Na podlagi 11., 12. in 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08), 17. člena Statuta Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 41/95, 77/96, 37/97, 50/98, 28/99, 117/00, 108/01, 70/06 in 43/08) ter strokovnih podlag za razglasitev kulturnega spomenika Celje – Slovensko ljudsko gledališče Celje, št. 02-2371/10-06/09-BP, je Mestni svet Mestne občine Celje na seji dne 29. 9. 2009 sprejel

Z namenom, da se ohranijo kulturne, zgodovinske etnološke, likovne, krajinske, arheološke in arhitekturne vrednote ter se zagotovi nadaljnji obstoj ter se za kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi arhitekturnega spomenika razglasi enoto kulturne dediščine: EŠD 9671, Celje – Slovensko ljudsko gledališče.

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik lokalnega pomena:
Dvonadstropno stavbno maso z dvokapno streho opredeljujeta masivni obrambni stolp nekdanjega srednjeveškega obzidja na severni strani ter reprezentančni arhitekturni poudarek z altanskim balkonom in triosnim timpanonom na jugozahodni strani Gledališkega trga.
Zunanjščina stavbe ima enovito podobo. Večji del zahodnega pročelja ima pravilni raster in obliko okenskih odprtin, ki so vpete v močne okvirje in ravna čela, vstopni del pa predstavlja osrednji arhitekturni poudarek stavbe. Tvorijo ga velik altanski balkon s šestimi stebri in polno ograjo, ki se v oseh stebrov zaključuje v parapetne slopiče, zaključene z vazami. V nadstropju sledi plitvo izstopajoč rizalit, ki povezuje obe nadstropji. Tvorijo ga štirje kanelirani pilastri, med katerimi so pasovi svetlobnih odprtin, zaključuje pa močan timpanon z grškima maskama komedije in tragedije, delo slovenskega kiparja Vladimirja Stovička.
Ostali del zunanjščine, severna in vzhodna fasada sta konceptualno drugačni. Na severni fasadi prevladujejo polne fasadne ploskve, okna s trikotnimi čeli ter okrogle line nad njimi pa se nizajo v zgornjem delu fasade. Glavni fasadni poudarek predstavlja visok servisni vhod, ki ga oklepata samostojno stoječa stebra, ki nosita balkonček s polno ograjo.
Vzhodna fasada je klasična, s pravilnim rastrom okenskih odprtin z močnimi trikotnimi in ravnimi čeli, dvema portaloma iz polstebrov in močnih preklad, na katerih so vaze ter rizalitno poudarjenim zaključkom fasade in timpanonom.
Okrogel stolp je največji od štirih vogalnih srednjeveških obrambnih zidov mestnega obzidja. Njegova sedanja zunanja podoba je rezultat preteklih posegov in prenovitev, ki le še z impozantno okroglo maso opozarja na svoj prvotni videz, notranjščina pa je povsem izgubila historični značaj.
Notranjščina gledališča je deljena na reprezentančno poudarjen in oblikovan javni del z osrednjo vhodno avlo, gledališko dvorano, stopniščem ter manjšo avlo v nadstropju. Interni anonimni del gledališča predstavljajo njegovi funkcionalni prostori.
Dvorana ovalne oblike kaže enovit arhitekturni koncept z odrom, ki ga zaznamuje slavolok ter delom za občinstvo s parterjem, balkonom in galerijo. Komunikacijski del z obema avlama in dvoramnim stopniščem je dosledno enovito oblikovan z marmornatimi talnimi površinami, lesenimi stenskimi opaži, stenskimi arhitekturnimi poudarki in stavbnim pohištvom.
Gledališče ima dolgo zgodovino. Že na franciscejskem katastru iz leta 1825 je označeno kot gledališki kompleks z obrambnim stolpom, ki sta ga oklepala dva stavbna trakta, severni ob današnji Vodnikovi ulici in zahodni na Gledališkem trgu. Stolp je v tem času služil potujočim igralskim skupinam, leta 1849 so v njem prvič odigrali Linhartovo Županovo Micko v slovenščini. Leta 1873 je celoto kupila mestna občina in začela z obsežnimi popravili. Leta 1881 so podrli zahodni trakt, kasneje pa še severnega in na mestu zahodnega trakta leta 1885 zgradili novo gledališče po načrtih celjskega gradbenika in arhitekta Vladimirja Walterja. Nemci so stavbo podrli in začeli z gradnjo nove, ki pa se je nadaljevala šele po vojni in bila končana leta 1952. Načrt za novo gledališče je izdelal arhitekt Franjo Korent, ki je delno uporabil nemške načrte, glavni vhod v stavbo prestavil na zahodno fasado in prosil za sodelovanje mojstra Plečnika. Ta dela zaradi preobremenjenosti ni prevzel, projektantu pa je dovolil uporabo svojih skic.
Celjsko gledališče je primer avtorske celostne arhitekture z enovito speljanim arhitekturnim konceptom zunanjščine in notranjščine. Predstavlja sintezo arhitekturnih dosežkov modernizma med obema vojnama, vpliva antičnega stavbarstva in uporabljenih skic mojstra Plečnika, ki se posebej odražajo na severni in vzhodni fasadi stavbe. Skupno s srednjeveškim obrambnim stolpom sodi med pomembne arhitekturne dosežke mesta in njegove prostorske identitete, zato jo uvrščamo med kulturne spomenike lokalnega pomena.

