Številka: Up-763/09-19

Datum: 17. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Elijaha Sriroshana Srithrana, Demokratična socialistična republika Šrilanka, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 17. septembra 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 189/2009 z dne 27. 5. 2009 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi tretje alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s peto in šesto alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnjo pritožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločilo, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Upravno sodišče je tožbi pritožnika ugodilo in odločbo MNZ odpravilo. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da je tožbo zavrnilo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 17., 18., 21., 34. in 35. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita in nepravilna. Izraža nestrinjanje z obrazložitvijo Vrhovnega sodišča, ki je po njegovem mnenju protislovna. Pritožnik pojasni, da je bil zaradi zavajajočih informacij zaposlenih na MNZ v dejanski zmoti, saj je bil prepričan, da ga bodo izročili Veliki Britaniji. Šele 14. 1. 2009 naj bi v pogovoru z inšpektorjem Centra za tujce izvedel, da se pripravlja njegova vrnitev v matično državo Šrilanko, kjer pa bi bil zaradi svoje pripadnosti tamilski manjšini v smrtni nevarnosti. Kot opozarja pritožnik, pred tem datumom sploh ne bi mogel utemeljiti prošnje za mednarodno zaščito, saj je bil prepričan, da ga bodo vrnili v Veliko Britanijo, kjer je pred prihodom v Slovenijo bival več kot šest let. Po mnenju pritožnika gre za nedopustno ravnanje, s katerim mu je bila odvzeta pravica do vsebinskega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da naj bi že avgusta 2008 izvedel, da Velika Britanija do njega nima nobenih obveznosti, kar naj bi pomenilo, da bo vrnjen v svojo izvorno državo. Ponovno poudari, da so mu slovenski državni organi vse do 14. 1. 2009 zatrjevali, da bo vrnjen v Veliko Britanijo. V zvezi z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča, da se je pred nedavnim končala vojna proti tamilskim tigrom, pritožnik opozarja, da Vrhovno sodišče s tem ni odgovorilo na njegovo trditev, da je kot pripadnik tamilske manjšine na Šrilanki v smrtni nevarnosti. Pritožnik prilaga članke, iz katerih naj bi izhajalo, da zaradi zmage vladne strani nad tamilskimi uporniki smrtna nevarnost v primeru vrnitve na Šrilanko zanj nikakor ni prenehala. Vrhovnemu sodišču tudi očita, da se ni opredelilo do izčrpne obrazložitve Upravnega sodišča v sodbi št. I U 531/2009 z dne 1. 4. 2009, s katero je to sodišče ugodilo njegovi tožbi in odpravilo odločbo MNZ. Pritožnik se v celoti sklicuje na obrazložitev Upravnega sodišča, ki je po njegovem mnenju temeljita, izčrpna in podkrepljena s številnimi primeri iz sodne prakse. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-763/09 z dne 13. 7. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržal izvršitev izpodbijane odločbe MNZ. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p.b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana MNZ, ki se je opredelilo do navedb v njej.
4. S stališčem MNZ o navedbah v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče seznanilo pritožnika. Z vlogo z dne 1. 9. 2009 se je pritožnik odzval na stališče MNZ in vztrajal pri svojih navedbah iz ustavne pritožbe. Predložil je tudi dokumentacijo o trenutnih razmerah na Šrilanki, ki naj bi potrjevala njegovo trditev, da bi vrnitev v matično državo zanj pomenila smrtno nevarnost.

5. Eden od glavnih očitkov pritožnika je, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegovo trditev, da bo v primeru vrnitve na Šrilanko kot pripadnik tamilske manjšine v smrtni nevarnosti. Glede na takšne navedbe je Ustavno sodišče izpodbijano odločitev Vrhovnega sodišča presojalo z vidika 22. člena Ustave, iz katerega izhaja zahteva po obrazloženi sodni odločbi. Ker bi lahko opredelitev sodišča glede okoliščin, povezanih z načelom nevračanja, pomenila tudi kršitev 18. člena Ustave (prepoved mučenja), je Ustavno sodišče pri presoji upoštevalo tudi zahteve, ki izhajajo iz te ustavne določbe.
