Številka: Up-1381/08-13

Datum: 23. 9. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Milenka Jenka, Izola, ki ga zastopa Hranislav S. Đurković, odvetnik v Kopru, na seji 23. septembra 2009

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 781/2005 z dne 13. 3. 2008 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov (tedaj tožnikov) zahtevek za ugotovitev, da je lastnik funkcionalnega zemljišča površine 63 m2, tj. dvorišča na zemljiški parceli, na kateri stoji vrstna stanovanjska hiša, ki jo je kupil po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ). Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo. Odločitev Vrhovnega sodišča je utemeljena na stališču, da je pritožnikovo sklicevanje na originarno pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR) ter posredno na podlagi določb SZ oziroma na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju ZLNDL) pravno zmotno. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravno odločilno, da sporno zemljišče v času sklepanja kupoprodajne pogodbe formalno ni imelo statusa funkcionalnega zemljišča.
2. Pritožnik uveljavlja kršitev 14. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Nasprotuje oceni sodišč, da funkcionalno zemljišče ni bilo določeno že v kupoprodajni pogodbi. Takšna ocena naj bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi kot tudi s sodno prakso. Zato meni, da so izpodbijane sodne odločbe nepoštene in pristranske. Navaja, da v kupoprodajni pogodbi res ni bilo izrecno določeno, da je poleg stavbe predmet prodaje tudi funkcionalno zemljišče, vendar naj bi bilo to le posledica dejstva, da je bil leta 1991 pravni promet s stavbnimi zemljišči omejen. Pravno odločilno naj bi bilo, da se je po tedaj veljavnih predpisih skupaj s prenosom lastninske pravice na stavbi na kupca prenesla tudi pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču. Pritožnik zato meni, da je z uveljavitvijo ZLNDL, ki je pravico uporabe preoblikoval v lastninsko pravico, postal lastnik spornega zemljišča. Vrhovnemu sodišču očita, da se do navedenih pravnih naziranj, ki jih je izpostavil tudi v reviziji, ni opredelilo. Med pravdnima strankama naj bi bilo ves čas nesporno, da pomeni spornih 63 m2 zemljišča funkcionalno zemljišče, pripadajoče stavbi. To naj bi izhajalo tudi iz osnutka kupoprodajne pogodbe, v katerem naj bi tožena stranka izrecno navedla, da spornih 63 m2 prodaja kot funkcionalno zemljišče, vendar naj sodišča te listine ne bi ocenila. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča glede narave spornega zemljišča ter glede (ne)spornosti tega dejstva naj bi bilo zato arbitrarno in protislovno. Vrhovnemu sodišču še očita, da je razloge za svojo odločitev tudi sicer strnilo na minimum, ne da bi odgovorilo na vse revizijske očitke. Brez razumne pravne obrazložitve naj bi bili tudi sodbi nižjih sodišč. Višje sodišče naj bi zapisalo, da pritožnik ni mogel pridobiti več pravic kot lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah, ne da bi pojasnilo, katere pravice naj bi to bile. V eni od sodb naj bi bilo tudi v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu zavzeto stališče, da je pritožnik tisti, ki bi moral dokazati, koliko od 63 m2 pomeni funkcionalno zemljišče.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1381/08 z dne 22. 5. 2009 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki je nanjo odgovorila. Meni, da so sodišča tožbeni zahtevek pravilno zavrnila. Predmet kupoprodajne pogodbe iz leta 1991 naj bi bila namreč le stavba s stavbiščem, medtem ko naj v kupnini vrednost spornega zemljišča ne bi bila zajeta. Ugoditev zahtevku naj bi zato pomenila, da bi Občina na pritožnika neodplačno prenesla lastninsko pravico na zemljišču. Tudi po mnenju nasprotne stranke iz pravde dejstvo, da neko zemljišče po svoji uporabi in namenu ustreza definiciji funkcionalnega zemljišča, ne zadošča za to, da bi se tudi formalnopravno štelo za funkcionalno zemljišče. Določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZUN) naj bi jasno določale, kako je določeno zemljišče pridobilo status funkcionalnega zemljišča. Sodišča naj bi zato pravilno ugotovila, da pritožnik tudi na podlagi določb ZLNDL ni mogel postati lastnik spornega zemljišča. Sicer pa meni, da pritožnik v ustavni pritožbi oporeka le pravni in dejanski presoji sodišč, zato predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo že zato zavrne kot neutemeljeno.
