Številka: Up-2938/07-15

Datum: 10. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Uga Gregoriča, Koper, ki ga zastopa Aleksander Lisjak, odvetnik v Kopru, na seji 10. septembra 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožnika (direktorja tožene stranke v delovnem sporu), s katero je bila pritožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 16. 3. 2004 iz razloga nesposobnosti. Ugotovilo je, da pritožniku na podlagi odpovedi pogodba o zaposlitvi ni prenehala, toženi stranki pa je naložilo, da pritožnika pozove nazaj na delo ter mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela. Ugotovilo je, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do bistvenih kršitev postopka (pritožniku ni bil omogočen zagovor pred odpovedjo). Zato se v vsebinska vprašanja, predvsem glede utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ustreznosti ponujenega delovnega mesta v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi, ni spuščalo. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in za priznanje drugih pravic iz dela zavrnilo. Zavzelo je stališče, da že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe v smislu druge alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR) in da sami razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bili bistveni. Zato bi bilo v obravnavanem primeru v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor pred odpovedjo, saj na predhodno razrešitev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti pritožnik niti novoimenovani direktor nista mogla vplivati. Hkrati je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je tožena stranka pritožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, katere sprejem je pritožnik odklonil, kar naj bi izhajalo iz ugotovitev nižjih sodišč.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi še v času veljavnosti "starega" ZDR in da je imel kot odpoklicani direktor (ker ni šlo za odpoklic iz krivdnih razlogov) pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. S tem, ko naj bi mu sodišče odvzelo pravico do ugotavljanja utemeljenosti odpovednega razloga, naj bi ga postavilo v neenakopraven položaj z drugimi delavci, ki izpodbijajo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Neenako obravnavan naj bi bil tudi pri odrekanju pravice do zagovora, saj naj delodajalec po drugem odstavku 83. člena ZDR in v skladu s sodno prakso ne bi bil dolžan omogočiti delavcu zagovora le zaradi okoliščin, ki izhajajo iz sfere delavca. Pravici iz 22. in 23. člena Ustave naj bi mu bili kršeni s tem, ko je Vrhovno sodišče meritorno odločilo na podlagi dejstva (da mu je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto), ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pritožnik naj bi odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbijal iz več razlogov, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, saj naj bi odpoved razveljavilo zaradi kršitve pritožnikove pravice do zagovora. Ker naj bi se do teh dejstev opredelilo šele Vrhovno sodišče, naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-2938/07 z dne 24. 9. 2008 sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz delovnega spora. Ta v odgovoru navaja, da pritožnik sicer zatrjuje, da mu ni bilo ponujeno drugo ustrezno delo, vendar naj bi se po njenem mnenju v postopku pred Delovnim sodiščem v Kopru zadovoljivo izkazalo, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna. Ker naj bi pravni pojem "ustrezne" in "primerne" zaposlitve dovolj jasno opredeljevala delovnopravna zakonodaja, nasprotna stranka meni, da to vprašanje v predmetni zadevi ne more biti bistveno. Strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem pomeni odpoklic z mesta poslovodje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti), in s stališčem, da v takšnih primerih ni treba, da delodajalec delavcu omogoči zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR.
4. Odgovor nasprotne stranke iz delovnega spora je Ustavno sodišče poslalo pritožniku, ki nanj ni odgovoril.

5. Delodajalec je lahko delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi le, če so bili razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti vse možnosti za ohranitev delavčeve zaposlitve. V tem okviru je dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona (tretji odstavek 88. člena ZDR). Če katerakoli od navedenih možnosti obstaja, mora delodajalec delavcu v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZDR ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi; če take možnosti ni, mora delodajalec to obrazložiti. Prav tako mora delodajalec pred odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR).
6. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker delavcu ni bil omogočen zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Višje delovno in socialno sodišče se je strinjalo z razlogi in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zato je njegovo odločitev potrdilo. Vrhovno sodišče pa je v nasprotju s stališčem sodišča prve in druge stopnje sprejelo stališče, da pomeni odpoklic z mesta poslovodje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti), in da v primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, ni treba, da delodajalec delavcu omogoči zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. Hkrati je v obrazložitvi med drugim navedlo, da iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila pritožniku ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, kar je pritožnik odklonil.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Ugotovilo je, da je bilo dejstvo, ali je bila pritožniku ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, med strankama sporno, in da je sodišče prve stopnje v tej smeri izvajalo dokaze, ni pa sprejelo dokazne ocene.(1) Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izrecno navedlo, da se zato, ker je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga, ni spuščalo v vsebinska vprašanja, predvsem glede utemeljenosti odpovednega razloga in ustreznosti ponujenega delovnega mesta v ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi. Višje delovno in socialno sodišče se je strinjalo z razlogi in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zato je njegovo odločitev potrdilo. Hkrati je v obrazložitvi zapisalo, da je tožena stranka pritožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza sposobnostim in znanju pritožnika. Vrhovno sodišče je takšno ugotovitev povzelo in prav na njeni podlagi spremenilo odločitvi sodišč prve in druge stopnje v škodo pritožnika.
