Številka: Up-3663/07-15

Datum: 10. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Saše Zagorca, Gornja Radgona, na seji 10. septembra 2009

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 17344/2006 z dne 17. 9. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Pritožniku je bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška po šestem odstavku 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1). Zoper plačilni nalog je pritožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče se je oprlo na prvi odstavek 233. člena ZVCP-1, ki določa domnevo odgovornosti lastnika vozila, in zapisalo, da pritožnik ni z ničimer dokumentiral, kje se je nahajal, oziroma da ni z nobenim dokazom podprl svojih navedb ter s tem dokazal, da očitanega prekrška ni storil sam.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 21. in 22. člena, prvega odstavka 32. člena in 35. člena Ustave. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov. Sodišče naj bi napačno navedlo, da pritožnik z nobenim dokazom ni podprl svojih navedb. Brez pravne podlage naj bi določilo dokazni standard, s katerim lahko posameznik prenese dokazno breme na nasprotno stran. Iz sodbe naj bi izhajalo, da mora domnevni storilec dokumentirati, kje natančno se je nahajal. Sodišče naj bi arbitrarno in brez obrazložitve odstopilo od ustaljene sodne prakse, ki v postopku v zvezi s prekrški dopušča tudi ugotavljanje dejstev z zaslišanjem domnevnega storilca in z zaslišanjem prič. Vnaprej naj bi ocenilo, da je dokazna vrednost listinskega dokaza večja od dokazov, pridobljenih z zaslišanjem domnevnega storilca ali z zaslišanjem prič. Sodišče naj ne bi imelo zakonske podlage za tako postopanje. Tako postopanje naj ne bi izhajalo iz ustaljene sodne prakse. Lastnik vozila naj bi bil formalno seznanjen, da je druga oseba z njegovim vozilom storila prekršek, šele z izstavitvijo plačilnega naloga, vendar naj bi težko pridobil listinske dokaze o tem, kje se je nahajal, saj med dnevom storitve prekrška in prejemom plačilnega naloga preteče precej časa. Vztrajanje na stališču sodišča naj bi pomenilo, da morajo lastniki vozil sproti beležiti svoje gibanje, da bi imeli učinkovite možnosti za svojo obrambo. Takšno stališče naj bi bilo v nasprotju s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave in naj bi pretirano posegalo v domnevo nedolžnosti v postopkih v zvezi s prekrški (2. člen Ustave). Stališče sodišča naj bi omejevalo pritožnikovo pravico, da uporabi vsa dejstva in dokaze v svojo korist. Za to, da se domnevni storilec razbremeni odgovornosti, naj bi zadoščala ugotovitev, da se v kritičnem trenutku ni nahajal na kraju storitve prekrška. Siljenje kogarkoli, da pojasni, kje natančno se je nahajal, saj bo v nasprotnem primeru obveljala pravna domneva, naj bi pomenilo poseg v svobodo gibanja (prvi odstavek 32. člena Ustave). Sodišče naj bi pritožnika postavilo v protiustaven položaj, saj bi moral pričati zoper svoje bližnje, če bi se želel razbremeniti. Pritožnik pojasnjuje, da je izkoristil "zakoniti beneficij", da ne bo ovajal, pričal ali kako drugače spravljal svoje bližnje v pregon v zvezi s prekrškom. Šlo naj bi za poseben odraz splošnega načela o prepovedi "prisilne samoobtožbe" (21. in 2. člen Ustave), ki ima tudi izrecno zakonsko podlago.
3. Pomembnost ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve, utemeljuje pritožnik z navedbo, da bi lahko ustavnosodna potrditev sodne prakse, kot se kaže v tej zadevi, povzročila sodniško arbitrarnost, ki je nedopustna. Sodišče naj bi brez zakonske podlage in brez obrazložitve določilo nesorazmerne dokazne standarde za prenos dokaznega bremena v konkretnem primeru ter omejilo možnost navajanja dejstev in predložitve dokazov v prid pritožnika. Neupravičeno naj bi bilo omejeno predlaganje dokazov tako, da se upoštevajo le pisni dokazi ali dokazi, ki dokazujejo le določena dejstva. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče v situaciji, v kateri velja obrnjeno dokazno breme, pazljivo oceniti vse dokazne predloge, s katerimi poskuša domnevni storilec "sprati krivdo z zakonsko domnevane odgovornosti za prekršek". Na podlagi sodne prakse, ki jo je začrtalo sodišče v konkretni zadevi, naj bi imel posameznik zmanjšane možnosti v tolikšni meri, da prepriča sodnika, da ni storilec očitanega dejanja, da naj ne bi bilo mogoče govoriti o poštenem sojenju.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-3663/07 z dne 19. 6. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR-17344/2006.

6. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče neupravičeno omejilo možnost predložitve dokazov tako, da se upoštevajo le pisni dokazi ali dokazi, ki dokazujejo le določena dejstva. Stališče sodišča naj bi pomenilo omejitev pritožnikove pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist. Navedeni očitek je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave.
7. Določba 29. člena Ustave je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Določba 29. člena Ustave ureja pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Temu služi tudi pravica obdolženca do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.
8. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora izvesti dokaz, ki je materialnopravno upošteven in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne upoštevnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.(1) Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti.(2)
9. Izvajanje dokazov v korist obdolženca je lahko učinkovito le, če je obdolžencu v kazenskem postopku oziroma postopku o prekršku omogočeno, da se o njegovi odgovornosti odloči s pomočjo vseh razpoložljivih dokaznih sredstev, ki so primerna za ugotavljanje dejstev.(3) S tem je obdolžencu dana možnost, da vpliva na ugotovitve sodišča o pravno relevantnih dejstvih in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen.(4) Če je možnost izvedbe dokaza omejena tako, da je za ugotovitev določenega dejstva dopustna uporaba le določenega dokaznega sredstva, gre za poseg v pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave.
10. V obravnavanem primeru je pritožnik predlagal izvedbo razbremenilnega dokaza. V zahtevi za sodno varstvo je dokazoval svoj alibi s tem, da je navedel podatke o osebi, ki bi lahko potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška.(5) Sodišče se je do tega dokaznega predloga posredno opredelilo s tem, ko je navedlo, da ni pritožnik z ničimer dokumentiral, kje se je nahajal, oziroma ni z nobenim dokazom podprl svojih navedb. Sodišče je očitno menilo, da bi se pritožnik v situaciji iz prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 razbremenil domnevane odgovornosti, če bi z dokumentacijo izkazal, kje se je nahajal v času storitve prekrška. S takšnim stališčem, ki pomeni omejitev dokaznih sredstev, je poseglo v pritožnikovo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je sodišče za poseg v navedeno pravico imelo ustavno dopusten razlog.
11. Za to, da se obdolžencu v položaju domnevane odgovornosti (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1) onemogoči dokazovanje okoliščine, ki je bistvena za odločitev o njegovi odgovornosti za prekršek, ni videti ustavno dopustnega razloga. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 73/08), v kateri je presodilo, da je določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa domnevo odgovornosti lastnika vozila, v skladu z Ustavo, med drugim zapisalo, da ta določba ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Določbe prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Stališče sodišča, da razbremenilnega dokaza ne bo izvedlo, ker bi lahko obdolženec določeno odločilno dejstvo dokazal zgolj tako, da bi "dokumentiral", kje se je nahajal, pomeni nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev. Glede na navedeno temelji izpodbijana sodba na stališču, ki je nezdružljivo s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve tretje alineje 29. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnik dr. Ciril Ribičič je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Odločba št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, OdlUS IX, 133.
(2) Odločba št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129.
(3) Dokazno sredstvo je popolnoma neprimerno za ugotovitev določenega dejstva, ko je gotovo, da z njegovo pomočjo zatrjevanega dejstva ni mogoče dokazati. Sodišče ne sme postopati tako, da o neprimernosti dokaznega sredstva sklepa iz dotedanjega dokaznega rezultata ali da neprimernost utemeljuje zgolj s predvidoma pomanjkljivo dokazno vrednostjo dokaza. Dokaz z zaslišanjem priče je lahko neprimeren, ker se dokazuje določeno dejstvo, ki priči ne more biti dostopno, ali ker za to obstajajo konkretne okoliščine objektivne narave (npr. slepa, gluha, duševno bolna priča). Glej Eisenberg, Ulrich: Beweisrecht der StPO, Spezialkommentar, 6. Auflage, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 69.
(4) V zvezi s pravico stranke do izjave v civilnih in upravnih postopkih, katere sestavni del je pravica do dokaza, je Ustavno sodišče že izreklo, da gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, če je dopustnost dokazov omejena tako, da je dopuščena le posamezna vrsta dokaznega sredstva (glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002, Uradni list RS, 35/02 in OdlUS XI, 49 in št. Up-642/05 z dne 7. 2. 2007, Uradni list RS, št. 16/07 in OdlUS XVI, 38).
(5) Navedel je, da lahko dejstvo, da se je v času storitve prekrška nahajal drugje (na poti v kraj stalnega prebivališča), potrdijo njegovi družinski člani in znanec, pri čemer je navedel tudi njegov naslov.