Spomenik stoji na zemljišču katastrske občine Celje na parceli št. 2042 in 2043, k.o. Celje.
Meje spomenika so vrisane na digitalnem katastrskem načrtu v merilu 1: 2880 in na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1: 5000. Izvirnika načrtov z zarisom varovanega območja, ki sta sestavni del tega odloka, hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (v nadaljevanju: ZVKDS, OE Celje) in Mestna občina Celje – Oddelek za družbene dejavnosti.

Za spomenik velja varstveni režim in je varovan v skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08):
– Varujejo se kulturne, arhitekturne, etnološke, likovne, krajinske, arheološke ter zgodovinske vrednote v celoti, njihovi izvirnosti in neokrnjenosti.
– Raba in posegi se podrejajo ohranjanju in varovanju kulturnega spomenika.
– Varuje se primarna masa, primarni tlorisni in višinski gabariti, konstrukcijska zasnova in primarni materiali.
– Varuje se primarna podoba zunanjščine, npr. arhitekturna členitev, arhitekturne poslikave – letnice, kamniti elementi, stavbno pohištvo, nakloni, oblika strešin in kritina ter originalni materiali. Načeloma na zunanjščini ni dovoljeno pritrjevanje infrastrukturnih in komunalnih napeljav ter naprav.
– Varuje, prezentira ali rekonstruira se celotna notranjščina s pripadajočo opremo ter posameznimi likovno-arhitekturnimi sestavinami in detajli v prvotnem materialu in obliki.
– V stavbno maso dediščine lahko posegajo z vzdrževalnimi in sanacijskimi deli (delna ali celovita prenova) le pooblaščene osebe s predhodnim pisnim soglasjem pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.
– Potrebno je minimalizirati načrtovanje in izvedbo posegov v zemeljske plasti spomenika z arheološkimi ostanki (izkopi, nasipi, gradnje različnih objektov in nadzemnih ter podzemnih infrastrukturnih naprav in vodov, statične sanacije objektov in izvedbe drenaž z izkopi in/ali injiciranjem; menjave tlakov in urejanje talnega gretja itd.).
– Varuje se ustrezna raba območja spomenika ter namembnost in oblikovanje pripadajočih sekundarnih objektov.
– V območju spomenika ni dovoljeno postavljanje objektov trajnega in začasnega značaja, vključno z nadzemno infrastrukturo ter nosilci reklam, razen v primerih, ki jih s kulturnovarstvenimi pogoji odobri pristojni zavod v skladu z vsebino in značajem spomenika.
– Omogoča se izvedba strokovnih opravil v skladu z nalogami javne službe.
– Prepoveduje se uničevanje, poškodovanje, odnašanje predmetov ter trgovanje s predmeti, ki so ovrednoteni kot del spomenika.
– V primeru oboroženega spopada se spomenik označi z znakom Haške konvencije.
Za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali območje spomenika, je na osnovi predložene projektne dokumentacije oziroma skice z opisom predvidenih del potrebno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in na njihovi podlagi kulturnovarstveno soglasje pristojne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
V primeru odkritja kakršnihkoli arheoloških najdb mora najditelj/lastnik zemljišča/investitor/odgovorni vodja del najdbo zavarovati nepoškodovano na mestu odkritja in o najdbi takoj obvestiti pristojno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (26. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine – Uradni list RS, št. 16/08), ki situacijo dokumentira v skladu z določili arheološke stroke.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arhitekturnih, likovnih, krajinskih, arheoloških ter zgodovinskih vrednot;
– povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika;
– predstavitvi kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku in drugih medijih;
– dostopnosti javnosti na način, ki ne ogroža varovanja spomenika;
– učno-demonstracijskemu delu;
– znanstveno-raziskovalnemu delu.

Objekt Celje – Slovensko ljudsko gledališče nima definiranega vplivnega območja, ker je sestavni del pozidane strukture mesta Celja, ki je razglašeno kot kulturni spomenik Celje – Staro mestno jedro (EŠD 55), kjer velja varstveni režim za naselbinski kulturni spomenik.

Lastnik in/ali upravljavec spomenika mora javnosti omogočiti dostop do spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika ali posameznih spomeniških vrednot, posebej ne osnovne namembnosti.

Za vsako spremembo funkcije in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali vplivno območje, je treba predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje pristojnega javnega zavoda.

Za kršitev določb tega odloka veljajo kazenske določbe od 125. do 127. člena ZVKD-1. Nadzor nad izvajanjem tega odloka opravlja inšpektorat, pristojen za kulturo.

Na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZVKD-1 pristojni organ po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parcelah, navedenih v tretjem odstavku 3. člena tega odloka.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.