6. Člen 18 Ustave določa, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Ustavno sodišče je že opredelilo nekatera temeljna izhodišča, ki izhajajo iz navedene ustavne določbe in jih je treba upoštevati pri odločanju o azilu in izročitvi posameznikov drugi državi oziroma njihovem izgonu. Po stališču Ustavnega sodišča 18. člen Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena tej državi oziroma izgnana vanjo.(1) Pravnomočna zavrnitev prošnje za azil pomeni, da je prosilec za azil lahko prisilno odstranjen v državo, iz katere je prišel. Zato mora zavrnitev prošnje za azil vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter prosilec za azil v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju.(2) Zaradi posledic zavrnilne odločbe je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, okoliščin in dejstev posameznega primera ne samo temeljna naloga pristojnega organa, temveč tudi najzahtevnejše opravilo. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca za azil v primeru zavrnitve njegove prošnje je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem azilnem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca za azil.(3)
7. Podobno kot 18. člen Ustave tudi 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) prepoveduje mučenje ter nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izoblikovalo stališče, da je prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti (real risk), da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.(4) Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tega, ali ima pritožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (arguable claim) ali ne. ESČP tovrstne zadeve presoja po t. i. strogem testu presoje (rigorous scrutiny). Takšen test uporablja tudi pri oceni tveganja oziroma obstoja resnične nevarnosti. Načeloma mora pritožnik navesti dokaze, ki kažejo na utemeljeno podlago za sklep, da bo v primeru izročitve izpostavljen resni nevarnosti ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP.(5) Kjer je tak dokaz naveden, je na potezi Vlada, da ovrže vsak dvom o tem. Ocena mora temeljiti na predvidljivih posledicah odstranitve prosilca v izvorno državo. Pri tej oceni je treba upoštevati tako splošno stanje v državi kot tudi pritožnikove osebne okoliščine.(6) Če pritožnik zatrjuje, da je pripadnik skupine, ki je sistematično izpostavljena trpinčenju, varstvo v okviru 3. člena EKČP zajema primere, ko pritožnik dokaže: (1) da obstajajo resni razlogi, ki potrjujejo domnevo, da se dogaja takšna praksa in (2) svojo pripadnost zadevni skupini.(7) Ob upoštevanju navedenih izhodišč je ESČP v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu odločilo, da bi izgon pritožnika na Šrilanko pomenil realno nevarnost, da bo mučen oziroma izpostavljen ravnanju, ki je v nasprotju s 3. členom EKČP.(8)
8. Obveznost, da morajo države spoštovati t. i. načelo nevračanja (non-refoulment), izhaja tudi iz prvega odstavka 3. člena Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93 – MKPM), ki izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena. Načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, je splošno priznano mednarodno načelo.(9) Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004, str. 12–23 – Kvalifikacijska direktiva) v prvem odstavku 21. člena določa, da države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svojimi mednarodnimi obveznostmi. V skladu s temi obveznostmi, ki izhajajo iz navedenih mednarodnih aktov in prakse ESČP, morajo države pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito zagotoviti takšen postopek, ki ne ovira realnih možnosti prosilca, da dokaže utemeljenost prošnje. Prosilcu mora biti v postopku zagotovljena podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev prosilca v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Spoštovanje načela nevračanja je zaslediti tudi v ustavnosodni presoji primerljivih ureditev. Tako je v praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča sprejeto stališče, da je pristojni organ v primeru zavrnitve prošnje za azil, še posebej, če jo zavrne kot očitno neutemeljeno, dolžan ugotavljati okoliščine, ki se nanašajo na spoštovanje načela nevračanja, in svoje ugotovitve v odločitvi tudi obrazložiti.(10)
9. Spoštovanje načela nevračanja izrecno določa tudi 20. člen ZMZ, v skladu s katerim ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi. Podobno določbo vsebuje Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTuj-1).(11) Na morebitne razloge, ki preprečujejo odstranitev tujca iz države (spoštovanje načela nevračanja), mora pristojni organ paziti vseskozi po uradni dolžnosti.(12) V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 51. členom (prepoved prisilne odstranitve tujca) in z 52. členom ZTuj-1 (dovolitev zadrževanja).(13)
10. V obravnavanem primeru je MNZ v pospešenem postopku zavrnilo pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Svojo odločitev je oprlo na peto in šesto alinejo 55. člena ZMZ, v skladu s katerima pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (peta alineja), oziroma če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (šesta alineja). Ocene, ali bi vrnitev pritožnika na Šrilanko lahko povzročila, da bi bila ogrožena njegovo življenje ali svoboda oziroma da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, odločba MNZ ne vsebuje.
11. Upravno sodišče je ugodilo tožbi pritožnika in odločbo MNZ odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v nov postopek. Ob upoštevanju Ustave, 3. člena EKČP, pravil in načel mednarodnega prava ter azilnega prava EU je Upravno sodišče presodilo, da je MNZ napačno uporabilo peto in šesto alinejo 55. člena ZMZ. Vrhovno sodišče je nato ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Kot nesporno je ugotovilo, da je bila pritožniku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru izrečena stranska kazen odstranitve iz Slovenije; da je bil pritožnik zaradi odstranitve iz države nastanjen v Centru za tujce od 4. 2. 2008 dalje in da prošnje za mednarodno zaščito ni podal vse do 14. 1. 2009; da je imel v celotnem obdobju pooblaščenega odvetnika, da je tudi sam izobražen in razgledan človek, ki je bil tako v stikih z veleposlaništvom Velike Britanije kot tudi z veleposlaništvom Šrilanke. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče ocenilo kot nelogično ugotovitev Upravnega sodišča, da pritožnik lahko ni vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije in da bo namesto v Veliko Britanijo (kjer je prej živel 6 let) odpeljan v izvorno deželo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da s tem, ko je MNZ o prošnji odločilo v pospešenem postopku, ni kršilo pritožnikove pravice do obravnavanja. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili izpolnjeni formalni pogoji za zavrnitev pritožnikove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene. Do vprašanja, ali bi vrnitev pritožnika v izvorno državo lahko povzročila, da bi bila ogrožena njegovo življenje ali svoboda oziroma da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Ugotovilo je le, da se je pred nedavnim vojna proti tamilskim tigrom uradno končala.
12. Po oceni Ustavnega sodišča je pritožnik v postopku zatrjeval obstoj okoliščin, ki so kazale na to, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.(14) Vrhovno sodišče se z oceno teh okoliščin ni ukvarjalo. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da so bili izpolnjeni formalni pogoji za zavrnitev pritožnikove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene in da pri tem ni bila kršena pritožnikova pravica do obravnavanja. S tem, ko se Vrhovno sodišče ni opredelilo do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (prim. točke 6 do 9 obrazložitve), je po presoji Ustavnega sodišča kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ocene sodišča glede obstoja pritožnikove ogroženosti (tako objektivne kot subjektivne),(15) Ustavno sodišče ni moglo odločiti, ali je bil kršen 18. člen Ustave.
13. Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo Vrhovno sodišče ob upoštevanju razlogov te odločbe ponovno odločiti o pritožbi MNZ zoper sodbo Upravnega sodišča. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Petrič.

(1) Prim. odločbo št. Up-78/00 z dne 29. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 66/2000 in OdlUS IX, 295).
(2) Prim. odločbo št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06 in OdlUS XV, 83).
(3) Prim. odločbo št. Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06 in OdlUS XV, 100).
(4) Prim. odločitve ESČP v zadevah Soering proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 7. 7. 1989), Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 30. 10. 1991), Ahmed proti Avstriji (sodba z dne 17. 12. 1996), Salah Sheekh proti Nizozemski (sodba z dne 11. 1. 2007), Saadi proti Italiji (sodba z dne 28. 2. 2008).
(5) Prim odločitev ESČP v zadevi N. proti Finski, sodba z dne 26. 7. 2005.
(6) Prim. odločitev ESČP v zadevi Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 30. 10. 1991.
(7) Prim. odločitev ESČP v zadevi Saadi proti Italiji, sodba z dne 28. 2. 2008.