4. Odgovor nasprotne stranke iz pravde je Ustavno sodišče v skladu z 22. členom Ustave poslalo pritožniku. Ta je odgovoril, da vztraja pri svojih navedbah ter hkrati predlagal, naj Ustavno sodišče nasprotni stranki iz pravde naloži plačilo stroškov, ki so mu nastali s to vlogo.

5. Pritožnik Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da je odločilo o sporu, ne da bi se opredelilo do njegovih pravnih naziranj, ki naj bi bila bistvenega pomena za odločitev o zadevi. Ti očitki bi bili lahko pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Del te pravice je namreč tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, če so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da se pravica do izjavljanja in obveznost sodišča do opredelitve ne nanašata le na dejanske navedbe, temveč da iz navedene ustavne določbe izhaja tudi zahteva po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna.(1) Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na navedbe strank vedno izrecen. Pomembno je, da lahko stranka v primeru, ko njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih ni morda enostavno prezrlo.(2)
6. Nosilno stališče, na katerem temelji odločitev Vrhovnega sodišča, je, da je pritožnikovo sklicevanje na originarno pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na spornem zemljišču zato, ker v času nakupa enodružinske stanovanjske hiše po SZ funkcionalno zemljišče k stavbi strokovno ni bilo določeno oziroma odmerjeno, pravno zmotno. S tem, ko je zavzelo takšno stališče, je Vrhovno sodišče pritožniku tudi odgovorilo, da se tudi na pravno pravilo, po katerem naj bi se pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču v spornem obdobju prenašala le skupaj z lastninsko pravico na stavbi, neutemeljeno sklicuje. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo pritožnikova revizijska izvajanja, pač pa za to, da odgovor po vsebini ni tak, kot bi ga želel pritožnik. Pravica do izjavljanja pritožniku zato v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni bila kršena.
7. Pritožnik zatrjuje tudi, da je odločitev Vrhovnega sodišča zmotna v pravnem in v dejanskem pogledu. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi prava, temveč preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče zato pritožnikovih navedb, po katerih naj bi bilo sporno zemljišče opredeljeno kot funkcionalno zemljišče že v sami kupoprodajni pogodbi, s katerimi nasprotuje le dejanski oceni sodišč glede tega vprašanja, ni presojalo.
8. Kljub temu, da Ustavno sodišče uporabe zakonskega prava samega po sebi ne presoja, lahko navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje pravni presoji sodišča, preizkusi z vidika, ali gre morda za očitno napačno ali samovoljno odločitev. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč iz 22. člena Ustave med drugim izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti. To procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma v primeru, ko je sodišče sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej povsem samovoljno.(3) Ker pritožnik zatrjuje tudi, da je nosilno stališče izpodbijane sodbe utemeljeno na protislovnih razlogih ter da je odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in pomanjkljivo obrazložena, je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.
9. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev nižjih sodišč o neutemeljenosti pritožnikovega lastninskopravnega zahtevka z utemeljitvijo, da pomeni obstoj strokovne odmere funkcionalnega zemljišča tisti pravno odločilni razločevalni znak, od katerega je odvisno, ali je pravni red v obdobju družbene lastnine oziroma v obdobju njenega postopnega prehoda v zasebno lastnino na pravnoposlovni prenos lastninske pravice na stavbi vezal tudi določene stvarnopravne posledice glede zemljišča. Dejstvu, da naj bi sporno zemljišče po oceni pravdnih strank glede na rabo in namen ustrezalo pojmu funkcionalnega zemljišča, torej Vrhovno sodišče ni pripisalo pravno odločilnega pomena. V tej luči je torej treba razumeti razloge Vrhovnega sodišča, ki jim zato protislovnosti ni mogoče očitati. Iz istega razloga tudi pritožnikovi očitki o arbitrarnosti stališča glede nespornosti dejstva o statusu spornega zemljišča niso utemeljeni. Glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča se tudi očitki o neizvedbi dokaza z vpogledom v osnutek kupoprodajne pogodbe, ki bi sicer lahko bili pomembni z vidika 22. člena Ustave, izkažejo za neutemeljene. Z navedeno dokazno listino naj bi se namreč dokazovalo le dejstvo, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni pravno pomembno. Takšnih dokazov pa sodišča niso dolžna izvesti.(4)
10. Drži pa očitek, da Vrhovno sodišče svojega stališča o pravni pomembnosti strokovne odmere funkcionalnega zemljišča v času nakupa stavbe ni posebej utemeljilo. Vprašanje je zato, ali pritožnik morda utemeljeno uveljavlja, da izpodbijani odločitvi manjka razumnih pravnih argumentov. Ustavno sodišče je sicer že večkrat zavzelo stališče, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti.(5) Vendar pa je takšno stališče zavzelo v primerih, ko je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in ko je bilo zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče.(6) V obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Vrhovno sodišče je sicer soglašalo z odločitvama nižjih sodišč, vendar je svoje stališče o neutemeljenosti tožbenega zahtevka utemeljilo z drugimi razlogi. Le deloma je sicer z enakimi razlogi utemeljena tudi sodba Višjega sodišča,(7) vendar iz te sodbe posebni razlogi za takšno stališče tudi ne izhajajo.(8) Vsebina obveznosti do obrazložitve pa v takšnem primeru za Vrhovno sodišče ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.(9) Tudi Vrhovno sodišče mora v takšnem primeru svoje stališče ustrezno utemeljiti. Obseg te obveznosti je odvisen od tega, ali je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto pravno vprašanje, torej ali gre za primer, ko je pravno stališče sodišča utemeljeno na pomensko jasnih zakonskih določbah, ki zato posebne utemeljitve niti ne terjajo, ker je takšna odločitev edino logična, ali pa gre za primer zapletenega pravnega vprašanja, ki zato terja bolj argumentirano obrazložitev. Obseg te obveznosti pa je odvisen tudi od tega, ali se postopek nanaša na zadeve, ki so v sodni praksi utečene, ali pa gre za primer, v katerem so se na novo odprla zahtevna razlagalna vprašanja, ki zato terjajo, da sodišče svojo odločitev podrobneje utemelji z ustreznimi razlagalnimi argumenti.(10) Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali sodba Vrhovnega sodišča, kljub temu, da nosilno pravno stališče v njej ni posebej utemeljeno, zadosti ustavni zahtevi po razumni pravni obrazloženosti sodne odločbe.
11. Osrednje vprašanje obravnavanega spora pomeni vprašanje lastninjenja zazidanega stavbnega zemljišča, na katerem se nahaja stavba, ki je bila predmet nakupa po SZ. SZ je uredil le lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih stavb, medtem ko družbene lastnine na stavbnih zemljiščih ni odpravil.(11) Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljiščih je bila v večini primerov odpravljena šele z uveljavitvijo ZLNDL.(12) ZLNDL je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve (tj. s 25. 7. 1997) ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin.(13) V predlogu ZLNDL prvotno predvidena koncepcija o odplačni pridobitvi pravice uporabe kot pogoju za njeno spremembo v lastninsko pravico v ZLNDL torej ni bila sprejeta.(14) Kljub enostavnemu zakonskemu besedilu pa lastninjenje po ZLNDL še vedno ni bilo preprosto.(15) Kdo je bil nosilec pravice uporabe, je namreč treba presojati po tedaj veljavnih predpisih.(16) Pri tem je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Prenosi te pravice so se namreč lahko odvijali izvenknjižno.(17) Za veljavnost prenosa pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Ker torej dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih.(18) Pri ugotavljanju obsega obstoječih pravic uporabe na nepremičnini je treba tudi upoštevati, da v družbenolastninskem sistemu niso veljala nekatera klasična pravila stvarnega prava.(19) Ni veljajo načelo povezanosti zemljišča in objekta, ampak je veljajo obratno, da zemljišče sledi objektu.(20) Pri tem je pomembno, da je prav pojem funkcionalnega zemljišča bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini.(21) Gre za pojem, ki se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine in ki ga je zato treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času.(22)
12. Za to, da se lahko absolutna stvarnopravna upravičenja, ki so v sistemu družbene lastnine obstajala na stavbnih zemljiščih, prevedejo v zdaj veljavni lastninski sistem, je torej potrebna zgodovinska analiza pravne ureditve pravnega prometa s stavbnimi zemljišči ter pravne ureditve funkcionalnega zemljišča v sistemu družbene lastnine.(23) Ni torej dvoma, da je bilo treba za odločitev v obravnavani zadevi rešiti zapleteno pravno vprašanje. Zato se zdi, da bi bil pritožnikov očitek o pomanjkljivih razlogih izpodbijane sodbe lahko utemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč tudi ne izhaja, da bi sporno pravno stališče pomenilo utečeno stališče sodne prakse v enakih primerih. Takšen sklep pa utemeljuje tudi dejstvo, da razlage, kot jo je podalo Vrhovno sodišče, v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonskih določb, ki so v pravno upoštevnem obdobju urejale prenos pravice uporabe na zazidanem stavbnem zemljišču, kot edino logično mogoče tudi ne omogočajo. V spornem obdobju veljavni Zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76)(24) je v drugem odstavku 7. člena določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo.(25) Dobesedna jezikovna razlaga navedene zakonske določbe spornega stališča o potrebi po obstoju strokovne odmere zemljišča kot odločilnem pogoju za prehod pravice uporabe na njem torej še ne utemeljuje. Da je zemljišče, ki je potrebno za redno rabo stavbe, v spornem obdobju ustrezalo pojmu funkcionalnega zemljišča, sicer izhaja iz tedaj veljavne prostorske zakonodaje (prim. drugi odstavek 46. člena ZUN).(26) Res je ZUN v tretjem odstavku 46. člena določil tudi, kako se pridobi status funkcionalnega zemljišča za že obstoječe objekte. Zato se zdi, da bi bila lahko logično sprejemljiva tudi takšna razširjujoča jezikovna razlaga, ki pa bi jo moralo Vrhovno sodišče, glede na to, da iz jezikovnih znakov navedene zakonske določbe neposredno in jasno vendarle ne izhaja, posebej utemeljiti. Še posebej, ker je druge metode razlage (niti genetična niti sistematična) na prvi pogled ne potrjujejo. Splošno znano je namreč, da kljub navedenim določbam ZUN v praksi veliko stavb tudi po njegovi uveljavitvi ni imelo določene "gradbene parcele," ki bi obsegala stavbišče in funkcionalno zemljišče.(27) Zato so bili tudi sprejeti številni predpisi, ki skušajo te zatečene neurejene položaje, ki izvirajo iz obdobja družbene lastnine, ustrezno urediti, da bi se lahko vnovič v celoti vzpostavil lastninskopravni koncept. Niti prehodne določbe Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 – v nadaljevanju SZ-1),(28) niti prehodne določbe ZGO-1,(29) niti določbe ZVEtL(30) pa prehoda pravice uporabe na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe, na kupca stanovanja in posledično ex lege pridobitve lastninske pravice na takšnem zemljišču ne pogojujejo z obstojem strokovne odmere funkcionalnega zemljišča v času nakupa stanovanja. Razlagalni argumenti torej kažejo na več možnih razlag, zato bi Vrhovno sodišče moralo navesti argumente, ki naj bi utemeljevali prav sporno pravno razlago.(31) Ustavno sodišče se torej na tem mestu ne opredeljuje do vprašanja, ali je odločitev, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, logično sprejemljiva posledica razlagalnega postopka, ampak ugotavlja le, da je lahko samo posledica zahtevnega razlagalnega postopka, ki bi ga moralo Vrhovno sodišče, da bi sploh bilo mogoče preizkusiti razumnost sprejete odločitve, ustrezno obrazložiti(32) in na ta način ovreči pritožnikove pomisleke o samovoljnosti izpodbijane odločitve.(33) Ker tega ni storilo, je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
13. Pritožnik očita pomanjkanje razumnih pravnih argumentov tudi sodbama nižjih sodišč, vendar Ustavno sodišče teh očitkov ni presojalo. Ker je sodba Vrhovnega sodišča utemeljena z drugačnimi razlogi, je namreč odločilo, da razveljavi le to odločitev. Pritožnikove očitke o domnevnih kršitvah človekovih pravic na nižjih stopnjah bo tako lahko ob ponovnem sojenju presojalo Vrhovno sodišče, ki bo moralo upoštevati tudi razloge, ki so narekovali razveljavitev izpodbijane odločitve. Če bo torej zavzelo enako pravno stališče, ga bo moralo ustrezno pravno utemeljiti.
14. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Klampfer in Pogačar.

(1) Prim. odločbo št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108), odločbo št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 120/05), sklep št. Up-344/05 z dne 10. 7. 2006 (objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča ) in druge.
(2) Prim. že citirano odločbo št. Up-373/97.
(3) Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003 (objavljenem na spletni strani Ustavnega sodišča ) ter v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07 in OdlUS XVI, 112).
(4) Ustavno sodišče tako med drugim v sklepu št. Up-553/04 z dne 9. 1. 2006 (objavljenem na spletni strani Ustavnega sodišča ).
(5) Prim. sklep št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), prim. tudi odločbo št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08 in OdlUS XVII, 30). Več o tem glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 400–401. Stališče, da zahteva po ustrezni obrazloženosti odločbe instančnega sodišča izhaja iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče zavzelo med drugim v odločbi št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08 in OdlUS XVII, 32).
(6) Prim. točko 9 že citirane odločbe št. Up-590/05: "Ni namreč ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev."
(7) Sodišče prve stopnje je argument o neobstoju strokovne odmere funkcionalnega zemljišča uporabilo le pri presoji, ali je pritožnik morda postal lastnik spornega zemljišča že na pravnoposlovni podlagi. Stališče, da pritožnik tudi na podlagi samega zakona zgolj zato, ker je kupil stavbo s stavbiščem, ni mogel postati lastnik spornega "funkcionalnega" zemljišča, pa je utemeljilo z drugimi razlogi.
(8) Stališče o neutemeljenosti pritožnikovega sklicevanja na originarno pridobitev lastninske pravice je Višje sodišče utemeljilo predvsem z argumentom, da pritožnik na podlagi 12. člena ZTLR ni mogel pridobiti pravice uporabe, ker stavbe ni zgradil, temveč jo je kupil, ter z argumentom, da se je lahko pravica uporabe na stavbnih zemljiščih v spornem obdobju prenašala le pod pogoji Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – v nadaljevanju ZSZ/84).
(9) Po mnenju pravne teorije je v naravi pravovarstvenega ustroja, da morajo biti še posebej tehtno izdelane prav razlagalne utemeljitve, ki jih vsebujejo obrazložitve sodnih odločb Vrhovnega sodišča (tako M. Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, 3. razširjena, sprem. in dop. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 539).
(10) Prim. M. Pavčnik, cit. delo, str. 539. Tudi Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je v primeru, ko sporno pravno stališče pomeni utečeno stališče sodne prakse, odločitev sodišča mogoče šteti za razumno pravno utemeljeno, četudi iz nje razlogi za takšno stališče neposredno ne izhajajo (prim. odločbo št. Up-1771/08 z dne 18. 6. 2009, Uradni list RS, št. 54/09). Vendar je v navedeni odločbi tudi dodalo, da zgolj dejstvo, da je izpodbijana odločitev utemeljena na pravnem stališču, ustaljenem v sodni praksi, samo zase sklepa o razumni pravni obrazloženosti odločitve še ne utemeljuje. Utemeljuje ga le, če je tudi stališče, ustaljeno v sodni praksi, utemeljeno s stvarno ustreznimi in razumnimi razlogi (tako Ustavno sodišče tudi v odločbi št. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/09).
(11) Prim. M. Krisper Kramberger, Prepovedi in omejitve prometa z nepremičninami, Podjetje in delo, št. 5, GV Založba, Ljubljana 1995, str. 553 in nasl.