8. Za odločitvi sodišč prve in druge stopnje je torej bistvena ugotovitev teh sodišč, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do bistvenih kršitev postopka (pritožniku ni bil omogočen zagovor pred odpovedjo), zaradi česar je odpoved nezakonita. Ob takem pravnem stališču se sodiščema z drugimi dejstvi, pomembnimi za presojo utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bilo treba ukvarjati. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje ob tem, ko je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo z istimi razlogi, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje, še zapisalo, da je tožena stranka pritožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza sposobnostim in znanju pritožnika. Te ugotovitve, ki z vidika pravnega stališča, na katerem temeljita sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ni bistvena, pritožbeno sodišče tudi ni obrazložilo.
9. Vrhovno sodišče se ni strinjalo s pravnim stališčem nižjih sodišč. Menilo je, da "je sodišče zmotno presodilo, da ni šlo za posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da v postopku odpovedi […] tožniku omogoči zagovor". Ob takem pravnem stališču so postala pomembna vsa dejstva, od katerih je odvisna presoja utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi to, ali je delodajalec delavcu sočasno z odpovedjo ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za ustrezno delo, in ali je delavec tako ponudbo odklonil. Čeprav se sodišče prve stopnje do teh spornih dejanskih in pravnih vprašanj ni opredelilo, je Vrhovno sodišče svojo sodbo, s katero je sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, utemeljilo izključno z ugotovitvijo, da je "tožena stranka tožniku sočasno z odpovedjo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto", ter nato s sklepom, "da je tožena stranka tožniku dne 16. 3. 2004 odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbami druge alineje prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 88. člena, pa tudi v skladu z določbami drugega odstavka 83. člena ZDR". S tem je tožniku onemogočilo, da bi s pritožbo izpodbijal te, zanj odločilno neugodne dejanske ugotovitve.
10. Ustavno sodišče je večkrat poudarilo pomen načela instančnosti iz 25. člena Ustave, katerega bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti,(2) ter tudi, da je pravica do pritožbe spoštovana, če podlaga za spremembo (pravnomočne) sodbe niso bila novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, temveč samo drugačna pravna presoja dejanskega stanja, ugotovljenega v (pravnomočni) sodbi.(3) To pomeni, da sodišče višje stopnje ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje in pri katerih bi moralo v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tako pooblastilo bi bilo v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe, ki pomeni ne samo pravico, da se o konkretnem pravovarstvenem zahtevku (ki ima svoje zrcalno nasprotje v zahtevku toženca, da se tožbeni zahtevek zavrne) odloča na dveh stopnjah, temveč tudi pravico, da lahko pritožnik (v skladu z načelom instančnosti) doseže preizkus izpodbijane sodbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o spornem zahtevku.
11. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče sodbi, ki sta bili izpodbijani z izrednim pravnim sredstvom (revizijo), spremenilo. Pri tem se je oprlo na (neobrazloženo) ugotovitev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka hkrati z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza njegovim sposobnostim in znanju. Ker ta samostojna in kompleksna ugotovitev, ki združuje v sebi tako dejanska kot pravna vprašanja, v nobenem pogledu (ne v dejanskem in ne v pravnem) ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, je pritožnik ni mogel izpodbijati. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), razen tega je tožnik na drugi stopnji uspel (zanj je bila odločilna samo v drugostopenjski sodbi zapisana z vidika pravnega stališča sodišč prve in druge stopnje povsem nebistvena ugotovitev). Vrhovno sodišče je tako pritožnika prikrajšalo za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 25. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
(2) Tako že v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21); podobno tudi v odločbah št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05 in OdlUS XIV, 88) in št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08).
(3) Tako npr. v sklepu št. Up-13/92 z dne 15. 2. 1995 (OdlUS IV, 142) in v odločbi št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03 in OdlUS XI, 290), ko je US RS pojasnilo, da pristojnost Vrhovnega sodišča za spremembo pravnomočne sodbe, ki je samo posledica drugačnega pravnega stališča sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva.