Številka: Up-1292/08-17

Datum: 10. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Štefana Bojneca, Ljubljana, ki ga zastopa Jože Hribernik, odvetnik v Ljubljani, na seji 10. septembra 2009

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 35/2008 z dne 13. 2. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 364/2007 z dne 29. 10. 2007 se v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavita in se zadeva v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožnik izpodbija sodbi sodišč, ki sta zavrnili njegov zahtevek proti nekdanji ženi (prvi toženki) na vzpostavitev prejšnjega stanja skupne nepremičnine, na kateri je prva toženka z očetovo pomočjo izvedla določena gradbena dela (namestitev talnih oblog v določene prostore, ploščic in kopalniške opreme). Sodišči sta zavzeli stališče, da skupni lastnik nepremičnine ne more z negatorno tožbo od drugega skupnega lastnika zahtevati prenehanja vznemirjanja na podlagi 42. in 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR). Višje sodišče je poudarilo, da je prva toženka le uredila in dogradila določene prostore, kar ne pomeni razpolaganja s stvarjo, pač pa le način uporabe stvari. Po mnenju Višjega sodišča to razlikovanje v konkretnem primeru tako ali tako ni pravno pomembno, saj naj bi šlo za vznemirjanje po prvem odstavku 42. člena ZTLR pri vsakem posegu tretje osebe v lastninsko pravico, razen pri odvzemu stvari.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana razlaga ZTLR nelogična in neživljenjska, da ne izhaja izrecno iz zakona ter da pomeni kršitev človekovih pravic. Navaja, da bi sodišči morali izhajati iz vsebine pojmov solastnine in skupne lastnine. Po njegovem mnenju sodno varstvo zoper drugega skupnega lastnika ni izključeno, čeprav naj bi iz narave skupne lastnine izhajalo, da lahko skupni lastnik uveljavlja varstvo svoje pravice le na celotni stvari. Izpodbijano stališče sodišč naj bi pomenilo, da v razmerju dveh skupnih lastnikov ni pravnega varstva zoper neutemeljene in samovoljne posege v lastninsko pravico. Poudarja, da opravljena dela prve toženke že pomenijo razpolaganje z nepremičnino v nasprotju z njegovo voljo, saj naj bi ta uredila določene prostore za bivanje in mu preprečila vstop vanje. Opravljena dela naj bi presegala okvir rednega upravljanja s stvarjo. Pritožnik meni, da je prva toženka posegla v njegovo pravico do zasebne lastnine, ker svoje lastninske pravice ni izvrševala v skladu z namenom instituta skupne lastnine. Navaja, da sta mu sodišči odrekli pravno varstvo lastninske pravice in s tem priznali drugi skupni lastnici upravičenja, ki ji ne gredo po zakonu in Ustavi. Poudarja, da je človekove pravice dopustno omejevati samo z zakonom, omejitev pa mora biti izrecno navedena, iz 42. in 43. člena ZTLR pa naj ne bi izrecno izhajalo, da v njegovem primeru negatorna tožba ni dovoljena.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1292/08 z dne 19. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki. Nasprotna stranka v odgovoru navaja, da pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja le kršitve materialnega prava. Meni, da pritožnikovo stališče ne upošteva njenih pravic. Opozarja na postopek za delitev skupnega premoženja, ki naj bi bil še v teku, in na začasno ureditev spornega razmerja v zadevi št. N 189/95. Izvedba manjših del v objektu naj ne bi pomenila razpolaganja z nepremičnino. Pritožnik naj ne bi bil omejen pri uporabi, vstopu ali posesti sporne hiše. Nasprotna stranka meni, da je njena lastninska pravica kršena zaradi škode, ki nastaja zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine ter zaradi razvrednotenja že izvedenih del. Nasprotna stranka predlaga zavrnitev ustavne pritožbe.

4. Pritožnik zatrjuje kršitev 33. člena Ustave, ker naj sodišči ne bi zaščitili njegove lastninske pravice na stanovanjski hiši, v katero naj bi druga skupna lastnica samovoljno posegla z opravljanjem gradbenih del brez pritožnikovega soglasja. Izpodbijani sodbi temeljita na ključnem stališču, da skupni lastnik ne more s tožbo uspeti proti drugemu skupnemu lastniku, ko zatrjuje, da ga ta neutemeljeno vznemirja v njegovem pravno zaščitenem lastninskem položaju.
5. Lastninsko pravico več oseb na (pravno) nerazdeljeni stvari, enako kot lastninsko pravico posameznega lastnika, Ustava varuje v 33. členu. V danes veljavnem stvarnopravnem režimu obstajata dve obliki takega lastninskega odnosa – solastnina in skupna lastnina (glej tretji oddelek IV. dela Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 – v nadaljevanju SPZ). Enako je veljalo v sistemu ZTLR.
6. Pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave varuje človekovo svobodo na premoženjskem področju. Lastninska svoboda je eden od odrazov svobode posameznika v skupnosti. Namen 33. člena Ustave je zavarovati polje svobodnega ravnanja na premoženjskem področju nosilcu temeljnih pravic in mu s tem omogočiti, da odgovorno oblikuje svoje življenje.(1) Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta. Kaj je predmet zasebne lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja, določa pravni red ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij nasploh. Pri tem mora spoštovati namen ustavnega jamstva lastnine, to je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode.(2)
7. Zakonodajalec je vsebino lastninske pravice oblikoval v SPZ. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena SPZ). Skupna lastnina je oblika lastninske pravice več oseb na isti stvari, katerih deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Po izrecni zakonski določbi skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo (drugi odstavek 72. člena SPZ). Iz smiselne uporabe zakonskih določb o solastnini, na katero odkazuje peti odstavek 72. člena SPZ, izhaja tudi, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini (prvi odstavek 67. člena SPZ). Stališče pravne stroke je, da se morajo vse odločitve sprejemati sporazumno, ne glede na dejstvo, ali gre za redno ali za izredno upravljanje.(3) Iz načela soglasja, ki bistveno opredeljuje medsebojno razmerje skupnih lastnikov, izhaja celotno delovanje skupnolastninske skupnosti.(4) Ena od najpomembnejših značilnosti skupne lastnine je skupno odločanje vseh skupnih lastnikov (posledično tudi njihova solidarna odgovornost za vse obveznosti, ki nastanejo iz skupne stvari).(5)
8. V prejšnji točki navedena stališča je teorija sprejela v zvezi z določbami SPZ, vendar je veljalo v bistvenem enako tudi za režim skupne lastnine po ZTLR, ki sta ga sodišči uporabili v izpodbijanih določbah (posebej glede na to, da v ureditev skupne lastnine SPZ ni prinesel pomembnih vsebinskih sprememb). Drugi odstavek 18. člena ZTLR je skupno lastnino opredelil kot lastnino več oseb na nerazdeljeni stvari, kadar se dajo njihovi deli določiti, vendar niso vnaprej določeni. Pravna stroka se je v času veljavnosti te določbe izrekla, da je pravna oblast, ki jo skupna stvarna pravica daje svojim imetnikom, skupna, ne pa razdeljena. Skupni lastniki zato proti tretjim nastopajo skupno, v svojem notranjem razmerju pa so enakopravni in odločitve o upravljanju stvari sprejemajo soglasno, če sporazumno ne postavijo upravnika ali ne sprejmejo posebnih pravil upravljanja.(6) Glede skupne lastnine zakoncev (za katero gre v obravnavanem primeru) to celo izrecno določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZZZDR), ki je veljal že v času domnevnega vznemirjanja pritožnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice.(7) Vrhovno sodišče je v eni od sodb na podlagi 43. člena ZTLR ugodilo zahtevku enega od imetnikov skupne pravice uporabe, ki je tožil drugega imetnika pravice uporabe na odstranitev naprav za gostinski vrt, ki jih je ta samovoljno postavil na skupnem funkcionalnem zemljišču.(8)
9. V obravnavanem primeru sodišči nista ugodili pritožnikovi negatorni tožbi na vzpostavitev prejšnjega stanja v tistih prostorih skupne stanovanjske hiše, v katerih je prva toženka samovoljno in brez njegovega soglasja uredila in dogradila določene prostore. Ocenili sta, da pritožnik kot skupni lastnik zoper drugo skupno lastnico sploh nima pravnega varstva (negatorne tožbe). Njuna odločitev temelji na materialnopravnem stališču, da skupni lastnik ne more varovati in prisilno uveljaviti enega od svojih lastninskih upravičenj – upravičenja soodločati o manjših adaptacijah in izboljšavah skupne nepremičnine. Višje sodišče je prišlo do take razlage predvsem na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju. Člen 43 ZTLR je namreč izrecno določal, da ima solastnik tudi pravico tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (očitno je, da je taka tožba lahko vložena proti drugim solastnikom), nič pa ni rekel o taki pravici skupnega lastnika (pravici, da z negatorno tožbo varuje svoja lastninska upravičenja na skupni stvari zoper drugega skupnega lastnika).
10. Glede na pritožnikovo zatrjevanje je treba presoditi, ali takšno pravno stališče krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče se je moralo zato opredeliti do vprašanja, ali bi v primeru, če bi že zakon izrecno določil vsebino, kot sta jo z razlago dali sodišči 43. členu ZTLR, moralo tak zakon kot neskladen z Ustavo razveljaviti (Schumannova formula).(9) Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor na tako vprašanje pritrdilen. V tem primeru je bistven namen ustavnega jamstva lastnine v zagotovitvi in uresničitvi posameznikove svobode.(10) Neločljiv del posameznikove svobode pa je spoštovanje njegove volje in avtonomije. Volja in avtonomija se pri lastninski pravici odražata predvsem pri sprejemanju odločitev o uporabi, ko gre za solastnino ali skupno lastnino, pa pri upravljanju s stvarjo. Že iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju.(11) Skupna lastnina je res oblika lastninske pravice, v kateri pride do izraza kolektivistični duh in se zato oblikuje predvsem takrat, kadar so osebe, ki skupaj izvršujejo lastninsko pravico, med seboj povezane.(12) Kljub temu v položajih, kot je obravnavani, 33. člen Ustave izključuje tako razlago 43. člena ZTLR, po kateri skupni lastnik ne bi imel pravice z negatorno lastninsko tožbo varovati svojih, na sporazumno soodločanje o uporabi in/ali upravljanju skupne stvari nanašajočih se lastninskih upravičenj, ki so ogrožena zaradi enostranskega ravnanja drugega skupnega lastnika.(13) Taka razlaga namreč lastninsko avtonomijo prizadetega skupnega lastnika povsem izključi in v celoti omogoči prevlado tistega od skupnih lastnikov, ki je pripravljen delovati agresivno in samovoljno. Stališče, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, je zato v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
11. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi v delih, ki se nanašata na prvo toženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.(14) Sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.

12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

(1) G. Virant in L. Šturm, Člen 33 (pravica do zasebne lastnine in dedovanja); v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 342.
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150).
(3) V. Rijavec, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (redaktorji), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 366.
(4) M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 325.
(5) M. Juhart, Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 45.
(6) N. Gavella, v: N. Gavella, I. Gliha, Uvod u stvarno pravo, Pravni fakultet u Zagrebu, Zagreb 1991, str. 127.
(7) Iz 52. in 53. člena ZZZDR izhaja, da zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, če se glede tega ne dogovorita drugače.
(8) Gre za sodbo št. II Ips 434/90 z dne 24. 1. 1991, navedeno v T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 413–414.
(9) Primerjaj pri A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454.
(10) Glej 6. točko obrazložitve te odločbe.
(11) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1048/05 z dne 13. 3. 2008 (Uradni list RS, št. 33/08 in OdlUS XVII, 27) odločilo, da je v neskladju s 33. členom Ustave stališče, da prodajna pogodba, s katero en solastnik v svojem imenu proda celo nepremičnino, ki je v solasti, brez pooblastila, ki bi ga v predpisani obliki izdal drugi solastnik, zavezuje drugega solastnika in jo je ta dolžan izpolniti.
(12) Podrobneje pri M. Juhart 2007, cit. delo, str. 325.
(13) S tem stališčem se Ustavno sodišče ne opredeljuje do morebitne ustavnopravne dileme, ali bi zakon lahko v skladu z Ustavo določil, da se manjša obnovitvena dela lahko opravijo brez (vsaj konkludentnega) soglasja drugega skupnega lastnika glede oprave konkretnega posla ali glede prenosa pravice upravljanja, zgolj na podlagi odločitve enega od skupnih lastnikov. Tega ZTLR ni določal – v obravnavanem primeru gre zato za vprašanje ustavnosti odrekanja pravnega varstva ob nedvomno protipravnem ravnanju.
(14) Ustavno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pritožnik morebiti ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o ustavni pritožbi, ker naj bi bilo sporno razmerje že pravnomočno urejeno s sklepom, izdanim v nepravdnem postopku. Nasprotna stranka iz pravde (prva toženka) je v odgovoru na ustavno pritožbo obstoj takega sklepa zgolj nedoločno nakazala, vendar ni niti opisala njegove domnevne vsebine, niti ga ni priložila ali vsaj popolno označila.