(8) Sodba z dne 17. 7. 2008. V tej zadevi je ESČP obravnavalo primer državljana Šrilanke, pripadnika tamilske manjšine, ki so mu oblasti Združenega kraljestva zavrnile prošnjo za azil ter mu izrekle ukrep izgona tujca iz države. Na podlagi ocene splošnih podatkov o stanju nasilja na Šrilanki in na podlagi ocene dejavnikov tveganja v pritožnikovem primeru je ESČP ocenilo, da bi izgon pritožnika na Šrilanko pomenil kršitev 3. člena EKČP. Upoštevalo je, da so osebe, za katere so šrilanške oblasti zainteresirane v boju proti LTTE (tj. proti Osvobodilnim tigrom tamilskega elama), sistematično izpostavljene mučenju in trpinčenju. Nadalje je ugotovilo, da obstaja realno tveganje, da bi oblasti na letališču v Colombu prišle do podatkov o predhodnem pridržanju pritožnika, in ob upoštevanju še drugih dejavnikov tveganja bi bil pritožnik verjetno pridržan in podvržen preiskavi. Na tej podlagi je ESČP ocenilo, da obstajajo stvarni (utemeljeni) razlogi za sklep, da bi bile šrilanške oblasti v okviru boja proti LTTE zainteresirane za pritožnika. Zato bi njegova vrnitev pomenila kršitev 3. člena EKČP.
(9) S. Rakočević, Nekatera pravna vprašanja glede priznavanja statusa begunca in načelo nevračanja (non-refoulment), Pravnik, Ljubljana 2000, letnik 55, št. 6–8, str. 468.
(10) Prim. odločitev nemškega Zveznega Ustavnega sodišča: BVerfG, 2 BvR 629/06 z dne 7. 11. 2008. V tej zadevi je nemško ustavno sodišče presojalo odločitev Upravnega sodišča v Düsseldorfu, na podlagi katere naj bi bil pritožnik (sicer indijski državljan, pripadnik Sikhov) vrnjen v Indijo. Ugotovilo je, da bi bil pritožnik kot pripadnik sikhovske organizacije (ki jo v Indiji štejejo med teroristične organizacije) ob vrnitvi v Indijo izpostavljen nevarnosti takojšnjega odvzema prostosti in kazenskemu pregonu. Ustavno sodišče je ocenilo, da Upravno sodišče tožbe, ki jo je vložil pritožnik, ne bi smelo zavrniti, še zlasti pa ne kot očitno neutemeljene, ne da bi prej ugotovilo okoliščine v zvezi z načelom nevračanja (Abschiebungsverbot) in svoje ugotovitve v odločitvi tudi obrazložilo. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Velja omeniti, da je tudi nemško ustavno sodišče v eni od zadev izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo vrnitev šrilanškega državljana v izvorno državo (BVerfG, 2 BvR 1794/08, sklep z dne 3. 9. 2008). V tem sklepu se je oprlo na sodbo ESČP v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu (glej opombo št. 8). Zvezni policijski direkciji na letališču Frankfurt am Main je začasno prepovedalo vrnitev tamilskega pripadnika na Šrilanko. Kot je poudarilo ustavno sodišče, po ustaljeni ustavnosodni presoji izdaja začasne odredbe v primeru azilnega postopka na letališču (Flughafensasylverfahren) načeloma ne pride v poštev. Vendar je ustavno sodišče v tem primeru ocenilo, da je treba zavarovati položaj pritožnika, saj bi sicer zanj lahko nastopile težko popravljive posledice za telo in življenje.
(11) Člen 51 ZTuj-1 se glasi: "Prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena."
(12) Prim. tudi Smernice za izvajanje Zakona o mednarodni zaščiti z dne 7. 7. 2009. Dokument je dostopen na spletni strani MNZ: .
(13) Prav tam.
(14) Po stališču Upravnega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče reči, da pritožnik ni zatrjeval takšnih dejanskih okoliščin, ki v nobenem primeru ne bi mogle pomeniti preganjanja, saj je zatrjeval razloge, ki kažejo na to, da bi bil v primeru vrnitve na Šrilanko mučen ali ubit (t. i. arguable claim).
(15) Kot izhaja iz sodbe v zadevi NA. proti Združenemu kraljestvu (glej opombo št. 8), je ESČP pri svoji presoji upoštevalo tako splošno stanje nasilja na Šrilanki kot tudi dejavnike tveganja v pritožnikovem primeru.