Številka: Up-2344/08-8

Datum: 17. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe LEKA, d. o. o., Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. n. o., Grosuplje, na seji 17. septembra 2009

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. št. X Ips 88/2008 z dne 10. 7. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo pritožnice kot nedovoljeno.
Odločitev o zavrženju revizije temelji na ugotovitvi, da v njej pritožnica ni niti neposredno niti opisno navedla, kateri pogoj za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) naj bi bil izpolnjen. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč takó trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta. Zgolj navedba vrednosti spornega predmeta, brez kakršnekoli navedbe v zvezi z dovoljenostjo revizije, pa po mnenju Vrhovnega sodišča za dovolitev revizije ne zadostuje.
2. Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču kršitev 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča vrednost spornega predmeta, ki naj bi očitno presegla mejni znesek za dovoljenost revizije, izrecno označila. Navedeni znesek naj bi predstavljal seštevek naloženih davčnih obveznosti po prvostopenjski oziroma drugostopenjski upravni odločbi. Meni, da navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji, ki izhaja tudi iz podatkov v spisu, zadostuje kot trditvena podlaga za uveljavljanje vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zato naj bi odločitev o zavrženju revizije temeljila na očitno napačnem stališču Vrhovnega sodišča, ki v zvezi z uveljavljanjem vrednostnega pogoja poleg navedbe vrednosti spornega predmeta v reviziji zahteva še dodatno zatrjevanje obstoja pogojev za dovoljenost revizije.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-2344/08 z dne 18. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in Ministrstvu za finance, ki nanjo ni odgovorilo.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Davčni urad Ljubljana (po opravljenem postopku inšpiciranja) za davčno obdobje leta 1999 pritožnici naložil plačilo premalo plačanega davka od dobička (v nadaljevanju DDPO), davka od prometa storitev, davka od prometa proizvodov in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 71.321.812,00 SIT (297.620,65 EUR) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Drugostopenjski davčni organ je delno ugodil pritožbi pritožnice in izpodbijano prvostopenjsko odločbo spremenil v točki I. 1 in I. 3 izreka tako, da je znižal znesek odmerjenega DDPO in davka od prometa proizvodov ter skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04 in OdlUS XIII, 58) izrek prvostopenjske odločbe spremenil tudi v delu, ki se nanaša na čas začetka teka zamudnih obresti. Sicer je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Upravno sodišče je tožbo pritožnice, ki jo je vložila zoper zavrnilni del dokončnega upravnega akta, v celoti zavrnilo ter s tem potrdilo pravilnost odmere zneska glavnice iz naslova DDPO, davka na promet storitev, davka na promet proizvodov in DDV za zadevna davčna obdobja v skupnem znesku 63.159.554,35 SIT (263.560,15 EUR), ki izhaja iz drugostopenjskega, tj. dokončnega upravnega akta. Pritožnica je v reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 195.531,50 EUR.
5. Iz narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ter njene ureditve, po kateri je stranki prepuščeno, da vloži revizijo in tudi izkaže obstoj predpisanih pogojev za njeno obravnavo, izhaja, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta. Takšen restriktiven pristop pri presoji stališč v zvezi z uporabo določb o dovoljenosti revizije izhaja tudi iz dosedanje ustavnosodne presoje (glej npr. sklep št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Uradni list RS, št. 62/08 in OdlUS XVII, 96 in odločbo št. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Uradni list RS, št. 31/09).
6. Pritožnica ne nasprotuje stališču, da sta tako trditveno kot tudi dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev (tudi vrednostnega) na strani revidenta, meni pa, da kot trditvena podlaga za uveljavljanje pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zadostuje že navedba vrednosti spornega predmeta v reviziji. Pritožnica tako izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem si revident revizije ne more zagotoviti zgolj z označitvijo vrednosti spornega predmeta v reviziji brez dodatnih navedb v zvezi z dovoljenostjo revizije. V obravnavani zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je revidentka dolžna izkazati izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, temveč, ali je to dolžna storiti na način, kot izhaja iz izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 49/2009) že presojalo stališče Vrhovnega sodišča, ki je predmet presoje tudi v konkretnem primeru. Presodilo je, da zgolj označitev vrednosti spornega predmeta v reviziji pod določenimi predpostavkami pomeni zadostno trditveno podlago za uveljavljanje in izkazovanje izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sprejelo je stališče, da v primeru, ko se vrednost spornega predmeta med postopkom upravnega spora ni spreminjala, označena vrednost spornega predmeta v reviziji pa očitno pomeni vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, navedba sporne vrednosti v reviziji daje sama po sebi Vrhovnemu sodišču zadostno podlago za vsebinsko presojo o tem, ali revident izkazuje izpolnjenost pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem bi si revident ob izpolnjevanju navedenih predpostavk lahko zagotovil revizijo le z dodatnim izrecnim zatrjevanjem obstoja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, pa je označilo kot očitno napačno in kot takšno v neskladju z 22. členom Ustave.
8. Stališče v zadevi št. Up-2343/08 (podobno tudi v zadevi št. Up-1186/08) Vrhovnemu sodišču ne nalaga ugotavljanja vrednosti spornega predmeta po uradni dolžnosti. Takšna obveznost Vrhovnega sodišča v zvezi z revizijo tudi ne izhaja iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej odločbo št. Up-1057/08). Predvideva pa, da bo Vrhovno sodišče z vpogledom v spis preverilo, ali podatki v spisu že na prvi pogled (prima facie) očitno in jasno potrjujejo revizijske navedbe revidenta, s katerimi zatrjuje obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (tj. vrednostnega pogoja).
9. Pritožnica je zoper zavrnilni del drugostopenjske odločbe oziroma dokončnega upravnega akta, s katerim je bila spremenjena (znižana) višina odmerjenih davčnih obveznosti na skupni znesek 63.159.554,35 SIT (263.560,15 EUR), vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo v celoti zavrnilo ter potrdilo pravilnost odmere davčnih obveznosti v skupnem znesku 63.159.554,35 SIT (263.560,15 EUR). Pritožnica je v reviziji, ki jo je vložila zoper sodbo Upravnega sodišča, kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 195.531,50 EUR. Navedeni znesek (ki sam po sebi presega mejni znesek za dovoljenost revizije), sicer ni enak (je nižji) znesku davčnih obveznosti, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta. Ker je Upravno sodišče v celoti potrdilo pravilnost odmere naloženih davčnih obveznosti po drugostopenjski davčni odločbi v skupnem znesku 63.159.554,35 SIT (263.560,15 EUR), iz revizije pa ne izhaja, da bi pritožnica revizijo vlagala le zoper del sodbe Upravnega sodišča, ne more biti dvoma, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki ob vpogledu v spis že na prvi pogled očitno in jasno izhaja iz aktov, izdanih v tem postopku, v obravnavanem primeru očitno presega mejni znesek 20.000 EUR za dovoljenost revizije.
10. Glede na okoliščine obravnavanega primera Vrhovno sodišče revizije ne bi smelo zavreči zgolj zato, ker pritožnica v njej hkrati z navedbo vrednosti spornega predmeta ni izrecno navedla tudi, da uveljavlja obstoj pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je takšna odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna in pomeni kršitev 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
11. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah človekovih pravic.
12. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu pritožnice za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.