(12) Deloma jo je sicer odpravil že Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) – prim. 31. člen ZDen. Več o tem A. Finžgar, Lastninjenje podružbljenih stavbnih zemljišč, Ob pobudi za zakonsko ureditev, Pravna praksa, št. 19 (1993), str. 6.
(13) Prim. člene 2, 3, 4, 5 in 7 ZLNDL. ZLNDL sicer ureja le lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (prvi odstavek 1. člena ZLNDL). V drugem odstavku 1. člena ZLNDL tudi izrecno določa zemljišča, katerih lastninjenje naj bi se uredilo s posebnim zakonom.
(14) Več o tem M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 83. Prim. tudi Zakonodajno gradivo k Predlogu ZLNDL, Poročevalec DZ št. 31/97, str. 13.
(15) Več o tem L. Ude, Dobra vera pri pravnem prometu z nepremičninami v obdobju lastninjena nepremičnin v družbeni lastnini, Izbrane teme Civilnega prava II, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 142–143.
(16) Tako M. Damjan, cit. delo, str. 84. Tako tudi M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3 (2008), Priloga.
(17) M. Juhart, cit. delo, str. IV.
(18) Pomen dejanske uporabe posebej poudarja M. Damjan (cit. delo, str. 84), ki meni, da odsotnost pravice do posesti praviloma izključuje pravico uporabe.
(19) Isto, str. 86.
(20) Isto, str. 87.
(21) M. Juhart, cit. delo, str. I.
(22) Prav tam.
(23) Isto, str. II.
(24) Ta zakon je bil v veljavi do uveljavitve Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – ZSZ) tj. do 25. 7. 1997.
(25) Pravilo o neločljivi povezanosti stvarnopravnih upravičenj na stavbi ter na zemljišču v družbeni lastnini, ki je potrebno za njeno redno rabo, sta vsebovala tudi 12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76).
(26) Izraz "funkcionalno zemljišče" je mogoče zaslediti tudi v ZSZ/84, ki je v drugem odstavku 2. člena zazidano stavbno zemljišče opredeljeval kot "zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče), in zemljišče, ki je potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter zemljišče, ki je urejeno kot javna površina". Vendar sta bila oba navedena predpisa uveljavljena šele leta 1984. Podobno je funkcionalno zemljišče v prvem odstavku 9. člena opredeljeval tudi SZ, ki je bil uveljavljen še kasneje, leta 1991.
(27) M. Juhart, cit. delo, str. III in IV. Tako tudi L. Ude, cit. delo, str. 147. To izhaja tudi iz prehodne ureditve Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1), ki v 216. členu ZGO-1 še vedno ureja določitev gradbenih parcel obstoječim objektom. Prim. tudi Zakonodajno gradivo k predlogu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZVEtL), Poročevalec DZ št. 20/08, str. 3.
(28) Člen 190 SZ-1 določa: "(1) Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov. (2) V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba […]. (3) Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe."
(29) Prim. člen 217 ZGO-1, ki podobno kot 190. člen SZ-1 ureja preoblikovanje funkcionalnega zemljišča večstanovanjskih stavb oziroma stavb v etažni lastnini v eno ali več "gradbenih parcel." ZGO-1 namreč pojma funkcionalno zemljišče ne pozna več, temveč uporablja pojem gradbena parcela (prim. točko 6. 2. člena 2 ZGO-1).
(30) Po tretjem odstavku 7. člena ZVEtL se v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Po četrtem odstavku navedene določbe se za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka, šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1.) tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2.) preteklo redno rabo zemljišča in 3.) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži. ZVEtL v prehodni določbi 30. člena izrecno ureja tudi položaj lastnika (celotne) stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003.
(31) Več o tem glej M. Pavčnik, cit. delo, str. 540–541.
(32) Isto, str. 539.
(33) Še posebej glede na to, da je po utečenem stališču sodne prakse strokovno odmero funkcionalnega zemljišča sicer mogoče opraviti tudi v okviru pravdnega postopka. Prim. pravno mnenje Občne seje VSS z dne 21. 12. 1988 ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 162/96 z dne 21. 11. 1996.