah ne gre za zadeve, primerljive s primerom pritožnika. V navedenih judikatih je bil predmet razsojanja tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma zahtevek na razveljavitev razrešitve in se o nezakonitosti ni razsojalo le v spodnji premisi sodniškega silogizma, pač pa v izreku sodbe. Meni, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku odpoklica s položaja, sodišče mu ni zagotovilo sodnega varstva s sankcioniranjem te kršitve, niti o spornih vprašanjih ni razsojalo, ker je zavzelo stališče, da mu pravni red ne daje pravnega varstva zoper razrešitev. Meni, da je ustavna pritožba utemeljena. Za odgovor priglaša stroške po odvetniški tarifi.

8. Z očitkom, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te določbe med drugim izhaja zahteva, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Navedena obveznost sodišča je procesno jamstvo in ne jamstvo pravilne materialnopravne presoje. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži. Ob tem mora pritožnik za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njegovem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop samovoljen, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov.
9. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi (individualni delovni spor zaradi odpoklica direktorja delniške družbe) oprlo svojo odločitev na ZGD-F, ki je veljal ob sprejemu sklepov prve tožene stranke.(1) Obrazložilo je, da je 41. člen ZGD-F(2) spremenil zakonsko ureditev odpoklica člana oziroma predsednika uprave tako, da je odpravil zakonsko pravico do odpravnine zaradi odpoklica iz neutemeljenega razloga, ki se je določala ob upoštevanju zneska plače ali drugih dohodkov na temelju zaposlitve, zaradi česar so se v postopke odpoklica po prej veljavni zakonski ureditvi(3) tudi vnašali instituti iz delovnega prava (pravica do obrambe), med razloge za odpoklic pa je vključil tudi možnost razrešitve iz ekonomsko-poslovnih razlogov (brez krivde). Ker se od uveljavitve ZGD-F dalje zakonska ureditev odpoklica ne opira več na delovnopravne institute (plača, odpravnina), po stališču Vrhovnega sodišča ni več podlage za zaključek, da mora biti v postopku odpoklica zagotovljena pravica do obrambe. Po stališču Vrhovnega sodišča je od uveljavitve ZGD-F dalje treba razlagati, da so v 250. členu ZGD določeni pogoji, pod katerimi je mogoče odpoklicati člana uprave, pri čemer v postopku pred sodiščem ni mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti niti izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta, lahko pa se zahteva sprejem ugotovitve, da niso bili podani pogoji za odpoklic; ker ZGD ne določa, da ima član uprave pravico do vrnitve na funkcijo, pomeni ugotovitev sodišča temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za uresničitev pravice do odpravnine, če je ta določena z družbeno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Da je pred uveljavitvijo ZGD-F Vrhovno sodišče zastopalo drugačna stališča (kot primer je Vrhovno sodišče navedlo svoji odločitvi št. VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006 in VIII Ips 138/99 z dne 1. 2. 2000), je Vrhovno sodišče obrazložilo z razlago določb ZGD-F in s sklicevanjem na namen zakonodajalca iz uvodnih pojasnil k posameznim členom predloga ZGD-F, da je sprememba zakonske ureditve potrebna tudi zato, ker obstoječa zakonska ureditev ne razlikuje dosledno med korporacijskopravnim in delovnopravnim odločanjem.
10. Pritožnik utemeljuje samovoljen odstop Vrhovnega sodišča od enotne in uveljavljene sodne prakse z naslednjimi odločbami Vrhovnega sodišča: s sodbami št. II Ips 65/98 z dne 20. 4. 1999, VIII Ips 140/99 z dne 9. 11. 1999, VIII Ips 184/99 z dne 7. 12. 1999, VIII Ips 277/99 z dne 16. 5. 2000, VIII Ips 251/2005 z dne 28. 3. 2006, VIII Ips 14/2004 z dne 12. 10. 2004, VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 in s sklepi št. VIII Ips 138/99 z dne 1. 2. 2000, VIII R 15/2000 z dne 20. 6. 2000, VIII R 16/2000 z dne 27. 6. 2000, VIII R 45/2000 z dne 26. 2. 2000, VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002 in VIII R 4/2003 z dne 25. 3. 2003. Za presojo, ali gre za zatrjevano kršitev, sta od zgoraj naštetih sodnih odločb bistveni sodbi Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 251/2005 in VIII Ips 103/2004. Vendar sta bili tudi ti dve odločitvi izdani še pred uveljavitvijo ZGD-F. V obeh zadevah je bil namreč predmet revizijske obravnave sklep nadzornega sveta, Vrhovno sodišče pa je po vsebini presojalo odločitve nižjih sodišč, izdanih v individualnih delovnih sporih o zahtevkih za razveljavitev sklepov nadzornega sveta (o utemeljenosti razlogov za odpoklic). Druge odločitve, na katere se pritožnik sklicuje, niso primerljive z njegovim položajem v bistveni okoliščini, tj. glede organa, ki je odločal o odpoklicu direktorja (delavski svet družbenega podjetja oziroma skupščina gospodarske družbe, torej organa, ki nista primerljiva z nadzornim svetom), odločitve z oznako VIII R pa so odločitve, izdane v sporih glede pristojnosti.
11. Glede na navedeno je sklicevanje na enotno in uveljavljeno sodno prakso neutemeljeno. V obravnavanem primeru je drugačno sodno prakso zahtevala uveljavitev ZGD-F. V pravilnost stališč, s katerimi je Vrhovno sodišče pojasnilo vsebino ZGD-F, in stališč, ki jih je glede na prej veljavno zakonsko ureditev izoblikovala sodna praksa, pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.
12. Stališču Vrhovnega sodišča, da zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja družbe ni mogoče uveljavljati ničnosti niti izpodbojnosti, pritožnik očita, da je očitno napačno. Oceno očitne napačnosti bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Vendar tega Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, saj je obrazložitev oprlo na pravila razlage, ki so v pravni stroki mogoča. Obrazložilo je namreč, da sta v ZGD instituta ničnosti in izpodbojnosti urejena samo za sklepe skupščine, da takšna specialna ureditev preprečuje uporabo določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ), da določb ZGD o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine ni mogoče smiselno uporabljati za sklepe nadzornega sveta, ker je že možnost ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine v ZGD v interesu pravne varnosti omejena na majhno in pregledno število primerov, poleg tega pa ZGD določa tudi roke, v katerih je treba uveljavljati pomanjkljivost sklepov skupščine.
13. Pritožnik očita stališču Vrhovnega sodišča, po katerem ni pravne podlage za odločitev, da se pravila glede ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov uporabljajo tudi za sklepe nadzornega sveta, tudi neskladje s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz izpodbijane sodbe naj bi torej izhajala ugotovitev Vrhovnega sodišča, da ima v primeru, če sklep o odpoklicu uprave sprejme skupščina družbe, odpoklicani direktor sodno varstvo po ZGD; če ga odpokliče nadzorni svet, pa tega sodnega varstva nima. Ustavnemu sodišču se do zatrjevane kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave ni bilo treba opredeliti. Niti v primeru odpoklica uprave, ki ga sprejme skupščina, niti v primeru odpoklica, ki ga sprejme nadzorni svet, odpoklicani član uprave namreč nima varstva pravice doseči ponovne vzpostavitve stanja pred odpoklicem. Zato ugotovitev morebitne kršitve v tej zadevi ne bi mogla vplivati na pritožnikov pravni položaj. Odpoklicani član uprave, ki je hkrati tudi delničar, pa lahko varstvo svojih t. i. korporacijskih pravic uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem, ne pa v delovnopravnem sporu.
14. Pritožnik zatrjuje neskladje s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče zahtevku za vrnitev na funkcijo direktorja družbe odreklo pravno varstvo. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da ZGD ne ureja pravice do ponovne vzpostavitve funkcije direktorja, odpoklicanemu direktorju pa zagotavlja sodno varstvo v odškodninskem sporu zaradi neutemeljene razrešitve. Po stališču Vrhovnega sodišča tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 – v nadaljevanju ZDSS) ne omogoča ponovne vzpostavitve funkcije direktorja, ker ureja le vrnitev na prejšnje delo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravica do sodnega varstva ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnik, temveč zagotavlja pravico uveljavljati določeno varstvo v ustreznem, za to predvidenem sodnem postopku. To pravno varstvo je pritožnik izkoristil, saj pred sodiščem teče postopek za plačilo odpravnine in razlike v plači. Zgolj to, da je stališče sodišča drugačno od tistega, ki ga pričakuje pritožnik, pa ne more utemeljiti kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave.
15. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču, da ni odgovorilo na revizijske navedbe v zvezi z uporabo ZGD in ZDSS ter o stvarni pristojnosti. Očitek je neutemeljen. Glede na jasna stališča Vrhovnega sodišča, da v ZGD ni pravne podlage za odločanje o ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, v ZDSS pa ne za odločanje o ponovni vzpostavitvi funkcije direktorja, je nerazumljiva zahteva pritožnika, da bi moralo Vrhovno sodišče navesti določbe ZGD in ZDSS, iz katerih izhaja to stališče. Na revizijsko zatrjevanje, da bi o pritožnikovem zahtevku, ki ga je utemeljeval kot delničar, moralo razsojati okrožno sodišče, pa je Vrhovno sodišče odgovorilo (3. odst., str. 5 sodbe Vrhovnega sodišča).
16. Neutemeljen je očitek pritožnika o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče spremenilo zakonsko določeno pristojnost okrožnih sodišč za odločanje o gospodarskih sporih, med katere spadajo tudi korporacijski sklepi organov družbe. Očitek se nanaša na sklep o pristojnosti št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002, ki ni predmet postopka s to ustavno pritožbo. Sicer pa je odločitev v tem sporu tudi glede upravičenj delničarja sprejeta ob upoštevanju določb ZGD. Zatrjevanje pritožnika, da mu je sodišče odreklo sodno varstvo kot delničarju, zato ne drži.
17. Pritožnik nadalje zatrjuje, da mu je bila s stališčem Vrhovnega sodišča glede pravice do obrambe v postopku pri delodajalcu kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker je Vrhovno sodišče samovoljno odstopilo od enotne in uveljavljene sodne prakse. Glede na zahteve, ki po ustavnosodni presoji izkazujejo samovoljen odstop (glej zlasti 8. in 9. točko obrazložitve te odločbe), tudi v tem delu pritožniku ni mogoče pritrditi. Iz Ustave pa ne izhaja zahteva po zagotovitvi pravice do izjave v postopkih pred organi zasebne pravne osebe.
18. Pritožnikovega predloga, naj Ustavno sodišče presodi ustavnost določb ZGD, kolikor je mogoče določbe ZGD razumeti tako, kot jih je Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa velja pojasniti, da bi Ustavno sodišče, če bi se v postopku ustavne pritožbe pojavilo vprašanje skladnosti zakona z Ustavo, tudi samo lahko začelo postopek za oceno njegove skladnosti.
19. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka te odločbe).

20. Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Sodišču očita, da je samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse odmerjanja stroškov v tovrstnih sporih, vendar zatrjevanega ne izkaže. Prav tako so pavšalna njegova zatrjevanja, da je izpodbijana odločitev obremenjena z enakimi kršitvami kot odločitev o glavni stvari.
21. Ker je ustavna pritožba tudi v tem delu neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka te odločbe).

22. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 3. in 4. točke izreka te odločbe.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede 1. točke izreka, ki jo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu; proti je glasovala sodnica Klampfer, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.

(1) ZGD-F je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 6. 7. 2001; po določbi 141. člena je začel veljati 22. 6. 2001.
(2) 41. člen ZGD-F se glasi:
»250. člen se spremeni, tako da se glasi:
(1) Člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet za dobo največ petih let z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja. Ponovno imenovanje se ne sme opraviti prej kot eno leto pred iztekom mandata.
(2). Nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika:
– če huje krši obveznosti, ali
– če ni sposoben voditi poslov, ali
– če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali
– iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno).«
(3) Pred uveljavitvijo ZGD-F se je 250. člen ZGD glasil:
»(1) Člane uprave in predsednika imenuje nadzorni svet za dobo največ petih let, z možnostjo neomejenega ponovnega imenovanja. Ponovno imenovanje se ne sme opraviti prej kot eno leto pred iztekom mandata. Nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma, da ni sposoben voditi poslov, oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico.«
(2) Če nadzorni svet odpokliče člana ali predsednika uprave brez utemeljenega razloga iz prejšnjega odstavka, ima odpoklicani pravico do odpravnine v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave. Če je opravljal funkcijo člana ali predsednika uprave manj kot 12 mesecev, se izračuna njegova povprečna mesečna plača za obdobje, ko je opravljal funkcijo.«